Moloh

Moloh Janko Kač

Socialno zgodovinski roman

Izdano:	Jutro 16/261–301 (1935), 17/4–236 (1936)
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Članek v Wikipediji:	Moloh
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Od nekdaj so na svetu ista božanstva, kakor je človek isti od začetka. Obredi žrtvovanja se pa spreminjajo, kakor se menjavajo običaji.

Trára trá-ra trá-ra trara-rá ... se je oglasil v poletni večer 1838. leta poštni rog na veliki cesti, vsej živi goveje živine. Sejem je bil v Žalcu za god sv. Janeza ob glavo dejanega. Izpred Borštnarjeve gostilne na Groblji so prav tedaj speljali ljubljanski vozniki pod vodstvom Jerneja Piškurja težko natovorjene parizarje.

Mogočen je bil poštni rog. Kakor neviden bič je pognal živino in voznike na levo, da je ostala desna plat ceste prazna. Le dva trmoglava voliča nista hotela v stran. Zaman je kričal vranski postiljon Bantan:

»Pošta! Prostor za cesarsko pošto!« Kljub divjim gonjačevim udarcem in plohi kletvic se voliča nista premaknila. Kakor dvoje stolic sta razprla noge in bojevito nastavila roge proti bližajočima se poštnima konjema. Bantan je nategnil vajeti, da je poštna kočija v sunku obstala. Brž sta se nagnili dve ozlovoljeni glavi iz voza.

»Dva goldinarja sta šla«, je pomislil zastavni oštir Tepkar, stoječ, z rokama na hrbtu, pred Borštnarjevo gostilno, kamor se je bil nedavno priženil. Da je imel prav, je potrdil Bantanov zadirčni glas, ki je vpil na splašenega sejmarja:

»Kunštov si iz Pondorja, saj te poznam. Tvojemu staremu stiskaču Marteneku naroči, naj v treh dneh položi dva goldinarja na vranski pošti, da bo vedel s svojo živino cesarsko pošto ustavljati. Dva goldinarja v treh dneh, če se noče seznaniti z ojstrškim biričem!«

V tem so že priskočili drugi sejmarji in skoraj prenesli uporna voliča s ceste. Bantan je popustil vajeti in počil z dolgo žveglo nad glavami svoje uprege, da je zdrdrala kočija po klancu mimo mitnice. Mitničarju je postiljon kar v diru zaklical: »Pošta!« in že zavozil na grobeljski most, pod katerim so tedaj privezovali splavarji dolgo rajdo belih splavov, ob katerih se je penila Savinja, še mala mlečna od zadnjih nalivov.

Čez most se je leno zibala kočija za počasnim korakom uprege, ko je pomolel skozi okno glavo starejši gospod in viknil postiljonu:

»E, e, Sanpeter?«

Pet prstov svoje ogromne levice je potresel Bantan, okrenivši glavo:

»Finfe, činkve, pet minut!«

Glava v oknu je prikimala in izginila. Konji so se spustili spet v dir, da se je dvignil za vozom tenek oblak prahu ...

Dve veliki žili sta utripali v Savinjski dolini. Iz osrčja Solčavskih planin je plovila živahna Savinja po vsakem deževju dolge rajde splavov v Slavonijo, Banat in prav tja do vrat turškega cesarstva, Stare Oršove. Dragocen je bil tam les in mošnjički splavarjev so bili polni rumenih cekinov, ko so se povračali v gorogransko dolino. Nič kaj radi niso vozili praznih splavov na daljno pot. Za vesovnike, ki niso šteli v les, so iskali plačila v kokarskih loncih in črnih latvicah, slovečih ob vsej vodni poti, da se dela v njih najdebelejša smetana. Podvinčani so nažgali velike sode apna za belež in gradež na kamenju siromašne podonavske žitnice. »Les in kamen za zlato in kruh«, je pela urna Savinja.

Druga srčna žila doline je utripala od vzhoda na zapad. Cesarska cesta, ki je nosila noč in dan kakor druga mogočna reka pisane tovore od morja na sever in pretakala nazaj darove severa: les, rudo in izdelke obrti in tvornic.

Brez večjih postankov je tekel promet po mehkih valovih Savinje. Cesarska cesta je bila trda in prašna. Klanci so upehali živad in voznike, jih užejali in zlakali. Treba je bilo prenočišč in vedrišč za to potujočo reko.

Mimo manjših krčem, ki so bile naperjene ob cesarski cesti kakor uši za robom beraške srajce, so stale po milji vsaksebi, podobne ogromnim kokljam, prostorne poštne zgradbe. Stoletja je tekla reka tovorov po cesti in kakor plavotje odlagala bogatijo na poštah. Čigave so bile najlepše njive ob cesti, kolikor je neslo oko? Poštne. Kdo je bil upnik miljo naokrog? Poštar. Kje je bilo na pipi najboljše vino? Na pošti.

Šempetrska pošta, enonadstropno, gradiču podobno poslopje, je bila prav živa na god obglavljena Janeza Krstnika. Na peščenem dvorišču so zamolklo mukali voliči in klicali gospodarje, naj se odpravijo domov.

Ti pa so sedeli pri polnih poličih vina in hrumeli v živahnem razgovoru. Že prileten debeluh je stal golorok sredi sobe in razlagal mlademu duhovnu:

»Ne damo si kar tako vzeti svojih pravic. Naj oni le gradijo železno cesto, koder hočejo. Po naši dolini ne pojde, dokler se pišem za Jožefa Wolfa in opravljam službo cesarskega poštarja.«

»Kakor čujem, so vam mnogo koristili naš prevzvišeni v Labudu, ki so neki tudi poštarjev sin«, je pri-stavil župnik Fidelis Perne.

»Cimermanov iz Konjic so«, je pojasnil poštar. »Pošteno so nam res pomagali do pravice, čeprav je bila huda zanjo. Lani so nam kar na lepem vzeli stanovi staro pravico, da sme tovor, ki gre po cesti, le skozi naše roke. Ko jim je enkrat speljalo, so sodili, da jim bo še vtorej. Pa jim ni in jim ne bo! Za nas in za vso deželo je kar dobra cesarska cesta, maurarji pa se naj le vozijo s peklenščkom.« Jezno je usekal WoIf po mizi, duhovni gospod pa se je namuznil:

»Morda pa le uspejo z novotarijo. Včeraj mi je pravili opat pri kosilu, da že vozi »peklenšček« do Dunajskega Novega mesta in da grade čez Severniško pogorje čudovite reči. Cele gore so že prevrtali in premostili strahotne prepade ...«

»Čista resnica!« se je tedajci vmešal v pogovor slok svetlolasec od kmečke mize. »Ni tega šest tednov, ko sva tabernala s Kolenčevim Matijom tam gori. Kakor mravljišče na veliko soboto je živo po tistih razdrtinah. V desetih letih bo držala železna cesta že do Ljubljane, so mi pravili. Preženejo nas s ceste s to železno naredbo.«

»Nič se ne boj, Dobravec!« ga je potrepljal po rami poštar. »Naju ne bo nihče, najsi mu pomaga sam peklenšček. Cesta ostane in ne segnije prav kakor tudi ne tvoji križevači.«

Vino je že stopalo v vroči soparici poletnega somraka sejmarjem v glave. Kapeljski Grahor je udaril z bokalom po mizi in zgrabil za poštarjevo besedo:

»Daj, Dobravec, za bokali štiriintrideščeka, da bodo dobili tvoji tolarji rajši prirejo.«

Dobravec je šel s prezirljivim pogledom od mize do mize, zamahnil z roko in ukazal poštarju:

»Devetnajst poličev štiriintrideščeka nalij, Tona, da bomo trčili za moj god.«

»Lej no lej, seveda ...« je zahrumela izba pri njegovih besedah. »Da se rešuješ danes? Na zdravje! Še petdeset let, kolikor jih je dosegel tvoj stari oče, ki je dvakrat Abrahama videl ...«

Vsi so hiteli vstajati in stiskati roko godovniku. Dve dekleti sta prinesli voliče, v katerih so se iskrili in lomili v čudnem sijaju žarki sonca, ki se je spravljalo spat za dobroveljske hribe.

Okoli Dobravčeve mize se je nagnetla vsa izba. Trčili so vsi z godovnikom in napeli:

 »Kadar bo Janez umrl,
ga bomo pokopali tja pod te vinske gantnarje.
Cinga, cinga, cinga ..
Naj se to vince po grlu pocinglja ...«

Vsi so zvrnili poliče in šli po sapo kakor po žganju.

»Kakor živ ogenj gre po vseh žilah!« je vzkliknil Grahor.

»Prav kakor ogenj« je pristavil poštar. »Saj štiriintridesetega ni drugo obrodilo kakor trta. Že zima je bila za pomlad, potem pa vse do sv. Uršule ena sama pripeka.«

»Sam Bog nas varuj takega leta, da bi ne bilo niti krompirja za seme. Goriška graščina ga je pridelala največ: en sam vozinec na štiri deske, a še ta je bil že v zemlji skuhan«, je pripregel šentruprski Grenka.

»Kaj bi pogrevali stare tegobe!« je zamahnil Dobravec in prešerno ukazal: »Se enkrat nam prinesi, saj se ne rešujem vsak dan.«

Spet sta prinesli dekleti čredo poličev v izbo, ki je tonila o večerni somrak. Tedaj pa se je oglasil na dvorišču poštni rog. Poštar Wolf si je nataknili na glavo črno čepico in stopili ven, da opravi svoj uradni posel in pozdravi potnike.

V izbi je hrumela nova zdravica in so se opotekali hripavi pijani glasovi, kakor obstreljene ptice po temačnem prostoru.

 »Bog ti daj, Janez, tavžent let
še živet!
Bog ti daj, Janez, v gnadi umret!
Oladri, oladra, olalala …«

Nekateri so zvrnili v dušku tudi te poliče, drugi pa so pustili še precej v posodah. Tudi Grahor ni izpil. Porinil je polič predse po mizi, da se je zadel v špranjo in se prevrnil.

»Jej!« so za vpili pivci. »Škoda takšne pijače!« Grahor pa je dvignil klobuk in vzdihnil:

»Naj bo za verne duše!«

Dobravec je potegnil iz žepa kresilnik In gobo, kresnil dvakrat, trikrat, popihal tlečo gobo in jo pritaknil k mlaki na mizi. Vino se je vnelo in gorelo z višnjevkastim plamenom.

»Takega še ni bilo in ga tudi ne bo!« je dejal Dobravec in spravil kresilnik v žep.

Star kmet, ki nihče ni vedel, odkod se je prislinil v to druščino, je stegnil roki v mlakužo in si jih tri, pijano meketajoč:

»Za putigram, za putigram so takele arcnije. Za putigram.«

Višnjevkasti plamen mu je lizal po skrvenženih prstih in se strahotno odbijal od obrazov sopivcev, ko sta vstopila za poštarjem v izbo dva gospoda.

»Corpo di Bacco!« je vzkliknil prvi. »Teatro diabolico!«

»Auerbachs Keller!« se je zasmejal drugi.

A v tem je že prižgala gospodinja veliko zeleno oljenico, ki je visela izpod stropa kakor večna luč v cerkvi. Vseh oči so se uprle v nova gosta, ki sta sedla k posebni mizi. Starejši gospod je imel ostro pristriženo, že močno osivelo brado. Njegove sive oči so pozorno motrile gručo kmetov. Mlajšemu bi prisodili kvečjemu pet in dvajset let. Temna polt, črne oči in prav taki gosti lasje bi mogli koga zapeljati, da bi ga prištel k Italijanom, toda kljukasti nos ga je kaj zgovorno ovajal za Žida. Očitno ga je zabavala pijana druščina, saj je med pogovorom s sopotnikom večkrat vzkliknil:

»Che famoso!«

Ko jima je prinesla gospodinja okrepčila, so kmetje skoraj pozabili na nju, kakor da ju sploh ni v izbi, ter se spet živahno razvneli. Najglasnejši je bil godovnik Dobravec:

»Izpijmo! Še en polič ga naj dobi vsak, da boste pomnili moj god. Kakor sama kri je ta kapljica. Še mrlič bi vstal s par, da bi ga srknil. Takoj bi pozabil, da je umrl.«

Vsi so se zasmejali tej dobri primeri, kmet s protinom pa je znova zameketal:

»Hehehe! Če bi ne bilo take kaplje, bi že podpiral z nosom zemljo. Hehehe! Predlanskim me je pograbila tista svinjska bolezen, kolera. Ves črn sem že bil in mrzel, so mi pravili pozneje, saj sem sam že poslušal od daleč rajske krilatce ...«

»Da si jih čul?« mu je padel Grahor v besedo. »Kako pa pojejo? Hahahaha!« se je zasmejal sam svoji domislici, a vsa izba je zabučala v pijanem krohotu. Protinasti starec je skoro užaljen nadaljeval:

»Da jih nisem slišal?! Prav dobro se spominjam: kakor cela gmajna cajzlčkov se je čulo.«

Spet je planila druščina v krohot. Tudi tujca sta se smejala. Morda sta res razumela pripovedovanje ali pa ju je sam smeh okužil.

»Tudi jaz sem že čul cajzlčke. Za tri gmajne jih je bilo, ko sem se navlekel tegale. Pa brez kolere seveda«, se je norčeval iz pripovednika Grahor in so mu veselo pritrjevali tovariši.

»Hehehehe! Verjemite, če hočete«, je nemoteno nadaljeval starec. »Že dva dni ni ostalo ničesar v meni. Še sveto hostijo sem izrigal. Tedaj pa so mi vlili v usta štiriintrideščeka. Kakor sam čudež! Ostal je v meni in ogrel ledeno truplo. Dva dni so me zalivali z njim, tretji dan sem pa že sam nagnil bokal. Kakor je Bog v nebesih, vam povem!«

»Vse lahko in ti tudi verjamem«, je pogladil z besedo Dobravec. »Bokal mu ga prinesi, dekle! V dušku ga boš izpil, da boš spet čul nebeške cajzelčke«.

»Hehehehe!« je zameketal starec in se udaril po prsih: »Mislite, da se ga bom branil? Le sem z njim! Pa čeprav čujem enkrat namesto nebeških vinske cajzlčke. Saj je vseeno, odkod so, samo da dobro pojejo.«

Druščina se je muzala, Dobravec pa je potegnil izza pasa mošnjo iz rdečega usnja, za dobro moško pest debelo, udaril z njo ob mizo, da so poliči zaplesali. Razrešil je zadrgo in vsul na mizo denar, da je glasno zažvenketal. Ko je vzdignil prazno mošnjo, so se lesketali rumeni cekini med belimi tolarji. Oči vseh so se kar prisesale na denar, ki ga je bilo dovolj za nakup celega grunta sredi doline. Dobravec je dvignil pogled in naglo pokril svetli kupček:

»Hahahaha ... Bi radi imeli magnetne oči ? Seveda!« Dvignil je roki in cingljal z denarjem. »Kaj se ne sveti lepo kakor moštranca na oltarju?! Hahaha!«

Protinastemu starcu so izstopile oči, skrvenženi prsti so se mu krčevito stisnili, iz odprtih ust pa se mu je pocedila slina.

»Pa menda ne boš dobil svetega Vida ples, ali pa nemara celo stekel?« se je igral Dobravec z osuplim starcem in pristavil: »Vidiš, to so le smeti, smetičke, smetičkice.« Udaril se je na prsi: »Veš, kje je Dobrava?«

Ker je starec molčal, je povzel Dobravec sam besedo: »Ne reš? Ti pa jaz povem! Dobre uro imam k maši v Šempavel, ti rečem, da pridem po svojih tolarjih tja in nazaj. Po samih srebrnih tolarjih!«

Drugi kmetje so bili že vajeni takšne Dobravčeve baharije. Nekateri so sodili celo, da je kljub bahavemu pretiravanju precej resnice vmes. Toda protinasti starec očitno že še ni bil slišal tega. Ob Dobravčevih zadnjih besedah so se mu zašibila kolena, da se je prijel za mizo, se pokrižal in zajeclja!:

»Je — jezas, Bog nas varuj!« 

Starčeva prepadlost je druščino spravila znova v dobro voljo, ki jo je še povečal prihod poštarja in obeh deklet. Poštar je postavil pred Dobravca bokal, dekleti pa sta razdelili poliče. Nekateri so že hoteli srkniti, toda Dobravec je dvignil roko:

»Počakajte vendar, da plačam! — Tona!« je pomignil gospodarju, da je pristopil bliže. »Koliko smo nocoj zaslužili na štiriintrideščeku?«

»Kaj že pojdeš, gospod Dobravec? Saj se še ne mudi tako,« je zadrževal dobrega gosta poštar.

»Kaj je rečeno, da že pojdem, če hočem od tebe račun?« je namršil obrvi Dobravec.

»Mar sem tako mislil?« je hitel gladiti poštar. »Bi bilo pač 57 poličev po 5 krajcarjev; znese 2 goldinarja 85 krajcerjev. Še ta bokal, pa je prav 3 goldinarje.«

Dobravec je segal v kup in nametal devet srebrnih cvancgaric pred poštarja na mizo. Denar je padal z jasnim žvenkom ob belo javorjevo gladino. Pri vsakem udarcu so se zaiskrile oči pivcev, kakor bi prav nanje padalo srebro. Hlastno je pogrebel oštir z desnico denar v odprto levico in ga spustil v žep k družicam kakor prgišče kamenčkov v tolmun.

»Za celega vola — hehehehe!« je ušlo protinastemu starcu, ko ga je Dobravec srepo pogledal:

»Moj vol! Ne jokaj za njim ti! Če si še pri besedi, dvigni bokal in ga izprazni!«

Starec je zgrabil z obema rokama trebušasto majoliko in jo dvignil:

»Hehehehe! Na tvoje zdravje« — malce je pomislil in potem še pristavil: »in tvojih tolarjev!«

Vsi so dvignili poliče in nazdravili godovniku. Glasno goltanje je napolnilo sobo. Starec je zlil mirno, ne da bi le enkrat požrl, ves bokal v grlo, kakor da ga zliva v mrtvo posodo, ne pa v svoje telo. Ko je izpil, se je stresel in sedel nazaj k peči. Sejmarji so plačevali svoje zapitke in se hrupno poslavljali.

Prej tako živahna izba je utihnila. Od sejmarjev so ostali samo Dobravec, Grahor in starec, ki ga je prevzemala za pečjo obilna in močna pijača, da je lezel v dve gubi. Poštar je prisedel k popotnima gospodoma, dokler ne izmenjajo poštne priprege, Dobravec in Grahor pa sta nadaljevala že dopoldne pričeto pogajanje za menjatev kobilic. Poštar Wolf je bil gospodoma prav uslužen, saj je čital v spisku, da sta popotnika znana bogata tržaška tvorničarja. Starejši se je pisal Franc Uhlrich in je bil lastnik velikih predilnic in tkalnic v Trstu in v Ajdovščini. Njegov sopotnik pa je bil vpisan kot Julius Süss-trunk, podravnatelj Uhlirchove tržaške pisarne. Vozila sta se na Dunaj in sta plačala za vožnjo po 18 goldinarjev 54 krajcarjev.

Gosta sta pravkar odvečerjala in popila vsak še čašo vina. Uhlirch je potegnil tabakiro in ponudil Wolfu. Ta je vzel ščepec njuhalca, ga potresel v levo in desno nosnico ter pomencal s palcem nos, ker ga je zaščegetalo. Tudi Uhlrich je ponjuhal, nato pa dejal v nemščini:

»Lepi kraji in prijetni ljudje. Ko bi me ne klicali neodložni posli, bi mi bil prav ljub daljši počitek med vami.«

Dasi je pohvala Wolfu dobro dela, je vendar takoj menil:

»Tudi pri nas ni vsak dan nedelja. Danes je bil sejem v bližnjem trgu Žalcu, zato je nekaj več živahnosti. Drugače pa vlada pri nas puščoba, da se Bog usmili.«

»Mestnemu človeku je takšno gnezdo — oprostite ta izraz — včasi naravnost uteha« je pristavil Süss-trunk. Te njegove besede so privabile na stroga tvorničarjeva lica bežen nasmešek, ki je, kdo ve zakaj, pognal kri in zadrego v židovo lice. Uhlrich je pobobnal s prsti po mizi:

»Nedaleč od tod smo se peljali čez majhno reko. »Savja« mi je rekel postiljon. Ako se dobro spominjam, bo to menda »Die Sann«, kajne?«

»Prav je tako, gospod«, je potrdil Wolf in pristavil: »Naše ljudstvo pravi Savja ali Savna.«

»Lep padec ima ta reka«, je nadaljeval Tržačan. »Imate že kaj industrije na njej?«

Wolf menda ni razumel te besede, zato je Uhlich tolmačil:

»Tvornice, mline, žage mislim«.

