Molitev na gori
Molitev na gori Vinko Beličič |
|
Kazalo | |
---|---|
Prvi del | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. |
Drugi del | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. |
Tretji del | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. |
Prvi del
[uredi]I
[uredi]Skozi veliko vrhnje okno je prihajala v sobico trinadstropne hiše sredi Ljubljane mračna svetloba vlažnega zimskega popoldneva in navdajala z zoprno dolgočasnostjo dva človeka, ki sta sedela pri mizi. Prvi, slušatelj filozofije Janko Petrušič, visok, zagorel fant temnih las in z naočniki, je nagubanega čela listal po knjigi, medtem ko je drugi, domači sin Borja Kovač, mirno gledal v rosne šipe.
»No, Borja, kdo pa je bil Jugurta?«
Fantek se je iznenaden ozrl v inštruktorja.
»Saj nismo še tako daleč,« je zmedeno odgovoril. »Nazadnje smo vzeli prvo punsko vojno.«
Janko je dvignil obraz, uprl oči v rdečeličnega drugošolca in rezko vprašal:
»Kaj ste vzeli nazadnje?«
Borja je gledal v mizo in molčal.
»Tako ti bom nategnil ušesa, da se noben osel ne bo mogel meriti s tabo. Zadosti mi je teh tvojih drobnih laži in prikrivanj, lenuh razvajeni, ki niti ne veš, zakaj živiš!«
Ob trdih inštruktorjevih besedah so se Borji ulile solze.
»Še nocoj povem očetu in te priporočim leskovki. Brez nje ti ni rešitve!«
Borja je tiho jokal.
»Lepe reči sem zvedel danes v šoli! V zgodovini imaš nezadostno, potem mi pa še tajiš predelano snov in me s tem smešiš, ker si prelen za učenje. Kdo bo odgovarjal za tvoj neuspeh? Jaz, kdo drug!«
Petrušič, ki so mu v razburjenju trepetale ustnice, je srepo gledal v malega grešnika. Spet je zalistal po knjigi.
»Trideset strani gre in mi čisto zataji! Le čakaj! Če boš nocoj tako plesal, kakor zaslužiš, današnjega dneva ne boš zlepa pozabil. Za bogpoimagaj, da si tak lažnivec, si jaz vendar ne bi bil mislil.«
Razdraženo je zaprl knjigo in stopil k oknu.
Nad strehami je ležala siva meglenost, iz nje so dolgočasno čemela gola slemena in umazani dimniki. Nenadoma je zdrsnil mimo okna plaz mokrega snega in se zamolklo razkašil na cesti.
Pomlad se bliža.
Petrušič se je vrnil k mizi.
»Poglej, Borja,« je govoril mirno, ljubeznivo, »nadarjen fant si in vsi te imajo radi. Lahko bi bil najboljši učenec, vsem v ponos, a ti nočeš. Narobe: sámo žalost in skrb prizadevaš tistim, ki ti želijo dobro.«
Borjeve svetle oči so proseče gledale v Jankove temne.
»Go-gospod Janko, ali — bo-boste res povedali o-o-očetu?«
»Borja,« je Petrušič poostril glas, »tvoja laž zasluži kazen, sicer mi boš lagal dalje.«
Grešnik je tiho gledal v mizo in si tri prste.
»Ali mi obljubiš, da nikdar več ne boš tega storil?«
Borja je posmrkal in pokimal.
»Obljubiš, da se boš zamolčano tvarino naučil v štirih dnevih?«
»Da.«
»In da boš profesorja prosil, naj te čimprej pokliče pred tablo in temeljito izpraša?«
»Bom.«
Petrušič se je nasmehnil. Kaj bi takoj s palico! Poskusimo z dobro besedo. Saj če zlepa ne pojde, palica ne bo ušla.
Pogladil je Burjo po mehkih laseh.
»Če mi še kdaj napraviš kaj takega, Borja, potem odidem od vas, čeprav sem prebil tu štiri leta.«
Ustavil se je pri oknu in pogledal na ulico. Vse sivo, umazano, mokro in mrzlo… in vendar se bliža pomlad.
Začulo se je trkanje in vstopila je Borjeva šestnajstletna sestra Majda.
»Pismo, gospod Janko.«
Po svetlih laseh, spletenih v dve dolgi kiti, po sinjih očeh in nežnopoltem obrazu je bila Majda čisto podobna bratu.
Petrušič je pretrgal ovoj in bral.
»Dragi, ljubo bi mi bilo, ako bi se nocoj mogla suiti s tabo. Vem, da si obložen z delom, toda kratek oddih ti bo samo koristil. Prosim te, oglasi se pri nas okoli osmih. |
Nasmehnil se je in se zazrl v Majdo, ki je upirala vanj svoje zvedave oči.
»Majda, mi hočete zaigrati Gounodovo Ave Marijo?«
»Prosim!« je veselo vzkliknila. »Tukaj?«
Prikimal je, in ko je dekle odhitelo po violino, se je obrnil k fantu:
»Borja, zdaj se pojdi učit! Ne pozabi, kaj si mi obljubil, če hočeš, da ostaneva prijatelja. Nocoj pred večerjo bova imela še aritmetiko.«
Majda se je vrnila z glasbilom in notami. Medtem ko je uglašala strune, se je Petrušič naslonil na stol in zastrmel skozi okno.
Majda je odigrala uvodni stavek in Petrušič je zapel z žametnim tenorjem.
»Ave Maria, gratia plena…«
Pesem je krilila v višino, se nižala, drhtela med stenami ozke sobe. Jankov glas je bil poln nežnosti in glas violine je bil kakor čustvo prve dekliške ljubezni, kakor drobceni, prebeli cvet oparnice.
»Sancta Maria, mater Dei…«
Zakaj si je Petrušič nenadoma zaželel te pesmi? Ali je hotel izliti prepolno srce v slavospev in prošnjo Mariji? Ali ni morebiti hotel z mojstrsko melodijo pozdravili tisto, ki mu je živela v mislih in čustvih kot bodoča žena — Mojco Mihelakovo?
Pesmi je bilo konec. Nasmehoma se je pevec ozrl na Majdo, a se v trenotku zresnil.
»Kaj vam je, Majda? Pa menda ne jokate?«
Majda je stala s povešenimi rokami pred notami in zrla v tla, po licih pa so ji tekle solze
»Povejte, kaj vam je!«
Petrušič je stopil bliže in jo začudeno gledal. »Majda, zakaj ste se zjokali?« je vprašal.
Dekle ni nič odgovorilo. Vzelo je note in ihte odšlo iz sobe.
Koliko solz v kratki uri! je pomislil. Najprej Borja — no, on je imel vzrok. Toda Majda? Pa naj kdo reče, da ne živimo res v solzni dolini! je vzdihnil.
Zamišljeno je sedel. Pred njim je ležalo belo pismo — obljuba lepega, ljubega večera.
Oči so se mu ustavile ob kupili zgodovinskih učnih knjig, ki so ga klicale s polic in is srede mize. Debele knjige, drobni zvezki, zemljevidi, posamični pajpirji… svet preteklosti, priče minljivosti in nestalnosti človeškega dela, nemi glas davnih rodov, posmeh vsem njihovim prizadevanjem. In vendar: življenje teče dalje, včeraj, danes in jutri valovi v vsej svoji spremenljivosti in slikovitosti, ruši in gradi ko reka, iz veka v vek, brez konca in kraja.
Tedaj je pogledal na žepno uro: tri četrti na pet. Vrglo ga je pokonci.
Oh, kaj sanjarim! se je pokaral in si segel z desnico v lase. Vzel je s police obsežno zgodovinsko delo in se zatopil vanj, s komolcem oprt na mizo. Sedel je ter si izpisal nekaj imen in letnic.
Tako, zdaj pa brž na univerzo!
Zunaj je bilo vlažno in neprijetno. Februarska zima je zoprno zebla. Človek je imel občutek, ko da bi mu noge tičale v premočenih čevljih. V zraku sta se borila barja in jug.
Na uličnem voglu je Petrušič srečal bogoslovce, ki so se v črnih parih vračali s sprehoda. Med njimi je zagledal tudi nekdanjega sošolca Marka Žlebnika. Mimogrede sta se pozdravila.
»Kako gre? Te zdeluje?«
»Me,« se je nasmehnil Janko. »Pa mora biti tako. Vsaka steza na sončni vrh je strma. Pa ti? Si se za danes dovolj nadihal?«
»Bo. Človek se čisto navadi na ta red.«
»Da, da, red! Ko bi jaz imel vsak dan enouren sprehod! Tako pa — no, pozdravljen!«
»Zbogom, Janko!«
Spotoma je Petrušič razmišljal.
Kaj se bom pritoževal! Ni mi najhuje! Borja — res, len je in razvajen, toda zabit ni in to je največja sreča. Zakaj če bi bil trdoglav, potem bi moral jaz zdaj pobegniti iz hiše. Zdaj — v zadnjih mesecih svojih študijev!
Srečaval in prehiteval je ljudi, ki so udobno, brezskrbno hodili po mokrih pločnikih in se ustavljali ob izložbah. Tramvaji so zvonili, avtomobili hupali in škropili na vse strani. Pred kinom se je prerivala množica, skušala iz reklamnih slik uganiti vsebino filma in stiskala vstopnice.
Dospel je do univerze. Z očmi je objel sivo pročelje in velika okna, nato pa pohitel po širokem, snažnem stopnišču, skozi steklena vrata, mimo predavalnic do historičnega seminarja, ki je bil na koncu dolgega hodnika.
V dvorani je bilo le kakih deset slušateljev, ki so tiho študirali vsak iz svoje knjige. Mize so bile obložene z debelimi deli iz zgodovinske vede, ob stenah pa so se vrstile omare — same knjige, same knjige.
Petrušič je sedel k tovarišu, ki je bil pod električno lučjo zatopljen v veliko zgodovinsko karto.
»Nekaj imam,« mu je šepnil. »Bova pregledala, kakšne so razlike.«
Iz žepa je potegnil papirje in jih položil na mizo. Zagledala srta se vanje, nato pa v zemljevid.
»Ah, seveda!« je čez čas tiho vzkliknil oni. »Preklicani Mommsen!«
Imela sta zanimivo zgodovinsko vprašanje, ki sta se ga lotila z vso ostrino svojega duha in ga tudi rešila, še preden je utihnila v mestu zadnja zdravamarija.
II
[uredi]Zelena lončena peč v kmečki sobi Mihelakove vile je bila gorka, da bi Mojco nadlegoval spanec, ako ne bi bila tako budnega srca. V kotu je stala dolga javorova miza, ob obeh stenah sta bili klopi z vdelanimi živordečimi srčki na naslonu, na dveh straneh mize pa težki hrastovi stoli. Pod stropom je visela zastrta luč in tiho osvetljevala naprej nagnjeno razpelo na steni, za katerim je bila zataknjena oljkova vejica.
Mojca je sedela pri knjigi in brala.
Stenska ura je tiktakala enakomerno, kakor utriplje kri v žilah zdravega človeka. Soba je bila tiha in dehteča ko topel poletni gozd. Za zaprtimi okni je bilo slišati samo gluhi piš zimskega vetra.
Mojco je obšlo, kot bi jo bila draga, neznana roka pobožala po obraizu. Brala je počasi in polglasno besedo za besedo:
Oj, črni trn, oj črni trn
ob gorski stezi strmi,
ti prvi nosiš cvet srebrn
med drevi in med grmi?
Dalje mi brala. Zamišljena je na tisto stran položila modri trak in zaprla knjigo. Odšla je v sosedno sobo in se ustavila pred visokim ogledalom.
»Ti prvi nosiš cvet srebrn med drevi in med grmi?«
Visoka in vitka ko mlada breza, lepega obraza ko kutinov cvet, polnega dekliškega telesa ko grozd rdečega špamjolca je Mojca gledala svojo podobo. Nenadno pa se ji je pomračilo obličje, kakor bi hotela odgnati težko misel, in obrnila se je stran.
Obudil se ji je spomin na prvo ljubezen, ki je doživela svoj konec minulo pomlad. Kakšen konec? Zakaj? Na to Mojca ni rada mislila. Bila je ponosno dekle in dobro vzgojena. V nji pa je že nekaj mesecev cvetela nova ljubezen, ki ji je bila v opoj in se je je hkrati bala.
Pri vratih je zazvonilo. Toplo jo je stisnilo v prsih in odhitela je odpirat.
»Lep dober večer, Mojca!«
»Pozdravljen, Janko!«
Stisnila sta si roke in se gledala. Božajoča, žametna sreča ju je povezala iz oči v oči, od srca do srca.
»Prihajaš pa ves zadelam ko s severnega tečaja.«
»Neprijetno je zunaj. Najbrž bo ponoči spet snežilo.«
Odložil je plašč in klobuk.
»Oče in mati sta šla na obisk. Vrneta se šele po deveti,« je rekla Mojca. »Pojdeva kar h kmečki peči.«
»To pa!« se je zveselil. Oči so mu šle od predmeta do predmeta. »Skoraj ko pri nas doma na Otavicah. To bi morali videti naši kmetje! Saj ne bi mogli verjeti! Blagor vam, ki si —«
Na njegovih ustih je bil trpek nasmeh, a je zamrl hkrati z neizgovorjeno mislijo, študentov pogled je počival na Mojčinem obrazu, ki je bil v slabotni, somračni luči prečudno lep in nežen. Janko je prijel dekle za roko in ji jo tiho poljubljal.
Čutil je, kako se mu vsa notranjost topi v toplem, čudovitem miru.
»Ti moje dobro dekle!« se je nasmehnil in jo poljubil na zaprte oči.
»Si zelo utrujen?«
»Nič več! Pri tebi se takoj spočijem. Sicer pa ne govori o trudu, Mojca! Študij za zadnji izpit je užitek ob misli, da se bo potem začelo novo življenje. Pomisli: najino lepo skupno življenje!«
Stisnila mu je roke in pogledala v temno okno, za katerim je še vedno zavijal veter.
»Po teh težkih letih, ki sem jih prebil v siromaštvu in pri tujih mizah, bova ustanovila svoj sončni dom. Tedaj bodo vse bridkosti pozabljene. O kako lepe načrte imam!«
»Trenotek,« je rekla in naglo odšla iz sobe. Vrnila se je s kruhom, narezkom in vinom, pogrnila pisan prt in se nasmehnila:
»Upam, da mi ne boš dal košarice.«
»Ne boij se, Mojca! Kakšen študent bi pa bil!«
Nato je popravil:
»Zdaj sem v tem prav za prav preskrbljen in skoraj več ne vem, kaj je glad. A ko sem bil v drugi ali tretji gimnaziji — ti moj ljubi Bog!«
Trčila sta.
»Da bi bila najina ljubezen kakor pomlad, ki se rodi iz zime, burje in mraza, pa potem razgreje srce, da ni môči dihati, in prebudi vse, kar je na svetu najlepšega!«
Mojca se je začudila napitnici. Kje je neki vzel te besede? Izpila sta in spet je bilo vse tiho, le za okni je bilo slišati valove vetra. Pesnik je znova šepnil Mojčinemu srcu:
Ti prvi nosiš cvet srebrn
med drevi in med grmi?
»Zamišljena si, ljuba,« se je zavzel Janko. »Zakaj le? Poglej, kako lepo nama je! Zdaj se bom razvedril in ko se vrnem, bom spet dve uri študiral. Potem pa bo polnoč; v trenotkih pred spanjem bom še mislil nate, na naju oba in prebudim se v nov dan dela in uspehov.«
Mojca se je smehljala in gledala predse.
»Še malo in bo pomlad.,« je nadaljeval Janko. »Kar nenadoma bo tu junij, kresni mesec, in postanem profesor. Potem bodo počitnice — oh, zakaj vendar govorim, saj me ne poslušaš, Mojca!«
Mojca se je zdrznila, on pa je nadaljeval:
»Ne suneva misliti nazaj, na ono, kar je bilo. Minilo je. Najino življenje se je pričelo tisti trenotek, ko sva se prvič srečala, in tega je komaj nekaj mesecev. Premlada sva, da bi ise smela predajati trpkim spominom. Najine oči morajo zreti v bodočnost.«
Mojca je vzela knjigo, jo odprla in brala:
Razvil se ni še rože cvet,
še mrtvo vidim trato,
ni gaj še svatovski odet,
le ti cveteš bahato!
Gledal jo je in ni vedel kaj početi s pesmijo, Mojca pa je nadaljevala tiše in počasneje:
A cvet, ki prvi se žari,
oh, trnje le zakriva
in pust in trpek sad rodi,
kedo naj pač ga uživa?
»Mojca, pusti to modrost pesniku! Iz svoje osebne skušnje jo je napisal, mislim. Kaj bi se midva grenila z njo!«
»Prezgodnje cvetje rada slana spali, čeprav je najlepše in ljudem najdražje. Bojim se, da je najina ljubezen — da je moja ljubezen táko prezgodnje cvetje. Pa kje me moreš ti razumeti.«
Stala je pred njim visoka in topla, jasnih oči kakor čisto majsko nebo, on pa je gledal njeno dekliško postavo in omotica mu je silila v čelo.
»Žena!« je šepnil in vstal tudi sam. Objel jo je z desnico okoli pasu.
Mojca je gledala v njegove oči in se umaknila za korak.
»Žena!«
»Janko,« je rekla tiho, »to ni pot do srca. Hočeš, da greva malo na sprehod? Pojdiva!«
»Zdaj, v tej neprijazni noči?« se je začudil. »V tem mrazu? Na kakšno misel prideš!« In v tretje jo je tiho poklical: »Žena!«
»Ne še, ljubi moj fant! Samo dekle!«
Besede so bile trde in hladne. Od kod so prišle te besede?
Na Mojčinem obrazu je bil razlit otožen nasmeh, ki ga on ni mogel razumeti. Kolikrat so lansko pomlad njena usta spregovorila iste besede nekomu drugemu? Oni najprej ni mogel verjeti, nato pa je užaljen odšel za zmerom, da si natrga cvetja z nižjih vej…
»Mojca, pa pojdeva na sprehod, če si res želiš. Res da je mrzlo in neprijetno zunaj, a v zraku že diši po pomladi…«
Tedaj je stopila testno k njemu; ovila mu je roke okoli vrata in se mu ljubeče zazrla v začudene oči.
»Zdaj mi povej, Janko Petrušič, ali si ti moj pridni fant?«
Na šaljivo slovesno, a nič manj iskreno vprašanje je prav tako odgovoril iz srca:
»Mojca Mihelakova, trudim se, da bi te bil vreden.«
Svojo ljubezen sta ovenčala s poljubi. Kukavica na stenski uri je devetkrat zakukala. Nato je bilo vse tiho, zakaj tudi veter zunaj se je že umiril. Mojca je ugasila luč in odšla sta po peščeni vrtni poti med mrtvimi gredami na cesto. Prijel jo je pod pazduho in jo stisnil k sebi.
Nad njima so se trgali umazani oblaki. Prikazovali so se kosi jasnine, kjer so žarele zvezde, in se spet skrivali v belih meglah, ki so se svetlikale v svetlobi nevidnega ščipa. Bilo je mrzlo in tla so bila trda — jug se je bil umaknil burji.
Šla sta dolgo brez besede, v slastnem soglasju drug ob drugem, dokler ni Janko spregovoril:
»Tako bi hotel do smrti hoditi s tabo, Mojca.«
»Ali boš?« se mu je nasmehnila in se ustavila. »Ali si res pripravljen?«
»Mojca, zakaj se vedno spominjaš svoje prve ljubezni? Ali ne zaslužim tvojega zaupanja?«
Gledala ga je, kot bi mu hotela videti v dno srca. Njeno življenje se je v tisti minuti boječe zdrznilo: bilo je pred usodnim razpotjem. Tako rada je imela Janka, a zaupanje se je borilo z nezaupanjem. Kako težka ji je bila dokončna odločitev, je mogel on komaj slutiti.
»Mojca, s tabo pojdem v poldan in v polnoč, na majske trate in v zimske viharje, verjemi!«
Redka jasnina je tonila v oblakih, zvezd je bilo manj in manj, v sapi je po grmovju in drevju prijaznega Tivolija pošumevalo listje, ki ga ni jesen ni zima nista zbili v tla ali raznesli po parku.
»Glej, dragi, verjamem ti, kar si mi povedal o svojem življenju, preden sva se spoznala. Ti veš, da bi te še o mmogočem rada povprašala, toda zoprno mi je to brskanje. Pa tudi ne vem, ali imam do tega pravico. Odslej bodi tak, kakršnega si želim jaz: moj pridni fant.«
»Mojca!«
»Hočem se ti po poroki predati taka, kakršno bi si želel vsak mož.«
»Mojca,« je odločno odgovoril, »ne pustim te za nič na svetu! Vedno močneje bova povezana s skupno usodo. Srce mi to pravi.«
Njegov obraz je bil v temi in ni ga mogla videti. Tudi ko se ji je približal, da jo poljubi, je bil temen in skrivnosten. Mižala je, kakor je mižalo nebo nad njima, od koder so se zavrtinčile drobne, mrzle snežinke.
Ni gaj še svatovsko odet, le ti cveteš bahato!
Plaho se je stisnila k Janku, nato sta se obrnila in se počasi vračala na njen dom.
Ob desetih zvečer je bil Janko že v svoji sobi. Na mrzlem zraku se je bil dobro osvežil. Zdaj je čutil, da bo dve uri lahko uspešno in zbrano študiral. Obul si je copate, si odvezal ovratnico in se oblekel v delovni suknjič. Luč je potegnil nizko nad mizo, vzel debelo knjigo in sedel. V sobi je nastal molk, tišino je motila le budilka na posteljni omarici.
III
[uredi]Ljubljanske ulice so bile že davno suhe. Za avtomobili se je prašilo in okoliške ceste so se belile v sinji nedogled. Nato je prišel obilen pomladni dež, odplavil zimsko nesnago v kanale in jarke, pregnal iz zraka dim in vonj po preperelosti, dahnil v rastlinje in se umaknil nekam proti severu. Toplo sonce je privabilo prve upokojence na klopi po drevoredih, medtem ko so se mladi pari že davno prej vrnili tja, od koder jih je bila pregnala mokra in mrzla novembrska jesen.
Prišel je veliki teden, ki vsako leto tisoče in tisoče ločenih svojcev prikliče skupaj za kak prijeten dan ali vsaj za nekaj radostnih ur.
Mojca in Janko sta hodila ob vlaku, ki so vanj vstopali potniki z obilno in vsakovrstno prtljago. On si je že bil poiskal prostor in zadnje minute pred odhodom je hotel še prebiti z dekletom.
»Če misliš, Mojca, da te predolga vožnja ne bo utrudila in ti vzela vedrega razpoloženja, potem kajpa dobrodošla na Otavicah.«
»Oh, ali me imaš za tako občutljivo dekletce?« se je nasmehnila. »Le v slabem vremenu me ne bo. Velikonočni ponedeljek bi res rada prebila na kakem sončnem pomladnem izletu.«
»Po počitnicah ti prinesem lepih domačih pisank. Za vašo kmečko sobo bodo ko nalašč. Naj tudi kaj napišem nanje, Mojca?«
Z nasmehom mu je prikimala, nato pa vzkliknila:
»Vstopiti moraš, Janko!«
Držal jo je za roke in neodločno stal ob nji. Imel je občutek, da vsi tisti, ki se tiščijo pri oknih, gledajo nanj, kaj bo storil.
Po hrbtu ga je spreletela toplina, sklonil se je in toplo dejal: »Veselo alelujo, moja Mojca!« Nato jo je poljubil in skočil v svoj vagon.
