Molitev svete noči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bodimo srčni! Molitev svete noči
Lojze Grozde
Mi gremo naprej!
Objavljeno pod psevdonimom Slavko, na božični dan, 25. decembra 1941.
Viri: Christophoros, 1941–1942, stran 77; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 223–224, (COBISS).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nocoj, ko bodo gorele zvezde – v višavah, ki jih morda ne bodo mogle doseči oči, – vendar bodo prav gotovo gorele kot vsa leta, ki jim ne vemo števila, odkar si razodel po vesoljstvu Svojo neskončnost; nocoj ob 1942. letnici tiste noči, ko so angeli zapeli slavo Tvojemu Očetu in oznanili mir ljudem, ki so blage volje, ko so pastirjem povedali, da Ti, Gospod in Mesija za vse ljudstvo kot ponižno, nebogljeno Dete v jaslih ležiš; nocoj ob času, ko je pred 1941 leti Tvoja repatica dvignila na pot tri modre; nocoj, ko bom verjetno sam, proč od svojih dragih kakor toliko sinov mojega ljudstva in toliko drugih po vseh koncih sveta; nocoj, ko gori ogenj sovraštva po širni zemlji in požira Tvoj blagoslov in trud stoletij; nocoj, ko morda toliko src ne bo hotelo več občutiti, kako si sladak v svoji detinski nemoči; nocoj, ko so časi prignali boj v globinah duš do skrajnih odločitev; nocoj, ko bodo zapeli zvonovi o polnoči – ali se boš usmilil nas, ki smo mladi in smo prisegli Tebi, Kralju, zvestobo za vse dni življenja in še preko grobov – ali se nas boš usmili in se znova rodil v naših nebogljenih srcih, Ti, naš močni Bog, naš Kralj, naš veliki Brat, Detece sirotno? O, usmili se nas, pridi, da ne omagamo! Pridi, da nas tema ne zmore! Glej, tako smo mladi, tako majhni! Pridi, pridi, Detece nebogljeno – močni Bog!

Mlada srca Te čakajo, hrepeneče Te kličejo: Pridi, osrči in okrepi nas! Naj pade skrivnost sveta; zavladaj nam ti, Dete – Rešitelj!