»Na njej sami ne, pač pa na strugi, izpeljani iz nje«, je pojasnjeval poštar in še dostavil: »Tudi jaz imam mlin ob njej.«

Uhlich je še enkrat ponjuhal in vprašal:

»Kaj pa, voda je stalna?«

»Čez leto že, pozimi pa rada zamrzne«, je odvrnil Wolf.

»Takšna ni za nas!« je pritaknil po italijansko Süsstrunk. Kakor vsi tedanji poštarji je znal tudi Wolf toliko italijanski, da ga je razumel in zato vprašal:

»Ali se gospoda zanimata za vodno moč?«

»Če bi se dobilo kaj primernega, bi se seveda gotovo. Do Celja sta dve milji. V sedmih letih dobimo železnico že do Dunaja in ves svet bo odprt. Tu nekje bi kupili vodno moč, da bi zgradili predilnico in tkalnico. Mar veste za kaj pripravnega?« je poizvedoval Uhlrich. Wolf je malo pomislil, potem pa pokazal na Dobravca in rekel:

»Tale bi imel nekaj pripravnega pol milje odtod ob potoku Boljski. Lep padec, obilo vode in kar je glavno, potok ne zamrzne.«

»Bi li mogli govoriti z njim?« je vprašal Tržačan.

»Kajpada, saj zna nemški«, je odvrnil poštar ter že vstal in potrepljal Dobravca po rami:

»Čuj, Dobravec! Onile gospod bi rad vedel, ali prodaš svoj mlin.«

»Zakaj pa ne! Če se plača, je vse naprodaj«, je rekel Dobravec in prisedel k tujcema. Po daljšem pogovoru so se zmenili, da se zglasita Tržačana nazaj grede čez štirinajst dni in si ogledata s strokovnjakom, ali bi bil mlin primeren za novo podjetje. Ker je zunaj trobil že poštni rog k odhodu, sta se tujca poslovila in oddrdrala v soparno noč.

Šum odhajajočih je predramil tudi protinastega starca za pečjo, da je belo pogledal in skušal vstati; toda zvrnil se je nazaj na klop in godel:

»Hehe! On po tolarjih — jaz po cekinih, hehehe ... Nazadnje pojdeva pa oba po — riti k maši. Hehehe — po riiti, riti, rit...«

Znova je zaspal. Njegovih pijanih besed menda nobeden ostalih, ki so sedeli pri bokalu in pretehta-vali ali bo kaj z novo tvornico in koliko bi utegnila prinesti dobrega siromašni dolini, ki je živela ob repi, korenju in redkem koruznem močniku, da je mogla prodati nekoliko pšenice, rži in ajde gorogranjskim splavarjem, ki so imeli za dober denar pri poljancih bližnjo žitnico.

»Ti, Dobravec, ko imaš denar, postaneš lahko še delničar«, je predel misli še naprej Wolf.

Razgret od vina in živahnega pogovora je udaril Dobravec z mošnjo po mizi:

»Še sam postavim tvornico. Vse narediš, ako imaš le nekaj takihle smeti, smetičk, smetičkic. Hahaha!«

Pijani starec se je spet dvignil, se pognal po izbi in padel prav pod Dobravčeve noge, da se mu je ulila iz ust kri. Zaradi bolečine se je razhudil:

»Mene ne bo nihče! Po cekinih pojdete k maši? Figo po cekinih — po riti pojdete ... Hehehe!«

Dobravca je ujezilo njegovo besedičenje in je že stegnil roko, da bi prijel starca za vrat, ko se je vteknil vmes poštar:

»Pusti pijanca, gospod Dobravec, saj si pameten. Miha pokličem, pa ga postavi na gnoj, kamor spada. Miha! Miha!« je poklical Wolf in že so pograbile koščene hlapčeve roke starca in ga pahnile skozi vrata.

Šele proti polnoči sta zlezla Dobravec in Grahor na konja in ves pot zidala novo tvornico, dokler se nista pri dolenjski kapeli ločila. Grahor je krenil domov v Kapljo vas, Dobravec pa je še dolgo premišljal in kinkal, preden ga je prinesel konj na vrh Žvajge.

II.

Žvajga se dviga dobrih tri sto metrov nad prebolško graščino. Vsa v soncu se razgleduje po dolini, kjer se leskeče med belimi kleči Savinja kakor orjaški solač, ko se meče v drestu čez plitvine. Od Preserja jo spremlja na obeh bregovih tja do žalskega Vrbja obsežna gmajna. Od lišajev očrnelo kamenje, svetlo vrbovje, temnozeleni borovci, ozki in košati. Vmes oaze, svetlih jagnedov vesele gruče. Plitve mlake napajajo gosto ločje in vitke jelše belice.

Ko v zadnji pomladi zapojo prvič žab odreni tropi, leži pod začudeno Žvajgo pokojno vdana dolina kakor blagoslovljena žena, ki snuje spočetemu sinku obliko in mu sanja bodočnost. Zrak je voljan kakor mladega jagnjeta volna. Kmalu prične rumeneti sivo vrbovje, rdeti jagnedov popje. Opojno zaduhte jelše, vse rumene cvetnega praha.

Pot sonca postaja iz dneva v dan strmejša in daljša. Silneje rumeni vrbovje in se sveti zelenje jagnedov kakor sveža oljnata slika. Pesem senic v grmovju, pri tleh ščebetanje strnadov. V vrhovih zasmehljivo hihitajo srake, visoko v modrini plovejo v naglih okretih lastavic kriki.

Od vzhoda na zapad hiti velika cesta. Učeni gospod Sveti Pavel gleda s ponosom na ribiča Svetega Petra čez reko in na zmrzljaka Svetega Pankraca med zelenjem v Grižah. Sramežljivo poveša za polzelsko gmajno Sveta Marjeta oči, sredi gomilskega polja vdano kleči s prekrižanima rokama Sveti Štefan, kakor bi čakal, kedaj spet ga zadene mučeniško kamenje. V senco gozdov se je prikril šent-jurij, ki noč in dan budno pazi, če bi se zmaj spet v Mrzlici zgenil. Marija Magdalena strmi na Homu z razpuščenimi lasmi preko ravni na Oljsko goro in toči v curkih vroče solze pokore. Od daleč smehlja se Petrovška Marija Kacijanu mučencu, ki Žalcu obrnil je hrbet. Podkev zelenega hribovja objema dolino. Pri glavi strmijo k soncu goli vrhovi Solčavskih planin, pri nogah pa tone slava treh zvezd — ponosne Keleje.

Malo spomina je ostalo na stare lastnike doline, Kelte, ki so živeli še pred Rimljani v njej. Ime Savinje — po naše reka — in Celje — po naše kraj ob vodi — nam govorita v njihovem dolgo neznanem jeziku in vrsta gomil pri Šeščah nam je odkrila izdelke njihovih rok: glinaste vrče in bakren nakit. Ljudje so izginili brez sledu, trdi zgodovina. Toda če pogledamo redko posejane kmetije po obronkih doline, najdemo še vedno čudne svetlolasce s črnimi mandeljnovimi očmi in nepojmljivimi hišnimi imeni: Huš, Pecgos in drugi. Kakor svobodnjaki so živeli ti rodovi v najhujših časih tlačanstva, možeč in ženeč se med seboj, brez ožjih stikov z dolinci.

Takšna je bila tudi Dobrava. V letu lakote in neteka 1817, ko so umirali po dolini gruntarji in ni nihče niti mislil na ženitev, so hrupno svatovali na Dobravi, kjer so bili polni hlevi, svinjaki in kašče, kakor v deveti deželi. Janez je komaj stopil v osemnajsto leto, ko mu je že moral izročiti oče Matjon posestvo. K temu koraku ga je največ prisilila bolezen. Vkljub svojim krepkim petim križem ga je protin zvil, da je bilo groza gledati njegove zvite prste, podobne krempljem ujede. Za delo ni bil več. Hribovski grunt pa zahteva od vsakogar dva para rok. Bridko je bilo iti v kot njegovi komaj štiridesetletni ženi Barbari, toda šlo je za sina edinca, da ga otme vojaški suknji.

Matjon je poiskal sinu ženo kar pri sosedu in je bilo prav vsem, saj je Pecgos že davno na tihem želel, da bi prišla njegova Agata na Dobravo, kjer je bila po ustnem izročilu že od nekdaj bogatija. Kako so prišli Dobravci do denarja, ni nihče natanko vedel. Prav čudne reči so se govorile o tem, kakor da ni bilo vse spoštno. Toda Dobravci se niso menili za to, saj so hranili rumen pergament iz leta 1335, ki je dokazoval, da je plačal Johann pl. Prager iz Prusije Andreju Dobravcu za obsežno zemljišče od Dolenje vasi do kapeljske ceste in za polovico severnega pobočja Žvajge tri tisoč dukatov. Tam je postavil Prager grad in ga imenoval, ker je stal sredi gozda, Pragwald, domačini so ga pa preobrnili po svoje v Prebold.

Dobravi so ostali pa obsežni travniki in mlin poleg gradu ob potoku Bolski. Mlin je godel zmerom po krofu graščini, toda Dobravci ga niso hoteli prodati, češ da jih je graščina opeharila pri meji. A s silo se vendar ni upal Prebold nastopiti proti njim, ker jih je ščitila mogočna roka oglejskega patriarha, lastnika gornjegrajske gosposke.

Že mlada, ko sta hodila v šempavelsko župnijsko šolo, v kateri je poučeval stari kaplan Martin Asu pisanje, branje, štetje in verske resnice, sta se imela rada Dobravčev edinec Janez in Pecgosova Agatka. Kar samo po sebi umljivo se jima je zdelo, da sta stopila pred oltar, kjer ju je poročil župnik Domenico Malignani. Italijan, ki ni znal našega jezika.

Srečo na Dobravi je kljub vsej ljubezni kalila ena okolnost, zaroda ni bilo. Leto je minevalo za letom ter se tako večala žalost. V osmem letu pa se je naposled le oglasilo dolgo pričakovano vekanje tudi na Dobravi. Že prej slabotna mlada Dobravka je jela po porodu kar vidno hirati, da so rekali ljudje, ko je po letu dni umrla, da jo je vzela izpolnjena želja. Bridko je žaloval Janez po dobri Agati. Vso svojo ljubezen je prenesel na hčerko Marjetico. Kadar je le utegnil, jo je pestoval in se igral z njo, kakor da se je pomladil v njenega bratca in je njuno vriskanje odmevalo daleč v hrib.

Znanci so ženili mladega vdovca, kadar se je le prikazal med nje. Toda Janez se je samo smejal njihovemu prizadevanju. Dejal je:

»Dve nevesti imam v hiši, čemu naj mi bo se tretja«.

Poleg naglo rastoče Marjetice je bila njegova mati Barbara tista, ki je podpirala tri ogle pri hiši. Peti križ je že lezel na njen hrbet, toda prisodil bi ji bil vsakdo komaj štiri. Niti enega belega ni bilo med njenimi dolgimi črnimi lasmi, a njena lica so se kosala v gladkosti in prijetni rdečici lahko še tedaj z mladimi nevestami.

»Kakor vdova pri živem možu je«, so jo pomilovali, toda delali so ji krivico, saj je živela, kakor živi na tisoče mater, za druge in pozabljala pri delu na sebe.

Pozno se je bil zbudil drugo jutro po žalskem sejmu Janez. Kar oblečen se je bil vrgel na posteljo v večjem koncu hiše, v malem so stanovali starši. Težka glava ga je spominjala prejšnjega večera. Ko pa je šel z roko po vratu, je otipal svileno ruto. Ozrl se je po sebi in se razhudil nad samim seboj, ker je videl, da je zaspal kar v pražnji obleki:

»Ta neumna pijača! Kar dobro je, da se rešuješ samo enkrat na leto in da so sejmi redki. Človek bi se nazadnje res še zapustil«. Prav si je priznal Janez, kajti tajiti ni mogel, da je poslednja leta vse češče kakor preteklo noč zaspal, ako je sploh prišel pred svitom domov.

Vstal je, si pretegnil mišičasto telo, naglo vrgel s sebe pražnjo obleko in zlezel v delovne hodnice. In že je stal pri studencu pred hišo, kjer je iz tatermana tekla v stalnem curku voda, napeljana z Resnikove planine nad Žvajgo. Podvil je Janez srajco za vratom in visoko zavihal rokave, potem pa vtaknil glavo pod ledeni curek. Kakor na ožgano ilovico je prasketala voda na njegov zarjaveli šinjek. Pod osvežujočo kopeljo je prskal kakor spočit žrebec, ko je stopila na prag mati. Temna senca ji je ležala na obrazu. Videč sinovo početje, ji je zaigral smehljaj okrog ust:

»Seveda je potrebna po takem godovanju tudi žehta«.

Sin je dvignil malce glavo in ožel z rokami lase; še enkrat je zaprhal, si šel z otiračo za vratom, obrisal obraz in se opravičeval:

»Ni bilo samo godovanje, obeta se še dobra kupčija«.

»Ti je pa že kdo spet natvezil kakšne novotarije, da pojde po nepotrebnem denar iz hiše«, je oporekala mati.

»Prodaja!« jo je zavrnil sin in pristavil: »Taka prodaja, da bo vsa dolina gledala«.

»Kar Dobravo prodaj!« je planila živahno Barbara. »Ko onemorejo moje roke, ti tako ne bo nič drugega kazalo ni ostalo«.

»Zakaj Dobravo?« se je zavzel sin.

»Resnikove planine gotovo ne, ker ni tvoja«, je dejala mati, stopivši izmed podbojev, da se umakne zgrbljenemu možu, ki je lezel ob palici čez prag. Pomagala mu je na klop pod ostenkom, meneč:

»Si čul, Matjon? Prodati nas hoče Janez«.

»Prodati?« se je zavzel oče. »Zakaj?«

»Da ne bo imel skrbi«, je postajala Barbara čedalje bolj pikra. »Bo pač laže modroval po gostilnah«.

»Ne tako, mati!« je skoraj zaprosil Janez. »Očetu in sejmih«.

Matjonu so se tudi menda zdele Barbarine besede prehude, zato je vprašal sina:

»Ali res kaj prodajaš?«

»Mlin boš prodal?« je sklenila roke mati »Mlin, ki je že pri Dobravi, kar svet pomni!«

»Res!« je pritrdil sin. »Kupca imam za naš mlin«.

»Res je to, mati!« je potrdil sin, toda brž pristavil: »Kaj neki imam od njega. Mlinarji si aržete polnijo, mi ga pa popravljamo in odrajtujemo štibro«.

»Kako so čudni današnji ljudje, kajne Matjon«, se je obrnila Barbara k možu. »Nič jim ni več sveto in k srcu priraslo. Vedno iste besede: »Kaj neki imam od tega, kaj od onega.« Da bi me ženske začele tako, bi v sto letih še enega človeka ne bilo več na zemlji. Kaj pa imamo od otrok? Delo, skrb in žalost«.

»Ne govori tako, Barbara!« je zmajal s glavo Matjon. »Hiša nima duše in tudi mlin ne, čeprav se noč in dan vrti«.

»Zemlja jo pa ima!« je s poudarkom pribila žena, da ji je moral tudi mož pritrditi:

»Ali sem kedaj trdil, da je nima? Toda tu gre za mlin in ne za zemljo«.

»Tudi jaz tako mislim«, je rekel Janez. »Sicer pa še tako ni nič sklenjenega. Samo kupca imam, dobrega kupca«.

»Vsaka reč, razen zemlje, mora biti naprodaj, če se dobro plača,« je povdaril Matjon in povprašal: »Kdo bi pa kupil?«

Janez je pravil nato o svojem srečanju s tržaškim tvorničarjem Uhlichom na šempeterski pošti. Verno sta sledila pripovedovanju starša. Matjon je samo od časa do časa potrdil: »De ja!« Mati pa je prekrižala roke na krilih in tiho poslušala. »Boljši je dober denar od sedanje izgube,« je končal sin. »Pa tudi vsej okolici preskrbi nova tvornica dela in jela.«

»In beračije!« je pristavila kakor za amen Barbara.

»Zmerom gledate, mati, vse tako črno,« je povzel Janez. »Svet napreduje!«

»Sevede napreduje«, je odvrnila mati in vstala. »Če ne naprej, pa nazaj. Tudi raku se zdi, da prav plove, Jurca poslušaj, kaj delajo tvornice. Deset bogatinov bogatí naprej, drugi ubožci pa sirovščino ograbljajo.«

»Eh, ko bi tistega pijanega Jurca poslušali,« je ugovarjal Matjon, »bi tako daleč prišli, kakor njegov brat Tona, ki je največji grunt zapravdal.«

»Saj bomo že videli, kdo bo imel prav, če učakamo,« je vzdihnila mati in pristavila, okrenivši se med podboji: »Bolje bi bilo, da ne bi učakali.«

Moška sta naprej snovala načrte s tvornico in ugibala, kaj utegne prinesti dolini.

Tedaj je priskakljalo po rebri vzgor ko jagnjič pojoče dekletce. Ne le njegova hoja, nego posebno še njegovi svetli kodrčki, ki so valovili krog ljubkega obrazka, so živo spominjali na jagnjička.

»Marjetica!« je vzkliknil oče in razprostrl roki. Veselo se smejoč je šinilo dekletce očetu na kolena, se ga oklenilo krog vratu in se pri vilo k njemu. Potem se je nagnilo nazaj, prijelo z rokami očetove kakor predivo svetle brke, uprlo vanj velike črne oči ter dejalo:

»Očka, očka! Kaj si mi pa prinesel s sejma?«

Bridko je zbodlo to vprašanje očeta, ko je pomislil:

»Kako sem le mogel pozabiti na otroka? Še nikoli nisem prišel s praznimi rokami domov. Tokrat pa sem obljubil otroku lepo porcelanasto pužo.« Ročno je zavihtel otroka, da mu je sedel štuporamo, in rekel:

»Pojdiva pogledat, kaj sem ti prinesel.«

Ko sta bila v veliki izbi, je potegnil oče izza pasa šop ključev in snel nad zglavjem postelje sliko svojega zavetnika Janeza ob glavo dejanega. Vsa razgaljena pleše pohotnica pred krvoločnim Herodom, držeč na pladnju krvavo bradato glavo Janeza Krstnika. Marjetica je stegnila obe roki proti vratu Herodijade in vzkliknila:

»Očka! Kadar bom velika, mi boš kupil takele koralde.« Na vratu pohotnice se je lesketala namreč biserna ogrlica. Po kodrih je pobožal oče svojo edinko in ji obljubil:

»Še lepše dobiš!«

»Kedaj pa, očka?« je hotela vedeti Marjetica.

»Ko boš stara dvajset let, jih dobiš za god,« je preudaril oče in odklepal v steni skrita železna vratca. Hčerka, ki je hodila šele prvo leto v šolo, dasi je bila že v dvanajstem letu, je zamišljeno šla po svojih drobnih prstkih, da je doštela:

»Še osem let. Kako dolgo še ne bom imela korald.«

»Še prehitro ti minejo ta leta,« je napol zase vzdihnil oče, segel globoko v blagajno in potegnil nekaj iz nje. Nato je spet varno zaklenil vratca, obesil nazaj sliko svojega zavetnika, vzel hčerko v naročje, jo nesel k oknu in jo postavil na klop.

»Glej!« ji je pokazal med kazalcem in palcem držeč dukat Otokarja, češkega kralja. Na eni strani se je lesketala glava mogočnega kralja, a na drugi je grozeče stezal kremplje in zobe češki lev. Dekletce se je zagledalo v svetlo igračo, zaploskalo, nato pa žalostno povesilo oči:

»Kje pa je puža, očka?«

»Ker porcelanastih niso pripeljali iz Trsta, ti je nisem mogel kupiti,« je tolažil oče hčerko.

»Bi pa navadno kupil, očka,« se je oklepalo dekletce obljube.

»Sto jih lahko kupiš za tale zlatnik,« jo je poučeval oče. Toda Marjetica je grdo pogledala zlatnik, ga vrgla v kot: »Ne maram ga, pužo hočem!« in udarila v jok.

Na otrokov jok je prihitela stara mati, ga vzela v naročje in ga pričela milovati. Zunaj pa je stokal Matjon:

»Nič ne jokaj, Marjetica! Sem pridi, bova stavila tvornico.«

Najrajši je imela Marjetica starega očeta. Zato je njegov klic takoj ustavil potoček solza in je pohitela v njemu. S tresočo se roko je obrisal Matjon otroku solzna lica in ga povedel na kup peska, kjer je ležala zidna opeka. Kljub protinu se je spravil bolnik na kolena in pomagal vnukinji pri gradnji tvornice, gostobesedno ji dopovedujoč, kakšna čudna reč bo to …

III.