Ko se je skrila Mojčina mahajoča roka, je sedel in vzel časnik, da bi mu pot iz stvarne sedanjosti v namišljeno bodočnost ne bila tri dolge ure nenehoma v mislih.
Zgodnje popoldansko sonce je grelo oživela polja, prebujene gozdove in vaške trate, koder so se lovih bosi otroci. Nad zoranimi njivami so se spreletavale vrane in iskale črvov. Med vrbami so šumeli potoki in so se pozibavale črno-,sive pastirice. Vlak je drdral v lepi pomladni pesmi kakor usoda, ki gre neustavljivo svojo pot. Drvel je, kakor je z usodo drvelo tistih sto in sto mladih in starih ljudi, ki so se peljali v njem.
Sonce je bilo še precej visoko, ko je izstopil na domači postaji. Ozrl se je po peronu in položil kovčeg na tla. Tik ob vlaku je zagledal sestro Tino, ki je skozi naočnike nemirno upirala oči v množico.
Čakat me je prišla! ga je spreletela topla misel. Prvič mi je prišla naproti, kar sem v Ljubljani!
Pohitel je k nji in jo stresel za komolec. Sestra se je v zadregi nasmehnila: bila je tako kratkovidna, da ga prej ni opazila.
»No, Tina, ali čaka zunaj tudi kočija, da se bova gosposko peljala na Otavice?« je veselo pozdravil. V levi roki je imel plašč in dežnik, gledal je skozi črno obrobljene naočnike, zagorel in lep ko vedno. Pred njegovimi ljubeznivimi temnimi očmi je sestra sklonila obraz in dvignila kovčeg.
Prispela sta na cesto, za prvimi hišami krenila na suho poljsko pot, dišečo po mladem zelenju in marjeticah.
»Mama je zdrava?« je vprašal.
»Je, Bogu hvala, le oslabela je hudo. To pomlad ni več tako žilava pri delu. Hitro se utrudi in mora počivati. Tudi noge ji zatekajo.«
Janko se je zamislil.
»Saj ji zmerom pravim, da se ji ni treba siliti, a nič ne pomaga,« je nadaljevala Tina. »Ti ji boš laglje kaj dopovedal.«
Prišla sta v gozdič. Zajela ju je svežina in petje ptic, ki so si v napoju ljubezni iskale mesta za bodoči zarod. Vse okoli njiju je brstelo, čudovit vonj prvega zelenja se je družil z žvrgolenjem v slavospev večnemu krogotoku življenja: krogotoku iz ljubezni v rojstvo in v odmiranje, iz smrti v novo ljubezen in novo rojstvo.
Sonce se je spuščalo nad hribe.
S poljske poti sta krenila na bližnjico in svet se je začel dvigati.
»Daij zdaj meni kovčeg, Tina, zadosti si ga nesla!«
»Kar pusti, bolj sem vajena te steze ko ti. Pa saj kovčeg tudi ni težak.«
»Ni težak,« se je nasmehnil Janko, »prav imaš. Včasih sem prinesel domov kup knjig, zdaj pa se mi jih ni zdelo vredno jemati za te štiri dneve.«
»To te mora vendar jako vleči v Ljubljano,« ga je pogledala.
»Ljnibljana me vleče, Tina. Vsak dan moram izkoristiti. Saj veš: ako hoče malo kopačev prekopati veliko trtje do zdravamarije, potlej se ne smejo obirati.«
Steza ju je privedla na pot, ki pelje na Otavice: Na ovinku sta pod nizko smreko zagledala dva fantička desetih ali dvanajstih let, ki sta sedela in se v zadregi niti gemiti nista upala.
»Kaj imata lisico?« se je začudil Janko.
Med njima je res ležala mrtva lisica. Imela je zaprte oči, iz črnega gobca pa ji je molel dolg jezik v stran. Po tilniku je bila rdeča od strjene krvi. Zadnje noge so bile zvezane in pritrjene na kol. Na svoji žalostni posmrtni poti je bingljala z glavo navzdol, brezčutna za nekdanje bližnjice in za bogata gostišča. Od mrtve živali je vel duh po divjini gozda, po vlažni prsti in koreninah. Poleg lisice je bila skoraj polna košara jajc.
»No, kot je videti, si bosta nabrala pisank. Kako jih bosta pa barvala?«
Fantička sta se spogledala in složno molčala.
»Kuhale se bodo s čebulnimi luščinami in bodo vse lepo rjave ko ta lisica,« se je nasmejala sestra, nakar sta krenila dalje.
Sonce je zašlo, beli oblaki po nebu so postajali vedno bolj zlati, duh prekopane zemlje zmerom opojnejši.
»Moj Bog, kako lepo diši opaimica!« je vzkliknil študent.
Med trtji, med pečinami po košenicah je divje cvela opornica, snežnobela v svoji sveži pomladni krasoti.
Ko bi bila zdaj Mojca sredi tega razkošja in bi uživala lepoto otaviške pomladi! ga je obšlo kopmenje. S ponosom je pomislil, kako bi sredi obilja breskovega in črešnjevega cvetja kaj kmalu pozabila domačo vilo.
Pred njim so bile Otavice, rodna vasica. Sedem raztresenih hiš s skednji, hlevi in svinjaki, s starim lišajastim sadnim drevjem na visoki ravnici, ki se na eni strani vzpenja v kostanjev in bukov gozd, na drugi pa spušča v trtja in samotne, siromašne domačije. Na kraju se ob košati stoletni lipi dviga bela podružniška cerkev svetega Jakoba, okoli nje pa se za nizkim, debelim zidom vrstijo skromni kmečki grobovi.
Pri domačem skednju je zalajal Volk, zacvilil, pritekel, se vzpel Janku na kolena in mu lizal roko, ki ga je božala po uhljih. Na pragu pa je stala mati v svitu plapolajoče luči, ki je prihajala z ognjišča.
»Si prišel? No, dobro!«
Z vedno istimi besedami ga je sprejemala, dajala mu zdelano roko, se smehljala in stopala pred njim v vežo in v sobo.
»Na, sedi zdaj, večerja bo takoj na mizi. Luč boš prižgala, Tina.«
Sedel je med svetimi .podobami in vdihaval domači zrak. Bilo mu je tako prijetno, zakaj čutil je: dom je le eden, ki je moškemu najdražji in ki ga mati ali žena ozarjata s svojo skrbjo in bližino.
»Očiščeno je pa vse tako,« se je začudil, »kakor za gospoda župnika.«
»Ako se Tina česa loti, ne obstane na sredi,« je rekla mati in postavila večerjo predenj. Nato mu je sedla nasproti in se zagledala vanj s svojimi sivimi, ostarelimi očmi. Vprašanja po njegovem življenju, ki so se ji bila porodila v dolgih dnevnih in nočnih razmišljanjih ter skrbeh, so tudi tokrat ostala neizgovorjena. Ko ga je videla, kako zamišljeno je, ko je opazila visoko čelo, ki se je na levi in desni pričelo višati v teme, njegove nežne, gladke roke, se ji je nenadno zasmilil. Sama ni vedela, odkod se je vzelo to čustvo. V njenem srcu se je prebudilo spoštovanje do sina in obenem trdno prepričanje, da ta njen otrok nikdar ne bo prevaril njenih nad.
Janko je dvignil obraz in se spogledal z materjo.
»Bledi ste, mama, kaj vam je?«
»Ne bom zmerom rdeča ko pri dvajsetih letih, kaj pa misliš! Ko boš ti toliko prestal — no, ne želim, da Bi kedaj toliko preživel. Ti boš imel lepo življenje… zaslužil ga boš, saj se dosti trudiš —«
»Pustite to, mama,« ji je segel v besedo. »No, Tina, odpri kovčeg! Tu imaš ključek.«
Stopil je k svetilki in razgrnil svetlo naglavno ruto, da se je zasvetlikala v svojih svilenih vzorčkih.
»Da boste za vuzem lepi, mama!«
Nato je odvil tenek bel papir, vzel škatlico in jo odprl. Potegnil je iz nje ovratno verižico z zlatim križcem.
»To je zate, Tina. Križec je bil blagoslovljen na Brezjah.«
»Oh,« ga je pograjala mati, »nama kupuješ taka darila, sam pa stradaš!«
»Več sta vedve prestradali zame, kakor sem jaz ali pa bom kedaj za vaju,« je tiho odgovoril in stopil iz hiše.
Ozrl se je kvišku. Z zvezdami posute daljine neba so ga navdale s sladkim kopmenjem. Pogled mu je splaval proti Svetemu Frančišku, daleč tja čez… daleč proti Ljubljani.
Mojca, lahko noč! Ti moja lepa, dobra, draga!
Visoko nad črnimi hribi se je utrnila zvezda in v dolgem svetlem loku ugasnila v vsemirju.
Slive so dehtele ko davno nekoč, pihljala je nočna sapa, ura v zvoniku je bila devet, Janku pa misli na bodočnost dolgo niso dale usinuti.
IV
[uredi]Na veliko soboto, ko sta mati in sestra imeli s peko in drugimi kuhinjskimi pripravami dosti dela, bi bil Janko najbolje storil, ako bi ju pustil sami in kam odšel. A tudi on je moral opraviti svoj lepi velikonočni posel: pobarvati jajca in jih spremeniti v pisanke.
Sukal se je okoli ognjišča, mešal barve, talil vosek, delal okraske, pisal voščilne besede in pod lonce z vrelo vodo nalagal drva. Tako je bil zatopljen v svoje delo, da ni slišal, kako veselo pojo ščinkavoi na sončnem vrtu, kako se od nekod oglaša raglja in kako se čebele zadovoljno pomenkujejo ob nabiranju medu po cvetočih slivah.
Slovesno so začeli pritrkavati zvonovi pri Svetem Jakobu, novi železni zvonovi, komaj leto dan stari, medtem ko je na nekdanje bronaste živel v vaščanih le še otožen spomin.
Janko je pisanke zložil na krožnik in jih odnesel v sobo. Na mizi se je hladil že novopečeni kruh, dišala je svetlorjava kvasna potica. Pri odprtem oknu je silila noter bela slivova vejica.
Tina je od blizu ogledovala Jankovo delo in se spogledala z bratom.
»Oho!« je vzkliknila. »Poglejte, mama, boste nekaj videli.«
Mati in sestra sta obračali rdeče, modre in zelene pisanke ter zlogovaje brali:
Mojci za veliko noč 1924.
Glavice voščijo Mojci vuzem 1924.
Mojca in Janko 1924.
Študent se je naslanjal na okno in se smehljal.
»Nevesto imaš,« se je zavzela mati in bilo ji je nerodno. Začudenje ji je preblisnilo obraz, nato pa so se vse njene misli zbrale okoli ene same besede.
Nevesta!
»Rada bi poznala to Mojco,« je rekla čez čas in radovedno pogledala sina.
»Molite, da bi bilo v ponedeljek sonce, pa jo boste spoznali.«
Nov človek je nenadno stopil v Petrušičevo trojico, enemu izmed njih drag, drugima dvema pa…
Kaj sta hoteli? Ali nista mogli vedeti, da bo Janko nekoč zapustil mater in sestro ter se pridružil ženi? Nista vedeli, da se za ceno preteklosti gradi bodočnost? Seveda bo bolela zavesit, da se jima njuno ljubljeno bitje odmika in ju prepušča samima sebi. Toda treba se bo ukloniti, treba bo ostati v svojem usojenem svetu.
Sonce se je dvigalo v poldan, zvonovi po podružmiških cerkvicah so peli in vriskali vsevdilj, belo črešnjevo cvetje je odpadalo in breskve po vinogradih so se počasi osipavale med trte.
»No, Volk, zdaj pa pojdeva kam, da bova laglje pričakala kosilo,« je rekel Janko in stopil s psom po vrtu, mimo cerkve in starih lip proti zidanicam na rebri.
Niti enega oblaka ni bilo na nebu, pihal je topel veter, vsa obširna pokrajina se je smejala v soncu ko vesel in brezskrben otrok.
Študent je čutil, kako so se mu Otavice zadnja leta zmanjšale, postale mu ljubkejše in dražje, kakor postaja ljuba in draga človeku preteklost, vsa odeta v zlato pajčevino sanj, čustev in milega domotožja.
Proti večeru so od vseh strani hiteli ljudje k farni procesiji. Bili so svečano razpoloženi in se niso zmenili za utrujenost, ki so jo prinesla prva naporna pomladna dela.
Procesija je bila kakor vsa druga leta po vojski. Isti moški in iste ženske so nosili križ in bandera, molili naprej rožni venec, imeli pripete častne trakove, svetinje in znake, iste vznesene velikonočne pesmi so se orile nad razkritimi glavami. Po cestnih pločnikih je stalo isto malomestno prebivalstvo boljše vrste in z opazkami spremljalo procesijo. Le pred nebom, pred monštranco, ki jo je v oblaku kadila nosil župnik, je ta sol svojega kraja upognila desno koleno in si potem skrbno čistila praznično obleko, ako se ji je na kolenu poznal madež prahu. Častitljiva mestna godba je igrala stare koračnice, svetle trobente so zbujale občudovanje mladine, v zraku je dišalo po pomarančah in za cerkvijo so fantički že živahno barantali in sekali.
Po procesiji se je Janko ustavil na trgu, ker se mu samemu ni ljubilo iti domov. Pozdravljal se je z znanci, bil z njimi domač, in vendar je čutil, kako so si že daleč ti kmečki fantje žuljavih rok in on, gospod, ki mu ne bo treba prijemati za motiko in se ozirati kvišku po vremenu. Hvalili so jasne in tople dneve, ki tako dobro denejo cvetju, in se ozirali po dekletih, ki so naglo odhajala, da bi bila še pred trdo nočjo doma. Končno so se odpravili tudi sami.
Velikonočna nedelja se je prebudila s soncem in ptičjim petjem. Petrušička se je vrnila od prve maše in sedla na klop, da se oddahne. Tina in Janko sta se napravljala za veliko mašo.
»Tu imata vsak eno pomarančo. Pa glejta, da je ne zapravita po nepotrebnem.«
Ozrla sta se nanjo in se nasmehnila. Na mizi sta bili dve debeli pomaranči z rdečkasto kožo. Prinesla jima je ljub velikonočni spomin, kakor se ju je bila spomnila o nekdanjih vuzmih, ko sta bila še otroka in so jima vse pomaranče pobrali izurjeni in navihani sekači.
Poldan.
Zbrani okoli mize so srebali žolto kurjo juho z vkuhanimi rezanci. Skozi odprta okna je v sobo lilo opoldansko sonce svojo svetlo omamo. Od juhe so prešli na govedino in na kuretirno, pili in postajali vedno bolj žive volje.
»Kako pobožen fant je vendar Žlebnikov Marko! Kako lepo moli!« je vzdihnila mati.
»Letos bo imel novo mašo,« je povedala sestra. »To bo velika slovesnost za našo faro.«
»Marko si je izbral boljši del,« je pripomnil Janko. »On bo pripravljal duše za oni svet, jaz pa — jaz pa mlade glave za ta svet. No, eno in drugo je potrebno.«
»Gotovo,« je pritrdila mati. »Samo to ni prav, da šolani ljudje tako hitro pridejo ob vero. To čujemo s prižnice, pa zadosti je, če pogledamo naše šikrice. Samo takrat pride ta gospoda v cerkev, kadar so prve klopi rdeče pogrnjene in kadar mora. Takrat pa tudi nikdar ni nobene pridige.«
Janko se je nasmehnil: mati ima prav. Pomislil pa je, kako premalo je človeku pridiga. Koliko lepih, dobrih in pametnih besed sliši človek v življenju in kako malo mu navadno koristijo. Zakaj nečesa mu manjka: manjka mu volje, da bi te besede uresničil v dejanju. Ali je to slabost ali ošabnost?
»Rajši bi, da se nisi nikdar rodil, kakor da bi te kedaj videla brez vere in časti!«
Začuden se je ozrl v mater, ki ga je gledala s svojimi utrujenimi in zaskrbljenimi očmi. Nato je nasmehoma pogledal Tino: tudi njen obraz je zastirala tiha otožnost. Čutil je na sebi vse svete podobe, ki so visele na stenah — neme priče tistih davnih zimskih večerov, ko ga je mati pri peči učila prvih molitvic.
Ne, tisti trenotek je čutil v sebi tako trdno in živo vero, da se ni zanjo nič bal.
Kaj pa čast? Gotovo je tudi čast velika dobrina, čeprav si jo ljudje razlagajo ta tako oni drugače. Tedaj je dopolnila mati:
»Janko, dokler boš imel čast, boš lahko vsakomur naravnost pogledal v oči.«
To ti je razlaga! je pomislil. V tistem trenotku ga ni bilo, pred komer bi moral povesiti pogled. Sveto čustvo zadovoljstva in miru mu je zjasnilo obraz.
Tina je pobrala krožnike in druge reči ter jih odnesla ven, le vino je še ostalo v litru in kupicah na rdečem prtu.
»Oh, ko bi te zdaj videl tvoj oče!« je vzdihnila mati. »Kako bi bil ponosen nate!«
Hvaležno jo je pogledal in se zamislil, ona pa je počasi nadaljevala:
»Tako ga je skrbelo, kako boš živel. Ko pa je ostal v vojski, je Bog skrbel zate in ti dajal vsega, kar si potreboval. Dajal ti je zdravja, veselja za učenje, navdihoval dobre ljudi, da so ti pomagali.«
Na slivi tik okna je začičirikal strnad, nato so se zaslišali živahni otroški glasovi. Janko je vstal in stopil iz hiše. V kuhinji je sestra pomivala posodo in tiho pela.
Kako prebiti ta popoldan? se je vprašal.
Vedel je, da se o največjih praznikih kmečki ljudje ne obiskujejo radi. Posedajo doma in prebirajo časnike, koračijo po vrtu od drevesa do drevesa in le redki se proti večeru napotijo k svoji zidanici. Ni imel nobene knjige: sit jih je bil in jih do zadnje pustil v Ljubljani, ker je hotel, da se mu spočijejo utrujene oči.
Na sosednjem vrtu je zagledal gručo otrok. Lovili so se po mehki travi in vriščali. A ko so ga opazili, so umolknili.
»Letos pa nič ne pridete po papirja?« jih je spomnil in se smejal.
Zgrnili so se okoli njega — bile so po večini deklice.
»Hej, Gitka, Ditka, Malč, Mimica,« jih je klical. Rdeča lica, polne ustnice, beli zobčki, velike modre oči — kdo jih ne bi bil vesel!
»Kam bi šli?« jih je vprašal.
»Pojdimo se skrivat!«
»Ne, jaz bi se vam tako skril, da me ne bi našle.«
»Gremo pa rožice nabirat!«
Pogledal je od obraza do obraza.
»Gremo rožice nabirat!« so se vsi oglasili.
Živa gruča je odšla z vrta na položne brežine, kjer je raslo cvetje. Janko se je predal otroškemu viku in smehu, okrasil si je suknjič, kakor so se krasili tudi otroci.
Gitka in Mimica sta spleli venček in ga dali Ditki na glavo.
»Ditka je kraljica! Ditka je kraljica!«
Janko se je domislil: Če me vaščani vidijo tu vmes, kaj si bodo le mislili!
»Vi boste pa kralj!« so ga tedaj obsuli. »Krono vam že nesemo. Sklonite glavo ali pa se usedite!«
Zasmejal se je in sedel. Ko je bil tudi sam ovenčan, je dvignil kraljico Ditko v naročje — bil je resnično kralj tiste otaviške brežine!
»Kralj in kraljica! Kralj in kraljica!« so vpili otroci in poskakovali, prekucevali se in lovili ko živo srebro.
»Poijdete z mano, da vam dam papirja?«
»Gremo! Gremo!«
»Pisanega papirja za rože, za pisma, za na steno — boste videli, kakšnega imam!«
Ko so se malo umirili in je kraljičino krono nosila Malč, se je Janko ozrl proti nebu. Po sinjini je hitel bel oblaček. V bližnji gošči se je trudil kos, da bi pel čim lepše. Tam doli pod trtji pa je drdral večerni vlak proti Ljubljani.
Kako ti je, Mojca, v tej omamni minuti?
Zavel je veter in Janka so obsipali beli lističi z bližnje črešnje drobnice.
V
[uredi]»Bog te sprimi, Mojca!«
Vesela in nasmejana sta se držala za roke na belem sončnem peronu semiške postaje. Sprevodniki so dvignili roko, vlakovodja je zapiskal, iz lokomotive je puhnil dim in jutranji vlak je počasi odpeljal dalje, se skril in utihnil med trtji.
Mojca je bila v sivi izletni obleki, ogrnjena s plaščem, v poltežkih čevljih in razkrita.
Janko je okrenil glavo proti strmemu hribu onkraj postaje.
»Pojdiva torej, kamor sva si oba zaželela,« je dejal, poln najbolj prazničnega občutja.
Prijela ga je za roko in šel je ko otrok ob nji. Čutil se je slabotnega, nerodnega in nevrednega, pa si ni mogel pomagati. Mojčina duševna moč in bližina sta ga prevzemali in opajali ko pomladno sonce. Vse to bo počasi prešlo, si je govoril, in tudi jaz bom močan in velik ob nji. Ni pa vedel, po kateri poti bo dosegel to notranjo moč in veličino.
Vzpenjala sta se po strmi stezi med vinogradi in se razgovarjaila o velikonočnih dnevih, ki sta jih preživela vsak med svojimi ljudmi. Pot navkreber ju je upehala, ustavila sta se in se obrnila.
»Oh, kako sijajen razgled!« se je zadivila Mojca.
Pred njima se je razgrinjal severni ravninski del deželice ob Kolpi, potopljen v žolto luč zgodnjega dopoldneva. Njive in vasice, steljniki in smrekove lože, bele lise cvetočega drevja — vse je bilo tako lepo, da sta njuni srci utripali na vrhuncu sreče in pokoja.
»Tudi ti si tako lepa, da mi je nerodno ob tebi!«
»Ne sodi po zunanjosti, Janko!« je dobrovoljno odvrnila.
»Tudi po duši moraš biti lepa, to se ti vidi v očeh.«
»Tega ti ne moreš vedeti, zakaj oči so dostikrat varljive in joj mu, ki se nanje zanese!«
Ob teh besedah jo je zavzeto pogledal: Ali se šali ali govori resno? Bila je nasmejana in to ga je pomirilo. Sproščeno je vzkliknil:
»Zrak je čist, Mojca, imela bova krasen dan.«
Bližnjica ju je peljala po visoki ravnici, med grmovjem, med belim cvetjem podlesnih vetrnic. Dospela sta na cesto, ki se je polaihko vzpenjala v širne, samotne gozdove. Nad njima pa je krožil kragulj in pivkal.
»Da sva dve ptici, pa bi bilo po naju« se je nasmehnila Mojca.
»Dve majhni ptici,« je popravil on. »Težko mora biti umreti tik pred polnim življenjem, ne? Tedaj, ko si bitje v sladki ljubezni znaša gnezdo!«
»Duševna smrt pa mora biti še mnogo hujša od telesne.«
Iznenaden se je ustavil in jo pogledal.
»Kaj ti pride na misel! Saj ne govoriva o duševni smrti.«
»Seveda ne,« se je obrnila k njemu in ga prijela za obe roki, »če imava v mislih ptice. Ljudje pa, ki si v prav tako sladki ljubezni znašajo gnezdo, lahko tudi duševno umro. Ali ne?«
To je bila pač Mojca: često jo je kar sredi kramljajočega razgovora obšlo, da je morala poseči v neki miselni svet, kamor ji je Janko tako težko sledil.
