Molitev sv. Antona

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Molitev sv. Antona
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Imovit in dobrosrčen gospod Bogomil bil je kum nekemu vbogemu dečku z imenom Vitko. Dečku vmrjejo v kratkem starši in gospod ga vzame za svojega. Vzel je še neko drugo siroto k sebi, pridno dekle Tonko, ki tudi ni imela nikogar na svetu. Ko dorasteta, prepusti jima gospod posestvo pod tem pogojem, da se zaročita in revežem v stiski pomoreta.

Tonka nenadoma zboli in vmrje. Ker sta se neizrečeno ljubila, ni znal njen mož same žalosti kam se djati. Ko moli in joka pri odru svoje žene prikaže se mu sv. Anton in mu da listič papirja, na katerem je bila čudna molitev ter mu reče, naj jo zmoli, potem bo mu žena oživela. Vitko molitev pobožno zmoli in žena se mu v njegovo neizmerno veselje prebudi.

Več let sta še srečno živela, kar pride v njuno hišo nek častnik na stan, ki jima za zmeraj skali vso zadovoljnost in srečo. Počne se namreč na vso moč ženi hliniti in jo skuša pregovoriti, naj zapusti svojega moža in pobegne ž njim preko morja v drugo deželo. Tonka se tega naklepa močno vstraši in se dolgo ne more odločiti, kaj naj stori. Slednjič pa je privolila v častnikove načrte in oba sta pregovorila moža, da je oddal vse imetje. Z denarji se je napotil z njima vred v daljno deželo preko morja, kjer mu je častnik obetal vsakojake dobre vspehe.

Pridejo do morja, a pred ko gredo na ladijo, idejo še v krčmo. Tu vpijani častnik Vitka in bil je ob enem tako spreten in zvit, da mu je vkral ves denar.

Ko pridejo na ladijo, zgreši goljufan mož denarje in častnik in Tonka mu trdita, da je je v krčmi zgubil. Hiti torej brž v krčmo nazaj in išče peneze — a ne najde jih. Ko pride k morju, odplavala je že ladij a z nezvesto ženo in nesramnim častnikom, da je niti vgledati ni mogel.

Ker je znal dobro gosti, kupil si je gosli in šel po svetu iskat si kruha in nezveste žene, da bi jo terjal za pol premoženja; ker spoznal je, da sta mu onadva vkradla denarje.

Hodil je že dolgo časa po svetu, a niti sledu svoje žene ni mogel najti. Prišel je v drugi deželi v glavno mesto, kjer je vse močno žalovalo. Na njegovo vprašanje, zakaj so tako prepadeni, mu odgovore, da umira kraljeva edina hči in da je ne more nikdo več ozdraviti.

Zaupnim srcem stopi goslar pred kralja in mu razodene, da zamore on rešiti kraljičino smrti. Pustili so ga samega v sobi in on je zvesto molil čudodelno molitvico sv. Antona. Še ni bil čisto pri konci, in že je kraljičina popolnama zdrava vstala iz postelje ter ga zahvalila za njegovo pomoč.

Vse kraljestvo je bilo tujemu godcu hvaležno za tako veliko dobroto — kralj sam pa ga je želel za svojega zeta.

Vitko pa je rekel, da ima še silen pot in se torej ne more prej ženiti, ko ga stori. Šel je dalje iskat svoje nezveste žene in ničvrednega častnika. V nekem mestu, ko je ravno najlepše godel, prideta mimo — in on ju spozna, kakor tudi ona njega.

Častnik je dobro vedel, da ga je nesrečni mož nakanil zatožiti. Da bi ga še enkrat pahnil v nesrečo, poslal je svojega slugo, da bi goslarju na tihem vtaknil zlato uro v žep. Strežaj stori tako, a ob enem pozove stražo, rekoč, da je videl, kako je tuj godec njegovemu gospodu uro vkral. Vitko je spoznal svojo nekdanjo uro in ker je tudi trdil, da je bila nekdaj njegova last, ki mu jo je vkradel častnik sam, obsodili so ga na smrt.

Prej ko so ga obesili, prišel je k njemu star vojak Peter, ki mu je naznanil, da je sam videl z lastnimi očmi, kako mu je strežaj vtaknil častnikovo uro v žep.

Dobro je znal goslar, da bi samo edin prosti vojak nikakor ne mogel pred sodniki izdatno pričati proti krivičnemu častniku in je tedaj rekel: »Bolje bo, če se oba vdava in molčiva, saj mera častnikovih hudobij bo obilnejša.

Ob enem je naročil poštenemu Petru, naj po njegovej smrti pri njem prav zvesto zmoli molitvico sv. Antona in vse bo dobro.

Drugi dan so ga obesili. Zvečer ga je Peter tiho raz vislice vzel in molil nad njim čudno molitvico. Ko jo je zmolil, zganil se je goslar in postal zopet živ in zdrav.

Zdaj se je napravil zopet v kraljevo mesto in v kratkem se je tudi z njo zaročil. Na dan poroke je dal v glavno mesto pozvati svojo prejšnjo ženo, ničvrednega častnika s krivičnim strežetom vred — pa tudi poštenega starega Petra.

Pred gradom je dal postaviti tri vislice — in prej ko sodniki zapovejo, one tri obesiti, se jim da Vitko spoznati. Prestrašili so se ga pa tako, da so je pol mrtve pripeli na dobro zasluženo vrvico.

Vitko, prej siromašen godec, postal je v kratkem kralj tiste dežele in prvi njegov minister je bil stari Peter.