Niso še pretekli trije tedni, ko se je spet oglasil poštni rog na šentpetrski pošti. V sveže nedeljsko jutro so pokali topiči, glasniki slovesnega proščenja farnega patrona. Kakor oči prespanega otroka je bilo jasno nebo. Opojno je dišala košata poštna lipa, v kateri so se trudili milijoni brenčečih čebel za sladke zaloge medu, da ne bodo stradale v dolgi zimi.

Drugič je že odtrobil zaliti Bantan svoj zategli trará, ko so stopili v živahnem pomenku iz veže naši trije znanci, poštar Wolf in oba Tržačana, in še dolg gospod z visokim cilindrom.

»Verjemite, gospodje«, je zatrjeval Wolf, kolikor jaz presodim, bi Dobravčev mlin bil kakor nalašč za vas. Samo če ne bo gospodar pretrd glede cene ...«

»Tisto se bo že uredilo«, je malomarno zamahnil z roko Uhlich. »Za naše načrte ni cena posebnega pomena. Nekaj sto goldinarjev gor ali dol. Sicer pa. Rad ga že ima. Če se je pa treba izkazati, se zdi, kakor da mu ni nič zanj«.

»Vsi bahači so taki!« se je zasmejal Süsstrunk.

»Tako je!« je pritrdil gospod c cilindrom. »Poznam, poznam tega Dobravca. Za dober denar si še pravite, da je mož zelo na denar«.

»Kako bi rekel?« je pomencal poštar. »Da in ne. Rad ga že ima. Če se je pa treba izkazati, se zdi, kakor da mu ni nič zanj«.

»Vsi bahači so taki!« se je zasmejal Süsstrunk.

»Tako je!« je pritrdil gospod s cilindrom. »Dobro poznam tega Dobravca. Za dober denar si še čevlje sezuje in gre bos domov.«

»Izvolite, gospod inženjer!« je pomagal Wolf gospodu s cilindrom v razveznjeno poštno kočijo. »Upam, da boste mojega mnenja tudi glede mlina«.

»Bomo videli!« je odvrnil inženjer Filipitz, celjski mestni stavbnik, in se zavalil v kot na sedež.

»Ne bo zastonj«, je stisnil Uhlich roko poštarju.

»Če se pogodimo za mlin, se drevi spet oglasimo«. Vzpel se je čilo na voz, za njim pa je prisedel še Süsstrunk.

»V izredno čast mi bo«, se je klanjal Wolf in pristavil: »Ko pridete čez dolgi leseni most, izstopite pri Tepkarju, ki vas že zategne do Šempavla. Mnogo uspeha želim in na svidenje!«

»Ti, Bantan, pred Tepkarjem ustavi in mu reci, naj pošlje hlapca po Dobravca. Zaradi mlina sta prišla Tržačana, naj reče. On bo že vedel«, je še naročil poštar. Bantan je prikimal, nategnil vajeti, da so konji potegnili, in nastavil rog na usta. Močno so se mu napela lica in ves je bil zaripel, ko je trobil svojo poštno himno: Trára, trà-ra, trà-ra, trara-ra ... Vmes so pokali v pritrkavanje zvonov topiči, kakor da se pelje vladar v osvojeno deželo. Tako dajo dostikrat povsem slučajni dogodki naravnost preroško podobo, ki jo tedaj morda vidi eno oko, drugo pa šele spozna njen pomen, ko se je že vse izpolnilo.

Potniki so med drdranjem poštne kočije po gramozasti cesti molčali. Ko so v koraku zavozili na grobeljski most, pod katerim se je prelivala zelenkasta Savinja in se lesketala na čistem prodnatem rečišču kakor školjka v soncu, je pa oživel inženjer Filipitz.

»Naša Savinja!« je vzkliknil. »Mnogo sem prepotoval, toda tako čudovite vode še nisem našel. Kdor se koplje v njej eno poletje, se pomladi za deset let. Podagro in druge bolezni posrka iz telesa kakor magnet, da sodi potem bolnik, da se mu je le sanjalo o njih. Ljudje pa ne poznajo njene moči. Še Tepkarja smo komaj pripravili njegovi nedeljski gostje, da je postavil kopelico tamle na bregu, čudni ljudje so tod okoli«, se je zasmejal inženjer. »Pomislite, še moški ne pogleda z mostu v vodo, ko se kopljemo. Ženske pa si celo rute naprej potegnejo, da so podobne plašnim konjem s širokimi priočniki.«

»Herrlich!« se je zasmejal Siisstrunk in se udaril po napetih bedresih. »Gospod šef, ako bomo utegnili, se bomo morali tudi mi pomladiti v Savinji«.

»Zakaj pa ne!« je pritrdil Uhlich, računajoč pri sebi. »Nepokvarjeno ljudstvo, ki še zna ceniti sram. S takim se da ... «

Misel se je naglo pretrgala pri pogledu na dogodek, ki se je odigraval pred gostilno ob cesti. Pet parizarjev je stalo tam, na vsakem trije polovnjaki. Pri zadnjem vozu se je gnetla v polkrogu gruča ljudi. Sredi med njimi je zgrabil široklečen in naseden goloroki hrust zadnji sod, ga naslonil na prsi in ga postavil, spuščajoč ga po sebi, varno na tla. Da se mu niso napele mišice na rokah kakor gabrove grče in bi mu ne bile nabrekle vratne žile kakor debeli konopci, bi mislil vsakdo, da je sod prazen. Med odobravanjem gledalcev je ostal prihod poštne kočije neopažen.

»Že spet uganjaš svoje štiklce, Tepkar!« je zaklical Bantan, ko je ustavil sredi klanca uprego. Vsi so se obrnili in videli, da stopajo trije gospodje iz voza.

Tepkar si je obrisal prašne roke ob beli predpasnik in se namuznil:

»Tebe, Bantan, dvignem z eno roko s kozla in te postavim nazaj, kakor je angel Habakuka.«

»Dvakrat hvala, če me pustiš pri miru. Onihle«, je pokazal na tujce z glavo Bantan, »se primi! Z Dobravcem barantajo za mlin. Blez mislijo postaviti tam tvornico. Niso brez njega, kakor ve povedati Wolf«, je pomencal postiljon s palcem in kazalcem desnice, medtem ko je njegova levica zamahnila z bičem. Navzlic klancu so konji naglo potegnili, saj je bila kočija znatno lažja.

Že se je okrenil Tepkar, da pozdravi gosposke goste, ko mu je klical inženjer Filipitz, njegov stalni nedeljski gost:

»Bravo, gospod Tepkar! Zdaj ga pa še nazaj postavite na voz, da bosta gospoda videla«.

»Stavo sem sicer že dobil,« se je okrenil Tepkar k trebušatemu možaku za seboj, ki je v zadregi vrtel velik srebrni ključ na težki verižici in momljal:

»Seveda, no ja, seveda«. Stavil je bil namreč oštir z vinskim prekupcem, da dvigne sam polovnjak z voza. Če izgubi, plača petdeset goldinarjev, če pa sod dvigne, ga lahko zvali v svojo klet.

Ponosen je bil Tepkar na svojo moč in se ni dal dosti prositi. Zgrabil je polovnjak za froše, ga naslonil nase, se nagnil nazaj in valjal kakor po živih legnarjih sod po nogah in trebuhu, dokler ni dosegel prs in višine voza. Kakor otroka v zibelko je varno položil sod znova na voz. Vsi prisotni so zaverovani gledali igro jeklenih mišic in stiskali pesti, kakor da mu pomagajo pri napornem delu.

Nekdo pa ni gledal oštirja. Bil je Uhlich. Njegove sive oči so se pasle na gledalcih — kmečkih fantih. Kakor dober kmet voliče na sejmu je ocenjal svojo bodočo čredo. »Dobri bodo. Zdravje in moč sta v njih«.

»Andrejc,« je poklical Tepkar hlapca, »prinesi legnarje in spravi sod z voza!«

Hlapec je stopil po legnarje v klet. Tedaj pa je prijel Filipitz Tepkarja za roko in ga seznanil s tujcema.

»V čast mi je, gospoda«, se je poklonil oštir in povabil tujca v hišo. Še preden so vstopili, se je obrnil Süsstrunk k Tepkarju:

»Poznate gospoda Dobravca?«

»Dobravca — Janeza? Kdo ga ne pozna!« je veselo začuden vzkliknil oštir.

»Ponj pošljite z vozom in naročite, da ga čakata Tržačana«, je naročil Süsstrunk. Andrejc je že prislonil pod voz legnarje, ko je stopil k njemu gospodar in mu velel, naj takoj zapreže in se pelje po Dobravca in pristavil: »Pa flisaj se!«

»Se bom, se bom!« je odgovoril Andrejc in že valil sod z voza. Tepkar je stopil za gosti.

»Kaj celo v nedeljo nimate pivcev«, se je zavzel Uhlich nad praznoto v nizki, veliki pivski izbi.

»Popoldne šele pride gospoda iz Celja«, je pojasnjeval Tepkar.

»Kaj pa domačini, domačini?« je povpraševal nadalje Uhlich.

»Domačini?« se je nasmehnil oštir. »Trikrat na leto jih vidim pri sebi: na pustni večer, na velikonočni ponedeljek in na god sv. Ane, stare farne patrone. S čim bodo pa tudi pili, ko je božjak v hiši komaj vsake kvatre. Korenje in repa, repa in korenje sta vsak dan kakor v koritu tudi na kmečki mizi.«

Uhlich je stisnil oči in računal: »Bodo, bodo pravi. Malo piti, malo jesti jim damo, pa bodo naši ...« Süsstrunk se je čudil:

»Ali krompirja ne poznajo?«

»Nekateri se ga z vso silo otepljejo, češ da je strupen«, je odvrnil Tepkar.

»Hahaha! Krompir — strupen. Ta je pa lepa! Trst ga poje vsak dan na stotine kvintalov, pa je kljub temu še živ«, se je smejal Süsstrunk.

»Res so se zastrupili nekateri, ki so jedli zelene semenske jagode z vrha krompirjevke«, je pojasnjeval oštir. Takrat je stopila v izbo zajetna gospodinja Helena in pozdravila goste:

»Moj poklon, gospodje! Morda želite kaj prigrizniti: postrve, rake, piščanca, prekajeno svinjino ...«

»Rake imate?« je oživel Uhlich. »Že dolgo jih nisem jedel. Julius«, se je obrnil k sopotniku, »naročiva jih.« Ko je le-ta prikimal, je zaklicala gospodinja v kuhinjo:

»Urša, prinesi košaro z raki, da si jih gospoda lahko izbere.«

Oberoč je prinesla kuharica Urša kakor mernik veliko košaro, v kateri so med koprivjim zelenjem gomezeli cel čevelj dolgi raki. Gostje so se čudili lepim živalim in izbrali vsak po dva.

Ker je krop že vrel na ognjišču, je bila kmalu gotova malica, ki je šla, zalivana z lahkim paškim vinom, gostom tako v slast, da je kar niso mogli prehvaliti. Inženjer Filipitz je pojasnjeval Tržačanoma posebnosti doline, Tepkar pa je dodajal krajevne. Tržačana sta povedala, da ima podjetje tri tvornice, dve v Trstu, eno pa v Ajdovščini na Krasu. Tepkar, ki mu je bil kraj znan kot vozniku, je vprašal med živahnim pogovorom:

»Tako veliko reč mislite tudi tu postaviti?«

Süsstrunk je že odprl usta. pa je medtem pogledal Uhlicha, ki je zamižal, spustil debel oblak dima iz ust in počasi spregovoril:

»Bomo videli. Če bo lega ugodna, morda še večjo.«

»Bog daj, da bi uspelo!« je želel Tepkar. »Za marsikoga bi bil to kos kruha.«

»Še za vas morda kakšen krajček«, se je namuznil Filipitz.

»Saj bi bilo komaj sedaj, ko nam grozi železna cesta«, je odvrnil oštir.

»Ki bo vse na glavo postavila, kakor je že drugod«, je pristavil Uhlich. »Nemara bo tovorjenje na njej dražje, toda hitrejše bo vsekako. Čas je pa čedalje dražji.«

Tepkar ni bil neumen in je že mnogo sveta izkusil do svojih štiridesetih let, toda zanj niso bile te besede umljive. Bil je pač tudi kmet, ki ni gospodar, temveč suženj časa in vremena.

Med takimi pogovori sta naglo minili dve uri. Na poldne je že šlo, ko je ukazal jaskavi glas pod oknom:

»Ee, prama!« Nato sta zlezla Andrejc in Dobravec iz protnate kripce štajerskega bagerla. Nihče v vsej dolini ni imel takrat koleslja ali celo kočije. Škop slame, pregrnjen s kocem, je bil za sedež.

Gostje so naglo vstali od mize, češ, saj se vrnejo na obed, in stisnili zunaj roko Dobravcu, ki je stal v črni pražnji obleki ne kakor hribovski kmet, nego kakor graščinski pisar. Ker ni bilo dovolj prostora na enem vozu za vse, je napregel še sosed Šketa.

V diru je šlo čez polje po vijoči se cesti tako, da so ljudje, ki so se vračali od pozne maše, začudeno gledali tujce in ugibali, kakšen posel ima z njimi Dobravec.

»Verni ljudje«, je dejal Uhlich.

Ko so zavili v Dolenji vasi na stransko cesto, je menil Sirc, ki je stal z gručo sosedov pred svojo hišo:

»Kaj vraga spet kani Dobravec?« Gledali so za vozovoma, dokler nista oba ostala pred mlinom.

»Mlin bo prodal!« je rekel Sirc in sosedje so prikimali. »Bo pa Tevž doge ven jemal, ko bo ob mlin.« Kmetje so se škodoželjno zasmejali, ker je mlinar Tevž rad globoko segal pri merici.

Toliko da sta obstala voza pred mlinom, se je že pojavil na klancu za prebolsko graščino visok, gladko obrit, temnopolten gospod z orlovskim nosom.

Komaj dobrih pet in dvajset let bi mu človek prisodil. Še preden so zlezli naši znanci z vozov, se je tudi on ustavil pri mlinu. Šketa in Andrejc sta spoštljivo snela klobuka, inženjer Filipitz pa je zaklical:

»Bog te živi, gospod Sadnik!«

»Tudi tebe, gospod inženjer!« je odvrnil ogovorjeni Janez Sadnik, patrimonialni uradnik prebolske gospoščine. Ker sta imela pogosto poslovno opravke, zato sta se poznala že več let. Tržačana, s katerima je seznanil inženjer Sadnika, sta bila polna hvale za lepote kraja. Inženjer se je oprostil in izginil za mlin z Dobravcem, da pregleda vodo in zemljišče, voznika sta dala upregi v senco, ostali trije pa so se sprehajali po cesti proti gradu in se živahno razgovarjali.

»Kakor čujemo, nameravate kupiti mlin za industrijo«, je omenil Sadnik, obrnjen proti Uhlichu, ki je pritrdil z glavo:

»Če bo zame pripravno.«

»Tudi moj gospod baron se zanima za ta objekt, že zaradi soseščine«, je dejal Sadnik tebi nič meni nič. Uhlich je obstal, dvignil obrvi in stisnil tanke ustnice:

»Sicer mlin ni na dražbi, vendar sodim, da bo moj, ako bo inženjerjeva sodba ugodna.«

»Boste že oprostili, gospod«, se je opravičeval Sadnik. »Tak je ukaz mojega gospoda, da poskušam zanj kupiti mlin.«

»Seveda, umljivo, gospod Sadnik«, je hitel Uhlich. »Odločeval bo, kolikor sem poučen o Dobravcu, denar. Kdor bo več dal, tistemu bo mlin pač ostal. Toda kje za vraga ste zvedeli o kupčiji?«

»Vse se zve«, se je namuznil Sadnik, ne da bi povedal, da so mu pravili o kupčiji poštar Wolf, inženjer Filipitz in še drugi. Dolgo je meril in računal inženjer Filipitz, preden je poklical Dobravec tržaška gospoda v mlin. Tega ni niti vedel, da je prišel tudi Sadnik kot mešetar za barona Vogla. Vedel pa je mlinar Tevž, ki mu je Sadnik naročil, naj poizve, kakšna bo cena. Tevž se je skril za grmovje in prisluškoval razgovoru med inženjerjem in Dobravcem.

»Koliko je po vašem, gospod inženjer, vredna vodna moč z desetimi orali travnika poleg?« je vprašal Dobravec.

»To je treba premisliti ...« je odvrnil Filipitz in hotel oditi.

»Vem, vem«, se je smejal Dobravec in stisnil inženjerju roko, da so zazveneli zlatniki.

»To je pa druga beseda, gospod Dobravec«, se je na svoj način zahvalil inženjer, pogledal okoli sebe in rekel:

»Deset tisoč goldinarjev porečem onemu. Vi cenite nekaj več, recimo dvanajst. On bo obljubil osem, toda prideta že skupaj, nemara še nad mojo cenitev, ako ste pametni.«

Komaj je zavil Dobravec z inženjerjem v mlin, že je izginil nemudno za oglom mlinar in se pričel glasno razgovarjati z voznikom, da ga je Sadnik čul in se oprostil pri gospodih, češ, da mora spregovoriti nekoliko besed s Šketom. Sadnik se je zelo začudil visoki ceni, ki mu jo je mlinar povedal, in vprašal:

»Si li pa res prav slišal?«

»Tik za njima sem stal in videl sem celò, da je stisnil Dobravec inženjerju v roko denar«, je pritajeno pripovedoval Sadniku mlinar, ki mu je bilo vse ležeče na tem, da mlin ostane. Sadnik se je za hip zamislil. Brez baronovega dovoljenja ni mogel preko prve Filipitzove cenitve.

»Cigan!« je pomislil Sadnik, ogorčen nad inženjerjevim početjem. »Trikrat je zaslužil pri mlinu.« Naglo je odhitel v grad.

Naslednji dogodki so se razvili tako naglo, da bi se vsi temu čudili, razen Süsstrunka, ki je opazil mlinarja, ko je prišel izza ogla ter oprezoval iz mlinarske veže razgovoru z graščinskim mešetarjem. Potegnil je na stran Uhlicha in mu hitro pošepnil v uho. Tvorničar je samo prikimal in rekel po dveh, treh besedah, ki jih je izpregovoril z inženjerjem, Dobravcu:

»Dasi bo treba strugo popraviti, sem vendar kupec za vaš mlin. Koliko zahtevate zanj? Zadnjo ceno mi povejte! Nisem prijatelj dolge barantije.«

Dobravec je osupnil. Počohal se je za ušesom in pogledal inženjerja, ki se je ukvarjal s svojimi papirji Njegov pogled ni ušel Tržačanoma, ki sta se nasmehnila, da se je Dobravec trenutno zmedel, nato pa dvignil desnico in rekel mirno: »Dvanajst tisoč goldinarjev!« »Velja!« je udaril Uhlich v silno presenečenje Dobravčevo. Inženjer se je samo namuznil in se delal presenečenega:

»To je kupčija! Kajne, gospod Dobravec.« Dobravec je pri teh besedah osupnil, ker je spoznal, da je igral inženjer dvojno igro. Njegovo spoznanje ga ni varalo, zakaj inženjer je zašepetal Uhlichu na uho:

»Krasna voda. Med brati vredna dvajset tisoč.« 

Dobravcu ni bilo žal kupčije, saj je vedel, da bi se mu slična prilika ne utegnila ponuditi tako kmalu. Morda je prodano res več vredno, toda plačano je dobro.

Že so bili znova na cesti. Voznika sta baš obračala vozova, ko je prisopihal po klancu Sadnik in rekel, sodeč po naglici:

»Ni za vas, gospod Uhlich? Saj sem si mislil. Tudi gospod baron bi vam privoščili.«

»Ko bi utegnil, bi se kaj rad sam zahvalil gospodu baronu. Prosim Vas pa, da me v mojem imenu oprostite in mu poveste, da bova kmalu soseda. Pravkar sem kupil mlin.« Po teh besedah je segel Uhlich Sadniku v roko in rekel samo še: »Do svidenja!«

Kakor ukopan je obstal sredi ceste Sadnik in se je komaj poslovil od odhajajočih. Ko sta konja že potegnila, je vprašal Dobravca, kolik je kup. Dobravec je trikrat potresel z razprtimi štirimi prsti levice in se odkril z drugimi vred graščinskemu uradniku, razmišljal sam pri sebi:

ki je odšel počasi v klanec proti Preboldu ter

»Kaj neki naj rečem baronu? Kaj bo rekla bolehna baronica? Dvajset tisoč, ako treba! je naročil baron. »Če gre pol gore« je vzkliknila baronica, »samo da ne pridejo kramarji v naše mimo zatišje«. To bo vik in krik! Sicer pa, kaj morem jaz za to, če so kar udarili?«

To je bilo razburjenja v gradu, ko je Sadnik povedal, da je mlin prodan. Baronica se je onezavestila, gospod je klel in obetal povrnitev pri višji gosposki, čeprav še sam ni verjel, da bi kaj opravil, kajti od leta do leta so bolj kopnele graščinske pravice Prebolda, ki je nekoč strahoval z vislicami, postavljenimi sredi kapeljskega polja, pol doline, zdaj pa je moral biti celo pri batinanju kmetov že jako oprezen, posebno od takrat, ko je Ilirija spridila kranjske sosede.