»No,« jo je z nasmehom zavrnil, »na tako lep dan ne bova govorila o smrti, o nikakršni, saj vse kipi v življenju krog in krog, in tudi v nama.«
»Prav imaš,« je rekla, »sicer pa je smrt navadno tem dlje od tebe, čim več nanjo misliš in o nji govoriš.«
Smolnato brstje je dehtelo z obeh strani ceste, samotne ptice so se oglašale iz goščav in drag, jutranje sence pa so se krajšale. Kočevski vasi Kleč in Skrilj sta pustila za sabo. Ozirala sta se po strmem pobočju in sivi cerkvici, ki je tiha in ljubka strmela iz gozda pod vrhom, kakor ne bi bila mogla verjeti, da je dolge zime in velike zapuščenosti tudi na tisti visočini že konec.
»Kmalu bova v kraljestvu malin in polhov, divjih prašičev in medvedov. K Svetemu Frančišku hodijo procesije za dobro letino. Kaj bova pa midva prosila?«
Mojca je malo pomislila, potem pa važno in počasi odgovorila:
»Molila bova, da bi ostala dobra človeka.«
»Dobra človeka, draga si do smrti!« je dopolnil.
»Še prej pa, ko bova zgoraj,« je rekla, »naju čaka huda strmina, kot vidim.«
»Res, nad Planino je še dobre pol ure naporne hoje tako navkreber, da se človek s koleni zadeva v brado.«
Na Planini nista videla še nobenega cvetja. Bele slive so se komaj dobro napele.
Opirajoč se na palice, sta se višala po hudi strmini, se nekajkrat ustavila, da se oddahneta in si otreta znoj. Cerkvica, skrita v drevju, ni bila več daleč.
»Mojca,« je rekel Janko, obstal pod samotno stoletno bukvijo in položil roke dekletu na rame, »ali čutiš, kako sva zdaj na tem tihem kraju še bolj povezana v eno?«
Mirno in vprašujoče ga je gledala, hladna v svoji lepoti, kakor da ji v žilah ne bi krožila kri zdravega dvajsetletnega dekleta.
Njegove drhteče roke so zdrsnile na prsi — ni se odmaknila. Vztrepetal ji je obraz in za trenotek je povesila oči.
»Moja zlata deklica!« je šepnil in stopil čisto k nji.
Tedaj mu je nenadno ovila roke okoli vratu in ga stisnila k sebi. Prav tako naglo pa se mu je spet iz trgala, se obrnila v stran in se kot osramočena zazrla v prazni nedogled. Potem ga je lahno potegnila za roko.
»Ali si pozabil, da sva romarja?« ga je opomnila in stdsmila ustnice.
»Kaj pa, če bo cerkev zaklenjena in ne bova mogla noter?« je tiho menil in spet obstal.
Mojca ni dolgo premišljevala.
»Izpred vrat se bova zagledala v nebo in razodela Bogu svoje težave, skrbi in načrte.«
Gorska cerkev je bila res zaklenjena in drugega tisti dan tudi ni bilo pričakovati. Gozdovi naokoli so ležali pogreznjeni v slovesen molk in sončno luč.
»Obleci si plašč, Mojca, ker hladno piha!«
Molčala sta, zatopljena pred vrati vsak v svojo molitev, zroča v sinje nebo, preko golih vrhuncev drevja. Čez čas se je Mojca okrenila k Janku.
»Veš, kaj sem sklenila? Če bom kedaj imela hčerko, ji bo ime Lučka.«
Moral se je nasmehniti, in po kratkem premolku je odgovoril:
»Najinemu sinu pa bodi ime Andrej!«
Tako se je končala njuna prva molitev na gori. Tisti slovesni trenotek sta se njuni srci potopili v svetost in milost kakor še nikdar dotlej, in nenadno sta se zbala sreče in svetlobe, ki ju je polnila. Preveč je bilo obojega v njima, več, kakor more človek prenesti.
Še sta zrla v nebo. Na zahodni strani se je dvigal bel oblak ko snežena gora in gozde je dramil hladen veter.
Sedla sta na pogrnjena tla in jedla. Potem je Janko z iztegnjeno desnico poikazal Mojci svetel zvonik otaviškega Svetega Jakoba, naselja na ravnini, cerkvice, srebrno nit Kolpe na sivem obzorju in vrtoglavi Klek daleč na jugu.
Poldan je že zdavnaj odzvonilo, ko sta odšla z vrha. Pot nazaj je bila urna in lahka, čeprav so kolena pri hoji strmo navzdol hudo trpela. Planina in rodovitne planinske njive so ostale za njima, krenila sta po cesti na desno in spet prišla v bukov gozd.
Oblak na zahodnem nebu se je širil ko ogromna snežnobela jadrnica na modrem jezeru.
Ko sta vrh Rodin prišla na piano, ata imela pod sabo na ravnici sredi pobočja belo, s pločevino pokrito cerkvico, h kateri so se stiskali vrtovi in poslopja.
»Mojca, to so Otavice.«
Zdrknda sta po stezi čez košenico, niže in niže ju je vedla pot. Drobceno cvetje oparnice se je osipavalo in kosova pesem ju je spremljala.
Mati Petrušička je stala baš na vrtu, gledala oblačke, ki so se že ko čreda pomikali po nebu, in mislila, kako blagodejen bi bil gorek dež, ko sta prišla sin in…
Z nasmehom, kot bi bili že stari znanci, je Petrušička stisnila Mojci roko, a kakor bi bila v zadregi, se gospodične ni upala pogledati. Vprašujoče se je ozrla v sina in rekla:
»Gotovo sta lačna po tako dolgem romanju. Kar pojdita noter.«
»To je pa sestra Tina.«
Mojca je dekletu ponudila roko, povedala svoje ime in se domače pošalila:
»Zdaj pa, Janko, ko smo tri ženske tu, boš moral vedno molčati in samo poslušati. Ne, Tina?«
S smehljajem na zardelem obrazu je Tina pripravljala mizo, sedla potem k peči in tiho gledala lepo, zgovorno in živahno Ljubljančanko. Mati je sedela na klopi pod podobo brezjanske Matere božje in ju spodbujala k jedi. Po obedu je beseda postala resnejša in počasnejša.
»Tako, mama, moje šole gredo h kraju.«
»O Bog bodi zahvaljen, da bom jaz to dočakala!« je vzdihnila Petrušička.
»Da, in zato sem povabil Mojco, da jo boste še vi spoznali,« je dopolnil Janko, ki se mu je zveza med koncem šol in izbranim dekletom videla skoro nujna.
Mojca se je smehljala in v zadregi ni vedela, kam naj gleda. Njene oči so se srečale s Petrušičkioimi in se povesile ko v krivdi in grehu.
»Pazita,« je rekla ženica, »da bosta vredna velike zakonske sreče in da ne razdereta pota, ki pelje k nji! Zakaj potlej zbogom božji blagoslov!«
Janku je bilo mučno. Pogledal je Mojco. Dekle ni odmaknilo oči s Petrušičke, ki se je sama sebi čudila, kako so ji mogle take besede priti iz ust. Kaj si bo mislila ta tuja gospodična o nji? Ali bo prav razumela njeno skrb za sina, ki po štiri in dvajsetih letih prehaja izpod materinega varstva v vzporedno življenje z drugo žensko — z ženo? Toda — kaj naj ona uči! Dovolj sta stara, učena in pametna.
»Ali Emil pride kaj naokoli?« je Janko presekal molk. Vsem so oživeli obrazi.
»Oh, saj je več na Otavicah ko drugod,« je rekla Tina. »Vidovički čisti košenico. Venomer se hvali, da ga ho vzela, ona pa tudi ne ugovarja. Kdo si bo odganjal pridnega in poceni delavca!«
»Emil,« se je Janko obrnil k Mojci, »je večni romar in kosec naših vasic od Semiča do Kolpe pa noter v Kočevarje. Za pasom mu potrkavajo debele jagode štirih roženvencev. Brkat je, malce škilasl in tudi sliši ne čisto dobro. Zna lepih pesmi. Toliko je zmešan, da mu nihče ne zameri, če se ima za glas pravičnega v puščavi.«
Zunaj je sonce medtem obledelo, lahno so ga bili prepregli beli oblački. Čas je naglo mineval in treba je bilo misliti na odhod.
»Zdaj se Mojca in jaz skupaj vračava v Ljubljano. Ko pridem ob košnji spet na Otavice, mama, boste lahko rekli: ,Moj sin Janko je pa profesor.‘ Upam, da boste lahko tako rekli.«
Veselo je zrl v mater.
»Bog daj, da bi bilo tako!« je vzdihnila Petrušička, potem pa se obrnila k Mojci: »Tudi vi morate takrat priti, veste!«
Mojca je molče prikimala. Ob njenem zamišljenem nasmehu se je Janko vznemiril. Kaj je z njo? V katerem svetu spet živi? Ali se ji znova povrača v spomin lanska pomlad? Ali pa so jo užalile materine besede?
Mati in Tina sta gledali za njima, ki sta odhajala po stezi, mimo pokopališkega zida, mimo starih lip, se manjšala, izginjala v svoj skrivnostni svet ljubezni, bodočnosti, skupne usode.
»Tako je, Tina, vidiš,« je zamišljeno rekla Petrušička molčeči hčeri. »Medve ostajava na svojih Otavicah, onadva pa si drugod postavljata svoj novi, mladi dom.«
Z dvorišča je bilo slišati perutnino, ki se je spravljala spat. Pričelo se je mračiti, nobena zvezda se ni prižgala.
VI
[uredi]Približal se je tisti čas, ko je o petih zjutraj že velik dan. Minile so šmarnice in izzvenele Marijine litanije. Tivolske trate so zadišale po prvem senu. Pomladne obleke so se umikale svetlim in lahkim poletnim. Ob jutrih so polnili cerkve učenci in učenke srednjih šol ter prosili božjega navdiha v urah tesnobnega in brezkončnega spraševanja.
Janko je vstajal rano, večkrat neprespan, tako da ga je še ob umivanju morilo zehanje. Sedel je za svojimi knjigami, in bolj mu je študij presedal, z večjo upornostjo je študent vztrajal v njem. Čutil je, da živo tekmuje s časom, zavedal se je, da ne sme popustiti. Ni odpiral okna, ko se je vanj upiralo jutranje sonce, ker bi ga motili glasovi vozil, ljudi in ptic. Morebiti bi ga tudi svežina novega dneva mamila in vabila v park, med rosno cvetje in k lahkonogim, razposajenim vevericam.
Za nobeno ceno popustiti, marveč iti do konca, do zmage! Bil je ko lok, do skrajnosti napet, in sladka groza ga je obhajala ob misli, kako se bo po zadnji preskušnji sprostil in spet začutil kri v svojih žilah.
Včasih pa je njegov pogled sanjavo zaplaval od odprtih knjig in zemljevidov, od papirjev in zvezkov v pojoči dan. Iz zamišljenosti ga je predramil glas Majdine violine iz sosedne sobe… kakor glas umirajoče študentovske mladosti.
Skrbi, ki jib je prinesel bližajoči se zadnji izpit, so družile petorico visokošolcev. Fantje, ki se bodo kmalu razšli za svojo mislijo in svojim srcem, so se najbrž zadnjič v življenju znašli tesno povezani s skupno bojaznijo. Drug ob drugem so se spodbujali, drug drugemu so na tihem želeli srečo, zakaj vsako delo mora dobiti svoje plačilo.
Res da je zdaj dobro vedel, kdo je bil numidijski kralj Jugurta in kako so se v njegovem času pleli dogodki, toda profesor zgodovine ni bil tako popustljiv kakor inštruktor. Nenehoma ga je zasledoval s spraševanjem ter pretresal njegovo staro in novo znanje.
Še vedno sta Janko in Borja presedela dve uri na dan ob učbenikih za drugi gimnazijski razred. Petrušiču bi bil ta čas lahko v oddih, da ga ni dražila Borjeva raztresenost.
»Če mi boš še enkrat zehnil. Borja, te bom prijel za uho in te stresel ko mladega zajca! Zadnji dnevi ti gredo, vsako uro si bliže šolski sodbi, in ti zehaš!«
Vroči junijski dnevi, ki so prišli nanagloma iz hladnega in deževnega maja, so lemili duha in jemali voljo za naporno duševno delo, vedno krajše noči pa so krčile spanje. Ob obupno enoličnem in suhem študiju so Janka obhajale satanske skušnjave, naj obesi vse skupaj na klin, saj ni zanj več nič novega, in naj se vrže na zabavne knjige. On pa se ni vdal, le kdaj pa kdaj se je zatekel k Mojci, da se spočije pred imesni, letnicami in zemljevidi.
To so bili njuni poznopomladni večeri, lepi, čeprav bežni sprehodi, minute, ki sta jih presedela na kaki klopi v parku, dvojica mladih, ljubečih se ljudi, kakršnih je bilo na videz mnogo krog in krog. Vonjave cvetja in novega listja so bile ko hvalnice Bogu, ki daje soncu luč in toplino, pošilja dež in vetru pušča prostost, a semenom daje vzkliti, rasti in roditi.
»Glej, dragi, ljubezen, ki se z lučkami išče!«
Mojčine oči so bile sanjavo uprte v temo, kjer so letale kresnice.
»Res,« se je nasmehnil, »ljubezen je luč, jaz pa sem pust in prazen. Prav nič ti nisem podoben, Mojca. V vsem me prekašaš.«
Molčala je in mu močneje stisnila roko.
»Toda,« je z uporno mračnostjo nadaljeval, »rad bi se tudi ob tebi čutil samozavestnega. Čeprav sva si zaupna in to obadva veva, je med nama neka razdalja, ki me vznemirja.«
Gledal je v tla, bolel ga je gnev, ki je nenadno prišel vanj ko premočno vino.
»Kaj misliš, Janko?«
Tega ni mogel povedati. Ali sploh kaj misli? Ali se niso morebiti le njegov trud, skrbi in vsakdanjost zlili v nemir, v nezadovoljstvo?
Doli v mestu je življenje v pisanih lučih in glasovih drvelo dalje, dalje, stolpne ure so neizprosno merile čas.
»Ne, Janko, puščam ti tvoj svet…«
On je razdraženo odgovoril:
»Puščaš mi moj svet, Mojca! Ali veš, kakšen je moj svet? Morebiti nočeš vedeti? Vidiš, to je tista razdalja med nama: vsak izmed naju ima svoj svet. Kaj je pa vmes?«
Kostanji nad njima so šumeli v vetru, odkrivali in zastirali električne žarnice, tako da sta bila sredi plahutajočih senc.
»Vmes je čas pred poroko.«
Osupnil je ob njenih mirnih in trdnih besedah.
»Ali je torej ta razdalja le telesnega značaja?«
»Slišala sem,« je odgovorila, »da postane popolnost v človeku najvišja šele ob zlitju dveh nasprotij.«
Vnovič je ostrmel, nato pa tiho ko razočaranec in rahlo posmehljivo rekel:
»Moj Bog, Mojca, vidim, da te bo univerza povsem spremenila. Rajši bi, da si manj učena in bolj ženska.«
»Sem, kakršna pač sem,« je dejala vdano.
Ko Janko po dveh urah nočnega študija ni mogel zaspati, je v spominu obnavljal večerni razgovor z Mojco.
Kaj je med nama? se je spraševal. Ali je kaj ali si samo domišljam? Kedaj mi bo v srcu splahnel občutek manjvrednosti? Na kateri dve nasprotji je mislila Mojca? Na telesnost in duhovnost?
Dnevi so šli dalje. Borja je z veselim, zmagovitim nasmehom stopil v počitnice. Pogumno je rekel inštruktorju:
»Gospod Janko, ali še veste, kaj ste mi obljubili, ako zdelam drugi razred gimnazije?«
»Gotovo, Borja. Obljubil sem ti, da poj deš z mamo na Otavice, kakor hitro bodo moje stvari pri kraju.«
»Ali bo letos mnogo češenj?«
»Če jih bo toliko, kakor je bilo cvetja,« je z nasmehom odgovoril Janko, »potem se bodo veje kar lomile.«
»To jih bom zobal!«
Janko in Mojca sta sedela na klopi blizu vodometa, ki je dan in noč šumel v kroženju vode in motil gladino nad zlatimi ribicami. Curek je bil ves srebrn v pramenu mesečine.
»Spet imava lep večer, Mojca, čeprav samo pol ure dolg. Čez štirinajst dni pa — takrat ura ne bo več najin neusmiljeni gospodar.«
»Večeri bodo torej dolgi,« se je nasmehnila, »res. Le mesečine ne bo več, izginila bo lepota.«
»Tudi mesečina bo še v dolgih večerih in vodomet bo šumel nad zlatimi ribicami.«
»Seveda, a takrat bova daleč narazen.«
»Telesno že, duševno pa bova skupaj,« je prepričevalno rekel Janko, »dokler tudi telesno… dokler ne bova ob zlitju telesnosti in duhovnosti vsak zase popolna, srečna in mirna.«
Mojca je strmela v živi curek, se igrala z Jankovimi prsti in se nazadnje čisto približala njegovemu obrazu.
»Tako te imam rada… in tako še te bojim… Preveč te imam rada.«
Obsul jo je s poljubi. Ko sta potem objeta umolknila, ju je izza košatih dreves obsijal okrogel mesec in srebrni vodni curek je obledel v temi.
Neki večer mesec še ni splaval na nebo, onadva pa sta stala ob vodometu. Vroče je bilo, nista se ozirala po zvezdah. Nobeno drevo se ni zganilo v sapici, nikogar ni bilo blizu. Vodomet je šumel enakomerno, kot bi se oglašal iz večnosti.
Jainko je čutil, kako ga mori vrtoglavica. Njegove močne roke so se drhté oklepale Mojčinega telesa. Topli utripi srca so se iz fanta prelivali v dekle.
»Dragi, ljubi moj,« je trepetala v objemu, »nasmej se, slišiš!« Pričakujoče mu je zrla v obraz, v usta, v oči. »Daj, nasmehni se mi, Janko, če me imaš res rad!«
Roke so se razklenile in omahnile. Mojca je povesila oči — Janko se ni bil nasmehnil.
»Ti veš, kako rad te imam, Mojca!«
»Ampak na nič ne misliš, najmanj na potrpljenje,« je razočarano odvrnila, nato je molčala ko v slutnji velikih, odločilnih bojev za ljubezen in srečo.
VII
[uredi]Binkoštni teden je preživela Mojca pri sorodnikih na Dobrovi. Zahotelo se ji je bilo dehteče pomladi v materinem rojstnem kraju uro daleč od Ljubljane. Ko se je po šestih dnevih vrnila, je prinesla v srcu prelepe spomine na cvetoče njive, na sončne zelene hribe, na večno padanje vode in vrtenje črnih koles pri ujčevem mlinu. Vrnila pa se je tudi s trdno voljo, postati boljše dekle in še Janka poboljšati, da bi tako Bog blagoslovil njuno ljubezen. S prijetno mislijo, da ni svojemu fantu vzela ves teden niti ene dragocene ure, marveč ga prav s svojo odsotnostjo prepustila knjigam, je Mojca na binkoštno soboto zvečer Janka pozdravila:
»Fant moj, gotovo si se dobro odpočil, ko me toliko časa ni bilo tu.«
»Tako sem se odpočil, da me je počitek utrudil, Mojca. Le to bi zdaj rad vedel, kaj te je tako vleklo na Dobrovo.«
»Pomlad me je vabila…«
»Nisem te še slišal pesniško govoriti, Mojca! Sicer te pa zavidam, ker se moreš odzvati željam in hrepenenju. Tudi mene je nekaj vabilo in klicalo vse te dni na Dobrovo. A to si bila ti, ne pomlad.«
»Ali ni v meni čisto nič pomladnega?« se je pošalila.
Janko je molčal in zamotale so se mn misli. Ko bi bil duševno tako spočit in prožen ko Mojca, bi bil vedel: Če pomlad je rast in življenje, potem je Mojca res pomlad, zakaj v njeni bližini je vsa njegova bit opojno vznemirjena, kot je opojno vznemirjeno rastlinje, ki ga biča veseli marčni dež.
»Rad bi jutrišnji praznik prebil na kakem izletu. Tako sem potreben svežega zraka in miru pred knjigami, da si ne moreš misliti, Mojca. Ali hočeš, da greva čez Golovec na Orlje?«
»Na Orlje?« se je začudila. »Saj črešnje še niso zrele.«
»Zorijo pa že, boš videla. Saj pojdeš? Po stezah skozi topli gozd, na bregovite njive!«
Mojca je pomislila, potem pa rekla:
»Dobro, pa pojdeva, a o zdravamariji morava biti doma.«
Binkoštna nedelja je zasijala čista, topla in pojoča, kakor bi sam sveti Duh prinesel poleg darov milosti, moči in vere še vso prelestno omamo junijskega dneva. Že v zgodnjih urah so Ljubljančani odhajali iz mesta na krajše in daljše izlete, z vlaki, s kolesi, z avtomobili in peš, z nahrbtniki in s palicami.
Mojca in Janko sta se sešla po obedu in stopila po obsijanih ulicah proti Golovcu. Sredi pobočja nad železniško progo sta se ustavila in se brez besede zazrla v Ljubljano, v Grad, v mesto, v barje… Mimo njiju so hiteli ljudje v glasnem pogovoru, v smehu in živžavu. Bil je prelep dan, kakršnega bi bilo mlademu človeku res težko preživeti sredi mestnih zidov.
Sprejele so ju tople gozdne dišave, ki jih je po globelih, jarkih, strminah in vršičih raznašal veter: dišave mladega listja, novega igličja, smole, svetlordečega resja, vijoličastordečega pasjega zoba in drugega gozdnega cvetja.
Rjave poti in steze so ju vedle zmerom dalje in šla sta, držeč se za roke, razgreta, v lahkotnem kramljanju, v veselem pomenku, v brezskrbni, sladki ljubezni po temnih in svetlih golovških lisah.
Na severu so se strmo dvigale proti sinjemu nebu Kamniške planine, tihe in resne v belini neskopnelih smegov, v sivimi skal in meli. Mojca in Janko sta jih gledala s sončne jase. Dekle je zamišljeno spregovorilo:
»Koliko mladih parov se je že ustavilo na tej jasi in občudovalo lepoto daljnih planin, in koliko jih bo še za nama!«
»Mojca!« je vzkliknil. »Od kod prihajajo te besede, ko je vendar tako krasen dan? Res je, da vse, kar se začne, tudi mine, a kdo bo vedno mislil na to?«
»Veš, Janko,« je rekla in mu ovila roke okoli vratu, »tolikokrat se zbojim, da bom umrla, preden bom poročena s tabo!«
Ali so to kakšne slutnje? se je zavzel, nato pa jo je vznemirjeno pograjal:
»Kaj je to, Mojca? Zakaj nisi brezskrbna in vesela? Že spet misliš na smrt. Poglej mene: vedno mislim na življenje in na bodočnost. Vsak mlad človek bi moral biti tak.«
Rastlinje okoli njiju je dehtelo v moči svojih sokov in strastnem srkanju vročega sonca. Od Krima je pihal veter in majal drevje, stelja je vzdrhtevala in glasovi sprehajalcev so bili zdaj bolj zdaj manj slišni in razločni.
Na goli vzpetini sredi smrečja, borovja in hrastja je čakal na Mojco in Janka… nevidni, oblečen v očarljivi plašč poezije, ves sijoč v čustvih, plahutajoč v vetru, in mamil k sebi v mir in skritost, v poslednjo predajo, v ljubezen — smrt.
»Hočeš, da nekoliko posediva tu? Saj se nama nikamor ne mudi, Orlje ne bodo pobegnile. Sicer pa ni nikjer rečeno, da morava prav do njih.«
Pogledala ga je s svojimi mehkimi, modrimi očmi. Prepolna ljubezni se mu je nasmehnila in ni nič rekla. On pa je bil ko zamaknjen v lepi svet naokrog.
»Kako sijajno se vidi na vse strani! Glej zelene pšenične njive, travnike, bele ceste po ravnini, glej avtomobil tam doli, ki drvi bogvekam.«
Mojca je molčala in se smehljala, on pa je govoril dalje:
»Čutiš, kako lepo diši resje? Kri kar zastaja v žilah. Vse je tiho, le drevje se giblje v vetru in bori zamolklo pošumevajo. Ko da sva zašla v bajno deželo!«
Bolj in bolj ga je zajemala sladka, grozljiva toplina, ki je dihala iz tal in iz zraka, iz vse mrtve in žive prirode.
»Ali ne pojo tudi ščinkavci in sinice? Posluhni dobro! Od kod so sicer ti drobni, neutrudni glasovi?« Ko v pijanosti si je sam odgovoril:
»To so žužki in mušice, ki lezejo po travi in letajo po zraku in se veselijo življenja in…«
Odeta v plašč sonca, vetra in dišav sta se predajala omami in pozabi. Ležala sta drug polega drugega in gledala v bezdanjo nebesno modrino. Nenadno pa je Mojca planila pokonci.
»Janko, pojdiva dalje!«
»Lepo nama je na tej sončni jasi, kam hočeš dalje! Česa pogrešaš tu, srce?«
Neodločno je zrla vanj, ki je zadovoljno ležal vznak in se ji smehljal, ko se je veter igral z njenim krilom. Ni imela moči, da bi naredila en sam korak proč, prvi odločilni korak, zgib iz blaženega brezvetrja krvi.
Kaj je to, moj Bog! se je ustrašila. Po rokah in obrazu je čutila drhteče poljube, z zadnjo močjo se je oprostila njegovega objema in vstala.
»Mojca, žena, eno sva in bova v moči in slabosti… do smrti povezana s skupnim plačilom… za greh in vrlino — za menjavo življenje ubogega človeškega bistva.«
Kdo je to spregovoril? Saj ni bil njen Janko. Beseda slabost ni bila še nikdar prišla iz njegovih ust. Nekdo, ki je sredi valov zagnal veslo v vodo in zamižal pred zadnjim pragom, je moral izreči te besede.
Mogočno junijsko sonce na nebu; veter v drevju krog in krog; sladki vonj po borovi smoli, ki se poceja iz rdečih debel; piskanje in mrmranje tisočerih mušic in žužkov, ki se odzivajo ljubezni; drobceni svareči glas v srcu, tišji in slabotnejši — nato vse zbledi in umolkne in se umiri, kakor se nežna zelena setev stisne k tlom, preden zavihra čeznjo neurje in toča.
…Na Orljah pa je bilo vse živo Ljubljančanov. Zvenelo je trkanje s kupicami, odmeval je smeh, donele so pesmi, bledolični mestni otroci so hrepeneče gledali po drevju, kjer so se rdečile črešnje. Po vrtovih so ležale kopice na pol suhega sena, ki je dišalo po bližnjih Vidovih zarjah. Pobočja so se zelenila v mladem žitu in navdajala srce z veliko radostjo in upanjem.
Razmajali so se zvonovi doli na Rakovniku, vabili k večernicam.
Dekle in fant sta sedela na goli vzpetini in tiho, brezizrazno gledala na ravnino proti Krimu, tako da jima je veter pihal v razgreto obličje.
Pred Mojco je bila hladna, trezna resnica. Ni več poti nazaj, nepresitopen je prag. Ostala je le še pot naprej, naprej, naprej…
Rakovniški zvonovi so peli in klicali k molitvam v mračno, tiho cerkev, dišečo po kadilu in svečah in cvetju.
Drgetaje je Mojca božala Janku roko in mu gledala v obraz. On pa je stiskal usta in s priprtimi očrni zrl predse. Po nogi se mu je trudila črna mravlja z borovo iglico.
»Ljubi, zaikaj mi nič ne rečeš?«
Čakala je, da ji pove kaj nežnega in toplega, a on ni odprl ust.
Prebudila se je v čisto novem, strašnem, skrbi polnem življenju ko roža, ki jo je opalila slana, on pa grize bilko in molči!
Žvečil je bilko in se komaj upal ozreti v Mojco. Čutil je svojo krivdo pred njo, osramočenost ga je potisnila nekam globoko. Bil je ponižan, hkrati z njim pa je bilo ponižano tudi njegovo dekle.
Njuna vrnitev v mesto je bila kakor pot za krsto, ki jo pogrebci neso na pokopališče. Res — nekaj je preminilo, nekaj je umrlo. V njunih srcih je bilo bolestno prazno in tiho ko v oropani kapeli.
VIII
[uredi]Dober teden je bilo še do izpita — dovolj časa za ponovitev obširne snovi. Janko pa je bil duševno tako vznemirjen in razklan, da se je brez sleherne misli sklanjal nad knjige, slep in gluh za okolico, pogreznjen v kolobar razmišljanj, od koder ni bilo poti.
Rinkoštna nedelja se je zlila s preteklostjo, od nje je ostal samo težak spomin, ostala je grenka vest. Štiri in dvajsetletna fantovska mladost, ki je je bil prej sam ponos in vrisk in polet, je padla v ponižanje in kesanje, v molk in žalost, v trmo in upor.
Kaj se je zgodilo, janko Petrušič?
Sedel je pri knjigah, strmel predse in molčal. Ljudem se je čutil odtujenega. Z navidezno skrbjo, kako bo pri izpitu, je lahko zakril nemir, ki je po binkoštnem doživetju ostal v njegovem srcu. Nemir ga ni zapustil, vesit ga je grizla, srčni utripi so mu kljuvali v možgane:
Janko, porušil se je tvoj veliki in lepi svet!
Kje je vzrok za nenadni padec? V preveliki samozavesti? V pogumu, igrati se z ognjem? Kdor stoji, naj gleda, da ne pade! Kdor hodi po robu, naj pazi, da ne strmoglavi v globino! Budilka na nočni omarici je nenehoma merila čas, dan in noč je tiktakala:
Preteklost se ne vrne več… ne vrne več…
Ni mogel strpeti na stolu. Mračen in zamišljen je stopil k oknu, pogledal ven, potem se pa kot kaznjenec, ki ve, da nima pravice do prostosti in da mu pogled vanjo le še veča trpljenje, spet vrnil k mizi, se naslonil nanjo in zaril prste v dolge črne lase. Oči so šle od vrstice do vrstice, od strani do strani, zbranost pa je bila daleč proč.
Kakšen smisel ima zdaj še vse skupaj?
A kmalu je začel trezneje premišljati, kar se je bilo zgodilo. Najprej je spoznal, da je vsako čustveno ugibanje zdaj nesmisel. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Z neko zrelo možatostjo je gledal na storjeno krivdo, pripravljen, da zanjo odgovarja in jo popravi.
Kako naj jo popravi drugače, ako ne z uspešnim izpitom, s službo in s čimprejšnjo poroko?
Skrb, da bi popravil, kar je zagrešil, mu je čudežno tešila srce. Polagoma ga je zajela prava strast do študija in v nji je zamrla slednja čustvena misel.
Mojce po binkoštnem tihem večernem slovesu ni več videl niti je iskal. Spočetka bi ji ne bil mogel pogledati v oči, ker se je čutil preveč osramočenega in ponižanega, kesneje pa je sklenil, da se ji šele z diplomo v roki približa in se ji tako oddolži — brez besed in brez kakih opravičil. Izogibal se je torej vsakemu srečanju z njo.
To pa je bila njegova druga velika krivda.
Pot na Orlje, ki ni prišla dlje kakor do sončne vzpetine med bori in hrastiči, je zapustila v Mojci popolnoma drug odmev. Dekle je gledalo na doživetje drugače ko fant. Kot ženska, ki ji je vrojeno nežno materinsko čustvovanje, je Mojca po prva trenotni osramočenosti in obupu z vsem srcem zakoprnela po Janku, kakor bi bila pri njem iskala pomirjenja in tolažbe. V dejanju samem je videla le popolno predajo čiste ženske ljubljenemu moškemu, predajo, ki bi ji samo posvetilni zakrament mogel dati pravi smisel, brezgrešnost in smotrnost.
Toda Janka ni bilo od nikoder. Razumela je, da je ne more obiskati na domu, zato je upala, da ga bo srečala vsaj kje na ulici. Zaman! Ostajala ji je še ena možnost: lahko mu sporoči, kako rada bi se sešla z njim. Misel na pismo pa je takoj zavrnila: preponosna je, ne bo se uklanjala, ne bo prosila miloščine.
Mojčino srce je klicalo: Dragi, pridi! Osamljenost je tako strašna! Kje si, Janko, da me puščaš v tem nemiru sredi novega življenja, ki v njem sama ne najdem utehe!
Dan je mineval za dnevom, srce je klicalo in čakalo, Janko pa se ni odzval in ni prišel. Srce se je vprašalo:
Ali me res ljubi?
Vprašanje je hotelo odgovora in užaljeno srce si je odgovorilo:
Saj me nikoli ni ljubil! Ali pa me je ljubil, kakor ljubi pisan metulj cvetico na trati.
Drobna ljubosumna misel je pognala korenine, se razrasla v dvom, se razcveta v prepričanje, dozorela v užaljenost in razočaranje.
Ob misli, da je bila prevarana, je Mojca iskala tolažbe tam, kjer se je še večala njena žalost: poglobila se je v mračnega pesnika Leopardija. Ob pojočih in sočnih verzih si je mamila in hkrati grenila mlado srce, ki ga je ljubezen žejala po svetlobi in življenju.
Ove sei che piu non odo
la tua voee sonar, siooome un giorno
quando soleva ogni lontano aceento
del labbro tuo ch’a me giungesse, il volto
scolorarmi?[1]
Solze so se ji bleščale v očeh in pri srcu ji je bilo, kot bi svojega dragega, svojo zlato ljubezen klicala iz onostranstva.
Še tri dni, Janko Petrušič, pa boš na vrhuncu!
Bil je ali doma v svoji sobi, kjer je vztrajno in neutrudno sedel pri knjigah, ali na univerzi, kjer je s tovariši ponavljal tvarino, tako da je spraševal ali odgovarjal. Čutil je dovolj znanja za uspešen izpit in ni ga trla bojazen, kako pojde.
Sončnega jutra je odšel na univerzo in sedel na odkazani prostor. Nato je odprl rjavo zalepko. Brez sape je prebral naslov, ki mu je bilo o njem pisati: »Osvoboditev evropskega kmeta v 17. in 18. stoletju.« Zamislil se je in postalo mu je labko pri srcu. Po desetih minutah je začel pisati. Ko se je četrta ura bližala koncu in je prebral dolgo nalogo, je bil miren in zadovoljen. Rekel si je: Napravil sem, kar sem mogel, zase in za Mojco!
Ustni izpit, ki ga je naredil nekaj dni kesneje, je oceno naloge potrdil: Janko Petrušič je dovršil študije z najboljšim uspehom.
Ponižanje in osramočenost sta nenadno splahnela iz njegovega srca in v njem sta ostala poleg občutja velike utrujenosti le še ponos in pogum. Zato se je odločil, da čimprej obišče Mihelakove in pol v dobri volji pol zares zasnubi Mojco. Ko pa je pozvonil pri vratih, je vendar čutil neko tesnobo, ki ga je spominjala storjene krivde.
»Vi ste, gospod Petrušič?« se je zavzela gospa. »Dolgo vas ni bilo nič k nam.«
»Res je, milostiva, pa saj lahko razumete, kako je človeku pred zadnjim izpitom. Bom že sedaj vse popravil in vse zamujeno dohitel!«
Ni bila tako dobre volje, kakor si je želel on, in zato je tudi sam postal mirnejši. Stopil je po preprogi do Mojčine sobe.
Mojca je stala ob oknu, ki se je vanj upiral potok sonca, in ukrenila obraz.
»Mojca, prišel sem… z veselo novico… Včeraj sem bil še študent… danes sem profesor… in zdaj te —«
»Čestitam.«
Osupnil je ob hladni besedici, ob narejenem poklonu. Utrujen sem, vse napačno presojam, se je pomiril, nato pa govoril dalje:
»Mojca, z mislijo na najino skupno življenje sem dosegel odliko. Moj trud je bil nagrajen in zdaj se čutim, kot bi imel peroti —«
Ni mogel dalje, zakaj Mojca je raztreseno gledala skozi okno, kakor da bi ji nadležen tujec govoril o nevažinih rečeh. Še enkrat je zbral vse sile, stopil je k nji. jo prijel za roko in jo pogledal v Medi obraz:
»Mojca, kar je bilo med nama, hočem popraviti in urediti. Lahko se takoj poročiva, ako ti je prav. Če pa nočeš, stopim prej v službo, čakati mi ne bo treba.«
Hladno ga je gledala in ni nič odgovorila. Janku se je zdelo, da se je bil dovolj ponižal. V njem se je budila kljubovalnost, vendar se je premagal, ker je bil zaradi študijskega napora in uspeha ves iz sebe in mu je bilo tudi Mojčino čudno vedenje le ko sen, ki bo prešel s telesno in duševno utrujenostjo.
Poslovil se je in se rahlo živčen napotil na Rožnik, da se naužije razgleda in tišine.
Medtem pa so Kovačevi pripravljali častno poslovilno večerjo. Gospa in Majda sta urejali obednaco, Borja je z vrta prinesel naročaj cvetja, nato je šel po vino in cigarete, gospod svetnik sam pa je zamišljeno, skoraj otožno hodil sem in tja.
Janko je sedel za mizo z ljudmi, ki mu jih je štiriletno skupno življenje približalo kot svojce, drage srcu in nepozabne. Nageljni in narcise so širili svoje vonjave, oplemenitene z dišavami krasnih vrtnic.
Gospod svetnik je vstal, pozvonil s kozarcema, kot bi bila okoli mize stoglava družba, in spregovoril:
»Gospod profesor Janko, čestitam vam, da vas morem danes tako imenovati. Moja družina se veseli z vami in se zahvaljuje za vse, kar ste ji v štirih letih dali s svojo nadarjenostjo in z znanjem, z dobrim srcem in lepim zgledom. Prepričan sem jaz in moja družina, da vas v življenju kot človeka in kot profesorja čaka sreča. Vselej mi boste dragi, vedno dobrodošli pri nas. Živeli!«
Zazvenele so kupice in se nagnile k ustom.
Janku so svètnikove besede segle do srca in vino mu je še bolj raznežilo misli. Že se je hotel zahvaliti, kar se je oglasila violina: Majda je igrala Goumodovo Ave Marijo. Mladi profesor se je smehljal. Ko pa je končala, je videl, da se ji oči bleščijo ko tik pred jokom. Spet solze? je pomislil za trenotek, nato pa ji hvaležno pokimal in se pripravil, da tudi sam spregovori nekaj besed od srca.
Najprej je izrazil veselje in zadovoljstvo, da tudi njih vidi vesele in zadovoljne. Poudaril je, koliko so mu dobrega storili in da se je počutil pri njih ko doma. Hvaležen jim je za vise in Bog jim naij povrne. Čuti, je dejal, da je v njihovi sredi dorasel in dozorel kot človek, zato mu ne bo nerodno stopiti v življenje. Pri njih je imel svoj drugi dom, ki mu bo do smrti ostal v lepem in dragem spominu.
Vnovič so zazvenele kupice, cvetje je še močneje zadehtelo — junijsko cvetje, ki ima za študenta značilni vonj po slovesu. Tudi zdaj so nageljni, narcise in vrtnice omamno dehteli po bližnji ločitvi.
IX
[uredi]»Borja, pazi, da ne padeš!«
Svarilnih besed ni spregovoril inštruktor Janko Petrušič drugošolcu Borji Kovaču, marveč mladi profesor prijatelju tretješolcu; in nista sedela za mizo v sobi trinadstropne ljubljanske hiše, marveč sta se zibala vsak na svojem vrhu polne črešnje cepike nad Otavicami; in opomin se ni nanašal na padec v šoli, marveč na padec z visokega drevesa — torej na padec, ki bi bil lahko mnogo usodnejši za Borjevo življenje nego zaistanek v drugem razredu gimnazije.
»Nič se ne bojte, saj se dobro držim. Tako se veje oklepam z nogami kakor opica.«
Vroče junijsko sonce je ogrevalo ravnino, kjer so se zlatile žolte ječmenove njive, upiralo se v pobočja, kjer so se vzpenjali bohotni vinogradi, zaman se trudilo, da bi prodrlo v senco košatih bukovih in kostanjevih gozdov med Svetim Križem in Svetim Frančiškom.
»Na, zdaj sem pa koščico pogoltnil!«
»Lepa reč!« se je zasmejal Janko. »Če nočeš, da zraste v tebi črešnja, morava takoj k zdravniku, Borja!«
»Saj ni res! Koliko črešenj sem že doma pojedel s koščicami, pa ni bilo nič hudega.«
Na drobnici onstran trtja je vreščala jata škorcev in se gostila s sladkim črnim sadom. V gošči za košenino se je enolično oglašal kobilar: »Si videl kobilo? Reees?« Od nizkih meglenih hrvaških hribov do Svetega Frančiška se je bočilo jasno nebo brez najmanjšega oblačka.
»Zdaj sem pa sit, da me hoče kar razmesti,« je rekel Borja.
»Si se že odpasal?«
»Kdaj že,« se je zasmejal mali Ljubljančan, »a zdaj res ne gre več.«
Vračala sta se navzdol po brežini, kjer se je pozibavala visoka in gosta trava. Nad pisanim travniškim cvetjem so se spreletavali metulji in čmrlji. Marljive čebele iz bližnjih in daljnih čebelnjakov so se polne žoltega praha pomikale s cveta na cvet.
Od hiše jima je pritekel naproti Volk in pomahal z repom. A nenadno se je obrnil in zalajal na poštarja, ki se je prikazal izza skednja in prinesel Borji pismo od staršev, polno dobrih naukov, nasvetov, opominov.
»Vreme se je ustalilo,« je rekla Petrušička, »kaj ko bi zdaj začeli s košnjo?«
»Najbolje bo,« je odgovoril Janko. »Trava je v najlepšem cvetju in táko seno je najboljše. Po samih rožah diši potlej zimsko mleko.«
Ob sončnem zahodu si je sklepal koso. Ko je prva rosa ovlažila travo, je pod Petrušičevo brežino zazvenel brus po jeklenem rezilu, nato pa je v gluhih zamahih padalo bilje in dišeče cvetje, med katerim je bila tu pa tam tudi kaka zrela jagoda. Za mladim koscem je nastajala in se daljšala visoka red.
V gošči se je oglasil slavček, pevec ljubezni. Njegova jasna in čista pesem je začarala brežino v svojo nesmrtno melodijo.
Janko je vnovič nabrusil koso; naslonil se je nanjo in gledal na Otavice, ki jih je zagrinjal somraik. Slavčkovo drobceno srce v goščavi je drhte tkalo čudežne melodije koprnenja.
Mojca… Mojca… Mojca…
Kosa se je spet zajedla v visoko travo, ki je vztrepetavala, padala in obležala.
Nad Svetim Križem se je zableščala večernica, nad Rodinami so se prižgale zvezde Velikega voza, nad nizkimi hrvaškimi hribi pa je okrogel mesec, sel ljubezni, počasi prehajal iz rdeče svetlobe v oranžno, v žolto, v bledo, se pomikal više in više, nebo in zemljo je preplavil s svojim mrliškim sijem. Slavček je še kristalneje žgolel svojo brezkončno pesem.
Mojca! Kje si? Kako ti je?
Utrujeni od dolgega in vročega dneva so sedeli na vrtu pri večerji.
»Strmiški Štefan nam bo zajutra prišel kosit, sem ga prosila,« je rekla Tina.
»Prav je tako. Prej pospravimo seno, prej bomo brez skrbi. No, Borja, ali ti je zelo dolgčas po Ljubljani?«
»Oh, niti malo ne. Lepše je na Otavicah.«
»Boš jutri videl, ko boš moral trositi redi in obračati seno!« ga je plašil Janko. »To te bo oblival znoj!«
»Ali bova potem spala na senu, kakor ste pravih, da spite vi vsako poletje na skednju?«
»Seveda bova, če ti ne bo suho bilje preostro in če te ne bodo zbadale gladuške.«
Topla mesečna noč je legla na Otavice, psi so lajali v mesec in obzorja so bila srebrna. Le na zahodni strani sij zašlega sonca ni in ni ugasnil. Bledikasta sled umrlega dneva je ostala v pramenih do polnoči in še dalje, dokler se ni začelo svitati nebo na vzhodu.
Bila je noč brez teme, noč Vidovih zarij, ki si podajajo roko na kresnem nebu… kratka noč spanja in miru, ki ji bo sledil dolg dan s svojo pezo in nemirom.
Mojca! Dekle moje! Kje si? Zakaj se ne oglasiš? Kaj je s tabo?
Dve pismi in razglednico je že poslal na njen ljubljanski naslov. Nestrpno je čakal odgovora, si dušil bojazen z nepretrganim težkim delom pri košnji, od zaskrbljenosti bežal k Borji, k njegovi preprosti in zadivljeni mladosti. Strahoma je mislil na samoto, ki bo legla na Otavice, ko se Borja vrne v Ljubljano.
Janko ni več niti malo dvomil, da se je med njim in Mojco zgodilo nekaj velikega, kar ne bo lahko popraviti in urediti. Spoznal je, da sta on in Mojca gledala na binkoštno nedeljo s povsem različnih strani: ona prečustveno, on prerazumsko. Razmišljal je in ugibal, kako bi mogel urediti to njuno novo, nemogoče razmerje. Iskal je poti, kako bi se dekletu približal, a da se pri tem ne bi poniževal in se preočitno kazal krivega.
Kaj pa, če Mojca njegovih pisem ni prejela? Morebiti je odšla kam na počitnice in pošte niso poslali za njo? Ko se vrne, bo takoj odgovorila in se celo opravičila za svoje čudno, nelepo vedenje, in spet bo vse dobro.
Borja se je rdeč in zagorel vrnil v Ljubljano in Petrušičevi so začutili, da pri hiši nekoga manjka. Mati je nekoč spregovorila:
»Ali ne bo Mojce nič k nam, Janko?«
Sin, ki je na tnalu popravljal grabljam zobe, je ni pogledal v oči. Kri mu je zaplala v obraz in bil je v zadregi, a materinega vprašanja ni mogel preslišati.
»Upam, da bo prišla.«
Mati ni spraševala dalje. Štiri suhe, nejevoljne besede so v njenem srcu zbudile sumnjo in bojazen. Šele zdaj je opazila, da je sin prav za prav že več dni molčeč in siten, in začela je ugibati, kakšna skrb ga razjeda.
Košnja pri Petrušičevih je medtem dosegla višek. Trava na prostrani košenici pod cerkvijo Marije Pomagaj je ležala na tleh in se sušila v velikih kotarjih. Poletna pekočima se je upirala v pobočje, da je jemalo sapo. Večer je bil jasen in nič ni kazalo, da bi se vreme v kratkem spremenilo, zato so pustili seno v katarjih in odšli domov.