Po sijajnem obedu, ki ga celo razvajena Tržačana kar nista mogla prehvalit, so se zmenili, da gredo takoj drugi dan napravit v Gornji grad pogodbo. Dva večera sta prenočila Tržačana na šempetrski pošti, tretjega dne pa sta se odpeljala s pogodbovy žepu v Trst.

Dobravec je spravil v svojo blagajno za podobo Janeza Krstnika ob glavo dejanega dva tisoč goldinarjev. Čez teden dni pa mu je pisal celjski trgovec Stallner, naj pride po deset tisoč goldinarjev, ki jih je poslala zanj firma Uhlich et Comp. iz Trsta.

Tisti večer, ko se je vračal Dobravec z zakladom iz Celja, je spet tekel na šempetrski pošti štiriintridešček. Pil je vsakdo, kdor je le prišel mimo, kolikor je hotel.

»Kakor na sedmini!« je pomislil župnik Fidelius, ko je bral v senci cerkvene lipe brevir. Začudil se je tej svoji misli, potem pa se prekrižal in vzdihnil: »Bog se nas usmili! Morda je spregovoril Gospod v moji misli.«

Dolgo noč je hrumela poštna gostilna. Že tretjič so odpeli petelini jutrnjico, ko je prijezdil Dobravec domov. Jedva je dal konja v hlev in stopil v svojo sobo, so se že odprla vrata in je prišla mati v spodnji obleki k njemu. Sedla je v vznožje in rekla:

»Janez, strah me je. Silo strašne sanje sem imela. Stala sem pred hišo in gledala naš mlin ob Boljski. Kar je pričelo nekaj rasti iz njega. Od kraja nisem mogla razločiti, potem pa sem vedno jasneje videla, da raste iz tal čudna pošast, podobna tistemu semitarskemu Molohu v našem nemškem svetem pismu. Na vse štiri vetrove je imela pošast odprte goreče gobce, nad katerimi so se sukale ogromne zelene oči. V dolgih procesijah so stali pred vsakim gobcem ljudje ne le iz naših vasi, temveč tudi iz sosednjih župnij: očetje in matere. Na rokah so nosili otroke; za obleko so se jih držali otroci. Kakor blazni so peli vsi čudno pesem in metali otroke v žareča žrela. Zdaj se je tu, zdaj tam utrgalo belo oblečeno dekle z vencem na glavi kot nevesta in se pognalo samo v žrelo. Pošast je pa mirno mežikala z zelenimi očmi. Pri njenih ostudnih nogah je stalo nekoliko gospodov, ki so z lopatami nasipali v velike vreče dukate, ki so prihajali iz trebuha pošasti, kakor da bi prebavljala ljudi v zlato. V nemi grozi sem kriknila: »Ljudje božji, ne blaznite naprej! Gospode poglejte«. Množica me ni hotela slišati, temveč je prepevala venomer svojo himno:

 »Slava tebi, naš bog,
ki si nas rešil žuljavih rok,
boš otroke nam tešil …«

Vedno huje in huje sem kričala. Tedaj pa me je opazila pošast. Njene tace so se naglo daljšale. Ko sem v strahu napravila znamenje svetega križa, so tace res šle mimo mene naprej. Ozrla sem se in videla, da je zgrabila pošast s taco našo Marjetico, ki je pasla ovčke na rebri, in jo naglo pobasala v ostudni gobec. Strahotno sem zakričala in se prebudila. Te sanje so bile tako strašne, da mi še zdaj groza izpreleteva mozeg in kosti ter da še čujem pesem množice.«

»Mati, ne bodite čudni!« je pomirjeval sin. Sanje so kakor strah, ki je v sredi votel, okrog ga pa nič ni.« Položil ji je roko na glavo, ki je bila vsa tako vroča, da je vzkliknil:

»Bolni ste, mati. Ležite nazaj!«

»Pri tebi naj bom, Janez!« je prosila mati kakor otrok. »Ko me je tako strah.« Mati ni čakala sinovega odgovora, ampak je zlezla k njemu. Sina je vino kmalu uspavalo, mati pa je še dolgo šklepetala z zobmi spričo groznih spominov.

Proti sedmim se je Janez zbudil in skraja kar ni mogel doumeti, kako je prišla mati v njegovo posteljo. Nato pa se je zdrznil in potipal njeno glavo. Kakor sam ogenj je gorela iz nje vročica. Potresel jo je, toda ni se zavedla. Duhovnik in zdravnik sta prišla hkratu na Dobravo, toda bila sta bolj za tolažbo ko za korist.

Ves teden je bledla bolnica v silni vročici in klicala:

»Samo Marjetice, Marjetice ne... O ti negravž ti ...«

Potem se je umirila in izdihnila, da ni nihče vedel kedaj. Zdravnik je rekel, da je umrla za pljučnico. Na Dobravi sta zavladala žalost in skrb, kako bo odslej, ko so se podrli hiši trije vogli.

IV.

Od cesarske ceste pa do kotov, kjer se izliva Boljska v Savinjo, je bila gmajna last latkovske soseske. Pol milje dolga, četrt milje široka. Velikanski pašnik, ki so ga delile goste pregrade starega vrbovja počez in po dolgem, da je vaški črednik Arfar laže čuval dvestoglavo rogato čredo. Od Šentjurja pa do Klemena je bila večji del leta živina na paši. Njive so stradale gnoja, ljudje pa kruha. Lesen plug je komaj počrnil njivo. Vse je bilo dobro za seme. Pri ajdi se je vsakdo celó bal dobrega zrna, češ da žene preveč v slamo; zato so sejali le nedozorele babice. Kozolci so bili nizki in vsi stavljeni na kozla. Dvojnike so premogle le graščine in pošte.

Na Rojah za vasjo je bil pašnik za konje. Za hišo latkovskega rihtarja Miha Rojnika so vsako lepo popoldne v poletju, ko je bilo okopavanje pri kraju in je prasketala pšenica po polju, posedali gospodarji, pasli kopje in kadili tobak. Vsak tobakar je imel dva mehurja. V enem je bil opaltar v drugem tihotapski tobak. Mehur z opaltarjem je bil le za leblajtarje, ki so se lahko pojavili vsak čas in zahtevali, naj pokažejo kadilci, kakšen tobak kadijo. Hudo je bil kaznovan oni, pri komur so zasledili tihotapski tobak. Res je bil opaltar okusnejši, a tihotapski tobak pa cenejši. Mimo tega pa je bil vsak kadilec vesel, ako je speljal nepriljubljene Ieblajtarje. Dolina ni nikoli stradala tobaka, ker je zvesto držala s tihotapci in obveščala ob nevarnosti pravočasno tihotapske opreznike.

Na konjski paši so se preganjali možje o starih časih. Tu so se rešetavale novice, ki so dospele morda čez sto ust v dolino. Tudi v ponedeljek po nedelji, ko je prodal Dobravec mlin, so pregrevali možje stare dogodivščine, katere so večinoma že vsi poznali.

Martene, ki se je bil šele po veliki noči iz Založ priženil na Karandovino, je pozno prignal svojo kobilo na pašo.

»Si zaspal?« ga je podražil Škof, dolgin, ki se ga je vse balo zaradi hudega jezika. »Ker ponoči ne utegneš, si pa podnevi noter prideš.«

»Da pa vi utegnete, vam verjamem!« je odrezal Martene, da so se vsi zasmejali njegovemu namigavanju. Prisedel je in dejal:

»Kaj takega pa še ne.«

Možje so prisluhnili, Martene pa je povzel besedo:

»Včeraj sem bil doma v Založah, kjer so mi povedali, da jo je izkupil tisti debeli leblajtar Italijan iz Žalca.«

»Tista Žvirca?« je padel v besedo Babik. Talijanskemu leblajtarju so rekli Žvirca, ker je vedno vohal po pipah in vpil nad kmeti: »Ti si kadila sverco tabako!«

»Tisti, dà!« je potrdil Martene. »Tam v kalskih nogradih so ga oni dan ujela samega tobakarji in solarji. Vzeli so mu puško, mu zvezali roke in ga gnali s seboj do Jelenove krčme. Tam so ga posadili v kot ter zahtevali žlico, skledo in kisa. V skledo so nasuli soli, Dolguhc je prijel Žvirco za nos z desnico, z levico pa za brado, da je moral ziniti. Nato so mu vsipali z žlico v usta sol in jo poplahnjevali s kisom. Dva dobra funta so jo spravili vanj in tri bokale kisa, potem pa so ga spet cefrali s seboj. Drugi dan so ga našli Ponkovljani v neki meji mrtvega.«

»Sol mu je pač prežrla drobovino«, je brž pristavil Kregar, ki je moral vedno kaj dodati.

»Tebi bi še hlače!« ga je zagovoril Škof.

»Jelena, ki je dal kis in žlico, so že zaprli«, je končal zgodbo Martene.

Možje so se glasno čudili junaštvu tihotapcev, Štefulc, ki je le počasi mislil, pa je bleknil:

»Kaj so pa s švercarji napravili?« 

»Kadar jih ti poloviš, jih bodo najbrž pobesili«, ga je oklal Škof, da so se vsi zakrohotali.

»Kaj šenta pa spet imate?« je ogovoril vesele pastirje suhljat možiček s svežnjem pod pazduho.

»Sedi, Šmone!« so vsi vprek vabili možička. »Boš kaj novega povedal.«

Majhno kmetijo je imel Šimon Kodre na Groblji in je slovel za najboljšega brivca v dolini. Pri vojakih se je izvežbal ter se je bahal, da je samega Napoleona bril.

»Pravim, pravim«, je sedel Šimon na klop, »velike reči se pripravljajo.«

»Hentej de«, je rekel Kregar, možje so pa prisluhnili.

»Fabriko dobimo«, je pomežikal Kodre.

Možje so zazijali pri tej novici. Stari vojaki in furmani so videli po svetu tvornice in si kar niso mogli misliti, kdo bi postavil v dolini tvornico in kaj bi izdelovali v njej. Zato je za vse govoril Martene, ko je vprašal:

»Kdo jo bo pa postavil?«

»Vse vam povem, kakor sem čul«, je povzel besedo Šimon. »Ni še uro od tega, ko sem bril v Preboldu samega barona. Šent ve, kaj je prišlo nanj, sem si mislil. Prav s težavo sem ga obril, tako ga je mikalo in cukalo v obrazu. Pedentnar Trompetar mi je zaupal, da je bilo včeraj vse pokonci v gradu zaradi Dobravčevega mlina.«

»Ali se bo kaj zgodilo, ali se je kaj zgodilo?« je vpadel nestrpni Kregar.

»Tak počakaj vendar in poslušaj!« ga je zavrnil Rojnik.

»Seveda se je zgodilo!« je nadaljeval brivec. »Dobravec je prodal mlin.«

»Lej no, da ga je, hentej de«, je vse vprek završalo med možmi.

»Kdo ga je pa kupil, in za koliko, za koliko?« se je prvi spet oglasil Kregar.

»Saj to je baš tisto, kar je grajske tako razburilo«, je živahno znova povzel besedo Kodre. »Dà, prav tisto in pa za koliko!«

»Tak zmencaj že vendar, Šime«, je potresel z rokami Kregar. »Kdo in koliko je štel?«

»Kaj voda gori?« se je razvnel brivec. »Da ga ti nisi kupil, vemo vsi. Trompetar mi je rekel, da so kupili mlin neki Tržačani za velike denarje, blez za dvanajst tisoč goldinarjev.«

»Ali so znoreli?« se je zavzel stiskavi Ocvirk. »Toliko ni vredna vsa Dobravčevina z bahačem Janezom vred.«

»Hehe, kako si smešen«, se je zasmejal Kodre. »Misliš, da bo Tržačan mlel našo beraško turščico.«

»Vodo je plačal, ne pa samega mlina«, je pojasnjeval Rojnik, ki je tudi imel nekdaj mlin v Reki. »Voda, kakršna je Boljska, je zlatega denarja vredna.«

»Kako pa, da so se grajski potem razburjali?« je hotel vedeti Kregar.

»To boš pa vendar zapopadel, da se boje fabriške nadlege, ropota in smradu«, je skoraj nevoljen pojasnjeval radovednemu nevednežu brivec in nadaljeval: »Ko sem bril tistega kranjskega pisarja, ki jih za Zadnika kličejo, sem jih pa le vprašal, saj veste, da niso nič visoki, kaj bo delala nova fabrika. Pa so mi povedali, da se piše tisti Tržačan, ki je kupil mlin, Uhlich in da ima velike fabrike za platno. Bržkone bo tudi pri nas postavil takšno fabrika, so menili gospod Zadnik.«

»Potem bo pa skašljal naš Štante s svojimi statvami«, je škodoželjno pristavil Babik, ki je dal tkavcu vedno najmanjši hleb, ki mu je šel poleg groša za vsako palico platna.

»Ti si pa kaj préprost«, ga je zavrnil Rojnik. »V fabriko pojde! Še radi ga bodo sprejeli, ko se že znajde pri platnu.«

»Si pa ti pameten«, se mu je oddolžil Babik, »ko ne veš, da imajo po fabrikah mašine, ki kar same predejo in tkejo. Ljudje le prinašajo in odnašajo reči in kolesa mažejo. Kolovrati in statve so otroške igrače proti njim. Za strežaje pri mašinah ni treba izučenih tkalcev. Samo urne roke in noge so potrebne. Vsak pastir je dober.«

»Bodo pa naši pobi in dekleta dobili dela, da se jim ne bo treba pekliti z zemljo«, je zapopadel prvi Ocvirk, ki je imel za dva poda mlatičev in menic pri mizi ter so ga že na soseski dražili, da bo dobil premijo od samega cesarja.

Ugajala je očetom misel, da bodo otroci kaj zaslužili, saj je bila trda za denar, ko se je več let že samo nebo puntalo. Štiriintridesetega je požgala njive in gmajne suša, petintridesetega pa je menda od prejšnjega leta ostalo v zalogi toliko moče, da je bilo v vsem letu le petdeset sončnih dni. Povodenj je sledila povodnji, dokler ni vzelo del grobeljskega mostu in so stali parizarji tri tedne na cesarski cesti od Vojnika do Trojan. Zadnji dve leti sta bili sicer boljši, toda denar je malo zalegel, ko je šlo vse za nazaj.

»Denar bo prišel v dolino,« je prekinil premišljevanje Martene. Pri besedi denar so vsi oživeli, tako mogočna je bila tedaj ta beseda. Redko in malo ga je bilo videti, zato je bil še bolj zaželen.

»S konji se bo dalo kaj zaslužiti,« je menil Kregar.

»Tepkar, Šketa in Kolenc, ki imajo parizarje in denar, bodo že zaslužili, ti Kregar boš pa malo zvozil na tvojem garičniku«, je pritegnil Škof, da so se vsi zasmejali. Toda Kregar se le ni dal kar tako ugnati, zato je vse prevpil:

»Bomo videli! Tisti zavod v Škarjah bom posekal, pa bosta denar in parizar.«

»Saj res!« je pritrdil Dolenc, ki ni ves čas zinil. »Les bomo prodali za fabriko. In zaslužek bo tudi pri vožnji.«

»Samo kedaj bodo začeli, začeli?« se je spet vpletel Kregar, vsi pa so pogledali Kodreta.

»De kar!« je dejal ta. »Saj tako so vedeli gospod Zadnik povedati, ko sem jih vprašal.«

Še bi bili naprej premlevali in presojali, če se ne bi bil oglasil z gmajne črednikov rog, ki je klical živino domov. Že se je zbirala čreda na spodnjih rojcah, zato so se razgubili možje po domovih, da privežejo živad k jaslim. Sito zamišljene so se prizibale na vaške ulice belo-pšenične krave, med katerimi je poskakovala telad in kočarska kozad. Že vajene svojih hlevov so zapuščale živali posamič in po parih čredo, da je ostal nazadnje sam črednik Miha s svojim psom na vasi. Gospodinje so prihajale z otroki s polja ter nosile v koših in predpasnikih osata in slaka za svinje. Kmalu so se pokazali nad slamnatimi strehami sivi oblački dima, ki so se dvigali kakor kadilo zahvale proti zamolkli modrini bližajočega se večera. Otroci so se podili po vasi in kričali na vse pretege kakor se pač dere iz potrebe vse, kar je mladega v spotiko vsem starim čemernikom, ki so v mislih zidali po svoje tvornico tako, da bi pač njim največ donašala. Zvečer so pripovedovali možje ženam nenavadno novico, da so bile še sanje polne veselih nad na boljše čase.

Malo je bilo tako zgodnjih pomladi kakor 1839. leta. Po velikem snegu in mrazu v novembru in decembru so vzeli topli jugi po Kraljevem sneg. Trate so naglo zelenele pod toplimi sončnimi žarki. Že je zarumenela po peščeninah ob Savinji prva pomladna cvetlica lapuh in mežikala z rumenimi očmi v še belo sinjino, na kateri so se pasli kakor črede jagnjičkov drobni kodrasti oblački. Otroci so tekali že o sveti Neži bosi po ledini in trgali bele prampošnice (marjetice), izmed odraslih so se hiteli eni zalagati s steljo, drugi so orali zapoznelo praho, da se zel ostudi po njivah.

Na Pavlovo nedeljo je oklical birič pred cerkvijo, da se bodo popoldne sprejemali v gostilni pri Kregarju delavci za kopanje temeljev nove tvornice. Med ljudmi je završalo in vsi so govorili, da pojdejo vprašat za delo.

»Še Bog drži z bogatimi«, so dejali možje, »ker je dal tako zgodnjo pomlad.«

Iz desetih far doline se je zgrnilo popoldne vse črno moških v Šempavel. Prostorna Kregarjeva krčma je bila do zadnjega kotička zasedena, vsa dvorišča in vse ceste pa so bile natrpano polne množic, ki so venomer še prihajale. Za mizo je sedelo kakih deset temnopoltnih in črnolasih gospodov v ohlapnih oblekah. Naglo jim je tekla tuja, sladko zveneča govorica. Starejši gospod se je ozrl po sobi, vstal, stopil k oknu in vzkliknil:

»Corpo di Dio! Kakor sovražnika v trdnjavi nas oblegajo.«

»Che bene, che bene, signor Giovanni!« se je plosnil ob bedra mlajši gospod. »Namestu deset bomo plačevali le pet soldov na dan.«

Signor Giovanni se je okrenil k edinemu svetlolascu pri mizi:

»Recite ljudem, signor Mosetich, da bomo sprejemali le najkrepkejše delavce od dvajsetih do štiridesetlh let. Starejšega nikogar.«

Mosetich je vstal, potrkal ob prazen polič pred seboj in na ves glas povedal:

»Sprejeli bomo na delo za zdaj sto močnih delavcev, starih od dvajsetih do štiridesetih let. Niti enega dneva čez. Vsakdo, ki bo sprejet, bo moral prinesti od župnika izpisek iz krstne knjige, da ne bo prevare. Kar vas je starejših, čakate zaman. Kar pojdite, da napravite prostor.«

Godrnjaje so vstajali krepki možje in se rinili iz gostilne, v katero so pritiskali od zunaj mlajši možje in fantje.

Signor Giovanni je zrl prezirljivo njihovo pehanje, mrmrajoč med zobmi: »Verissimi schiavi! Kakor čreda brez pastirja ...« Obrnil se je proti tovarišem in menil:

»V sobi ne bomo mogli krotiti te črede. Zunaj na dvorišču naj postavi oštir mizo. Ljudi spravimo v vrste, potem pa jih začnemo prebirati. Una vera coscrizione, hahaha«, se je zasmejal svoji domislici.