Okoli polnoči pa so se izza Svetega Frančiška pričeli zgrinjati mrenasti oblaki in ugašati zvezde drugo za drugo. Včasi se je lahno zabliskalo in nato je bilo komaj slišati grmenje nekje daleč za hribi.
Mati Pretrušička se je v snu obrnila na drugo stran, mimogrede na pol odprla oči, in prav takrat se je posvetilo. Prisluhnila je, res — čula je grom. Brez pomišljanja je vstala in zbudila Tino:
»Slišiš, grmi, naše seno je pa vse širom!«
Hči se je v trenotku predramila.
»Janko!« je mati polglasno klicala pri skednju. »Janko, zbudi se! Pojdi, Tina, in ga zbudi, revež tako trdno spi!«
Bliski iso postajali svetlejši in grmenje je prehajalo v zamolklo treskamje.
»Ni ga na skednju, mama!« je vzkliknila Tina. »Ležišče je prazno.«
»Kje pa je, za božjo voljo?« je zajecljala mati in sklenila roke. »Janko! Janko!«
Nato je vzela grablje in pohitela za hčerjo proti košenici, zakaj nevihta se je naglo bližala. Bliskalo se je že v kratkih presledkih in grmljavina je bila zmerom bolj rezka. S kolovoza je bilo čuti spodbudne klice in škripanje koles. Bliski so osvetljevali vso bližnjo in daljno pokrajino.
Tima in mati sta hiteli, da jima je pohajala sapa. Zasopli sta se ustavili na dolemjem koncu košenice. Prav tedaj se je ostro zabliskalo. Nemalo se je mati začudila, ko je videla, da je polovica sena že v visokih lovnicah, medtem ko na gornjem koncu nekdo v beli srajci urno znaša seno.
»Janko!« je zaklicala mati, Tina pa je močneje ponovila klic.
»Hej! Grabita spodaj, jaz bom tu že opravil!« je zavpil od zgoraj.
Ozračje je trepetalo v bliskavici. Iz bukovja pod Svetim Križem se je valil hud veter, ki ga je naznanjalo vedno glasnejše bučanje. Mati in Tina sta hiteli grabiti. Nista se utegnili križati, tako se jima je mudilo.
Po pobočju je pritekel Janko, ves poten, vzel materi grablje in metal zgrabke lovmicam na vrh.
Zagrmelo je zveneče, ko da bi bil nekdo silno udaril po suhem, votlem deblu. V hrib je divje plamil veter in padle so prve težke kaplje.
»Namočilo nas bo,« je zavpil Janko, »a glavno je, da smo pri kraju. Bomo že skočili kam pod —«
Blisk in tresk sta mu zaprla usta.
Poiskali so si zavetje pod streho zapuščenega hleva, ki se je stiskal k zidanici bogatega kočevskega trgovca.
Bliski so slepili oči, grom je stresal ozračje in zemljo, veter je tulil in dež je šumel.
»Janko,« se je pohvalno pošalila mati, »ti si nisi izbral pravega poklica. Moral bi biti krnet, me pa profesor.«
»Morebiti bi bilo res bolje,« je rekel, potem pa se je nasmehnil: »Sta mislili, da sem šel vasovat, ko me ni bilo na skednju, a? Spati nisem mogel, od sparine ni bilo moči dihati pod slamnato streho, koračil sem na vrt in videl, kako se nevarno oblači — pa hajd na košenico!«
»To moram povedati Mojci, ko pride prvič spet k nam,« je sklenila Tina.
Janko ni nič odgovoril, in mati se je zamislila. Bilo ji je dokončno jasno, da med sinom in Mojco ni več takoi kot je bilo o vuzmu. Kaj se je zgodilo? Mislila je in mislila, a za nobeno misel se ni odločila. Čas bo že razčistil, kar je nejasnega, se je potolažila. Bodi, kakor Bog hoče!
Nevihta se je počasi umikala proti Hrvaškemu. Iz zemlje je močno zadišalo po vlagi in cvetočem šipku. Veter je pojemal in drevje se je umirjalo. Nad hribom se je pričelo svetlikati.
Petrušičevi so se vračali domov, medtem ko je daleč na vzhodu za Kolpo zamiralo grmenje in je le še bliskavica trepetala na obzorju, ko da bi se bil kdo poigraval z veliko žepno svetilko. In medtem ko so se za Svetim Križem prikazovale zvezde čiste in jasne ko ljubeče oči, so utrujeni odšli k počitku.
X
[uredi]Volkov lajež je zdramil Janka, ki je zatemjal v hruškovi senci, zbit od dela, vročine in zaspanosti. V veži je bil pustil poštar dve pismi in odšel z dolgimi koraki, z mahajočo okovano palico.
Obe pismi sta prišli iz Ljubljane. Prvo je bila tiskovina, spoznal je pisavo Žlebnikovega Marka. Bilo je vabilo na novo mašo, ki jo bo prijatelj daroval v domači župni cerkvi 13. julija.
Janko je gledal simbolično sliko duhovniškega poklica: na zemeljski obli stoji križ, iz njegovega podnožja se na desni visoko vzpenjajo trije polni klasi, na levi se ovija trta s sočnim grozdom. Prebral je besede iz 39. psalma in se zamislil.
»Glej, prihajam, o Bog, da izvršim Tvojo voljo.«
Spoznati voljo božjo in imeti moč, jo tudi vršiti! Zamislil se je in se vprašal: Ali bi jaz, Petrušič, lahko šel po poti Marka Žlebnika?
Tedaj je pogledal drugo pismo — Mojčino.
Kaj mu prinaša? Tolažbo in pokoj ali še večji nemir?
Ogledoval je črke svojega imena, ki jih je napisala njemu tako ljuba roka. Rad bi že iz njih spoznal razpoloženje, v katerem so te črke prišle izpod njenega peresa. Najprej je pretrgal beli ovoj in počakal, da se pomiri, potem pa je razgrnil papir… velik pisemski papir, kjer so bile napisane štiri vrstice:
»Tvoje vedenje, Janko, je upravičilo bojazen, ki sem jo čutila ves čas najinega prijateljstva. Zgodilo se je nekaj, kar je težko popraviti. Jaz mirno sprejemam kazen za preveliko zaupanje, nočem ji ubežati. |
Janko se je naslonil na mizo, se brezizrazno zagledal skozi okno, stisnil usta in priprl oči. Bila je strašna tišina. Čutil je samo, kako mu v prsih utriplje srce v navalu krvi.
Mojca, ali je to konec?
Ob tem vprašanju se mu je zdelo, da se ziblje svet pod njim in da se majejo stene okoli njega.
Nenadno pa — kakor poletno sonce zažari izza črnega oblaka — je bil spet ves Janko Petrušič, trezen, ponosen in trmast.
Ali je to volja do življenja, Mojca? Ta sanjavost, ki vodi v mrak in v smrt? Ali je to krščanski pogum, s kakršnim mora človek težiti k popolnosti? Mojca, kako si mogla napisati te besede?
Hladno se je ozrl na razpelo in po svetili podobah, strašen gnev je prišel v njegovo srce. Nato je onemoglo sédel in oči so mu obvisele na Markovem vabilu.
»Glej, prihajam, o Bog, da izvršim Tvojo voljo.«
Jankovo srce je bilo do kraja razklano.
Ali je Tvoja volja, o Bog, da zadušim ljubezen, ki je Tvoj dragoceni dar, in da jo nadomestim s sovraštvom, ki je satanovo delo? Če je taka Tvoja volja, jaz je ne morem izvršiti.
V sobi mu je postalo zadehlo. Stopil je v hladno vrtno senco, se naslonil na deblo stare jablane in napel svoje močne prsi. Otavice so se utapljale v soncu, okoli svetlega zvonika so švigale lastovke in cvrčale, stare lipe ob pokopališču so trepetale v vetru, omamno dehtele v rumenem cvetju.
Nič obupa! se je bodril. Kje je pa rečeno, da je zdaj konec? Ali ni to samo mejnik, po katerem bo ljubezen še lepše in prijetneje zacvetela? Gotovo bo tako, le priložnost bo treba prej najti in se o vsem pogovoriti z Mojco.
Teden kesneje je bila Petrušičeva košnja po trudu in znoju v kraju. Na skednju je dišalo zgažemo seno — suho travniško bilje in cvetje. Črešnje hrustavke so dozorele, potovka iz sosedne vasi jih je vse pokupila in jih odpečala v Ljubljano. Ostale so le še črne drobnice, ki so črvivile, venele in se sušile v žgočem soncu prvih julijskih dni.
Medtem se je naglo bližala Žlebnikova nova maša. Župnik si je zelo prizadeval, da bi slavnost, kakršna se je obhajala nazadnje pred dolgimi dvajsetimi leti, bila v čast vsej fari. V večerih in nočeh pred novomašniško nedeljo so dekleta po bližnjih vaseh plela dolge vence iz bršljana in smrečja, strigla rože iz raznobarvnega papirja, rezala pisane trakove, lepila in šivala zastavice, prepevala in živahno kramljala. Fantje pa so nasekali v gozdu vitkih in ravnih mladih smrek, jih oklestili vse do vršiča in obelili. Mlaje so potem dekleta okrasila — in v soboto so že stali na Gomili, kjer je bil Marko doma, na križišču, kjer se poljska pot združi z državno cesto, pred farno cerkvijo in pred župniščem. Mednje so pritrdih še pozdravile napise, ki jih je napravil v dveh barvah domači kaplan jako okusno in brez prevelikega truda.
Nedeljsko jutro je odšel Janko praznično opravljen k fari. Obetal se je lep in vroč dan, zakaj hribe je zastirala poletna čajavost. V mestecu se je zbralo dosti več ljudi kakor druge nedelje in že so se postavljali na obeh straneh ceste, koder je imel iti sprevod.
Pred župniščem je Markova sestra Alenčica pripela Petrušiču svatovski šopek: dehteč bel nagelj z vejico roženkravta in z vršičem rožmarina. Iz župnišča je stopil s spremstvom Marko Žlebnik, malo bled, vendar miren kakor jasen pomladni dan, in se ustavil na stopnicah. Poslušal je pozdravno pesem, medtem ko so brneli vsi zvonovi, in se smehljal.
Sprevod se je razvrstil in krenil proti cerkvi. Množica na obeh straneh je utihnila in gledala… gledala. Marko je stopal lahno sklonjen in naslanjal na prsi novomašniški križ. Njegovi svetli lasje so se lesketali v soncu, mir in vdanost sta mu ležala na obličju.
Kako je lep! Kako je lep! so vzdrhtevala dekliška srca. Kako lep novomašmik! Tu pa tam je bilo videti v očeh nečimrno obžalovanje.
Sprevod je prišel v cerkev, kjer so pod oboki v lokih viseli zeleni venci. Svatom je zadišalo po smrečju. S kora je donela večno lepa slavnostna pesem orgel in cerkvenega zbora:
Novomašnik, hod’ pozdravljen,
od Boga si nam poslan…
Hvalnica in žalostinka — pogrebna pesem! je občutil Janko in nekaj ga je stisnilo v grlu.
Zunanjosti so ga nekoliko iztrgale iz zamišljenosti, a le za majhen čas. Poslušal je pridigarja, ki je v vznesenih besedah poveličeval lepoto duhovniškega poklica, a pri tem tudi ni zamolčal njegovih težav in bridkosti. S svojega sedeža je gledal Marka, ki je zrl predse, ne da bi mu obraz razodeval najiskritejši nemir ali najmanjšo skrb.
Kako mu je pri srcu? je razmišljal Janko. Kakšno bo njegovo življenje? Tudi jaz bi letos pel novo mašo. Kakšen duhovnik bi bil jaz? Ali sem si sploh izbral pravi poklic?
Obšlo ga je malodušje. Vsa srčna tesnoba se je zlila v vprašanje: Kako se bom rešil iz tega položaja in kako mi bo čez mesec dni?
»Glo-o-oria in excelsis De-eo.«
Lepi in čisti Markov tenor ga je prevzel, tako da je začuden uprl oči v oltar, v oblake kadila, čigar dišave so se mešale z vonjem potnih teles, zakaj cerkev je bila nabito polna.
Od darovanja je prinesel podobico in spet je bral tiste besede 39. psalma:
»Glej, prihajam, o Bog, da izvršim Tvojo voljo.«
Skušal je tiho moliti, pa je v srcu čutil namesto vdanosti upor, namesto kesanja trmo in namesto ponižnosti oholost. Ko se je zavedel svoje notranje razklanosti, ga je postalo sram, da sedi kot svat pri prijateljevi prvi najsvetejši daritvi.
Duhovščino in druge povabljence so odpeljali na Gomilo okrašeni kmečki vozovi. Za veselim petjem in oglušujočim drdranjem je ostajal v zraku prah in legal na bližnje njive.
Pri prostornem Žlebnikovem skednju je bil pripravljen velik obed. Dopoldanska resnost in slovesnost se je umaknila iskreni šaljivosti in domačnosti. Veselo govorjenje je prekinjal smeh in nagovorom je sledilo trkanje s kupicami. Novomašuik je sedel med očetom in materjo, mirno kadil in se smehljal na vse strani. Ko je živahnost dosegla višek, je vstal in šel od svata do svata, spregovoril prijazno besedo, stisnil roko, jo ožjim znancem polagal na ramo.
»Kako pa Mojca? Z njo bi moral priti, Janko!«
Janko je pogledal stran, da bi skril iz zadrege porojeni nasmeh, nato pa je uprl svoje vprašujoče oči v Marka.
»Povej odkrito: Ali si danes srečen?«
Marko se je veselo začudil ter odločno in prepričevalno odgovoril:
»Srečen sem, kakor nisem bil še nikdar, tako srečen, da se skoraj ne da povedati. A zakaj me to sprašuješ?«
»Morebiti ti bom kedaj kesneje povedal,« se je izmaknil Janko. »Želim ti, Marko, v tvojem delu obilo uspehov.«
Prisrčno je stisnil roko mlademu duhovniku.
Na nekaterih gomilskih njivah so že ležale kope požete pšenice in prva stmišča so se svetlikala v soncu, čeprav je klasje večinoma še valovilo v svojem zlatu in zrelosti, v pričakovanju žamjic in žanjcev.
Janko se je ustavil na bregu potoka, ki je žuborel po senčni, negloboki strugi, in gledal vijoličaste kačje pastirje, ki so švigali nad vodo in se zibali na bujnem obrežnem rastlinju. Onkraj potoka se je za ozkim pašnikom pričenjal steljnik z obkrajnimi bori in smrekami.
Stvar z Mojco mora priti na jasno, in sicer oimprej, si je dopovedoval. Dalje odlašam, večja je negotovost. Binkošti so dovolj daleč in lahko jih bova življenjsko presojala. In potem naj pade kocka… in naj se spet združita ali pa za vedno ločita najini poti.
Misel na drugo možnost ga je navdala z grenkobo. Vendar je sklenil ostati pokončen fant, samozavesten fant, na kakršnega bo Mojca lahko ponosna. Ne bo jecljal, zdihoval in prosil, ker hoče biti Mojci mož in opora, ne pa človek brez hrbtenice.
Počasi se je vrnil k Žlebnikovemu skednju, kjer so pravkar zasedli svojo mizo cerkveni pevci in so dobrovoljni gostje pričakovali veselega in ubranega petja.
XI
[uredi]Petrušička je videla, da se sin odpravlja na daljšo pot, in je vprašala:
»Ali greš v Ljubljano ali kam drugam?«
»V Ljubljano in še dlje.«
»Gotovo boš Mojco kaj videl. Povabi jo vendar na Otavice, da si bomo postali bolj domači!«
Seveda bo Janko videl Mojco, saj prav zato odhaja v Bohinj. Ali pa jo bo tudi povabil? Sam Bog to ve! Zakaj med današnjim dnem in med vabilom leži svet dveh duš, ki ga bo treba z modrostjo in previdnostjo prepotovati. Ali bosta onadva to vedela in mogla napraviti?
Dan pred veliko mašo, ko so čebele zadovoljno mrmrale v popoldanskem soncu in se pozibavale na belem ajdovem cvetju, je šel Janko na postajo. Zamišljeno se je oziral okoli sebe in ugibal, kako mu bo pri srcu, ko se bo čez dva dni vračal mimo teh njiv, trtij in dobrav. Misel, kako velika in življenjsko važna stvar se bo odločila v tem kratkem času, ga je bolj vznemirjala nego mu je bilo prav.
Skoraj dva meseca sta minila, odkar je nazadnje videl svoje dekle. Zakaj je toliko časa odlašal? Če je pričakoval, da mu bo sama prišla naproti, se je motil. Če je mislil, da jo bo s svojo moško treznostjo uklonil, Mojce ni poznal. Če se je tolažil, da bo čas ozdravil rano njune ljubezni, je zdaj lahko videl, kako smrtonosna utegne biti ta rana; zakaj Mojca mu je bila sporočila iz Bohinja: »Preživljam počitnice pri svaku. Če meniš, da je razgovor potreben in koristen za razjasnitev mojega ravnanja, potem pridi.«
Vlak je drdral proti Ljubljani… se predal dehteči Gorenjski... zavozil v savsko dolino… se na Jesenicah obrnil ostro na jug… sopihal med strmimi pobočji, skozi mračne soteske in številne predore, tik ob vsekani cesti in zeleni, razpenjeni rečni strugi… in se ustavil v Bohinjski Bistrici.
Vso dolgo pot je Janko razmišljal o svoji ljubezni. Spomini na njen začetek, na njene najlepše trenotke in izraze, na najpomembnejše postaje, na vso njeno rast in zorenje so ga tako prevzeli, da je ves omamljen stopal po cesti proti Bohinjskemu jezeru, po dolini, ki so jo od vseh strani vedno bolj stiskali visoki planinski vrhovi.
Bil je praznik Vnebovzetja, poletje je dosezalo svoj drugi višek. Letoviških gostov in enodnevnih izletnikov je kar mrgolelo. Njive na obeh straneh ceste so bile zaprašene, naselja pa, kjer se je po vrtovih upogibalo sadno drevje in je po oknih dehtelo cvetje, so tiho dremala v soncu in svežih sapah.
Janiko se je srečal z Mojco pri Svetem Janezu, kamor mu je bila prišla naproti iz Stare Fužine. Pozdravil jo je spoštljivo, kakor bi si bila tujca. Tudi ona mu je podala roko, ne da bi ga več ko trenolek gledala v oči. Nato sta se oba ko v zadregi ozrla z mosta po mirni jezerski gladini.
Šla sta skozi gozdič po vzhodnem obrežju jezera, dokler nista dospela na ravno starofužiusko polje. Njun razgovor je bil do obupa vsakdanji, premišljeno sta se izogibala vsega, kar bi neposredno zadevalo obadva.
»Mojca, nočem, da bi te moj prihod kakor koli motil. Ura bo kmalu poldne, odšla boš torej h kosilu, jaz pa bom svoje reči kar tu pojedel. Preden se vrneš, se bom jaz že okopal. Potem ostaneva tu ob jezeru ali pa pojdeva kam drugam, kakor ti bo všeč.«
Njej se je to videlo čisto prav, in tudi on ni bil presenečen, da je sprejela njegovo misel. A ko jo je videl, kako ga pušča samega ob jezeru, je postal malosrčen in upanje v njeni je komaj še brlelo.
Uro kesneje se je vrnila.
Sedla sta v senco na prod tik jezera. Z jasnega neba je pripekalo sonce, gladina je rahlo valovila. Dva, trije čolni so počasi pluli po gornjem koncu. Nad južnimi in zahodnimi gorskimi grebeni so se kodrali beli oblački, kakor bi bili iz volne.
»Prišel sem, Mojca, s trdno voljo, da urediva, kar naju je vrglo iz reda, in z upanjem, da nama bo to tudi uspelo.«
Molčala je in s priprtimi očmi zrla na jezero. Kaj misli? Ali ji ni morebiti odveč njegov prihod?
»Premišljeval sem in premišljeval o najini binkoštni nedelji. Ni bilo prav, kar se je tedaj zgodilo. A zgodilo se je. Ne gre, da bi zato zgubljala glavo, temveč morava gledati, da to čimprej popraviva in se pred vestjo opravičiva.«
»Janko, kako je tebi vse to preprosto!« je vzkliknila, ne da bi ga pogledala.
»Dejstva so zmerom preprosta,« je hladno odgovoril, zakaj njene besede so ga zbodle. »Sicer pa: ali najino dejanje ni bilo poslednja, čeprav prenagljena izpoved ljubezni, ki sva jo čutila drug do drugega, jo čutiva zdaj in jo bova čutila v vsej lepoti tudi potem, ko naju bo do smrti zvezal zakrament poroke?«
Mojca ni nič odgovorila.
»Dal sem ti, kar sem ti največ mogel dati. Ali ne?«
»Res, a jaz tega nisem hotela, razumeš. Hotela sem to imeti za poročni dar. Kaj mi boš zdaj dal, ko se poročiva? Nobene skrivnosti ni več, ki bi naju vabila v skupno življenje, v novo življenje.«
Veter je prinesel s kopališča glas harmonike, nad gladino tik brega se je zibal metulj, valčki sredi jezera so se cekinasto lesketali: bilo je preveč svetlobe in gorkote za mrak in hlad dveh mladih ljudi, ki sta si na zasenčenem produ kovala usodo.
»S kakšno radostjo sem tudi jaz mislila na dar, ki ga bom izročila svojemu najdražjemu in najljubšemu človeku!« je Mojca otožno nadaljevala. »Kaj ti naj zdaj dam? Obadva sva siromaka.«
»Mojca, ljubezen bo vse take misli premagala in te ozdravila,« jo je vneto tolažil.
»Moja ljubezen ne bo ničesar zmagovala, ker je bila sama premagana, in ne bo ničesar zdravila, ker je sama bolna.«
»Mojca, kaj govoriš! Ali si dekle ali nisi? Kje imaš svoje veselo krščanstvo? Ali hočeš živa v grob?«
Grenkoba mu je prihajala v srce, v njem se je prebujal moški ponos in pogum.
»Ko se poročiva, Mojca, boš ozdravela. Po teh težkih tednih se nama bo nasmejalo mlado življenje. Ko bova imela otroke — najprej Lučko in potem Andreja —, bo vse pozabljeno, kar naju je davno nekoč grenilo.«
»Blagor ti, ki tako svetlo gledaš v življenje! Sama svetloba te je. Kako se naj senca združi s svetlobo, Janko?«
»Saj si mi luč, Mojca!« je vzkliknil. »Odkar te poznam, si mi luč, plačilo za vse moje delo, nagrada mi boš za ves trud.«
Gledal jo je in po dolgem obotavljanju se je odločil ter jo tiho in pretrgano vprašal:
»Mojca — ali — hočeš biti — moja žena?«
Zdrznila se je in naravnost k njemu okrenila svoj začudeni in žalostni obraz.
»Kje si tičal tiste dneve po binkoštni nedelji, Janko? Kod si hodil, da te nisem nikjer videla ne srečala, ko je vsa moja bit klicala po tebi? Ali te je res zadrževalo samo študijsko delo? Ali se me nisi iz sramu izogibal, namesto da bi me poiskal in mi rekel spodbudno, tolažilno besedo, ko je bilo moje iztreznjenje tako bolestno? Kje si bil takrat, Janko? Zakaj nisi pirišel k nam in me vprašal, kakor me zdaj vprašuješ? V naročje bi ti bila padla, vdana in polna koprnenja…«
V tegobi si je grizel ustnice in molčal.
»Moj Bog, kako daleč se mi zdi danes že vse to!« je vzdihnila. Potem je mračno nadaljevala:
»Mislila sem, da boš vsaj tik pred odhodom prišel še za majhen čas k meni. Ni te bilo. Ponosno si odšel domov, visok in pokončen zaradi svoje odlike.«
Janko je gubainčil čelo in srepo zrl predse. Čutil je divji ugovor v srcu, a ni ga mogel izdaviti.
»Vidiš, in tedaj se je v meni dokončno prelomila lepa, osrečujoča misel o tebi. Že sam spomin na tisti bridki čas me boli. Ponižana in zapuščena sem bila in nisem se upala človeku pogledati v oči.«
»Ali nisem bil tudi jaz ponižan in zapuščen. Mojca?« je naposled razdraženo vzkliknil. »Tudi v trpljenju sva si bila enaka.«
Jezero je lahno valovilo, zdaj pa zdaj je uma postrv tleskoma vznemirila gladino.
»Tako velika je bila moja vera vate! Zdaj pa… oh, kako velike so ruševine!« je šepetala in mukoma zadrževala solze. »Bala sem se te ljubezni, nenehoma me je nekaj vznemirjalo, nekaj me je gnalo proč od tebe, Janko… a nekaj me je sililo k tebi. Ko zdaj od daleč gledam na naju, se mi zdi, da je bilo vse usojeno, kar se je zgodilo. Usojena je bila tudi kazen.«
»In ta kazen je ločitev?«
Pogledala ga je mirno in vdano kakor nuna, ne da bi zanikala ali potrdila njegove besede. Zaprla je oči in je videla svojega fanta, kako strmi čez planine na zahodu, negiben, kakor bi bil iz kamna. Videla ga je vsega v soncu, na njegovem obrazu ini bilo ni sence žalosti ni žarka veselja. V njenem srcu se je zbudilo čustvo usmiljenja — ali ni bila to le najiskrenejša človeška ljubezen? — do tega ubogega, a trmastega fanta. In v trenotku, kakor bi jo bila obsijala božja milost, se je nasmehnila. Vse njeno trpljenje je utonilo v pozabo in srce je začutilo blažilno moč odpuščanja — odpuščanja Janku, ki je bil kriv tega trpljenja. Toda ostala je še njuna skupna krivda: greh pred Bogom. Kako se bosta pokorila za ta greh?
»Da, Janko, ta kazen je ločitev. Bog dobro ve, čemu se odpovedujeva. On nama vidi v srce. Ne bodi žalosten!«
»Nisem žalosten,« je trpko odvrnil, »marveč tem bolj začuden, čim dalje govoriš. Stara si dvajset let in si modra kakor svetnica. Jaz ne razumem, kako si more nekdo sam nalagati kazen, pokoro za greh.«
Prijela ga je za roke in ga dvignila, zroč mu nenehoma v oči.
»Ali bi ti hotel, da se po storjeni krivdi zveževa kot mož in žena?«
»Kateri spovednik, Mojca, nama to krivdo, ta greh ne bi mogel razvezati?«
»Da, toda prebridko bi mi bilo, ako bi svoje zakonsko življenje morala pričeti s pokoro. Zakaj jaz neomajno verujem, da ni greha, ki ne bi za njim nekoč prišla pokora — včasi takoj, včasi šele čez leta.«
Jezerska gladina se je svetila v sončnih žarkih, strme stene na severni strani so se čudovito jasno zrcalile, od nekod so prihajali lahni glasovi kravjih zvoncev.
»Če je tako, Mojca,« je jasno odgovoril, »naj bo tako. Ne bom te spraševal, ali si to ločitev zamišljaš kot dokončno ali kot začasno. Tudi te ne bom spraševal, ali se misliš poročiti s kom drugim ali ostati neporočena. Pred mano je tema, toda vrata za mano so zaprta. Ne boš me videla na kolenih! Nič me ne bo zlomilo!«
»Nikdar te nisem imela rajši ko v tem trenotku!« je drhte spregovorila, kakor bi hotela s tem pokazati na veličino žrtve in odpovedi.
Janko se ni zganil. Ali mu ni vzela besed iz ust? Toda zdaj je to brez pomena. Treba bo pozabiti vse lepe sanje in iti v življenje s trezno glavo in brez slepega čustva.
»Glej, prihajam, o Bog, da izvršim Tvojo voljo.« Ne prihajam, o Bog, ne morem! Srce je izmučeno in neveselo, a Ti si tako strašno daleč!
Mojca in Janko sta se ločila na mostu pri Svetem Janezu in odšla vsak v svoj svet.
XII
[uredi]Medmašni dnevi so bili še jasni in vroči, vendar je ves jezerski kot počasi prehajal v jesen, ki so jo naznanjale obilne rose in mokro odpalo listje. Mojca ni čutila nobene potrebe niti želje po Ljubljani. Ostala je v Bohinju.
Človek bi mislil, da ji bo po onem usodnem razgovoru z Jankom nevzdržno v samotnem in tihem kraju, saj je bila ločitev tudi zanjo kaj bridka in bolestna. A Mojca se je tako rekoč ob grobišču svoje ljubezni počutila dobro. Bila je nenavadna ženska in je to tudi vedela. Ni pa bila brezčutna: čim večji pokoj ji je seval z obraza, tem bolj so se gnetle v njeni glavi misli o tem, kaj je storila in kako je to storila.
Na ležalnem stolu zleknjena, z rokami prekrižanimi pod glavo, je s senčnate verande alpske hiše gledala sive vrhunce planin, ki so se ko rahla misel odražali na bledomodrem nebu.
V mislih se je videla na jezerskem bregu.
Janko govori, ona molči. Ko ji pove vse, kar se mu zdi potrebno, spregovori ona. Zdaj molči on, grize si ustnice. Ona govori mirno, nato se sproži njun dvogovor. Ona očita, on ugovarja, se brani, jo tolaži. V tistem soncu in toplini pade beseda o kazni za greh — o ločitvi. On se zdrzne ob tej besedi in pravi:
»Kateri spovednik, Mojca, nama to krivdo, ta greh ne bi mogel razvezati?«
Ko je v razmišljanju prišla do teh Jankovih besed, je obstala ko v začaranem krogu.
Da, kateri spovednik jima ne bi dal odveze? Ona zase je odvezo že imela. Spovednik ji je bil dal dvoje na izbiro: ali naj se nemudoma poroči, če čuti zadosti ljubezni, ali pa naj pretrga vezi s fantom, da se izogne grešni priložnosti.
Ona je izbrala drugo.
Ali njena ljubezen ni bila tako velika, da bi mogla sprejeti slast in breme dosmrtnega sožitja z Jankom? Saj je vendar ob slovesu vzkliknila: Nikdar te nisem imela rajši ko v tem trenotku! A kakor je med marjetico in lilijo razloček, četudi obe imenujemo cvetici, tako je razloček tudi med ljubeznijo in ljubeznijo.
Nikdar te nisem imela rajši ko v tem trenotku! Njena čista in lepa duša se je tako izpovedala, vsa povzdignjena v duhovni svet milosti in odpovedi. Ob tistih besedah ni Mojca telesa niti čutila, kaj šele da bi ga jemala v misel. A zakaj je imela Janka tako rada? Vedela je, da je dober ko kruh in odkrit kakor otrok — smilil se ji, je, kakor se ti smili berač, ki prezebel in sestradan potrka na vrata, pa nimaš ničesar, kar bi mu mogel dati. Zakaj zemski odsvit njene ljubezni je bil pobledel.
Mojca ni bila dekle, kakršnih je velika večina. Prebrala je hila že mnogo knjig. V njih ni iskala zgodb, marveč je hotela odkriti in najti tisto, česar noben pisatelj ne pozabi skriti nekam na dno ali v ozadje zgodbe: svojo modrost, svoje spoznanje, svojo misel, da z njo obogati bravca. Zato se je čutila tuja plitvi morali svojega rodnega mesta, morali, ki si jo je zamišljala kot samozadovoljno, zalito, klepetavo žensko, oblastno do nižjih in suženjsko do višjih. Ona ni hotela biti taka. Čutila je odpor do udobnega meščanskega življenja, ki ne pozna čustev in je brez vsebine, duhovnost pa mu je deveta briga. Njeno gloibokovermo srce ni moglo sprejeti sreče — cvetnega venca, v katerem je skrit trn pokore, ki te bo zbodel, ko se boš najmanj nadejal.
A kaj bo z njo v bodočnosti?
Študije bo pač dovršila, nato si bo našla kje službo in bo sama svoja. Stara bo pet in dvajset let. In kaj potem?
Dà, in kaj potem?
Srečala se bo kedaj s človekom, ki jo bo vzljubil. Nemara ji bo drag tudi on. Prišle bodo besede in ne bo môči iti mimo preteklosti. Ali bo mogla zatajiti ljubezen z Jankom? Vse bo morala priznati temu novemu, vse!
Tedaj se je domislila, da hoče vsak moški, najsi je še tak lahkoživec, dobiti za ženo mladenko čiste preteklosti. Stvar zase je seveda vprašanje, koliko ima do tega pravice, če je sploh kaj ima. Taki želji po dekletu čiste preteklosti ona ne bi mogla ustreči. Ne hi mogla drugače nego ali zamolčati davni greh ali pa se umakniti, preden bi beseda nanesla na minula leta.
Niti za trenotek ne bi pomišljala, marveč bi se odločila za umik — in bile bi zanjo nove bolečine, brezkoristne in brezsmiselne. Saj če bi greh tudi priznala, kako bi ta novi mogel razumeti, zakaj se tedaj ni bila poročila, naj bi mu še tako dopovedovala?
Čutila je, da nobenemu moškemu ne bo mogla do kraja dopovedati, kaj jo je nagnilo, da se je z Jankom razšla. Moški hoče imeti vse pred sabo ko na dlani, njemu je treba vse jasno, po vrsti in dosledno razložiti ko v šoli. A življenje ni matematika.
Ne, noben moški je ne bo razumel: zaman bo iskal nujnosti za njeno ravnanje. Pač pa jo bo lahko razumela prenekatera ženska. Za dekle, kakršna je bila Mojca, izguba nedolžnosti ne more biti drugega nego ponižanje. Ponižanje pa rodi odpor. Ta odpor je bila pri Mojci ločitev. Tako je tudi odgovorila svarilnemu glasu v srcu.
Zvesta svojemu načelu: Biti drugačna od plitvega okolja in skušati biti boljša! je Mojca našla sirčni mir. Ni več mislila dosti na Janka. Zase je vedela, da bo ostala dekle, da bo doštudirala in se trudila, družbi koristiti. Kaj bo storil on: ali se bo poročil ali ostal neporočen, zanjo ni bilo važno. Ni se bala življenja niti samote, in opore ni potrebovala. Čutila je, da se Janko in ona vsaj zavestno ne bosta več iskala.
Lepi dnevi so bili v kraju. Ohlaki so se ulegli na vrhove, megle so se spustile nad jezero — obilni jesenski dež je končal poletje.
Gospa Mihelakova je prišla po hčerko.
»Mojca, mislil bi kdo, da se odpravljaš med nune. Niti za knjige ti ni več, da družbe niti ne omenjam.«
»Bolj je človek sam, bližji je samemu sebi.«
Sedli sta v kočijo in se odpeljali po mokri cesti na postajo.
Drugi del
[uredi]I
[uredi]Temnega avgustovskega večera je Petrušička prišla od hleva s polno kablico mleka, stopila naravnost v sobo, klecnila na klop pri peči in se vsa bleda zastrmela skozi okno.
»Kaj je, mama? Kaj se je zgodilo?« jo je iznenaden vprašal Janko, ki se je pripravljal, da nažge luč.
»Moj Bog, spomin sem videla,« je trudoma izjecljala. »Tam pod tepko, pri skednju, je stal ko senca… on… in se stiskal k deblu.«
»Kdo?« se je zavzel sin.
»Tvoj oče, Bog mu daj večni mir! Moj mož… Oči ni imel, ampak bil je on, Jakob. S prstom me je klical k sesbi. Ko pa sem hotela bliže, je dvignil roko, naj ne hodim naprej.«
Janku je postalo tesno. Ni vedel, kaj naj reče na materine besede. Odšel je na vrt in proti skednju. Vse je bilo temno in tiho, nikjer nikogar, le Butala na kraju vasi se je karal z ženo kakor navadno vsak večer.
»Volk!«
Pes je zacvilil pri svoji hišici.
Kaj naj to pomeni? Ali je bila res kakšna prikazen? Toda — saj to ni mogoče! A če bi bil živ človek, na primer tat, ki se razgleduje, kje bo sredi trde noči vlomil, bi Volk lajal — tako bi lajal, da bi vse Otavice spravil pokonci. Pač — ali ne gre tam nekdo? Ah, seveda, to je Tina, ki se vrača iz málenice.
»Dolgo te ni; še malo, pa ne bi videla hoditi.
»Morala sem čakati, ker ni bilo zmleto,« je odgovorila, sklonjena pod vrečo motke. »Saj veš, kakšne praznike imajo v malenici na Jelševniku. Če tri dni zapovrstjo dežuje, morajo vodo zapreti in kolo stoji; če pa štiri dni ni dežja, zbirajo vodo in kolo spet počiva.«
Mati je stala pri ognjišču v veži in ihtela. S predpasnikom si je obrisala obraz, nato pa z burkljami premikala lonce v peči.
»Saj ni bilo nikogar, mama. Vam se je le tako videlo. Kje je pa to mogoče, da bi umrli ljudje hodili po svetu! In če se to že zgodi — duša je vendar nevidna.«
Mati — drobna šestdesetletna ženica osivelih las — se je očitajoče ozrla vanj.
»Četudi si profesor — in vsa čast ti bodi! — vere nimaš velike in zato ne boš nikdar srečen, Janko. Nikdar ne boš srečen, dokler ne boš imel močne vere.« Zamišljen je slonel na vežnih vratih, medtem ko so se s starega oreha pred hišo s tihim šelestenjem sukali na tla prvi suhi listi. Mati pa je govorila dalje.
»Ko si hodil še v gimnazijo in si trpel, pomanjkanje, si bil zmerom vesel in korajžen. Tudi v ljubljanskih letih so te le redkokedaj trle skrbi. Oh, kak fant si bil!« je vzdihnila. »Kar zavidali so te mi ljudje. In župnik so mi dostikrat rekli: ,Boga zahvalite, Petrušička, da imate takega sina! To bo še nekaj iz njega!‘«
Zganil se je. Kje se je vzela mati? Še nikdar mu ni tako govorila.
»No, zdaj si že sedem let profesor, a če sem te sedemkrat videla resnično veselega, tako Židane volje in nasmejanega —«
»Saj nisem več otrok, mama!« se je branil. »Kaj vi veste…«
»Oh, res ne vem, kaj je s tabo,« je potožila. »Nikdar mi nisi nič povedal in jaz te nisem spraševala, ker si se mi smilil, čeprav sem vedno slutila, kaj se je zgodilo.«
»Pustite, mama, vse to je že daleč, pozabljeno je in ne vrne se več.«
Otožno in zaskrbljeno je mati razmišljala dalje, sklonjena pri ognjišču, tako da ji je plamen iz peči osvetljeval obraz.
»Ni pozabljeno, Janko. In tudi ona ni… Verjameš, da se mi je pred kratkim sanjalo o nji, čeprav sem jo le enkrat videla v življenju? Pomisli: sanjalo se mi je, da je prišla na Otavice… prišla je z deklico… s hčerko… Čuj, ali se je omožila?«
»Ne vem, nič ne vem, in mi ni mar,« je hladno odvrnil, potem pa jo zaprosil: »Pustite me s tem, mama! Križ sem naredil in križ leži zdaj nad… vsem, kar je živelo, a je umrlo.«
»Morebiti pa le ni tako,« je vztrajala mati, a on je ni več poslušal. Koračil je na vrt, kjer so dehtela zoreča jabolka in kjer je enolično pesem čričkov prepajal vonj otave. Nebo je bilo oblačno, le redkokje je mežikala samotna zvezda. V starih lipah onstran trtij je zatezal čuk.
Drugo jutro pa se je zgodilo čudo.
Petrušička ne le ni bila prva na nogah, temveč je celo potožila, da se počuti slabo in da ne bo vstala.
»Skuhaj mi kamilic, nič drugega,« je prosila Tino. »Kamilice zmerom pomagajo, kamilice brez cukra. Samo nekaj žlic, pa je dobro — toliko da se človek pogreje.«
Toda kamilice to pot niso pomagale. Mati je ležala ves dan, negibno strmela v strop in poslušala, kako zunaj šumi dež.
Janko je odšel po zdravnika, in ko se je vrnil z njim, mu je sestra šepnila na veži:
»Tako težko dihajo!«
Videl je Tirno, kako se ji tresejo rame, in dotlej neznana skrb mu je prišla v srce.
»Kakor bo božja volja!« je kratko povedal zdravnik, ko je stopil iz sobe. »Naduha je starim in zdelanim ljudem nevarna.«
Janka je presunilo.
Tako daleč je torej z materjo? In dn ni tega nič opazil! Tudi ona ni vse do zadnjih dni kazala nobenih znakov posebne slabosti. Le tista večerna prikazen: ali ni bil to morda klic iz večnosti? In potem mu je razodela svoje tihe skrbi spričo njegove sreče in žalost spričo njegovega trpljenja. Jasno ga je spomnila nanjo, na… Ali ni morebiti takrat začutila, da kmalu odide v večne pokrajine počitka in miru?
»Janko,« je šepetala, ko se je sklanjal nadnjo in ji božal nagubano čelo ter uvela lica, »danes je pa zunaj spet sonce, ne?«
»Pa še kako jasno sije zdaj po dežju!«
»Kar naj sije, da bodo lešniki lepo dozoreli… da bodo sajavi…«
Stiskalo ga je v grlu.
»Ko bom spet zdrava, jih pojdeva brat na košenico… kamor sva večkrat hodila ponje… ko si bil še čisto majhen.«
»Vem, mama, niti v šolo še nisem hodil.«
»Oh, zdaj si pa tako velik fant…«
Morala se je oddahniti. Bolestno je zavzdihnila in se umirila. Čez čas se je nasmehnila, kakor bi se domislila nečesa neskočno lepega.
»Kaj praviš, Janko, ali jih bova nabrala poln tisti veliki pehar?«
On je pomislil, koliko drži pehar, ki o njem govori mati, in ji trudoma veselo odgovoril:
»Še več, mama! In potem boste o božiču spet napravili visoko lešnikovo potico, ne?«
»Če pa mene več ne bo, jo bo spekla Tina.«
Nato sta oba umolknila. Mati je s priprtimi očmi gledala v strop in na čelo so ji stopale drobne znojne kapljice. Janko je tiho vstal, odšel na vrt, k trtju in se ustavil pri beli ajdovi njivi, kjer so sladko mrmraje nabirale medu pridne čebele.
Sonce je sijalo milo in blagodejno na Otavice, na vso ravnino, na bližnje in daljne hribe, ki so bili jasni, kakor da bi jih gledal skozi umito steklo.
Po brežini se je urnih korakov spuščal poštar, tako da mu je usnjena torba odskakovala ko ranjena perot:
Janko je zamišljeno razgrnil časnik. Pogled mu je obstal na velikem naslovu »Premestitve v srednješolski službi«. Z zanimanjem je bral imena, nenadno pogledal od bliže in prebral enkrat, dvakrat, trikrat:
»…Janko Petrušič z državne klasične gimnazije v Mariboru na državno realno gimnazijo v Novem mestu…«
Preden je mogel Tini na veži povedati novico, mu je sestra med jokom zjecljala:
»Mami boš moral iti po gospoda…«
Ko je potem Petrušička še enkrat uredila vse svoje neznatne račune s tem svetom in je kaplan o zdravamariji odšel, je vprašal Janko:
»Mama, ali bi česa radi?«
»Odpri okna, ker težko diham. Luči ni treba nažigati, saj bo mesec svetil… mesec in zvezde…«
»Mesec bo vzšel šele po polnoči.«
Labno je zadremala, črički od vsepovsod! so ji peli uspavanko.
Nenadno se je predramila in se ozrla okoli sebe.
»Janko… kje si?«
»Tukaj sem, mama. Kaj bi?«
»Oh, ubožec ti moj… Mislila sem, da bom pestovala svoje vnuke in vnukinje. Tako pa… nihče mi ne bo nikdar rekel stara mama in jaz ne bom hranila rdečih jabolk do kesnega vuzma… Nekaj mi pravi, da bom kmalu umrla... in potem, Janko, ne pojdeva skupaj brat lešnike… Zmerom me je skrbelo, kako ti pojde v življenju… tako me je skrbelo —«
»Mama!« je ihté vzkliknil in jo božal po obrazu in ji popravljal lase. »Slabo sem vam vračal… kriv sem… toda nisem mogel drugače… Zdaj se bom poboljšal, mama. Zdaj bom učil v Novem mestu in vam bom bliže, samo ozdravite spet in vstanite!«
Ona pa je vzdihnila, pomolčala in se zamislila.
»Ti moj ubogi fant… Ko boš kedaj srečal njo, ji reci, da sem dostikrat mislila nanjo… Gotovo jo boš videl… mojo snaho,« in ob teh besedah se je slabotno nasmehnila.
Tima je sedela pri postelji. Imela je polne oči solz, ki so jih skozi okno komaj vidno osvetljevale daljne zvezde.
Mati se je spet predramila, težko sopenje jo je popustilo.
»Janko, Tina ima samo tebe… Ne pozabi nanjo… Jezus… Marija… Jožef…«
V Tinini roki se je tresla prižgana sveča.
»Vse je svetlo okoli mene… oh… vse zlato… vse zláto…«
Res: potok mesečine je lil v sobo in srebril predmete v njej.
»Jezus… Marija… Jožef…« je sopla mati v poslednjem boju, nenadno prejenjala, tiho izdihnila in se umirila.
Zunaj… na vrtu… po trtjih… po vseh pobočjih so črički peli mrtvi Otavičanki večno uspavanko.
II
[uredi]Stenska ura je jenjala meriti čas, žolto nihalo je bilo negibno. Skozi zastrta okna so silili v sobo prameni svetlega septembrskega sonca, kakor bi hoteli pregnati mrak in hlad. Nerazločni glasovi ljudi in živali so ko v sanjah odmevali v molku in žalosti Petrušičeve hiše.
Pokojnica je ležala na svoji postelji, pokrita s temno tenčico. Spričo belega, mirnega obraza in zaprtih oči bi bil človek mislil, da ima pred sabo spečo deklico, če ne bi bil okoli glave zavezan velik svetel zakmašen robec, sinovo darilo, in če ne bi bil med bledimi koščenimi prsti prepleten rožni venec. Ob mrliču so mirno gorele sveče in njih dušljivi vonj se je širil po sobi.
Tina je s pridušenim jokom gledala materi v mrtvo obličje. Oči so jo pekle od solz, še vedno je držala v rokah robec in si brisala lica. Sedela je na stolu pri materinem vzglavju in bilo ji je tako hudo, da bi bila najrajši tudi sama v skrivnostni deželi večnosti.
Tratino pred skednjem je okrasil prvi podlesek, oznanjevalec jeseni. Njegova bledovijoličasta barva se je mešala s puščobno barvo prvega odpalega listja, ki je šumelo pod nogami kot opomin, da vse, kar živi, nekoč premine… neizprosno premine.
Pri Svetem Jakobu je zazvonilo poldan.
Zoreče česminovje po brežinah okoli Otavic se je rdečilo med belimi kamni kakor lise krvi. Leščevje na košemici se je tiho majalo v vetru, vzdrhtevalo ko v ihtenju.
Vsi trije podružniški zvonovi so plakali.