Mosetich je izvršil vse po ukazu in nabor se je pričel. Vsakdo po vrsti si je moral sleči suknjič. Signor Giovanni mu je pretipal mišice na rokah. Kdor ni bil zanj, ga je odrinil na desno:

»Scarto!«

Izbiral je največje, meneč, da bo treba krajše ročaje pri lopatah, jih potrjeval s ploskom po plečah in štel:

»Uno, due, tre ... «

Župnik Mohorčič, ki je pasel v sivi starosti s prizanesljivostjo šempavelske vernike, je stal ob oknu in si pri pogledu ljudi mislil: »Kakor sužnje na arabskih sejmih jih pretipavajo. Samo verig jim še manjka. Tujci jim jih že zvarijo. Njim in otrokom ...« Tako milo se mu je storilo pri bridki misli na še nerojene trpine, da se je vrgel pred Križanega in prosil kakor On v vrtu Gezemaniju: »Oče nebeški, če je mogoče, naj gre kelih mimo njih ...« Duhovnik je gledal v duhu tisočere in tisočere pregrehe, ki so se valile kakor jate apokaliptičnih kobilic na njegovo faro. Zaječal je v groznem prividu: »Oče, niso zaslužili takšne kazni. Prizanesi, prizanesi jim! Mene rajši udari, če sem ti prijetna žrtev!«

Vriski fantov, ki so bili sprejeti na delo, so planili v somračno sobo in ga zbudili iz molitve. »Kakor jagnjeta gredo v zaklanje«, je mislil s psalmistom, globoko sklonil glavo, si prekrižal roke na prsih in molil: »Zgodi se tvoja sveta volja ...«

Ko je bila končana »coscrizione«, je ostalo še nad dve sto fantov, ki sploh niso prišli na vrsto. Signor Giovanni, prvi polir stavbnega podjetja, jih je ogledoval z napol zaprtimi očmi: »Maledetto! Boljši so od naših. Ni čudno, da je upal naš Bonaparte z njimi osvojiti ves svet. Ti bi nove piramide pozidali, da bi bile tiste egiptske podrtije igrače proti njim. Dober nos pa ima signor Uhlich — illustra la mente! Deset tvornic bi lahko postavili z njimi in zanje. Če bi vode ne bilo, bi gnali z rokami stroje ...«

Iz premišljevanja ga je zbudil tolmač Mosetich, ki mu je rekel, da čakajo v gostilni nekateri kmetje, ki bi radi govorili z njim zaradi lesa, kamenja in voženj. Polir je pogledal v zapisnik in rekel:

»Recite jim, da je že vse oddano. Suhe macesnove trame bo dobavljal celjski Stepišnik. Kamenje Novak iz Podvina, pesek Četina iz Št. Petra. Tudi voznikov že imamom nekaj. Če bi karkoli potrebovali, že povemo.«

Osupli so poslušali kmetje ta odgovor in se počasi razhajali.

»Ali vam nisem že lani pravil«, je povzel spotoma besedo Škof, »da bodo zaslužili le tisti, ki imajo že zdaj dosti denarja. Denar ne gre k revežu, kakor uš ne k mrliču. Vsaka druga žlahta se zbije, le denarna nikoli.«

»Kdo bi si bil mislil«, je pljunil Kregar, »da bo vzel iz vse vasi le deset delavcev, ki bi jih lahko dobil trikrat toliko. Malo bo kruha s fabriko.«

»Ne bo ti treba kupovati sekire za tvoj zàvod v Škarjah«, ga je zbodel škodoželjno zidar Šteflak.

»Saj boš menda tudi ti vse leto suhe hruške tolkel«, mu je odvrnil za čuda urno Kregar. Vsi so se zasmejali, Šteflak pa se je razjezil:

»Še za strežača bi me nemara ne bil vzel. Bodo spet polentarji prišli.«

»In pojedli vse mačke, kakor lani, ko si prezidovali Novo Celje, da ni bilo najti uro naokrog niti ene mačje duše«, si je ohlajal jezo Babik, ki so ga kljub njegovemu parizarju prezrli.

Kakor mora je leglo na dolino, ki je zrla sovražno na Dobravo, češ da je ona kriva vsega tega zla.

Drugi dan so zapeli svojo pesem krampi in lopate, ki so jih gnale v hiter takt strahotne laške kletve, katerim ljudje sicer niso vedeli pomena, toda so občutili njihovo grdobijo v glasu.

Začudeni so gledali Vranšani sicer vajeni raznih popotnikov, trop kakih petdesetih zidarjev, ki so jo primahali na véliko sredo v trg doli od Ločice. Eden, ki je za silo lomil naš jezik, je vprašal:

»Pravo cesto na San Paolo?« 

Ko so mu odgovorili, da gredo prav in da je do tja še dve uri hoda, je hotel Stancar vedeti, kaj bodo delali.

»Fabriko«, je odgovoril besednik, vsi drugi pa so živahno pritrdili: »Fabrika, fabrika«, in že speli dalje z urnimi, laškimi koraki.

Brž ko so prišli na stavbišče, so si postavili barake in kuhinjo — veliko ognjišče, nad katerim je visel na verigi ogromen bakreni kotel. Šesti dan je pripeljal Tepkarjev Andrejc za njimi skromne skrinje, več vreč rumene koruzne moke in deset kakor mlinski kamen velikih hlebov sira. Drugo jutro so Italijani že obdelovali kamen in mešali malto. Trikrat na dan so posedli in zaužili mogočne kose polente in sira. Za žejo so pili vodo, da so se s šempavelskim gostilničarjem Kregarjem vred čudili vsi, ki so to videli, češ, ti še četrtaka ne bodo pustili v vasi. Delo jim je spešilo, da so že v dobrem tednu pozidali mogočen temelj, ki je opasal cel oral.

»Take hiše pa še na samem Dunaju ni, razen cesarske palače«, je zatrjeval pri Tepkarju že napol pijani Ocvirkov Jurca, patentni invalid, ki je bil služil pri cesarski gardi, kjer je prišel ob levico.

»Boš nemara še trdil, da so fabrikantje bogatejši od samega cesarja«, je podvomil mizar Lemes.

»Saj so tudi!« se je razvnel Jurca. »Za vojsko mu posojajo denar, zato imajo veliko besedo pri njem. In sam cesarjev brat pride neki vzidat temeljni kamen.«

Besede so bile tako tehtne, da ni nihče ugovarjal in je kar vidno raslo spoštovanje do fabriške bogatije.

Vsa dolina s Celjem vred se je pripravljala tiste dni na izreden dogodek, ko pride sam nadvojvoda Johann položit tvornici temeljnik. Tudi prebolski graščak baron Vogel je moral požreti jezo na neljubega soseda ter pripraviti prenočišče za visokega gospoda in njegovo spremstvo.

Kakor da je velika nedelja in ne navaden delavnik, se je odela dolina 15. aprila v pražnjo obleko. Goste množice so stale ob cesarski cesti že pred svitom in čakale, kedaj se pripelje cesarjev brat, o katerem je šel glas, da mu bije srce za ljudstvo. Na poštah in hišah veljakov so vihrale črnožolte cesarske in belozelene deželne zastave, z zvonikov pa so pozdravljale brata Njegovega cesarskega in kraljevskega Veličanstva belorumene papeževe standarte. Navdušenega vzklikanja ni bilo ne konca ne kraja. Povsod, kjer se je pokazala kavalkada kmečkih fantov, za katero so vlekli štirje pari cesarsko kočijo, vso pozlačeno in posrebreno zunaj in znotraj. Za njo je vozila nepregledna vrsta enovprežnih in dvovprežnih kočij deželne gosposke in druge gospode. Vedro je odzdravljal nadvojvoda.

»Ein gutes Volk!« je dejal nadvojvoda spremljevalcu celjskemu opatu Vodušku. »Nur Schade, dass es nicht dem grossen deutschen Stamme angehört.«

»Alle sind Brüder in Christo und Söhne der heiligen Mutter Kirche«, je nagnil glavo opat.

»Hm... « se je odkašljal nadvojvoda, kakor bi mu nekaj zalegalo v grlu. Ni mu godil prevelik vpliv, ki si ga je cerkev po prerani smrti odločnega cesarja Jožefa II. znala znova pridobiti. Ob tej neprijetni misli se mu je ozlovoljeno povesila njegova močna habsburška ustnica, ki je zelo spominjala na sliko Leopolda III. na srebrnem krajcarju, imenovanem zaradi nje »žnabovjek«.

Rahel nasmešek je šinil preko opatovega obraza, da se je nadvojvoda opravičil:

»So zeitig im Frühjahr und schon Staub.«

»Es hat schon lange keinen Regen gegeben«, mu je pomagal opat iz nerodne zadrege, čeprav je bila cesta tisto jutro vsa pometena, da bi gospoda udobneje potovala.

Z navdušenimi govori so sprejeli nadvojvodo pred Preboldom. Po kratkem odpočitku je daroval sveto mašo na prostem sivolasi župnik Mohorčič. Po svetem opravilu si je nadel nadvojvoda preko uniforme bel zidarski predpasnik ter vzidal tako ročno in spretno že pripravljeni vogelnik, da so se celo zidarji temu čudili.

Fanfare godbe Zuccovatijevega pehotnega polka iz Celja so svečano zadonele. Nato je opravil še župnik blagoslovni obred. Po končanih opravilih se je zlila vsa množica z dostojanstveniki vred na velik travnik ob gradu, kjer so pekli deset volov na ražnju za ljudsko veselico, ki jo je priredil nadvojvodi v čast tvorničar Uhlich. Kdor je le hotel, je lahko jedel in pil zastonj.

»Kaj takega pa še ne!« se je čudil latkovski Babik, obirajoč veliko rebrno kost. »Dober gospod je, nič mu ni reči.«

»Tud riba si misli tako«, se je zasmejal je zarana pijani Jurca, »ko zagleda črva v vodi. Ko jo pa trnek na njem pograbi, ve prepozno drugo. In tudi tu bo sledil trnek.«

»Trnek gor, trnek dol!« mu je oponesel Trnavarjev Jože, ki je delal pri gradnji. »Denar bo pa Ie prišel med ljudi, saj ga ne bomo kakor Dobravec tamle na kupe nalagali.«

Ne le gruča okoli Jurce, tudi drugi ljudje so opazili, da je predstavil Uhlich na odru, ki je bil določen za visoke goste ter ves okrašen s smrečjem in zimzelenom, žlahtnemu gostu tudi Dobravca.

»Eine merkwürdige Rasse!« se je zavzel nadvojvoda, ki se je mnogo pečal s raznimi znanstvenimi vprašanji. »Wie ein Nachkömmling der alten Kelten.«

Baron Vogel, lastnik Prebolda, je porabil to priliko in povedal visokemu gostu, da je po ustnem izročilu Dobravčev rod že čez tisoč let znan kot lastnik svoje zemlje. Ko je župnik Mohorčič videl, da se nadvojvoda zanima za starine, je pristopil k opatu in mu tiho rekel, da so pri vasi Šeščah neke gomile, baje še iz poganskih časov, na kar naj izvoli opozoriti visokega dostojanstvenika. A opat je le nejevoljen odkimal:

»Gräber und Heiden sind sie selbst«, ter pokazal na gospodo. »Was brauchen sie noch andere.«

Nadvojvoda, ki je stal za njegovim hrbtom, je ujel te opatove besede ter se mu je oddolžil:

»Ohne Gräber ist doch kein Fortschritt.« 

Opat se je naredil, kakor da ni čul nadvojvodovih besed in se pomešal med množico. Tudi Dobravcu je postalo dolgčas med gospodo. Zato je stopil rajši do Kregarja in mu naročil, naj zapelje na veselični prostor še na njegov račun četrtinjek starega.

Vse je gledalo, ko je pripeljal Kregarjev hlapec ogromen sod. Radovedna množica je izpraševala, odkod je vino in kdo ga je podaril. Ko so ljudje zvedeli, da ga je poslal Dobravec, so rekali:

»Visoko se čredi. Če bo le zmeraj zmogel.« 

Vkljub takemu in enakemu zabavljanju je ljudstvo slastno popilo tudi Dobravčevo vino do zadnje kapljice, tako da je bilo še drugi dan vse omotično in se je vračal nadvojvoda Johann brez gledalcev v Grdec.

VI.

Mravljišče delavcev okoli nove stavbe se je večalo od meseca do meseca. Že se je povzpelo zidovje seženj visoko, ko so pričeli prihajati vozniki, govoreči čudno nemščino, z dolgimi vozovi, katerih zadnji konec je ravnal na ovinkih poseben delavec z dolgim drogom. Na vozeh so bila obtesana bruna iz rdečega mecesna, posekanega v gorah severne Koroške. Kakor iz samega svinca so bila težka ta bruna, so se pritoževali delavci, ko so jih vlačili na stavbo.

Zaslužek pri gradnji sicer ni bil obilen, vendar pa je delavcem od zaslužka še zmerom ostajalo vse dotlej, dokler se ni pojavil nekega dne suhljat možic v Šempavlu. Hitro se je pogodil z zapravljivim kmetom Oblakom za večjo sobo v njegovi hiši blizu cerkve. Na dveh vozeh so pripeljali poleg pohištva tudi nekaj manjših sodov.

Ko so šli ljudje prihodnjo nedeljo k maši, je že bil pritrjen na Oblakovi hiši okoren napis: Cvirgl — žganje. V oknu je stala velika steklenica rdeče tekočine, zraven nje pa je bilo napisano: Resoglio. Po maši so se zgrinjali pred Cvirgljevo žganjarijo laški delavci in pili ves ljubi dan. Radovednost je prignala tudi domačine, da so pokusili novo pijačo. Sladka je bila in poceni. Vedno več gostov je imel Cvirgl, tako da so ga ostali oštirji postrani gledali. Sladka pijača je godila še ženskam, ki so skraja samo na tihem pošiljale otroke po njo, sčasoma pa so tudi same začele ostajati po maši v žganjarni in delati druščino Italijanom.

Pri belem dnevu so ležali za cesto možje in fantje, omamljeni od nove pijače. Nič ni bilo treba izpraševati, kaj je pijanec pil. Rdeč pot je namreč udarjal skozi srajco, zakaj tako čudna pijača je bil rezol, kakor ga je prekrstila domača govorica. Tudi drugod so se kmalu pokazali zli učinki peklenske pijače. Redek je bil dotlej pretep v mirnih vaseh, uboj pa je vtisnil vsej vasi Kajnovo znamenje, da se je je izogibala soseščina celo podnevi, ponoči pa je vsakdo napravil rajši dolg ovinek. Cvirglov rezol je zdaj razburkal pivce tako, da je bila prav redka nedelja, da se ne bi bliskali noži. Že v prvem letu je podleglo ranam pet domačinov in dva Italijana.

Počasi se je dvigala ogromna stavba, z njo vred pa se je širilo pijančevanje in so se dogajale takšne grdobije, da so gledali stari kmetje sovražno proti sivemu nestvoru, ki je nastajal mrk in grozeč kakor grad novega zavojevalca poleg stare graščine.

Gostilne so rasle kakor gobe po ščipovem dežju, majhne branjarije, ki so živele od šivank in soli, in neznatni sejmarji so se selili iz zatohlih lukenj v nove hiše. Dan za dnem so se sušili rdeči škafi pred Cvirglovo krčmo kakor pred mesnico, da tujec skoraj ni vedel, ali so rdeči od žganja ali od krvi.

Po treh letih dela je bila tvornica dograjena in se je umirilo mravljišče okoli nje. Pozimi so postavili stroje, spomladi leta 1843. pa so jele spet prihajati nove množice tujcev. Ravnatelj Julij Süsstrunk se je naselil v tvornici. Mojstri in delavci so si poiskali stanovanj in prenočišč pri kmetih.

Kakor pred leti stavbne delavce, tako je sprejemala tvorniška komisija zdaj delavke. Dolge procesije deklet in tudi žen so stale po cele dolge dneve na tvorniškem dvorišču ter čakale, da se odloči njihova usoda, v pisarni pa so presojali mojstri.

»Velike so nerodne!« je zavrnil malomarno debeli mojster sloko dekle, da si je obrisala solze. Druga prosilka je bila vsem po godu, preden je ni vprašal ravnatelj, ali je omožena.

»Mann krank. Drei Kind. Niks Brot«, je povzdignila ženska žuljave roke. Ravnatelj je odkimal in odločil:

»Nich geeignet!« Mojstri so prikimali in druga je stopila pred nje. Krepka, zagorela, prsata. Ocenjevalci so si prikimali.

»Ledig?« je vprašal Süsstrunk. Ko je potrdila, so zapisali njeno ime in ji dali listek:

»V torek ob šestih zjutraj!« Dekle je prikimalo in odšlo vse rdeče izpred mojstrov, ki so si pritajeno mežikali. Z zavistjo je gledala množica na dvorišču njen listek in zavalovila v strahu, da ne pride na vrsto.

Štiri sto delavk in dve sto delavcev je napolnilo na določeni dan komaj seženj visoke dvorane vseh sedmih nadstropij in obrat se je pričel. Sprva je šlo počasi. Po dveh mesecih so že zapuščali vsak dan parizarji, natovorjeni preko visokih ročic s platnom, tvornico ter se srečevali z drugimi, ki so dovažali bombaž, stisnjen v velike bale.

Zategli žvižg je upregal k strojem ljudi in jih izčrpane spet izpregal, kakor da je nastalo poleg sonca novo božanstvo, ki jim ukazuje z neizprosnim utripom. Svoj praznik si je postavilo to božanstvo in ga imenovalo v tujem jeziku »Geldtag«. Slično mnogim drugim svetnikom je narod tudi novemu vzdel ime po svoje. Geltak je postal novi praznik, ki se je vračal vsakih štirinajst dni. Nedelje so ostale sicer nedelje, toda slovesnejše so bile tiste, ki so sledile sobotnemu geltaku. Trgovci in oštirji so že v naprej zaznamenovali v pratikah s križi sobote geltaka.

Kmet, ki je imel v tvornici otroka ali v hiši tvorniške delavce, ni mislil pri setvi na žetev kakor nekdaj. Tudi on je že računal z geltakom, ki mu ga ne vzame ne suša ne toča. Do geltaka so se delali dolgovi, do geltaka se naročali obleka in obutev. Geltak je bila tista beseda, ki jo je izgovarjalo vse z upanjem in pričakovanjem. Redki so bili prej dnevi, ko je prihajal denar v hišo. Na jesen za žito in morda na pomlad za opitan rep na sejmov dan. Spoštovanje terjal zavoljo tega denar in ga tudi užival. Geltak je prinašal gosteje denar v hišo, zato pa mu jemal spoštovanje. Čim večkrat je prihajal denar v žep, tem laže je spet zdrknil iz njega, saj je bilo do geltaka le štirinajst dni.

Parizarji so škripali v tvornico in iz nje. Fabrika je žvižgala za zajtrk, kosilo in večerjo. Kakor pri skledi kislega mleka je teklo novo življenje med geltaki: fabrika je posnela smetano, priživniki so polokali mleko, delavec, ki je pital s svojo krvjo stroje in molzel denar iz njih, pa je ostal latvica, ki se je polnila za druge od geltaka do geltaka ...

Noč in dan se je kadilo iz tvorniškega dimnika. Šest dni so tekli brez prestanka stroji. Ob šestih zjutraj in ob šestih zvečer so se menjavali njihovi živi strežači. Kakor obsedeni so tekali čolnički z otkom med menjajočim se osnutkom ter udarjali na lesena peresa, ki so si jih ob naglem peketu podajala brez konca in kraja.

Ob nedeljah je počivala siva žival, da so ji počedili hlev in namazali ude. Takrat je bila žetev za gostilne. Namesto bele paške žlahtnine je stopila poleg rezolja nova pijača — pivo. Žalski pivovarnar Franc Žuža se je hvalil, da skuha komaj sproti dosti te pijače za žejni šempavelski rajon. Res je stočil sam Tepkar ob nedeljah po trideset sodčkov.

Za mojstre, ki jih kapital ni prav nič rad videl v družbi delavcev zaradi reda in ugleda, so postavili tvorniško gostilno. Tja je zahajalo tudi uradništvo in celo sam ravnatelj Süsstrunk se je včasi ponižal med zbrano družbo. Pil ni nikoli veliko, po navadi je prihajal le po Dobravca, da sta šla skupaj na lov. Süsstrunk je bil strasten lovec in prijeten gost v Dobravčevi Žvajgi, ki se je vlekla kakor pragozd od enega vznožja hriba preko vrha do drugega podnožja. Toda na lov ga ni privlačevala zgolj divjačina, temveč še dve drugi važni okolnosti.

Po materini smrti je Dobravec prepustil vso skrb za posestvo daljni sorodnici Neži in služinčadi, sam pa je posedal po krčmah v petek in svetek. Ko je odprla tvornica svojo gostilno, je vse večere presedel med mojstri in uradniki, ki so cenili njegov denar, in se niso branili njegove pijače. Zlasti mlad rdečelični tvorniški blagajnik Kampfer in starejši dolgorusi prvi mojster Wegener, saška Nemca, sta rada vrgla karte s petičnim veljakom. Kaj redko je bila sreča na Dobravčevi strani. Ne toliko zato, kakor bi ne bil znal igrati, kajti zdelo se mu je celo, da namerom ne pazi na igro, da jo lahko izgubi.

»Ein Pappenstiel!« (t. j. reč, ki ni piškavega oreha vredna) je Dobravec malomarno vrgel srebrnike po mizi, če je izgubil. Kadar pa je le priigral, ni spravljal dobička v mošnjič. Zložil ga je na kupčke ter menil z nasmehom:

»Mi pač ne bo treba segati v žep.« 

Z nizkimi stavami so začenjali, z visokimi končavali. To pa zato, ker sta Nemca zmeraj stavila ves dobiček. Neredko se je pripetilo, da sta Dobravca tako osušila, da je moral ostati celo zapitek dolžan.

Ravnatelj Süsstrunk je sporočal o vsem tem v Trst Uhlichu, ki mu je naročil, naj ga stalno obvešča o Dobravcu. Že čez teden dni mu je pisal fabrikant med drugim tudi o Dobravcu: »... Kar v naprej je bilo pričakovati, da bomo pritegnili v naše vode bahačastega Dobravca. Ona dva naj le previdno igrata z njim, vsi uslužbenci pa naj ne štedijo s hvalo, da ga ne preženete iz pasti. Če bi Dobravec kedaj tožil, da mu primanjkuje denarja, ne varčujte s posojili. Toda pri tem budno pazite, da bo ostal urbar pri njegovih travnikih okoli tvornice čist. Sicer pa se zanašam na Vašo lokavost. Delavce naj drže mojstri na kratkem, da se ne prevzamejo …« 

Tvornica je zgrabila svojo žrtev z jeklenimi rokami. Da ji ni ušla, je mnogo pripomogla zastavna natakarica Gretel iz nemškega Gradca, ki je zelo rada prisedala k bogatemu gostu in se mu dobrikala kakor mačica. Posebno všeč ji je bil velik murček, ki ga je nosil Dobravec v levem ušesu, da je razposajeno dražila vdovca:

»Zwei Ohrelein ein Nigerlein, zwei Niger in den Äugelein ...«

Prijetna je bila njena druščina Janezu. Po več mesecih znanja je krenil obično kot zadnji gost namesto domov, za njo po stopnicah.

»Aber Herr Dobravec!« se je v narejeni zadregi hugovala. Ko pa jo je k sebi privil, je pritajeno vzdihnila:

»Aber Johann, was glaubst du denn ...« 

»Nichts, liebes Greterl, gar nichts«, se je muzal Janez in stopil za njo v spalnico.

S težko glavo se je zbudil drugi dan in kar verjeti ni mogel svojim očem, da ne leži doma. Ko pa se je zavedel, se mu je zdelo zelo čudno, kako je zašel tja gori.

»Glava je bila pijana in noge so same šle«, se je skoraj ozlovoljil, nato pa zamahnil z roko: »Še svetnik je krvav pod kožo.«

Na poldan je že šla ura, ko se je pokazal Janez spodaj v gostilni. Gretel mu je poredno pomežiknila in mu pokazala s kretnjo glave v sosednjo sobo, ker je stal ravnatelj Süsstrunk, s hrbtom obrnjen napol od vhoda in božal svetle kodre vitkega dekleta.

Dobravec je namršil obrvi in stopil korak naprej. Ne toliko šum njegovih korakov, kolikor ostrina njegovega pogleda je povzročila, da se je dekletce sunkoma obrnilo in priteklo k očetu:

»Ate, ate! Fuksa ne more povreči, pa so oče v skrbeh. Povsod sem vas iskala. Kovačev stric so že šli pomagat. Pojdite domov, ate!«

Dekle se je oklenilo očeta in mu zrlo s prosečimi očmi v obraz. V istem trenutku je pristopil ravnatelj in potrepljal Janeza prijateljski po rami:

»Ein liebes Kind ist ihre Marjetica. Und wie gescheit sie spricht. Wie alt ist sie eigentlich?«

Janezu je dopadla gospodova hvala, kakor so starši iz večine zelo dovzetni za take besede v škodo in često v pogubo svojih otrok:

»Štirinajst jih bo izpolnila o sveti Marjeti«, je odvrnil Janez in pristavil, ko se je spomnil, da Süsstrunk ne pozna naših svetnikov: »V začetku avgusta.« Hotel je že oditi, ko je stopil za njim ravnatelj:

»Drevi pa le pridite, gospod Dobravec. Se bomo pomenili o sprejemu Njegovega Veličanstva, ki se bo peljalo pojutrišnjem mimo v Italijo.«

»Sem že slišal o tem«, je odvrnil Dobravec. »Po osmih pridem! Srečno!«

»Na svidenje!« sta odvrnila ravnatelj in Gretel.

»Kako prijazni in dobri so gospod direktor!« je gostolela kakor lastovica Marjetica in poletavala ob dolgih očetovih korakih. »Kjer me vidijo, me kličejo k sebi. Lejte, ate, kaj so mi danes dali«, je pokazalo dekletce na krasen križec na vratu. Dobravec je obstal, se sklonil in pogledal ravnateljev dar.

»Zlat je«, je ugotovil po vtisnjeni pasji glavi.

»Pazi da ga ne izgubiš. Doma ga daš meni, da ga shranim; nosila ga boš le o velikih praznikih.«

»Ne dam ga!« se je našobila hčerka. »Saj ga ne bo nič manj, če ga nosim vsak dan, da bom lepa.«

»Kdor je vsak dan lep, ni nikoli lep. To si zapomni!« je rekel oče in že pozabil v skrbi za svojo lepo kobilico na otroka in njegov križec.

Doma so medtem že srečno rešili kobilo in žrebička, ki je bil kakor izrisan po materi. Ko so zalivali veseli dogodek, je menil kovač Cena:

»Sapramiš, kako se lepo vidi od tukaj doli na fabriko. Ni ti treba biti, Janez, žal, da si prodal mlin. Lepe denarje si dobil zanj in še je vsak dan kruha za pol doline iz fabrike.«

»In slabe druščine«, je dodal oče Matjon, »in pregrehe.«

»Pusti, Matjon, to reč!« je zamahnil z desnico Cena. »Drugi časi, druge navade. Ne boš okrenil sveta nazaj, pa če bi imel tak vzvod, da bi segal do samih nebes. Le nazaj pomisli, kaj so pravili naši stari očetje. Mi smo se jim tudi posmehovali, ko so kanili svet zavreti s svojo coklo.«

»Ves svet se pomika z napredkom«, je pritrdil kovaču Janez. »Ko dobimo železnico, bo še vse drugače. Letos spomladi je stekla do nemškega Gradca, zdaj pa grade nasipe že mimo Slovenske Bistrice.«

»Dà, dà«, je skoraj sam zase govoril Matjon. »Gorje svetu, ko ga obleze železna kača, pravi Udamov Blaž, ki ne pije vina in ne je mesa. Tako je bral v Šimbilnem prerokovanju. Gorje gre na svet ...«

Moža kar nista več poslušala bolnega Matjona, ki je strmel predse in klical strahove iz davnine, ko ju je obsula čreda drobnice. Zaman jo je skušala Marjetica spraviti izpred hiše.

»Kruh vohajo«, je rekel Janez in dajal koščke kruha slokonosnim ovcam, stopaje pred čredo do lese.

»Krepkega dekleta imaš«, je dejal Cena, ko se je vrnil. Le-ta je samo prikimal.

»Če bo le dobro hotela«, je vzdihnil Matjon. Vsi trije so utihnili ter zrli za čredo in dekletom, ki je poskakovalo za njo, da so mu vihrali zlati kodri v lahnem vetru ...

VII.

Kakor dvoje velikih lis preperelega snega sta se belili dve čredi drobnice sredi sočne planinske paše visoko v rebri: Dobravčeva in Peskrova. Sinjina toplega jesenskega dne je ležala nad zelenjem. Kakor svileno nebo nad zlato moštranco smehljajočega se sonca. Ko brez konca se je pnela planina in se pastirjema ni bilo treba bati, da zajde čreda v škodo, posebno še, ker sta dva kodrasta ovčarja budno pazila, da se ni oddaljila kakšna trmoglavka predaleč. Z dobrohotnim laježem sta jo prav po tovariško spravila nazaj.

V mehki travi sta ležala brezskrbna pastirja: Marjetica in Markec, edinec soseda Peskra, ki je kraljeval ob Gori. Vrstnik je bil Markec Marjetičin na paši in v šoli, kjer ju je učil dvakrat na teden novi župnik Andrej Pečovnik branja, pisanja in božjih resnic. Ni bil že več mlad gospod, ko je prišel na prvo faro svetega Pavla, saj je imel za seboj, preden ga je dal njegov stric v latinske šole, že tri učna in dve pomočniški leti čevljarskega poklica. Kakor je krpal prej urbase z dreto in grobo zaplato, tako je celil zdaj s trdo besedo duševne rane faranom in mešal peklenščku štrene, ki jih je tkal s platnom njegov denar ob Boljski.

Hodnice je nosil župnik Andrej ob delavnikih in nikoli ni pozabil pred nedeljskim amenom reči pikre besede o napuhu v obleki. Stari so mu modro prikimavali, mladež pa je vihala nosove, češ, on naj po svoje, mi bomo pa po svoje. Tudi v šoli je nanesla neki dan beseda na lišp in njegovo nevarnost za mlade ljudi.

Veselo sta čebljala otroka v rebri med zateglim blejanjem zdolgočasenih jagnjetov in modrovala o tej župnikovi besedi. Marjetica se je obrnila v travi in nekaj se je zalesketalo na njenem vratu. Tedaj je ušel Markčev pogled za tisto svetlo rečjo.

»Kaj pa imaš lepega za vratom, Marjetka?«

Dekletce je z naglo kretnjo zgrabilo za križec in ga potisnilo v nedrije:

»Nič posebnega ...« je odvrnilo in povesilo velike otroške oči. Nagla kretnja in rdečica, ki je zaplala dekletcu v lice, sta govorili drugače, da se je Markec dvignil na komolec in radoveden ugovarjal:

»Pokaži vendar! Saj sem videl, kako se je zasvetilo.«

»Ne pokažem!« je trmasto potresla Marjetica glavo in krčevito stisnila desnico na prsih.

»Moraš!« jo je zgrabil za roko Markec in močno potegnil, da se je kočemajkica odpela, in je pogledala izza razpetih rokavcev majhna, bela, komaj poganjajoča dekletova grud. Markčeve oči so za hip obstale na nenadnem odkritju. Kar pozabil je na tisto reč, ki jo je držala Marjetica v roki. Nagnil se je na dekletce, in so se njegova usta kar sama prisesala na belo goloto.

»Joj, Markec, ne, ne! To je greh!« je vzkliknila Marjetica in sladek drget ji je šel po vsem telesu.

Marjetičine besede so fanta zdramile, da je izpustil dekleta. Oba sta povesila oči in obstala v zadregi. Dekletce se je prvo znašlo. Poiskalo je v obleki križec z verižico, ki se je pri ruvanju odtrgala. Pomaknilo se je bliže k Markcu, ga pogladilo z desnico po glavi in mu pomolilo na dlani levice ravnateljev dar:

»Lej, Markec!«

»Kako je lep!« je vzkliknil fantič in vzel v roke križec. »Ali je zlat?«

»Zlat!« je pritrdila Marjetica. Markec je dvignil oči od nakita in pogledal dekletce.

»Zakaj mi ga pa nisi hotela pokazati?«

»Zato!« je menila Marjetica in povesila pogled.

»Vaš oče so bogati«, je rekel Markec, »zato ti lahko kupijo take reči.« Iztegnil je roko proti dekletu, da mu da nazaj njegovo lepotičje. Marjetica je gledala predse in v zadregi mulila travo, ne da bi bila opazila Markčeve roke. Kakor sama zase je tiho rekla:

»Saj mi niso oče kupili ...«

»Kdo pa ?« se je zavzel Markec in se mu je zaprla ročica z zlatim darom.

»Ne povem!« je stresla z glavo Marjetica.

»No, povej, no, Marjetka«, je prosil Markec in božal njene zlate kodre. Marjetica je dvignila malce oči in se zasmejala:

»Ugani Markec!«

»Kaj bi ugibal, ko vem, da ne uganem!« je odvrnil fantič.

»Veš kdo, veš kdo?« se je plosknila po kolenih Marjetica. »Tamle je doma!« Dekletce je pokazalo na sivo hišo ob vodi, iznad katere se je dvigal siv dim pod nebo.

»Iz fabrike? Kdo?« je pomislil na glas Markec, nato pa namršil obrvi in rekel: »Tisti črni derehtar!« tako odločno, da je Marjetica kar nehote pokimala.

»Tak tisti... « se je zamislil Markec. Skupaj sta rasla z Marjetico, ki je bila že od nekdaj pod njegovim varuštvom. Nezaupljivo je zato gledal, ko je hodil Süsstrunk na Dobravo in božal njegovo Marjetico. Nikoli ni bilo drugače, kar sta se spoznala: njegova, samo njegova je bila Dobravčeva Marjetica. Tudi šolarji, ki so po svoje možili dekleta s fanti so mu jo bili prisodili. Zavedne ljubezni sicer ni bilo med njimi, toda navada in vsakdanje občevanje sta polagali korenine za pravo življenje, ki pride, sam Bog vedi kako v eni sami sekundi iz otroškega igračkanja, kakor se razpreze popek v cvet, kadar hoče to njegov gospodar sonce. Tudi pri Marjetici in Markcu se je že dvignilo na uri življenja kladivce, da udari to sekundo.

»Ne boš je nosila!« je kakor mož odločil Markec.

»Saj je ne bom«, se je privilo k svojemu Markcu dekletce in zamoledovalo: »Daj mi jo nazaj!«

»Ne dam!« je rekel trdo Markec in stisnil še krepkeje pest. Zazrl se je v mogočen steber dima, ki se je valil iz tvorniškega dimnika kakor iz ognjenika, in se odločil:

»Nazaj mu jo ponesem!«

»Komu?« je plaho vprašalo dekletce in začudeno razprlo oči.

»Komu?« je pogledal Markec s trdim nasmehom Marjetico in pristavil kakor bi pribil: »Črnemu derehtarju!«

»Jezus, Marija!« je v strahu vzkliknila Marjetica. »Ne stori mi tega! Kaj bodo pa naš oče rekli, ko bodo to izvedeli?«

»Kaj bodo rekli? Prav mi bodo dali!« je samozavestno odločil Markec in vtaknil v žep zlati dar. »Če si res moja, Marjetka, mora biti tudi tebi prav.«

Z zagorelo desnico je prijel Marjetico okoli pasu In jo nagnil k sebi. Nič se ni branila. Ko je pritisnil usta na njena, je spet vsa vztrepetala in mu jokaje položila glavo na prsi. Ura njunega življenja je udarila tedaj tisto sekundo, ko preidejo sanje v resničnost. Brez besed sta se pogovarjali srci v krogu drobnice, ki je radovedno gledala svoja gospodarja.

Velik oblak je jadral kakor mogočna barka preko vriskajoče sinjine in zakril sonce. Nenadna mračnost je potresla z nevidno roko otroka, da sta se zavedla.

»Nevihta bo!« je rekla Marjetica. In res se je posvetilo tisti hip v oblaku in močen grom je stresel hribe. Dekletce, ovčarja in drobnica so se stisnili k Markcu, ki je stal sredi planine miren in ponosen, kakor da ni otrok, temveč zrel mož … Temen oblak se je prepeljal za Homič, da je spet posijalo sonce. Drobnica se je vpiknila znova v pašo, otroka pa sta se zleknila v travo in zamaknjena prisluškovala, kako sta peli njuni srci pesem prve ljubezni ...

Čez dva dni je bil spet šolski dan. Ob enajstih sta se vračala iz šole Markec in Marjetica. Po navadi sta krenila mimo prebolskih ribnikov po bližnjici navkreber na Žvajgo. Ta dan pa je prijel Markec Marjetico za roko in sta šla po klancu navzdol proti tvomici. Pred velikim vhodom je rekel Markec:

»Tu počaj, Marjetka! Pridem takoj nazaj!« Dekletce se je prijelo za železno ograjo z obema rokama in zrlo za Markcem, ki je stopil hrabro skozi na dvorišče. Tam ga je ustavil vratar:

»He, kam pa tako moško?«

»H gospodu derehtarju«, je odgovoril dečko, ne da bi se ustavil. Vratar je stopil zdajci za njim in ga zgrabil za ramo:

»Tako naglo ne gre pri nas! Kaj bi pa rad od gospoda? Da bi te v delo vzeli?«

»Nam ni treba vaših krajcarjev!« se je odrezal Markec.

»Oho, oho! Čigav pa si?« se je norčevaje čudil vratar.

»Peskrov!« je kratko odvrnil Markec. »Pustite me, ker moram nekaj izročiti gospodu derehtarju!«

»Name se ne zaneseš, kaj?« je dejal vratar. »Kar meni daj, kar imaš za gospoda!« Krepke je stisnil Markec v papir zaviti dar in odločno zahteval:

»Pustite me! Sam moram k njemu.«

»Ne pojdeš, ljubček!« ga je prijel vratar čvrsteje za srajco, hlastaje za rečjo v fantovi roki. Vso moč je zbral Markec in se meknil tako, da se je le iztrgal iz vratarjevih rok, pustivši v njegovi roki del rokava, in zbežal. Vratar je hitel za njim. Tedaj pa se je prikazal med podboji svoje vile ravnatelj Süsstrunk.

»Wass haben's mit dem Buben?«

»K vam me ne pusti«, je prehitel fant z naglo besedo osuplega vratarja z odgovorom.

»Pustiti fant, portir!« je ukazal ravnatelj in počakal, da je prišel Markec do njega.

»Kaj povedati?« je vprašal v svoji slovenščini ravnatelj Markca, ko je stal pred njim.

»Tole sem vam prinesel nazaj«, je brez obotavljanja in zadrege odvrnil Markec ter pomolil ravnatelju droben rjavi zavitek. Malo je bilo tedaj papirja po kmetih, ker še ni bilo časopisov, zato so spravljali tudi rjavi papir od tobaka za pipo. Z dvema prstoma je prijel Susstrunk zmečkani papir, da bi se ne umazal rok, in ga razkrotil z dolgim nohtom levega mezinca. Ko se je zasvetil zlati križec, se je ravnatelj zdrznil in nejevolja je šinila preko njegovega obritega obraza.

Kar zavzel se je in dejal:

»To dati jaz schöne Margerita. Kje ti to najti ?«

»Moja Marjetica noče vašega daru in vam ga vrača«, je pogumno povedal Markec tako glasno in razločno, da ga je čulo dekletce onkraj plota. Še krčeviteje se je oprijelo ograje in napelo ušesa, kaj poreče na to gospod ravnatelj. Ta se je nasmehnil in rekel:

»Dvoja Margerita? Schau mal an! Wegen so einen Bengel schickt sie mir mein Geschenk zurück. Margerita biti dvoja?«

»Moja, da! Je in bo!« je krepko pritrdil Markec in se obrnil proti izhodu.

»Počakati!« je ukazal Süsstrunk trdo, kakor je bil vajen ukazovati podrejencem. »Ti lagati! Margerita tebi ne dati, ti njej vzeti!«

Kakor bi ga bil oplazil bič, se je Markec jadrno okrenil. Toda že ga je prehitel drug glas: »Markec ne laže. Nočem vašega daru!« Oba se ozreta v smer, odkoder se je zaslišal glas. Vsa rdeča je stala za plotom Marjetica in stiskala drobne pesti.

Kar nič več se ni menil ravnatelj za Markca. Naglo je krenil proti plotu, kjer je stalo dekletce. Njene črne oči so zagorele v čudnem sijaju, ko je stegnil ravnatelj roko z rjavim zavitkom skozi železne palice plotu:

»Margerita, nimm! Ne jezna gledati!« 

Pod njegovim pogledom je povesilo dekletce oči. Zdelo se ji je, da ni ravnala prav z dobrim gospodom. Že se je dvignila njena ročica, da seže po mikavnem nakitu ... Toda v tistem trenutku je priskočil Markec in udaril tako krepko z desnico po Süsstrunkovi roki, da je zbil zavitek po tleh, z levico pa potegnil s seboj Marjetico. Naglo sta jo udrla proti gozdu. Saj je bil pa že tudi skrajni čas. Kakor divji se je pognal za njima vratar Mezgec, bivši Napoleonov grenadir, ki je od strani opazoval ves prizor.