Petrušička, kod hodiš, da te ni? so se čudile leske. Glej, zreli lešniki se komaj še držijo v rumenkastih ježicah, tako nestrpni so že spričo svoje sajavosti. Pridi s tistim velikim peharjem, zakaj komaj še prenašamo sladko težo bogastva…
Kakor žive so se gibale leske, se ozirale na vse strani, čakale… nič.
Kje si, Petrušička, da ne prideš s sinom? Glej, veter otresa lešnike in veverice si jih nabirajo. Kesna bosta, pehar ne bo zvrhan…
Janko je stal pri skednju in gledal na košenico, medtem ko so zvonovi zvonili, zvonili vsevdilj in je v zraku dehtelo po otavi in po astrah. S sklonjeno glavo se je obrnil proti hiši. Ko je bil na pragu, je grenkoba v grlu zrasla do vrha — in ni se mogel ubraniti solzam. Gledal je mater, z mračno tenčico ločeno od sveta živih, in videlo se mu je, da se ubožica nebogljeno opravičuje, ker mu ni mogla spolniti svoje zadnje obljube.
Sonce se je približalo gori, prvi čriček se je nekje oglasil, perutnina se je počasi odpravljala spat. Novo jamo na otaviškem pokopališču je ovlažila prva rosa.
Zvečer so prišli Petrušičko varovat stari in mladi. Zenske so se spravile k peči in začele praviti vsaka svoje spomine na rajnico. Hvalile so jo in naštevale, koliko je vsega pretrpela v življenju.
Tudi fantov se je nabralo precej. Vsak je pri vratih spoštljivo pokropil mrtvo vaščanjko, tiho zmolil očenaš in počasi stopil k mizi, sédel in se zaplel v polglasen pogovor z znanci.
Najprej so na mizo priromale kvarte… profesor Janko tega ne bo zameril, saj pozna kmečke navade… in umazane podobice so pleskale vedno živahneje, vedno bolj vneto. Tudi smeh je skočil iz vreče.
A kvartanje ni najboljša obramba zoper spanec. Ko so začele fante peči oči, se je bilo treba razgibati. Vstali so in potisnili mizo v kot: postavljali bodo rihtarja. Gospod Janko ve, da brez tega nobeno varovanje ne mine, in človek tudi ne more zmerom jokati.
Sklanjali so se torej in potiskali obraz v klobuk, po zadnjicah pa so treskale široke dlani, da so se kar pozibavale močne postave. Ugani, kdo izmed desetih te je udaril, če pa vsem omahne desnica, ko se obrneš… Vzdihov in smeha ni hotelo biti konca. Celo ženske pri peči so pozabile na mrtvo, tako da se je tudi Petrušička lahko kdaj pa kdaj neslišno nasmehnila pod tenčico, kadar so v splošni razgibanosti sveče živeje zaplapolale.
Janko in Tina se nista pohujševala nad veselimi in živahnimi varovalci. Skrbela sta le, da ni zmanjkalo orehov, kruha in sadjevca.
Ko so tudi roke že začele peči in se je ura bližala polnoči, je znana tretjerednica Štrucljeva Katka z visokim, jokavim glasom začela moliti rožni venec. Tudi vsi drugi so pokleknili in ji odgovarjali.
Razšli so se resno in tiho. Ostalo je le nekaj pobožnih starih ženic, ki so hotele vso noč prečuti pri pokojnici.
Iz jasne noči se je rodilo milo septembrsko jutro. Kakor bi bil dobri Bog potresel drevje in travo z dragulji — vsepovsod je bil sam čudoviti lesk rose. V zraku ni vela niti najmanjša sapica in obetal se je dan kakor čebelam za god.
Rodinski mizar Tone Gršič je bil gotov z delom. Sédel je na stolico in gledal črno, z zlatorumenim okrasjem obito krsto, ki je dišala po barvi in svežem lesu. Mlad fant, pred kratkim je odslužil vojaščino. Smrt je bila daleč od njega. Ni mislil nanjo, zakaj nosil je velike načrte v srcu in življenje je imel pred sabo. Pomignil je vajencu, naložila sta krsto na nosila in se napotila na Otavice.
Medtem ko je bila Tina ko izgubljena, je Janko skrbel, da bi imela mati čim lepši pogreb. Ko je videl krsto, kako prihaja zibaje se na ramah proti hiši, lesketajoč se v soncu, ga je zajela velika slabost in moral se je nasloniti na zid, a ni bilo več ne solze, ne vzdiha.
Pogrebci so stopili v hišo.
Mati Petrušička, zdaj odhajaš. Ta odhod te ne teži: v svoji zakmašni obleki, v črnih copatah, z rožnim vencem v sklenjenih rokah, zavita v temno tenčico se odpravljaš tja čez vrt, skozi pokopališka vrata; pot ni dolga niti tuja, saj si štirideset let živela tako blizu zadnjega bivališča.
Pretrgane besede in jok so spremljali mrtvo mater s postelje v odprto krsto. Zadnjič se je dala Petrušička videti svojima dragima otrokoma, potem jo je zakril pokrov. Udarci po žebljih so odmevali po vsem vrtu.
Župnik si je nataknil naočnike, odprl črno knjigo in zapel libero. Nato se je zvrstil sprevod: Tina in Janko, nekaj njegovih znancev iz bližnjega mesta in kmečka soseska. Bil je tih, žalosten pogreb, zakaj dnevniki niso prinesli čmoobrobljenih osmrtnic, niso prišli tuji gospodje s pripravljenimi žalnimi govori in z dragocenimi venci. Bil je otožen kmečki pogreb, le čez nekaj dni bo morebiti v kmečkem tedniku kratko poročilo: »Pretekli teden je umrla na Otavicah… Ana Petrušič…«
Na krsti, ki se je zibala proti pokopališču, je bil privezan križ, okoli njega pa so ležali šopki belih, modrikastih in rdečkastih aster, rož, ki jih je imela pokojnica najrajši in ki so vsako pozno poletje krasile vrtiček pred prisojno hišno steno.
Ljudje so se postavili okoli jame in okoli kupa rdečerjave zemlje, v kateri so bili pomešani ostanki prekopanega davnega mrtveca. Lahko je bilo spoznati posamična rebra, pol spodnje čeljusti, del kolčne kosti, kak prstni členk. Na vso to bedo, ki je molče vpila o minljivosti tega sveta, je sijalo gorko septembrsko sonce in zvonovi so zvonili.
Župnik je z lopatico trikrat vrgel prsti v jamo — krsta je lahno zabobnela in astre so vzdrhtele. Potem sta se Tina in Janko zadnjič poslovila od matere.
Zbogom, nepozabna mama!
Ali ni vzdrhtelo leščevje po košenici nad Otavicami, ali ni zavzdihnilo? Čez pobočje je potegnil lahen veter, mimogrede otresel listje in ponesel odmev prestalega zvonenja daleč preko kostanjevih rebri.
Pred Jankom in Tino je bila visoka gomila zemlje. Ljudje so se bili razšli, tišina se je zgrinjala na pokopališče. Od nekod so priletele lastovke, okoli svetlega zvonika so švigale za mušicami.
»Pojdiva, Tina,« je hlipajoč rekel Janko in prijel sestro za roko.
III
[uredi]Tiste dneve po materinem pogrebu je Janko uredil preselitev iz Maribora v Novo mesto. Ker se šola še ni začela, se je v kraju svojih gimnazijskih let le toliko zadržal, kolikor je bilo nujno potrebno. Poiskal si je sobo, si v njej razložil knjige, se v hotelu dogovoril glede hrane, potem pa se vrnil na Otavice.
Doma je bilo pusto in prazno. Spomin na nedavno smrt je še vedno ležal nad Petrušičevino. Toda čas je šel dalje in treba se je bilo vživeti v nove razmere.
Tina, ki je bila zdaj lastnica vse domačije, se ni in ni mogla potolažiti. Misel, da bo že čez nekaj dni sama na rodnem domu, jo je žalostila in skrbela. Janko pa je pogumil sestro:
»Če si se res trdno odločila, da se ne omožiš, boš morala pač sama gospodariti. Že pojde, saj si vsega vajena.«
»Ne bom se možila, zavoljo oči ne,« je vzdihnila.
»Nič se ne boj, Tina! Dokler bom jaz takole živ in zdrav, ne boš trpela pomanjkanja. Glej, okoliščine so nanesle, da bom imel službo tako blizu doma, kolikor je največ mogoče. Tudi novo železniško postajo so lani zgradili na Selih. Zdaj bom lahko večkrat skočil domov pogledat. Če se bo dalo, bom prišel vsako soboto popoldne. In tako se bova mogla pomeniti o vsem, kar zadeva naju in to drago domačijo.«
Tina se je tiho smehljala in nekaj premišljevala, potem pa plaho vprašala:
»Janko, kedaj se boš pa ti ženil?«
Trpko se je nasmehnil in pogledal sestro. Kaj ji naj odgovori? Da še ni resno in dokončno razmišljal o tem? Da je v prvem valu žalosti in praznine po razhodu z Mojco sklenil ostati samec in se izogibati vsake misli na zakonsko življenje in na družinsko srečo? In — ali ni vseh teh sedem let bežal pred sleherno mislijo na ljubezen, kakor je tudi vse storil, da ga ne bi mučili spomini na tisto lepo pomlad zadnjega visokošolskega leta, na tisto strašno občutje osamljenosti, ki ga je zajelo po vrnitvi iz Bohinja?
»Za to je še zmerom čas, saj sem star komaj ena in trideset let,« ji je dobrovoljno rekel.
Tako sta se pogovarjala, ko sta v nedeljo popoldne sedela na vrtu pri kamniti mizi. Šumenje vetra je šlo v lahnih valih od drevesa do drevesa, tu pa tam je padel na tla suh list. Jabolka so bila ponekod že obrana, drugod pa so se še rdečila. Pri skednju se je zibala kutina s svojimi debelimi svetlorumenimi plodovi, ki bodo dozoreli šele v začetku oktobra, nakar jih bodo pokupile gospe, da si iz njih skuhajo sladkih, dehtečih mezg za izbrane slaščice.
»Najrajši bi, Janko,« je povzela besedo Tina, »…najrajši bi…«
»Vem, kaj, tudi jaz sem že mislil na to. A če boš v mestu pri meni za gospodinjo, kaj češ storiti z domačijo? Prodati jo?«
»Če bi jo vzeli v najem pošteni ljudje, bi se —«
»Ne, Tina,« je rekel Janko. »Ti hrepeniš po mestu, zato ker ga ne poznaš. Ko bi ga pa le pol toliko skusila ko jaz, bi vedela, kaj se pravi, imeti nekje na deželi, na primer na Otavicah, svoj varni, ljubi in zvesti dom: vrt okoli njega, v hlevu kravico, v svinjaku prašička, peteline in kokoši po vrtu… Ah, Tina, kaj ti bom govoril, kako je človeku pri srcu, ko ga v tujem mestu in med tujimi ljudmi navdaja misel: Nekje imaš svoj dom, kamor se lahko zmerom zatečeš…«
Otožno je povesila glavo.
»Najti dobre najemnike,« je nadaljeval Janko, »je več ko loterija. Kako navaden najemnik gospodari, je pa znano. On samo jemlje in nič ne daje.«
Pogled mu je splaval proti pokopališču, se naglo obrnil in obstal na sestri.
»Komaj je mama v grobu, že si delava nepotrebne skrbi z domačijo, Tina! Vse je vendar tako lepo urejeno, da bi bolje ne moglo biti: ti imaš dom, jaz imam službo. Počitnice bom preživljal na Otavicah in vsega denarja tudi ne boim potrošil, čeprav postaja življenje v zadnjih letih težje.«
»Prav imaš,« je nazadnje spregovorila. »Živela bom tu, kjer sem vajena. Delala bom, kakor sem delala dozdaj, dokler —«
»Ne boj se, premoženje, ki si ga dobila po mami, te bo lahko živilo do smrti. Sicer pa bova videla, kako bo nanesla bodočnost. Saj ni nikjer rečeno, da boš zmerom ostala tule.«
Tina se je zadovoljno in mimo smehljala.
»Gotovo se že dobi kaj zrele črnine v trtju. Greva pogledat?«
Sonce se je močno nagnilo na zahodno stran.
Travo v trtju je pomagala žeti še pokojnica. Zdaj so trte milo šelestele v sapah, njihovo košato listje je začelo spreminjati barve. Grozdje je hitro mehčalo, za zobanje je bilo že dosti zrelega. Pod breskvami pa sta lahko videla, da so tuji ljudje že prišli pokušat njih okusno letino. Najbrž so to napravili šolarji iz sosedne gornje vasi.
»Domov moram. Čas je, da zakurim,« je rekla Tina, ko se je sonce dotaknilo obzorja, in naglo odšla navzdol. On je ostal na robu trtja in gledal svoje Otavice, svojo drago rodno vas.
Izza južnih kočevskih hribov so romali ožarjeni oblački, ki jih je gnal veter, lahno so se pomikali po nebu.
Janko je gledal obrise domačih vrhuncev, rdeče večerno nebo — in v trenotku ga je prevzelo blaženo čustvo sreče in pozabe. Ali je bil spomin iz tistih presrečnih detinskih let, ko je prav tako gledal hribe in oblačke, misleč, da je tam konec sveta, do koder sežejo oči, in ni poznal nobene duševne bolečine? Prav ta misel pa je razpršila občutje trenotne blaženosti, zakaj med detinstvom in zrelo moškostjo je ležala dolga vrsta doživetij, spoznanj in bolečih spominov, ki tolikokrat zasejejo v srce neumrljiv nemir.
Domislil se je matere in nova bolečina mu je segla v srce.
Ubožica, pričakovala in upala je, da me vidi srečnega in zadovoljnega z ljubo ženo, a bila je tako obzirna in potrpežljiva, da je molčala o tem vse do predvečera svoje smrti. Kakšen pa sem bil jaz teh sedem let do nje? Bežal sem z doma, v tujih krajih in med tujimi ljudmi sem skušal ozdraviti svojo razbolelo notranjost. Bog ve, ali je slutila, kaj je z mano. Kaj je mati imela od mene teh sedem let? Veselje pač in ponos, da sem, kar sem, pa včasi kak dar. Ali je bilo to dovolj? Bilo ali ne bilo — česar sam nisem imel, nisem mogel dajati nikomur.
Zvezda večernica je zablestela nad Svetim Križem.
Medtem so se počitnice približale kraju. Slovo od Otavic bi bilo Janku mnogo lažje, če ga ne bi bila žalostila misel, da ga mati nikdar več ne bo pričakala na vratih in ga sprejela z mehkim pozdravom: Si prišel? No, dobro!
Pot na novo postajo je bila dolga dvajset minut. Kot zmerom pred odhodom je tudi zdaj obšel ves vrt, se ozrl po vsakem drevesu, po vsaki krpi domače zemlje, ki je bila vidna od hiše, šel je v hlev in pogladil kravo, pobožal zvestega čuvaja Volka pri skednju… s tiho željo, da hi o vrnitvi našel vse tako v redu, kakor zdaj zapušča.
Sestra ga je spremila na Sela. Ko je prišel vlak in je Janko vstopil, je stala na peronu in čakala, da se ji pokaže pri oknu.
»Zdaj bom hodil domov ko na sprehod, Tina. Le korajžno gospodari, da bom kedaj tudi kakega prijatelja lahko pripeljal s sabo.«
Z nasmehom na obrazu je prikimala, potem mu je kratko pomahala — in že ga ni več razločila. Lahno sklonjena se je vračala navkreber po stezi, kjer so se začele jesenske barve prelivati druga v drugo, in poslušala, kako zmerom tiše sopiha vlak proti Semiču. Mislila je na samoto, ki jo čaka doma. Ko pa se je domislila, koliko dela bo v teh jesenskih dnevih, je postala mirnejša: delo ji bo v uteho in jo bo privezalo na domačijo.
Bližnja bodočnost pa je vznemirjala tudi Janka. V kraj, kjer je pred dvanajstimi leti napravil maturo, prihaja kot profesor. Ali se bo počutil domačina ali tujca? Vsaka cesta, vsaka hiša, vsaka pot v vabljivo novomeško okolico živi še v njegovi duši. Obrazov pa, ti ljubi Bog, je toliko obledelo! Koliko tistih gospodov, ki jih je nekoč pozdravljal, bo zdaj videl, kako posedajo kot upokojenci po senčnih klopeh na Marofu in s palico rišejo po pesku kakor otroci in gledajo nove hiše in modrujejo o novih ljudeh?
Ko je izstopil na postaji, mu je bilo pri srcu prijetno, in sam ni vedel zakaj.
IV
[uredi]Žametno sonce zadnjih septembrskih dni je gorko sijalo na valovito, od Boga blagoslovljeno pokrajino med Gorjanci in kočevskim Svetim Petram visoko nad Toplicami. Ajda po poljih, kjer so žoltele zrele buče, se je vedno močneje rdečila in v obilnih nočnih rosah počasi zorela za zadnji prostor v kaščah. Trtja v Trški gori in pod Hmeljnikom na severu, po Straškem hribu na zahodu in po ljubenskem na jugu so pila sončno toplino. Belo, rdeče, rjavo, črno grozdje je bilo vsak dan žlahtnejše in človek je imel ob zobanju vedno bolj lepljive prste.
Med gričevjem, mimo njiv in logov je počasi in tiho tekla temna, globoka Krka. Pila in prestrezala je vodo vse položne doline, lenobno se vila med slikovitimi bregovi, kakor bi je koprnenje nikamor ne vleklo iz teh čudovito lepih krajev. Njena gladina je bila mirna in čista. Nebesna modrina in beli oblaki, obrežno drevje in cvetje, hiše in druge zgradbe so se ogledovale v nji kakor v prelepem zrcalu. Le pri dveh jezovih, pri dveh mlinih se je penila in je večno šumela, noč in dan: ob suši tiše, komaj slišno, ob povodnjih glasneje, grozeče; zdaj temnozelena in prozorna, drugič rjava in polna odplavljenih reči, umazana in blatna, neprijazna kakor žalost, kakor mučen spomin.
Na strmem griču, ki ga s treh strani obliva Krka, se je kopalo v soncu Novo mesto. Temnordeče strehe in svetli zidovi, tu pa tam vrt, košat kostanj, zelene naoknice, pločevinasti žlebovi, kjer so se spreletavali golobi, vrsta lesenih hišic na Bregu, ki jih je morala obhajati vrtoglavica, ko so se opazovale globoko v vodi: vse je bilo ena saima tiha pesem zadovoljstva, sreče in blaženosti, en sam vrisk poljem in gozdovom in megličavim obzorjem. Vse je bilo tako lepo in prijazno, kakor da v tem kraju ni nobenega nemira, ne strasti, ne bolečine. Kapiteljski zvonik s pozlačenim jabolkom se je vitek in zašiljen vzpenjal visoko nad smejočimi se hišami in hišicami, nad velikimi in majhnimi človeškimi bivališči proti nebu; njegov križ na svetlem jabolku je kazal kvišku, v toplo, brezmejno sinjino.
Janko Petrušič je stal vrh Marofa, gledal in sodil. Kot bi stal ob katedru in se zamislil v svoj tihi razred pred seboj. Štiridesetglavi razred mu zre v oči in bere njegove misli, želje.
Tudi ti, Novo mesto, spadaš pod oblast nedoumne volje božje. Tudi v tebi potekajo življenja ob smehu in joku, ob slasteh in bridkostih, v sreči in nesreči, v upih in brezupnosti. Tudi tu, kakor po vesoljnem svetu od izgubljenega raja dalje, ljudje tekmujejo in se borijo za prostor na soncu, padajo pod križi in težavami in se dvigajo… iz roda v rod… zdaj slabi, zdaj močni. Tudi tu cvete in dehti svet lepote in božje milosti ter se svet strasti vdaja trohnobi in smrti.
Petrušič je hodil po cestah in gledal življenje okoli sebe. Oziral se je po obrazih — tu in tam se je prebudil bled spomin… in nič več. Nikogar ni našel, ki bi mu lahko iskreno stisnil roko — in tudi iskal ni nikogar.
Kdo med vsemi temi ljudmi bi še znal povedati, da je pred dvanajstimi leti maturiral tu neki Petrušič in kakšen je bil ta fant?
Leta bodo minerala, si je govoril, v odpovedih in v tišini, kakor so minila prva tri leta v Kočevja in potem nadaljnja štiri v Mariboru. Igra z življenjem je izgubljena. A jaz nimam ne volje, ne potrebe, ne želje po drugi, povračilni igri. Saj morebiti ni edini cilj življenja osebna sreča in meščansko udobje, marveč izpolnjevanje dolžnosti, ki jih ima človek do družbe, in mirna vest je potem le veliko plačilo.
Pa vendar — koliko lepih dni sem preživel v tem kraju! je razmišljal. Velika vrata v svet in v življenje so se tu odprla, neobdelan značaj je našel svoje mojstre z dleti in s kladivi, srce je prvikrat občutilo dih ljubezni in sreče, ki je prišel pomešan z dihom mačic in vijolic, skrivnosten v svojem nemiru in neutešljiv. Kje so zdaj tista leta? Bila je tedaj velika vojska — in vendar so bile pomladi tudi za sirote!
»Gospod… lepo grozdje… breskve…«
Janko je dvignil glavo in se ozrl. Kmečka ženica, ki je stala za procajno, je ko v zadregi tiše ponovila:
»Sladko grozdje, gospod, poceni…«
V trenotku so mu stopili pred oči davni popoldnevi, ko je hodil brez novčiča v žepu mimo prodajalk in samozavestno, kakor da misli kupiti celo košaro, pokusil tu kostanj, tam nešpljo, dalje grozdno jagodo; ob drugih časih spet je pokušal črešnje, borovnice, preudarno kimal in tolažil ženske, da se povrne… Ob spominu na take male grehe, ki so bili v njih gimnazijci kar tekmovali, se je nasmehnil.
»Dajte mi obojega za desetak, grozdja in breskev! Nimate papirja? Imam ga jaz, tule!«
Potegnil je iz žepa časnik in ga razgrnil, potem je počasi odšel z velikim zavojem sadja pod pazduho proti svojemu stanovanju v novi koloniji onstran gimnazije.
Imel je tako prikupno in prijazno sobo, da si človek ne bi moigel želeti lepše. Eno okno je gledalo proti mestu in Krki, drugo proti Marofu. Zunaj se je ob zidu vzpenjala trta, med gredami aster na pročelju pa so se ob oporah vrstile pritlične hruške. Rumena svetloba nizkega sonca je oblivala polico s knjigami, omaro, umivalnik, posteljo in mizo, razpelo in prisrčno Raffaelovo Sikstinsko Madono. Ves v luči je bil tudi Petrušič, ki je listal debelo knjigo, se tu pa tam na kaki strani ustavil, odprl drugo knjigo, si kaj malega napisal na bel listič, zamišljeno pogledal predse, skozi okno… in priprava za tri ure naslednjega dne je bila pri kraju.
O mraku je šel na Marof, na tisto tiho cesto, ki se vije pod kostanji in kjer zelene klopi podnevi vabijo upokojence in izletnike, ob večerih pa zaljubljene študente, ki svojim izvoljenkam, študentkam, pripovedujejo šolska doživetja in pubertetne modrosti. Rahlo sklonjen, z rokami prekrižanimi na hrbtu je korakal po drevoredu, brez misli in brez čustva, kakor da bi bil zbit po kakem hudem telesnem naporu. Ko se je vračal domov, ni bil nič bolj veder in nič bolj potrt: bil je kakor žitna njiva v juniju, ki ne potrebuje več ljubeče roke kmetovalčeve, temveč le daje stotero pomnoženo, kar je nekoč sprejela vase in ohranila kljub mrazu, slanam, viharjem.