»Verdammter Bengel!« je zaklel Süsstrunk ves presenečen nad takšno predrznostjo. Toda takoj se je streznil in viknil vratarju:

»Herr Mesges, halt! Kommen sie zurück und lassen's die Kinder laufen. Es zahlt sich nicht ...« 

Ko se je vratar ves zasopihan vrnil, mu je položil Süsstrunk levico na ramo: »Sie haben nichts gesehen. Verstanden?«

Vratar se je postavil po vojaško s prsti ob hlačnih robovih, pogledal svojemu gospodarju naravnost v oči in odgovoril:

»Zum Befehl, Herr Direktor.«

»Gut, Herr Mesges«, je rekel Süsstrunk, znova zbran, in pristavil: »Klauben sie mir das Ding auf«. Pri tem je pokazal na rjavi zavitek ob plotu. S petimi koraki je bil vratar že nazaj s pobrano rečjo. Rad bi bil pogledal, kaj je zavito v papirju, pa se seveda ni upal. Le trdneje je stisnil med prsti in prav presodil, da je v zavitku drobna verižica s križcem. Spomnil se je sicer neke govorice, toda do konca ni utegnil razpresti svojih misli, ko je izročil Süsstrunku zavitek:

»Bitte, Herr Direktor!« 

Süsstrunk je prijel kakor prej zavitek z dvema prstoma, z drugo roko pa segel v žep in stisnil vratarju nekaj v roko.

»Besten Dank, Herr Direktor!« je dejal Mezgec, občutivši v roki denar. Ko se je ravnatelj obrnil, je vratar hitro pogledal v roko in videl, da je dobi srebrno cvansgarico. Ker mu Süsstrunk še nikoli ni toliko podaril, se je Mezgec znova domislil govoric, da hodi ravnatelj na Dobravo zaradi mlade Marjetice.

»Premlada je še«, je dejal sam pri sebi, »toda če je Dobravcu prav, bo tudi nam ...«

Süsstrunk je obstal pred svojo vilo, razkrotil papir z nohtom levega mezinca, segel po robec v žepu in zavil vanj okrasje, izpustivši na tla zmečkani tobakov papir. Le ena misel ga je osvojila: »Tička mala, boš že še plačala to objesnost. In tudi tvoj rovtarski junak ...«

Lahen veter je pograbil na dvorišču papir, ki ga je zavrgel Süsstrunk, in ga gnal mimo vratarja, ki je sedel zamišljen pred svojo hišico, na cesto, kakor da tudi on noče ostati pri teh ljudeh, temveč želi za otrokoma. Sredi ceste je zaplesal takrat vrag ter dvignil s prahom še papir in ga gnal visoko nad gozd, kjer sta stala na potu Markec in Marjetica ter se oddihovala od urnega teka. Ko je prišel Markec do sape, je srepo pogledal dekletce:

»Ti je bilo žal zlatnine, da si že stegnila roko?« »Ko me je pa tako žalostno gledal ...« je odvrnila Marjetica in jasno pogledala Markca.

»Nič, kako je gledal!« je planil naglo vmes fant. »Eno ti povem: če bi bila vzela nazaj njegov dar, veš, kaj bi bil naredil? Tebe bi bil udaril po roki, da bi spustila zavitek, in bi ga bil zalučal v obraz — judu.« Ves se je tresel Markec od razburjenosti pri teh besedah. Marjetici pa je ostala od vseh njegovih besed v ušesih le beseda jud. Spomnila jo je na tiste grde jude, o katerih je tako živo govoril župnik Andrej, da so križali dobrega Jezusa. Zagnusil se ji je sprva. Ko pa se je domislila njegovih lepih oči, kar ni mogla verjeti, da bi mogel tudi on kaj zlega storiti. Vsa je bila tako zatopljena v svoje misli, da se je celo Markec omehčal, prepričan, da ji je hudo za okrasjem. Iz nekakšnega sočutja jo je pogladil po laseh in živo zatrdil:

»Marjetica, naj ti ne bo žal za zlatnino. Ko bom velik, ti kupim jaz še lepši križec ...«

»Saj mi ni za križec ...« je kakor iz sanj odgovorilo dekletce naglo, nato pa tudi brž umolknilo, da ni izreklo svoje skrite misli, da ji je bilo bolj žal ravnateljevih žalostnih oči. Da zakrije prepovedano misel, je v skrbeh pristavila:

»Kaj neki poreko doma, ko izvedo.« 

Tudi Markcu se je priklatila ta skrb, toda brž se je ojunačil:

»Saj ne zvedo!«

Z željo, da bi bilo res tako, sta oba verjela v njegove besede, kakor verjame tudi utopljenec, da ga bo držala nad vodo trhla veja, in se popela v reber proti domu.

Res prav čudno je, kako naglo se raztrosijo celo dogodki, o katerih se zdi, da so ostali neopaženi. Toda saj še noč ne čuva dovolj trdno svojih tajnosti. Otroka nista nikomur niti črhnila o vsem, ravnatelj ni imel povoda praviti o neljubi mu reči in tudi vratar Mezgec, ki je prav za prav le nekaj slutil, je ohranil zase s cvansgarico tudi vse, kar je bil videl. Navzlic temu pa se je vse zvedelo in razneslo, zakaj še istega dne se je pogovarjal o dogodku župnik Andrej s kaplanom.

»Prav je napravil Markec!« je odločil župnik.

»Samo kje je vzel pogum?« se je čudil mladi kaplan, ki je zrasel v mestu.

»Pogum kje je vzel, se čudite?« je povzel besedo župnik Andrej. »Iz zemlje rase, a borba z naturo in neuimami, točo, nevihtami, sušo in črno smrtjo ga jači in krepi. Kdo daje cesarju najboljše junake? Kmet, ki ve, kaj je domovina, saj se bori zanjo vse življenje, medtem ko drugi uživamo mir.«

»To pa ne bo držalo, prečastiti«, je podvomil kaplan. »Kaj pa je napravil, prosim vas, ta vaš pogumni kmet zase, za svojo svobodo? Kaj je dosegel, ko se je dvignil pred poldrugim vekom proti graščinam, z vsem svojim pogumom?«

»Napačno sodite«, je zmajal z glavo župnik. »Če bi imel naš kmet o kmečkem puntu na vsako vedro vina vsaj bokal pameti, bi že zdavnaj ne bilo niti ene graščine več. Kmečki punti so se udušili v vinu, ne v krvi. Le zgodovino berite! Kakor gre v genealogu Abraham je rodil Izaka, Izak je rodil Jakoba ..., tako so si podobne vse tiste ustaje. Kmetje so pogumno zavzeli gradove, iz katerih so utekli graščaki z družino in hlapci vred. Potem pa hajd nad kleti! Pili so tako dolgo, da so se povrnili gospodarji in je bilo konec upora in upornikov. Pa pravijo, da daje vino pogum. Kaj še! Kakor suha goba ga popije. Poglejte samo, kako je zdaj, ko so se ljudje vrgli na tisto Cvirgljevo hudičevo pijačo. Pijan res okolje kdo koga. Ko pa se ti žganjarji streznijo, so kakor čreda drobnice pohlevni. Zato točijo zdaj že tudi v fabriški gostilni resoglio. Kdor ima denar, najde vedno najboljše verige za delavca.«

»Pa bo še vse drugače«, je oponesel kaplan. »Saj ste menda čuli, da so se uprli v Pragi delavci izžemalcem.«

Veselo je hrumelo ženitovanje. Poskočna polka in živahna zdravica sta si podajali roki. Vmes so zbijali šale veseli godci.

»Hudika, ga je spravilo pod sebe«, je menil Šketa svojemu sosedu Matiji Kolencu in pomežikavši trenil z glavo proti Dobravcu, ki je sedel seveda na gornjem koncu med gospodo in se mu je že o mraku zapletal jezik.

»Saj pa tudi ni čudno«, je pripregel Matija. »Ta fabrika je njegova poguba. Vseh sedem let, odkar ji je dal ob Boljski gnezdo, menda ni bil en dan trezen.«

»Pa kaj še pijača!« je živahno pristavil Šketa. »Kvarte, kvarte — te so pometle dobravske tolarje.«

»Danes bi ne prišel več daleč po njih«, je pomodroval na staro baharijo Matija.

»Morebiti da po tujih — izposojenih«, je rekel Šketa, sklonivši se k sosedu.

»A — de«, se je začudil Matija. »Tega še nisem čul.«

»V urbar pojdi pogledat!« je razkladal važno Šketa. »Kar je v ravnini, je že vse fabriško.«

»Bo pa pri derehtarju kot dobil«, se je posmehnil z druge strani mize mesar Flis, ciknivši na živahen pogovor Dobravčeve Marjetice in gospoda Süsstrunka.

Kolikor omizja je čulo te Flisove besede, je pogledalo tja in se po zaužitem vinu brez obzira zasmejalo. Marjetica je čutila, da se pogovarjajo o njej, pa jo je oblila nagla rdečica. Süsstrunk, ki ni videl in v svoji vnemi tudi ne čutil zlobnih pogledov, si je tolmačil dekletovo rdečico v svoj prid.

»Ne moja ljubezen vas sram biti. Jaz vas vzeti za ženo. Vaše zierliche roke ne delati. Ringe nositi in mene ljubiti«, se je mučil žid, da bi spet odkril svojo ljubezen dekletu, ki se je prav od srca nasmejalo, potem pa mu reklo na uho:

»Priden biti, gospod direktor, da ne povem vse Marku.«

»Hören sie doch schon auf«, je ozlovoljen zamahnil z desnico Süsstrunk in polomil po naše: »Vi pozabiti tega pastir. Vi z menoj iti na svet.«

»Ne bo nič dobrega iz tega, dokler se bo puntal le srednji stan in mu bo pomagala pokvarjena gospoda. Na francosko svinjarijo se spomnite. Najboljše ljudi so pobili in odstavili Boga, ki jim je bil na poti. Potem pa je prišel Bonaparte in je spet ostalo vse pri starem. Dokler bo kmet zahteval v imenu svojega Boga in svojega dela pravice, se ni treba bati prav ničesar pijavkam. Pijače je treba odvaditi kmečki rod, pa se bo ves svet čudil njegovi moči«, je razkladal svoje misli tako vneto župnik Andrej, da je obmolknil kaplan.

Ko sta prišla drugi dan v šolo Markec in Marjetica, ju je pridržal župnik po pouku pri sebi ter ju izprašal, kako in kaj je bilo s tistim darilom.

Brez ovinkov sta povedala otroka resnico. Ni ju pohvalil, še pokaral ju je:

»Nista prav napravila. Premlada sta še, da bi se tako obnašala.«

Ko pa je videl napete dekletove grudi, se je zamislil in nadaljeval: »Lepo je, da se imata rada, toda ne pozabita božjih zapovedi«, in je poučil mladca o vsem potrebnem, da sta se vračala kakor zaročenca od pouka.

Tudi Dobravec je nekje izvedel o dogodku z verižico. Na tihem je tudi on odobraval početje otrok, vendar mu je bil dogodek neroden. Zato se je opravičil pri Süsstrunku, ko je prišel drugi dan na Dobravo.

»Gehen sie, Herr Dobravec, gehen sie! Wer wird auf solche Kindereien Gewicht legen!« se je zasmejal vedro ravnatelj.

Prišedši s paše, ni vedela Marjetica, da je ravnatelj pri njih. Veselo pojoč je priskakljala v hišo. Ko je zagledala Susstrunka, je na mah utihnila in ni vedela v zadregi ne kod ne kam.

»Schöne Margerita ne jezen biti«, je razprostrl ravnatelj roke. »Zu mir prideti. Nekaj tebi dati.«

Dekletce je stalo sredi izbe s sklonjeno glavo in povešenimi rokami ter se ni ganilo. Tedaj pa jo je poklical oče:

»Marjetka, ne bodi čudna! Pridi h gospodu, če te kliče.«

Na očetove besede se je dekletce plaho približalo in obstalo s povešenimi očmi pred Süsstrunkom, ki je segel v žep in ji obesil okoli vratu vrnjeno verižico s križcem:

»Wie herrlich passt es ihrem schönen zarten Hälschen! Schöne Margerita, meni dati boljup.«

Vsa je odrevenela deklica pri teh besedah in se ni branila, ko jo je privil ravnatelj k sebi in jo tako strastno poljubil na ustna, da je vsa vstrepetala. Tedaj jo je obšla misel na dogodek z Markcem na paši, pa se je iztrgala iz objema, odhitela v stajo k svojim ovčkam in bridko zaplakala. Ovce so se stisnile k nji in vneto lizale slane solze, ki so polzele izmed prstov dekletcu.

»Nettes Kätzchen«, je menil v sobi Süsstrunk in izpraznil šilce tropinjevca. Kar nič ni opazil, da je legla mrka senca na lice Dobravca, ki so se mu zagnusile kalno se lesketajoče ravnateljeve oči. Spoštovanje pred tvorniško bogatijo in vljudnost nasproti gostu pa mu nista pustili iz ust pikre besede, ki je hotela planiti v moreči molk.

Ko je Süsstrunk odšel, je poiskal oče hčerko in jo tolažil:

očetu:

odvrnilo dekletce, snelo verižico z vratu in jo dalo

»Čeprav je dober, me je strah pred njim«.

»Ne boj se ga, saj je dober gospod.« »

»Ne maram je.«

»Za pozneje ti jo shranim«, je rekel oče, odprl blagajno v steni in položil darilo vanjo. Nič več ni prikrival vratic s sveto podobo. Pri igri in pijači je skopnel njegov zaklad.

VIII.

Zategli žvižg fabrike je meril po svoje čas dneva in noči v šihte, ki jih je čredil denar z geltakom v polmesečja, na las podobna drugo drugemu. Da ni bilo setve, žetve, mlačve in drugih kmečkih del, bi nihče ne videl, da tečejo leta, in bi nastopilo gluholetje, v katerem bi tiktakal le geltak v večnem krogotoku. Mimo kmečkega, s soncem povezanega leta so le redki dogodki zvrtinčili dolino.

»Tepkar je umrl!« je šlo na god sv. Uršule leta 1845. od ust do ust, ko se je oglasilo iz šempavelskih lin kakor zategel jok: umrl je — ni ga več, umrl je — ni ga več — …

»Saj ni mogoče«, so sklepale ženske roke, »da bi takšnega hrusta kar tako naglo zavilo!«

»Še včeraj sem ga videl in govoril z njim«, je pripovedoval Rožaj v svoji krčmi pivcem.

»Pokušala sva nov sod paške starine. Kakor sveta Polona v stranskem oltarju je zavil oči po prvem požirku in vzdihnil: »Moje grešno grlo, nisi vredno, da bi ga žrlo.« Pa ga siromak res ne bo pil.«

Gostje so s skrbnimi obrazi prikimali, Rožaj pa je nalil kozarce, dvignil svojega, trčil okoli in napil:

»Za verne duše ga izpraznimo, da bodo zagledale prej paradiž.«

Pobožno so zlili pivci vino po grlih in trdo postavili kozarce na mizo. Ko je oštir vnovič nalil, je bila že žalost iz src in skrb z obrazov. Kapeljski Grahor, ki ga je že imel polič čez mero, je prižgal viržinko, puhnil dim pod strop in menil:

»Otrok ni zapustil, ženi pa bo že kdo pomagal brisati solze.«

Pivci so se zasmejali njegovi cikajoči besedi in hiteli ugibati, koga bo vzela. Soglasna je bila namreč sodba, da ženska ne more sama ostati pri takšni gostilni ob veliki cesti, kjer se preobrne več denarja kakor v vsej fari skupaj.

Lepo je pokopala Tepkarica moža in potočila mnogo solz za njim, saj je bil dober človek in sta se lepo razumela. Pri njegovih pičlih treh križih in lepi obrti ji res ni kazalo obleči dosmrtne črnine. In ji je tudi ni bilo treba.

Še je dišalo po parskih svečah okoli hiše, ko so se že začeli oglašati snubači. Večinoma so posedali pri poličih ter od daleč in po okolistavah tipali za svojim plenom: brhko krčmarico in lepim posestvom. Nerodnežem, ki so prišli kar z besedo na dan kakor pri kupčiji na sejmu, je brez besede obrnila hrbet, da so plačali in šli. Tako so naglo minevali meseci žalovanja in je že vse okrog oglov in po hiši vpilo po gospodarju.

Vsa dolina je zaman ugibala, koga bo vdova vzela. Na rekovna vprašanja se je kakor za šalo odbila:

»Ga imam že izbranega.«

Pa ga je res imela. 2e več let je zahajal ob nedeljah na polič paške starine k Tepkarju pisar prebolške gosposke Janez Sadnik. Pametnega in prijetnega družabnika je bila hiša vedno vesela, kadarkoli je prišel, saj je prinesel vedno kakšnih novic. Baron Vogel je bil naročen na dunajski časopis, ki je prinašal novice vsega sveta. Mimo tega je Sadnik pomagal podložnikom Prebolda, kjer in kadar je le mogel, da niso preveč čutili graščinske oblasti. Posebno je pridobil v Tepkarčinih očeh veljavo Sadnik, odkar je omogočil ženitev njeni desni roki, prvi dekli Urški.

Ta je sedela neke nedelje pod večer v gostilniški sobi s svojim fantom, Lemesovim Tonom, mladim mizarskim pomočnikom iz Griž. Držala sta se za roki in se pogovarjala, kakor se pač menijo mladi pari. Dolgo ju je gledal Sadnik. Prav všeč sta mu bila, da je vprašal domačico:

»Zakaj se pa ne vzameta?«

»Oh, saj bi se, saj bi se«, je vneto odgovorila Tepkarica, »toda on nima patenta.«

»To se pa ja napravi!« je odvrnil Sadnik in sam napisal na prebolško gosposko prošnjo za patent. Ker jo je tudi sam rešil, je dobil Tona Lemes že čez dober teden dovoljenje za izvrševanje mizarske obrti v območju prebolške gosposke s sedežem na Groblji. Še tisto pomlad sta se vzela z Urško, ki je še hodila pomagat k Tepkarju, kadar je bilo potrebno.

Kar naravno se je zdelo Tepkarici, ko je začel Sadnik po moževi smrti pogosteje zahajati tja. Morda se Sadnik še ne bi bil odločil, da ni naslednji dogodek pospešil izvršitve njegovega naklepa.

Odkar so zgradili tvornico, kar ni imela več v Preboldu obstanka baronica Vogel. Komaj da se je še kedaj pokazala v dolini. Baron ji je pošiljal mnogo denarja v razne toplice, kjer si je zdravila melanholijo. Malo je dajala tedaj dohodkov prebolška graščina in je lezel baron vedno bolj v dolgove. Ko je pisal baronici, naj se vrne domov, ker mu nedostaja denarja, mu je odpisal namesto nje ogrski bogataš grof Szecheny, da mu sporoča baronica, da ne potrebuje več ne njega ne denarja, ker je oboje našla drugod. Nekaj dni je hodil obvdoveli baron potrt po gradu, nato pa je naročil, naj lepo očedijo grad, ker pride drugi dan veliko ljudi. Naslednjega dne, 12. maja 1846., se je baron ustrelil in ga je prišlo res mnogo ljudi kropit.

Razrvano graščinsko gospostvo brez gospodarja s celim kupom novih gospodarjev — upnikov je bilo odločilno za gospoda Sadnika, da je zasnubil vdovo Tepkarico. Ta je zardela v prijetni zadregi, nato pa rekla:

»Bo pa en kranjski par več!« Oba sta se zasmejala: ona je bila namreč Krištofova iz Črnega grabna, on pa iz Loža.

Ko ju je vrgel na belo nedeljo župnik Andrej z lece, se je vsa cerkev tako zavzela, da je župnik vernike, videč njihove neverne obraze, nagajivo zbodel:

»Ne verjamete? Bom pa še enkrat povedal. Ženin je Janez Sadnik ...«

Po maši se niso ljudje dolgo umirili in je bilo čuti iz vseh gruč samo: »Lejte si no, da jo bo ta vzel ...«

»Saj se zadnjič možim!« je vabila Tepkarica veljake iz pol doline skupaj. Sadnik je povabil svoje tvorniške znance, izmed katerih se je odzval le ravnatelj Süsstrunk. Dobravca seveda tudi ni smelo manjkati, saj je bil celo za svata. Ker ni imel žene, je vzel s seboj za svatuljo hčerko Marjetico, ki se je razcvela v najlepše dekle v vsej fari.

Veselo je hrumelo ženitovanje. Poskočna polka in živahna zdravica sta si podajali roki. Vmes so zbijali šale veseli godci.

»Hudika, ga je spravilo pod sebe«, je menil Šketa svojemu sosedu Matiji Kolencu in pomežikavši trenil z glavo proti Dobravcu, ki je sedel seveda na gornjem koncu med gospodo in se mu je že o mraku zapletal jezik.

»Saj pa tudi ni čudno«, je pripregel Matija. »Ta fabrika je njegova poguba. Vseh sedem let, odkar ji je dal ob Boljski gnezdo, menda ni bil en dan trezen.«

»Pa kaj še pijača!« je živahno pristavil Šketa. Kvarte, kvarte — te so pometle dobravske tolarje.«

»Danes bi ne prišel več daleč po njih«, je pomodroval na staro baharijo Matija.

»Morebiti da po tujih — izposojenih«, je rekel Šketa, sklonivši se k sosedu.

»A — de«, se je začudil Matija. »Tega še nisem čul.«

»V urbar pojdi pogledat!« je razkladal važno Šketa. »Kar je v ravnini, je že vse fabriško.«

»Bo pa pri derehtarju kot dobil«, se je posmehnil z druge strani mize mesar Flis, ciknivši na živahen pogovor Dobravčeve Marjetice in gospoda Süsstrunka.

Kolikor omizja je čulo te Flisove besede, je pogledalo tja in se po zaužitem vinu brez obzira zasmejalo. Marjetica je čutila, da se pogovarjajo o njej pa jo je oblila nagla rdečica. Süsstrunk, ki ni videl in v svoji vnemi tudi ne čutil zlobnih pogledov, si je tolmačil dekletovo rdečico v svoj prid.

»Ne moja ljubezen vas sram biti. Jaz vas vzeti za ženo. Vaše zierliche roke ne delati. Ringe nositi in mene ljubiti«, se je mučil žid, da bi spet odkril svojo ljubezen dekletu, ki se je prav od srca nasmejalo, potem pa mu reklo na uho:

»Priden biti, gospod direktor, da ne povem vse Marku.«

»Hören sie doch schon auf«, je ozlovoljen zamahnil z desnico Süsstrunk in polomil po naše: »Vi pozabiti tega pastir. Vi z menoj iti na svet.«

Marjetice se je tudi že oprijemalo vino, zato so jo te vnete besede spravile v tak smeh, da se je globoko sklonila. Tedaj pa je padla z glasnim žvenketom na krožnik pred njo tista zlata verižica s križcem. Najbrž se je od smeha vrat toliko napel, da je tenek člen popustil. Na mah je oživela v ljudeh vsa zgodba okoli tega ravnateljevega daru in so nekateri že kar v naprej hoteli nekaj slutiti in vedeti.

Toda motili so se. Vsa tri leta po tistem dogodku je ležala verižica v zidni omarici. Ta dan pa jo je prinesel hčerki oče, ko se je oblačila za svatovščino. Marjetica se je branila tega nakita. Ko pa je oče vzdihnil in želel, naj nadene verižico zaradi njega, jo je obesila krog vratu in snela srebrno svetinjico Matere božje, ki jo je nosila še kot otrok. Nič ni vprašala očeta, ko jo je prosil, naj bo prijazna z gospodom Süsstrunkom, čemu vse to. Z obraza mu je že brala, da ga nekaj tare. Menica za tisoč pet sto goldinarjev, ki jo je bil podpisal ravnatelju za izgube pri kvartah, je težila očeta.

Süsstrunku se je srce nasmejalo pri pogledu na verižico. Še od daleč ni slutil, zakaj si jo je nadela Marjetica ta večer. Zato je sklepal po svoje, češ, rado ga ima dekle, toda zdaj jo je sram priznanja. V tej veri je pobral verižico s krožnika in jo obesil Marjetici krog vratu, šepnivši ji na uho:

»Tudi vi misliti na Julius? Gracia!« Sklonil se je in ji poljubil konce desnice. Vse to je dekle tako zmedlo, da jo je nekaj časa spreletavala rdečica, potem pa so jo polile solze. Ravnatelj je potegnil iz žepa dišeč batisast robec in brisal dekletu oči, vneto ji šepetajoč na uho.

Svatovščina se je očitno zgražala, na tihem pa uživala dogodek in ga po svoje belila s pikrimi opombami.

»Joče, kakor da je ona nevesta«, je zavila oči proti sosedi Polona Kolenka.

»Janez!« je dregnil svat Velaj Dobravca pod rebra. »Kar svoj žegen jima daj, pa lahko napravita že jutri pismo na graščini«, in pokazal s palcem na ona dva.

Dobravec je bil ves v razgovoru z ženinom Sadnikom, kateremu je razkladal svoj najnovejši načrt za bodoče gospodarjenje: Žvajgo poseka, les proda v Turčijo, potem pa se naseli v dolini ... Že precej nadevan in ves zaverovan v svoj načrt — vsak dan jih je delal pri vinu, izvršil ni nobenega — ni bil Dobravec opazil dogodka z verižico. Pri pogledu na jokajočo hčer in zaljubljenega žida se mu je stisnila pest, toda spomin na menico mu jo je takoj sprostil. Brž se je obvladal in se nasmehnil:

»Velaj, nisem mislil, da si se pri svojih petdesetih že tako pootročil, da se brigaš za take otročarije.«

Svatovščina se je zasmejala Velaju, ta pa je jezno bleknil:

»Iz takih otročarij rada resnica pride.«

»Ti že veš, ko ti v zaklenjeno kamro hodi štorklja gnezdit«, ga je naglo usekal Dobravec, da je povesil Velaj glavo, kakor da ga je zares udaril po glavi. Svatje so veselo zahrumeli in bi bil nastal nemara še pretep, da ni dvignil starešina — poštar Wolf glasu in zapel:

 »Bog pa je ustvaril zemljo, nebo.
Noben'ga človeka na svetu ni blo …«

V dolgi pesmi o grehu prvih staršev je pozabila vesela druščina prepir, posebno ko se je še žid poslovil in se opravičil z dolgim potom, ki ga čaka drugi dan. Ta dan je namreč privozila železnica prvič z Dunaja do Celja. Tako je dobila svatovščina novo snov za pomenek.

»Zdaj pa pojdete po repnem strnišču«, je viknil mesar Flis poštarju Wolfu, »vi in vaši parizarji.«

»Ne onegavi, Flis!« je odvrnil poštar in pritavil tisto svojo staro: »Cesta ne bo nikoli segnila!«

Vsi so dali poštarju prav in je tudi študirani ženin pristavil:

»Kdo se bo vozil na Celje, Laško in Zidani most okoli v Ljubljano, ko ve vsak, da se je treba peljati preko Vranske. Že naspol pota si po veliki cesti, ko dospeš z železnico šele do Zidanega mosta; odtod so pa še debele tri ure dalje do Ljubljane kakor prav od nas.«

Te besede so spravile svatovščino naravnost v smeh. Velaj, star furman, pa je menil:

»Kdo neki je pogruntal to neumno železno cesto, to nam povej, gospod Wolf!«

»Učena gospoda si je izmislila to igračo, judje so pa denar dali«, je odvrnil poštar.

»Nič ne misli, gospod Wolf, da je železnica otroška igrača«, se je vmešal Dobravec. »Sam sem videl na svoje lastne oči, kako je peljala ena sama mašina blaga, lahko rečem, za sto furmanov. In kako naglo vozi. Šest ur hoda opravi v eni sami uri. Desetkrat urnejša je od furmana. Bo pometla, bo ta igrača furmane s ceste, ko privozi tja do Trsta, kakor da bi hudič zaplesal.«

»Cesarske pošte ne pomete!« je trmasto udaril poštar po mizi. »Tebe lahko komandirajo judje cesarja ne bodo!«

»Kdo me komandira?« je zrasel Dobravec, ves zaripel v obraz od pijače in jeze ter pograbil poln bokal na mizi. Brž je segla močna Šketova roka po njegovi desnici, z levico pa ga je potisnil hrust nazaj na klop. Dobravec se je ozrl okoli sebe in se, videč zmedene obraze, pijano zakrohotal:

»Šleve uboge, ste mi nevoščljivi mojih prijateljev, ki žvižgajo svetu, da pleše po njihovi muziki. Mi vam že zagodemo.«

Marjetica, ki je spremila ravnatelja iz hiše, se je vrnila in mirila očeta. Ko je videla, da nič ne opravi, mu je nekaj šepnila v uho.

»Prav, prav, pa pojdeva, da ne bova motila gostije«, je rekel oče, segel v žep in zalučal celo pest srebrnih cvansgeric godcem v kot, da so glasno zažvenketale:

»Nate za aro, da boste prišli tudi na Marjetkino ženitovanje ... Lahko noč, gospoda, pa brez zamere!«

Osupli so onemeli svatje pri takšni bahariji, ženin pa se je nagnil k nevesti:

»Škoda tega človeka!«

»Dekleta je škoda, dekleta!« je vzdihnila nevesta. Godci so udarili z razposajeno polko v mučni molk in pustili srebrnike na tleh, dobro vedoč, da jih ne bo po končani muziki nič manj.

Zunaj sta nemirno kopala s kopiti tvorniška vranca.

»Schön, Herr Dobravec, dass sie auch mitfahren«, se je oveselil Süsstrunk. »Für sie ist ja nicht solche Bagage!«

Zibajoč se je zlezel Dobravec na prostranega kozla poleg voznika, Marjetico pa je potegnil Žid k sebi v mehko kočijo in velel vozniku pognati. V lahnem diru se je zibala kočija ...

Dobravec je razlagal vozniku svoj načrt z gozdom, zadaj pa je govoril Süsstrunk dekletu tako čudno lepo, da mu je kri vedno hitreje butala v senci, čeprav ni niti polovice besed razumela. V zameglenih mislih se je čedalje jasneje izražala misel, da je sopotnik dober in prijeten človek. Tam nekje daleč je bila podoba njenega Markca. Za obe roki jo je držal ravnatelj in ju venomer stiskal. Ni mu branila. Ko jo je pa naglo pograbil z desnico čez pas, hoteč jo priviti k sebi, je tedajci stopila pred njo Markova podoba, da se je otepla z močnima rokama vsiljivca, ki se je ves tresel in gostolel:

»Schöne Margerita, einen einzigen Kuss, enega boljup.«

»Ne, ne ...!« se je z muko branilo dekle. Že je pričela v omami vina in podjetnega moškega v mehki temni kočiji pešati njena odpornost, ko je zapeljal voz na tvorniško dvorišče in se ustavil.

Urno skoči Marjetica iz kočije in komaj ujame očeta, ki se je pognal s kozla, da ni padel. S šibko dekliško roko ga potegne k sebi:

»Domov morava, oče! Pozno je že.«

Toda že je zgrabila Dobravčevo roko močnejša ravnateljeva roka:

»Auf einem Schlaftrunk werden sie, Herr Dobravec, doch zu mir hinaufkommen. Ihnen, schöne Margerita, pokazati mojega kvartir«, je silil Süsstrunk in ujel tudi Marjetico za prosto roko. Kakor da hočejo zaplesati ringaraja, so se držali sredi noči na dvorišču.

»Ne, ne!« se je branila Marjetica in vlekla očeta k sebi: »Domov morate, oče!«

Žejalo je Dobravca po obilni pijači in mu je bila zato prav všeč ravnateljeva ponudba, da se je razhudil nad hčerjo:

»Kdo bo mene spat gonil? Mene gonil, mene!? ... Tega bi rad poznal ...«

»Pojdem pa sama!« je trmoglavo spustila Marjetica očetovo roko in hotela iztrgati levico iz ravnateljeve desnice. Ta pa je pograbil še njeno desnico in ji vneto gostobesedil:

»V taka tema vi allein ne doma hoditi. Jaz vas ne lassen ...«

»Ne, ne!« se ga je otepalo dekle.

»Tak ne bodi čudna!« je začel spet z lepim oče. »Kozarec spijemo. Četrt ure sem ali tja.«

»Vi pa vaša četrt ure«, se je posmehnila Marjetica. »Do zjutraj ne pojdete!«

»Ne tako povedati, schöne Margerita«, je potegnil za seboj oba ravnatelj. »Auf mein Ehrenwort nur ein Viertelstündchen ...«

Misel na res samotno pot ob pozni uri, še bolj pa vino, čeprav ga je ves večer le srebala, sta Marjetico omehčala, da je stopila z njima.

V razkošni obednici je potisnil ravnatelj Dobravca v žameten naslanjač, Marjetico pa je posadil na zofo. V visoke brušene kozarce je nalil peneče se sladke pijače iz debele steklenice, ki je pri odpiranju zamaška tako počila, da je dekle prestrašeno kriknilo:

»Jezas ...!«

»Nič bati!« se je zasmejal ravnatelj ter pokazal pri tem dve vrsti ko repa belih zob. »Dar moje amice direkt aus Frankreich.«

V slast je šla gostoma štrketajoča pijača med veselim smehom, dokler ni omahnila Dobravčeva glava na prsi ...

»Domov morava!« je zaskrbelo hčerko, ravnatelj pa jo je pomiril:

»Dobro oče malo zaspati, potem besser hoditi.«

Da ne splaši dekleta, ravnatelj ni prisedel k njej, pač pa je čez nekaj časa, ko je videl, kako se razgledujejo njene voljne oči po razkošnem pohištvu, odprl vrata v drugo sobo:

»Schöne Margerita, tukaj molto lepo.«

Ko je vstajalo dekle z zofe, se je moralo prijeti za mizo. Šampanjec je že opravljal svojo podlo nalogo, da je šinil preko Süsstrunkovega lica vesel smehljaj.

»Jej, kako je lepo!« je vzkliknila Marjetica ob pogledu na težke zastore, ki so kakor šotor obdajali nekaj sredi sobe. »Kaj pa je tam?«

»Priti pogledati«, jo je prijel za roko ravnatelj, z nogo pa je gredoč neslišno zaprl duri. Odgrnil je z levico zaveso, da se je pokazala razkošna postelja, vsa v čipkah.

Pri pogledu na posteljo se je dekle zmedlo in ji je sram pognal vso kri v glavo. Ravnatelj je izrabil trenutek, spustil zaveso, pograbil z obema rokama Marjetico okoli pasu in ji posul beli vrat s poljubi. Zavesa se je zakrila za njima ...

»Oče!« je kriknilo dekletce kakor v smrtnem strahu. Toda oče je bil ves v objemu vinske omotice, da ni slišal tega krika, ki se je vse hitreje in slabotneje ponavljal...

Ura se je pomikala že na osmo, ko sta se drugo jutro poslovila dobravška od ravnatelja.

»Hvala lepa, gospod ravnatelj!« je še rekel Dobravec na Süsstrunkove besede, da je odstopil hčerki svojo sobo za prenočišče. »Predobri ste, gospod!«

Očetov motni pogled seveda ni videl grenkih potez, ki jih je vrezala ta noč Marjetici okoli cvetočih usten.

IX.

Od Pohorja sem so se privalili soparnega pomladnega popoldneva po Sadnikovi poroki umazano rumeni oblaki čez Martjake. Prav nad Gorooljko jih je pričel vrtinčiti močen zdolec, da se je čulo po dolini, kakor bi nekdo presipal v velikanski vreči debele orehe. Dvakrat, trikrat je oster blisk ko razdražena kača usekal izpod neba. Mogočen grom je stresel ozračje. Tedajci pa so se potegnili beli, gosti snopi iz oblakov, zakrili Gorooljko in udušili javk zvonov, ki so prosili usmiljenja za setve. Nebo ni prizaneslo. Z vso togoto je vihtelo ledeni bič čez dolino. Ženske in deca so se skrili po kotih ter molili s trepetajočim in jokajočim glasom, moški pa so stisnili obrvi in zobe ter gledali v topi onemoglosti divje uničevanje brezumne sile.

Marjetica je stala v svoji kamri na Dobravi pri oknu, s čelom pritisnjenim na šipo, in gledala vihro pod seboj. Dobro ji je delo to divjanje, saj je bilo le odmev viharja, ki je besnel v njenem mladem srcu. Glava je bila še vsa omotna. Kolikor se je tudi mučila, da bi si priklicala v spomin ves prejšnji večer, vendar se ni mogla od tistega trenutka, ko je oče zakinkal za mizo v ravnateljevem salonu, na prav ničesar drugega več spominjati, nego na žareče Süsstrunkove oči, ki so jo vlekle k sebi. Le temna zavest je venomer odmevala v njenem srcu: nekaj se je moralo zgoditi, nekaj nepoznanega, nekaj strahotnega ...

Srce se je skrčilo Marjetici, da je udarila v silen plač. Oče je stal v sosednji sobi in prav tako motril hudo uro v skrbi, da je ne prižene na Dobravo. Globoko v srcu pa ga je pekla menica, ki jo je podpisal Süsstrunku za petnajst sto goldinarjev, zaigranih v eni sami noči.

»Jutri zapade menica v plačilo«, mu je vrtalo po možganih. »Kje naj vzamem denar? Spet bo treba prositi ravnatelja, naj počaka do jeseni, ko prevzame celjski Stepišnik les za železnico. Prav gotovo počaka.«

Hčerin jok je prebudil očeta iz preudarjanja. Posluhnil je, potem pa stopil na kamrski prag.

»Kaj pa je vendar, Marjetka, da tako bridko plačeš?« je vprašal sočutno oče, saj je bil edinki po ženini smrti kakor mati. Hčerki je jok še močneje pretresel telo, da je oče stopil k njej in jo pogladil po kodrastih laseh. Marjetica se mu je vrgla na prsi, iz joka pa se je čulo zgolj eno:

»Oče, oče! Kako je strašno …«

»Ne boj se. Marjetka, saj ne bo prišla toča do nas«, jo je tolažil oče, uverjen, da je hčerko strah pred hudo uro.

»Ne to, ne to!« je tožila hčerka. »Sinoči, sinoči ...« In znova je bridko zaplakala.

»Sinoči?« je zategnil oče s strahom, da mu hčerka ne potrdi zlih slutenj, ki so mu nenadno planile v glavo. »Kaj pa se je zgodilo?«

Marjetica se je še tesneje privila k očetovim mogočnim prsim, da bi bila varnejša pred hudimi slutnjami, in plaho zašepetala:

»Nekaj strašnega je moralo biti ...«

»Tak govori vendar! Kedaj in kje?« jo je potresel za ramo oče.

»Zvečer ... pri ravnatelju«, je zahlimpalo dekle in plaho uprlo temno obrobljene oči v očeta. Pri spominu na prenočitev hčerke v ravnateljevi postelji je pognala zla slutnja očetu kri v glavo, da so mu nabreknile žile na sencih:

»Moj Bog, kaj ti je storil?«

»Ne vem, oče!« je znova zajokalo dekle. »Samo tako hudo mi je pri srcu.«

»Ali ti ni svoje postelje odstopil?« je plaho vpraševal oče.

»Ne vem, oče!« je spet dvignila Marjetica objokane oči k očetu. »Zjutraj, ko me je zbudil, sem se zavedla, da sem v tuji postelji Kako sem zašla v njo, ne vem ...«

»Spomni se vendar, Marjetka, kako je bilo zvečer!« je z bridko skrbjo vzkliknil oče.

»Se ne morem«, je zajokala hčerka. »Vem, da ste vi zaspali za mizo ...«

Kakor hrast, ki udari vanj strela, je vztrepetal pri teh Marjetičinih besedah oče. Spomnil se je sanj, ki mu ves dopoldan niso dale miru: Nekje je sedel in se ni mogel ganiti, ko ga je hčerka klicala s silo čudnim glasom. Zdajci se mu je zjasnilo in je v strahu dognal, da tisto menda niso bile sanje, nego resnica. Hčerkin krik ga je bil zbudil iz spanja, toda pijanost ga je držala tako močno v krempljih, da se ni mogel ganiti in je vnovič zaspal. Zaškripal je z zdravimi zobmi, da je Marjetica odskočila preplašena:

»Oče, oče, kaj vam pa je!«

»Nič, Marjetka«, se je silil oče, da je govoril mirno, ko mu je v notranjosti divjala hujša vihra ko doli nad dolino. »Ne premišljuj, saj so samo prazne slutnje, ki te begajo.«

»Sam Bog daj in devica Marija!« je vdano vzkliknilo dekle, potem pa je dvignilo k očetu sklenjene roke. »Oče, ljubi oče! Le nekaj vas prosim. Ne pustite več ravnatelja pred moje oči!«

»Vse bom ukrenil, kakor želiš«, ji je šel oče s tresočo se roko po objokanem licu, »samo ne jokaj!«

»Saj ne bom, oče! Toda tudi vi ga pustite! Njega in vse tiste gospode. Niso dobri ljudje!« je prosila Marjetica.

»Vse pustim. Zaradi tebe,« je trdo odvrnil oče in pristavil: »in zaradi sebe.«

»Joj, oče, kako bo še lepo pri nas!« je zaploskala hčerka z rokami in se veselo zasmejala.