Pomlad je minila, viharji so oddrveli, plohe se umaknile, slepeče modro nebo se je razpelo. Zôri, setev, za čakajoče žitnice! Nasrkaj se, odcvela trta, slasti iz sonca in zemlje, da jo popije mladi šolski rod! Odšla je mladost, leta gredo v vrhunec — nama obema, ti daljna Luč, ki ne vem, ali siješ komu na pot ali sama sebi goriš…
Povedali so mu, da študentovska mati Barbka Ivanetič še vedno živi, in jo je obiskal. Našel jo je v postelji, kjer je napol sedela, naslonjena na visoko vzglavje, in brala iz debelega, rdeče obrezanega molitvenika.
»Barbka, ali me še poznate?« jo je glasno vprašal, ker je bila nekoliko gluha.
Njene drobne, sive oči so ogledovale njegov sklonjeni obraz, potem pa so se stisnile in tisoč gubic na obrazu se je zganilo v nasmeh.
»Oh, Petrušič…«
»Rušič,« se je zasmejal. »Še veste?«
»Oh, kje je že to!« je vzdihnila, ko jo je spomnil, kako ga je kot neukrotljivega šestošolca rada nazivala. »Rušič, da… Vi niste bili za semenišče… Veste, koliko mojih študentov je postalo duhovnikov?«
Počakala je, in ko se še zdaleč ni upal ugibati, je s poudarkom povedala: »Dvajset, in eden je šel v misijone, in sedem jih je župnikov, in dva sta že kanonika, in eden so prišli za profesorja v semenišče…«
»Jaz sem pa zdaj tu na gimnaziji v Novem mestu, Barbka.«
»Res?« je oživela. »Oh, ali vam nisem zmerom pravila, da boste profesor? Pa kak profesor!« Prava Šibila! se je nasmehnil.
»Oh, pa kaj ste mi takrat obljubili? Ali ne veste več?«
Veselo ga je gledala in se kar izgubljala v svoji majhnosti. Janko se ni mogel spomniti obljube.
»Rekli ste mi, da se boste tudi kot profesor nastanili pri meni…«
Moral se je nasmejati.
»Res je, zmerom sem si tako želel tisto sobo, ki gleda na jez. A kam bi vi potem spravili študente? Saj bo ta ali oni med njimi gotovo spet stopil v duhovski stan.«
»Letos jih je osem vseh skupaj in trije med njimi so maturantje. A jaz ne morem več sama gospodinjiti. Zdaj je že dolgo nečakinja tule.«
»Koliko ste pa že stari?«
»Hej,« se je vzradostila, »še štiri leta mi bo dal ljubi Bog, pa jih ne bom imela nič manj kakor devetdeset.«
Barbkim obraz je drhtel v svetlem zadovoljstvu. Kanarček v kletki nad omaro je veselo poskočil s palčke na palčko in zavriskal svojo pesem.
»Oh, gospod Janko, pridite še kdaj…«
»Bom, in če boste imeli spet kakega Rušiča, ga bom že jaz za ušesa!«
»O, če ne bo hujši, kakor ste bili vi…«
Stisnil ji je hladno, uvelo roko, se nasmehnil in odšel. Živžav v sosedni sobi je utihnil na mah in Petrušič je čutil, kako skozi okna gledajo za njim.
V
[uredi]Po vseh cerkvah in cerkvicah so zvonili zvonovi. Po vseh pokopališčih: po tistih, ki se razkazujejo z razkošnimi grobnicami in venci, s spomeniki in z marmornatimi stebriči, kakor tudi po bornih selskih božjih njivah, kjer je grob enak grobu, so migljale svečke in drhtele pred vlažno temo v noči na Verne duše.
Petrušičkin grob pri Svetem Jakobu je bil najmlajši na Otavicah, ves v lučkah in v krizantemah. Janko in Tina sta zamišljeno zrla v gomilo, ki ju je ločila od matere. Redke besede, ki sta jih spregovorila, so se sukale ob časih in ob dogodkih, ki so bili tesno povezani s pokojnico.
Noč je bila hladna in rahlo meglena, vendar se je pokopališče Svete Magdalene iz Tuševega dola, postavljeno sredi vaškega polja, bleščalo ko goreče Jezerce. Daleč doli za gozdom se je lepo videl sij farnega pokopališča v Vojni vasi, kakor bi žarel v noči skrivnosten zaklad.
Zvonovi so se ubrano zlivali v eno samo otožno misel o rajnih, ki živijo v večnih pokrajinah onega sveta, kamor se vsak človek tako brani iti. Boji se iti, zakaj že sam pogled na lobanjo, na velike, prazne očesne votline ga navdaja z grozo in žalostjo. Milo zvonjenje po podružnicah se je družilo v sladko melodijo pozabe in miru, tolažbe in utehe, v prečudovito hvalnico božji pravičnosti, da smrt neizprosno zenači, kar je življenje glasno ločilo.
Janko se je vrnil v šolo. Njegovo življenje bi enolično in vsakdanje teklo dalje, če se ne bi bila v gimnazijskem učiteljskem zboru zgodila majhna sprememba, res neznatna sprememba.
Novi kapiteljski vikar Marko Žlebnik bo poučeval verouk v prvih dveh razredih, ker stari katehet več ne zmore vsega zavoda.
»Kakšno srečanje, Janko!« je vzklikal vikar. »No, da bom s teboj kedaj v istem kraju služboval —! O, ti puščavnik skriti in tihi!«
Janko se je smehljal. Srečanje mu je bilo drago, vendar ga ni navdalo s posebno živahnostjo: prišlo je preveč iznenada, niti malo ga ni bil pričakoval.
»Dolgo se že nisva videla,« je menil, »res dolgo.«
»Zato boš pa tudi dajal odgovor, kod si se skrival vsa ta leta,« je veselo govoril Marko. »Saj, če se dobro spominjam, sem te zadnjič gledal takole od blizu na Gomili, na svoji novi maši.«
Janko je molčal.
»Veš kaj,« je rekel vikar mirneje, ko je videl, da prijatelj ni več oni veseli študent, kakršen je živel v njegovih spominih, »pridi kedaj k meni, tam se bova lepo o vsem domače pomenila. No, kedaj boš prišel?«
»Proti koncu tedna enkrat,« je raztreseno odgovoril Janko.
Tam se bova lepo o vsem domače pomenila…
Marko, prijatelj dragi, med nama je vendar sedem dolgih let, ko sva imela vsak svoje osebno, povsem različno življenje. Ali sva še upravičena, da to življenje zdaj iskreno vzporejava, kakor sva delala nekoč v gimnazijskih letih, ko sva tudi vzporedno rasla? Marko, v sedmih zrelih letih… Ne, zavese so in bodo ostale: tudi zate, edinega prijatelja!
Sobotni popoldan v vikarjevi sobi.
»Oženjen torej še nisi, Janko. Kako vendar to? In kaj je z Mojco?«
»Marko, o vsem drugem bova govorila, samo ženitve in podobne stvari bova pustila ob strani,« je mračno odvrnil Petrušič. »Prihraniva si to za kakšno drugo priložnost.«
Vikar se je čudil in se smehljal in molčal. Nato se je zresnil in gledal predse.
»Večkrat sem v poletnih mesecih prišel za nekaj dni domov in včasi sem te hotel obiskati, a nikdar te ni bilo na Otavicah.«
»Res, bil sem doma le za kak dan, sicer pa sem izpopolnjeval svoje strokovno znanje. Saj vsakdo ve, da univerza človeku samo pota pokaže, približati pa se znanosti do kraja in se poglobiti vanjo mora potem sam. Želel sem postati srednješolski učitelj, ki bi bil temeljito podkovan v svojem predmetu.«
»Seveda,« je veselo pripomnil Marko, »ti ne bi mogel prenesti, ako bi te kak prizadeven osmošolec v malenkosti zadel!«
»Umaknil sem se torej letnicam in imenom in bitkam ter začel študirati umetnostno zgodovino. Nakupil sem si knjig in ves prosti čas posvetil študiju. In potem sem poleti potoval blizu in daleč in primerjal tisto v knjigah z onim v resničnem svetu. Danes vidim, koliko lahko človeka naučijo potovanja!«
Zadovoljno se je smehljal in pravil dalje:
»Prve počitnice: Dalmacija, druge: Rosna in Srbija. V tretjih počitnicah sem šel na sever: Koroško, Dunaj, Praga. Moj Bog, koliko podob in spominov se človeku vtisne v dušo!«
Nekoliko je pomislil in nadaljeval:
»V četrtih počitnicah sem obiskal Pariz.«
Nasmehnil se je, kot bi hotel v en sam bežen spomin zgostiti vse bogate vtise s tistega pota.
»Potem pa sem šel dve poletji zapovrstjo v obljubljeno deželo umetnosti, v Italijo. Prvič sem dospel do Florence, drugič me je zanesla pot do Sicilije. Koliko lepega vidi in občuti človek po raznih galerijah, pinakotekah, muzejih, starodavnih gradovih, cerkvah in gledališčih! Res je denar najkoristneje naložen v potovanjih, razen za človeka seveda, ki si ga načrtno kopiči in potem po kupu meri svojo veljavo v družbi.«
»Kako si si vendar mogel pri plači toliko prihraniti?« se je čudil Marko.
»Kaj misliš, da sem hodil po svetu kot bogataš? Ne bi prišel daleč s prihranki! Ne vprašuj, ali sem bil kedaj lačen ali sem spal na trdih tleh ali sem dolge razdalje prehodil peš! Vse to je bilo. Med šolskim letom sem živel kot skop profesor, ki niti ne kadi niti ne pije, med počitnicami pa kot študent.«
Marko se je bolj in bolj čudil. Zamišljeno je poslušal Otavičana, skušal razumeti njegov lov za lepoto, njegova doživetja. S tesnobo v srcu je začutil, kako daleč sta si že in kako je ločeno življenje ohladilo in zrahljalo njuno nekdanjo povezanost.
»Niti ene razglednice mi nisi nikdar pisal!«
Jankov obraz je spreletela senca.
»Kakih pet sem jih pisal vseh skupaj, in še te samo mami.«
Nekaj se Marku ni ujemalo. Uprl je svoje lepe svetle oči v Janka in z nasmehom rekel:
»Če si vsaj nekoliko še tisti stari in veseli fant, potem me nihče ne bo prepričal, da je bil tvoj vsakoletni beg po svetu le želja po znanju. Ali je tako ali ni?«
»Kako misliš?«
»Po svetu te je moral gnati tudi kakov notranji nemir.«
»Notranji nemir,« je trpko ponovil Janko, »ne vem… Povsem novo življenje, ki se vanj nisem mogel vrasti… razumeš, tako novo, kakor si ga nisem nikdar zamišljal, me je sililo v svet…«
Tu je spet stena, ki skozi njo ni mogoče, je spoznal Marko. Gledal in gledal je prijatelja in začela se ga je polaščati tiha žalost. Ni mu ostala skrita Jankova zamišljenost, neka utajena grenkoba, ki človek misli o nji, da jo je že udušil, pa mu kdaj pa kdaj le posije iz oči.
»Ne smeš me tako gledati, ker bom mislil, da sem kaj zagrešil,« se je nasmehnil Janko in se spet zazrl skozi okno tja proti Šmihelu… na jug… v praznino.
»Na moji novi maši — tega ne bom nikdar pozabil — si me vprašal, ali sem srečen človek. Ali smem jaz danes tebi staviti to isto vprašanje?«
Oni je še vedno gledal skozi okno. Ko je videl, da mora nekaj odgovoriti, je stisnil ustne in odvrnil:
»Srečen človek? Pred sedmimi leti sem se nečemu odpovedal in ves ta čas nisem prelomil odpovedi. Imel sem močno voljo, ne? Vi duhovniki pravite in vera uči, da odpoved človeka notranje osrečuje. S tem pa sem obenem odgovoril na tvoje vprašanje.«
»Osrečuje človeka, ki ima močno vero,« je mirno pripomnil Marko.
»Močno vero!« je vzkliknil Janko, in kakor bi mu bilo žal razburjenja, je tiho povedal: »Jaz nimam močne vere, že sedem let prenašam to slabost v duši.«
»To vidim Janko, in smiliš se mi —«
»Nikomur ine razodevam in pri nikomer ne iščem usmiljenja!« je odsekano odvrnil Otavičan. »Od nikogar ne pričakujem tolažbe. Jaz sam najbolje čutim, kaj in kako je z mano.«
»Janko!« se je zavzel vikar. »Z vsako besedo mi postajaš bolj nerazumljiv!«
Ko je oni molčal, je spodbudno nadaljeval.
»Vsevedni B.og najbolje ve, kaj te teži. On ti tudi daje moč, da moško prenašaš svojo težo. In jaz sem prepričan, da ti bo nekoč to težo vzel z duše!«
Petrušič je vstal za odhod.
»Pridi še kaj k meni, Janko! Ne zapiraj se v svoj molk in v svojo samoto! Midva bova lahko vedno našla skupne stvari za pogovor.«
Beg iz molka in iz samote…
VI
[uredi]Življenje brez kakšnega posebnega zanimanja za ljudi in dogodke v mestu je Janka že skoraj zazibalo v svojo enoličnost. Tedaj pa je profesor doživel novo iznetnadenje, ki ga je vrglo iz njegove trezne nedostopnosti in naveličanosti.
Nekoč je obedoval v hotelu in kakor po navadi se ni oziral s svojega prostora po sobi. A nenadno je začutil, kako počivajo na njem radovedne oči. Okrenil se je proti oknu in mimogrede pogledal: mlada dama se mu je nasmehnila, in to ga je vznejevoljilo. Ali se odkod poznava? se je vprašal. Čez čas se je vnovič ozrl nanjo: še vedno se je smehljala. Zdaj se je tudi njemu zjasnil obraz, tako da je vstal in stopil k njeni mizi.
»Dovolite, ali ste ali niste… Majda?«
»Seveda,« je vedro odgovorila, »in tudi Kovačeva sem še! Kako neki ste me mogli spoznati, gospod profesor?«
Takoj se je znašel.
»Oh, saj ste prav taki, kakor ste bili v šestnajstem letu. Že takrat ste se razcveli in, kakor vidim, ste potem rasli v cvetu ko ajda.«
»Vi ste pa izreden kavalir!«
»Upam, da nisem preveč rekel,« je tiše odvrnil.
»Toda tistih lepih kit več nimate. Seveda, kje je zdaj že tista moda!«
Majda se mu je smehljala. Bistro ga je gledala in videla, kako prihaja v zadrego.
»Jaz sem učiteljica petja tu na meščanski šoli.«
»Ali res?« se je začudil. »Seveda, vi ste bili že nekdaj cel muzikus!«
»Poučujem pa tudi ročno delo.«
On se je pokroviteljsko pošalil:
»Kako lahko boste osrečili svojega moža, gospodična Majda! Stanovanje se bo kar svetilo v svoji čistosti in svežosti, v čipkah in prtičih, a po mirnih sobah bo odmevala vaša pesem.«
»Ali vi vedno tako lepo govorite?«
»Ne vedno,« je počasi odvrnil, »samo ob velikih praznikih, ob kakem posebnem srečanju… le redkokedaj.« Njene tople, radovedne oči so bile uprte v njegov obraz. Videla je velike spremembe, ki jih je čas zapustil na tem obrazu, in se je zamislila.
To visoko, nagubano čelo; za naočniki te oči, ki se nikdar ne smejejo; te poteze okoli ust; te stisnjene ustnice, kakor bi molče izražale neuklonljivo voljo; in sploh ta mračina — ali ni izraz nekega skritega trpljenja?
In na njegovi roki ni videla poročnega prstana.
»Odkar ste odšli od nas, ste nas čisto pozabili,« mu je rekla očitajoče. »Nikdar nas niste potem več obiskali. Mislili smo že, da je kaka zamera —«
»Nikakor, gospodična Majda!« je vzkliknil. »Ni govora ne o zameri, ne o pozabi. Življenje je pač tako naneslo… kakor je življenje naneslo tudi to najino današnje srečanje.«
Zunaj je mirlelo mrzlo novembrsko sončece, ki v človeku tako rado zbudi željo po mirnem domu in po počitku.
»Res,« je oživel Janko, »kako je pa z Borjo?«
»Letos je naredil maturo in zdaj študira v Zagrebu medicino.«
»Eno leto je izgubil,« je preračunal Janko.
»Da,« se je nasmehnila, »v peto šolo je hodil dve leti.«
»To ni nič hudega! Če mu je le kaj skušenj prinesel oslovski most. No, upam, da je Borja pameten fant…«
Bila sta spet v sedanjosti.
»Ali ste tukaj redno na hrani?« jo je vprašal.
»Da, od petnajstega.«
»No, potem se bova lahko večkrat videla.«
Odšel je in ona je ostala sama za mizo. S kljuke je vzela časnik in zalistala po njem. Ni mogla brati. Nenadno srečanje se je je preveč dotaknilo. Petrušičev obraz ji ni hotel izpred oči in zamišljeni pogled se ni hotel zjasniti.
Sonce se je komaj še borilo z nočno zmrzaljo, dokler ga niso zastrle sive megle. Po grmovju in drevju se je iz mraza in vlage rodilo nežno ivje, ki se je tu pa tam pod težo umolkle ptičice lahno osipalo na okostenela tla.
Sneg ni bil več daleč.
Na praznik Brezmadežnega spočetja je bila ob osmih v frančiškanski cerkvi slovesna maša. Orgle so bučale, akordi so se lovili s , kora, plahutali pod visokim stropom, se vračali mimo oltarja in se izgubljali v ladjah. Nenadno pa so postali tihi, šepetajoči, dokler se ni prelil vanje srebrno čist sopran.
Ave Maria, gratia plena…
Glas je trepetal nežno ko struna, potem pa se pogumno vzpel v višino, valovil, spet popustil in počasi izzvenel kakor nekje v veliki daljavi. Ljudje so začudeno obračali glave in se ozirali na kor.
Janka je pesem ko očarala.
Kdo to poje? Kje sem že slišal ta glas?«
Sancta Maria, mater Dei…
Čudovita Gounodova skladba je profesorja navdala z mehkobo, prebudila mu davne spomine.
To poje Majda, nihče drug!
Opoldne ji je rekel pri kosilu:
»Danes sem se prepričal, da ste res odlična pevka, gospodična Majda.«
»Ali sem vas posekala?« se je pošalila.
»Pa še kako! V opero bi morali iti! Toda kje so že oni časi, ko sem jaz pel Ave Marijo in ste me vi prijazno spremljali na violino!«
»Niste še pozabili?« se je zavzela in oči so ji zasijale.
»Nikdar ne bom pozabil!«
Zamišljeno je gledal predse.
Po dolgih letih je danes zaslišal melodijo, ki je bila tako tesno povezana z ono daljno pomladjo ljubezni in sreče. In ta pesem, ki mu je bila zdaj draga in hkrati tuja kakor ona davna, hitro minula sreča — zora prihajajočega sončnega življenja — se je povrnila čez sedem let z osebo, ki je bila priča, nedolžna otroška priča tistih njegovih nepozabnih jasnin.
»Oh, snežiti je začelo, poglejte!«
Ozrl se je skozi okno in videl, kako se v burji vrtinčijo snežinke, kako plešejo in se oprijemljejo golih kostanjev in zmrzlih tal. Potem se je obrnil k Majdi.
»Tako spoštljivo me gledate kakor učenka, ki pred tablo pričakuje odličnega reda,« ji je rekel dobrovoljno. »Pozabite na tiste čase, ko sem vas poučeval in vam moral biti v zgled! Zdaj sva vendar stanovska tovariša.«
Veselo ga je pogledala in si v zadregi popravila lase.
Tako so minevali njuni pogovori in tako so se vrstili dnevi. Janko je po Majdini zaslugi zapuščal svoj molk in samoto. Medtem so se bližale božične počitnice.
»Za letošnji božič nas boste pa obiskali v Ljubljani, ne?« ga je opomnila. »Papa in mama vas lepo vabita. Gotovo bo tudi Borja zelo vesel. Zdaj se res ne morete z ničimer izgovarjati.«
»Obljubljam, da bom prišel, gospodična Majda.«
»Oh,« je vzkliknila, »pustite vendar tisto gospodično! Tako čudno mi je, kadar slišim to besedo iz vaših ust. Recite mi kar Majda! Tako kakor nekoč!«
Postajala sta si bolj in bolj domača. Davno poznanstvo je zaradi okoliščin, ki sta v njih živela, rodilo med njima tovariško povezanost in prijateljstvo. Nista se več srečavala in pogovarjala samo v hotelu opoldne ali zvečer. Pogosto sta odšla skupaj na sprehod in, ker sta bila še obadva neporočena, sta v ljudskih očeh kmalu postala zaročenca.
»Vse, česar sem se doslej v življenju lotila, mi je uspelo,« je govorila Majda, ko sta obstala vrh Marofa in gledala belo zimsko pokrajino, »le v nečem sem doživela neuspeh.«
»Uboga Majda!« se je nasmehnil. »V čem se vam je pa uspeh izneveril?«
»Prenašala sem vam ljubezenska pisma, vi pa še niste poročeni.«
»V življenju je pač tako,« je zamišljeno odgovoril, »da ne vodi vsaka ljubezen do poroke, in tudi tako je, da ni vsaka poroka sad ljubezni. A to vi gotovo že sami veste.«
Majda je čutila, kako se je izognil vsaki besedi o isebi, in tedaj je vedela, o čem ne sme govoriti z Jankom.
Vikar Marko je medtem zaman čakal prijatelja. Vendar se ni vznemirjal niti čudil. Razumel je Janka: nihče na profesorjevem mestu ne bi bil drugačen. In če je bila ženska vzrok njegovega življenjskega nemira, kdo ve, ali ne bo spet ženska tista, ki mu bo vrnila mir? In kdo ve, ali ni prav Majda Kovačeva tista?
VII
[uredi]Iz gozda onkraj Otavic, kjer se v prav hudih zimah pojavijo sestradani divji prašiči s Kočevskega, je Jamko na badnjik prinesel nizko smrečico. Kakor otrok je bil vesel, ko je v topli sobi delal božični spominek. Lurška Mati božja iz mavca se je morala za čas do Treh kraljev umakniti s častnega mesta v kotu in napraviti prostor svojemu sinu Jezuščku v jaslicah. Z njo je romal v predal tudi zaprašen venec obledelih papirnatih rož, ki ga je bila v bog ve katerih večerih spletla pokojna mati, ko se je sklanjala k petrolejki in mislila na sina.
Smrečica je stala tam ko sleherni božič polna vsakovrstnih bleščečih se obeskov in nakita: raznobarvnih bunčic, pozlačenih orehov, ščipalk s svečicami, zlatih in srebrnih las. Na vrh je bila pritrjena svetla zvezda iz pisane steklene pene in z visoko konico. Pod drevescem pa se je na mahu sredi ovčic in pastirčkov sklanjala Marija nad Jezuščka, sveti Jožef pa je modro stal ob strani.
Ko je bilo vse na svojem mestu, lepo za pogled in ganljivo za verno srce, se je Janko spomnil na tiste svete večere, ko je mati ob ljubeznivem postavljanju božičnih spominkov pela stare pesmi o Rojstvu in zaverovano gledala jaslice v kotu, kakor da bi bila v samem Betlehemu, in sicer ono prvo noč…
Tiho se je pričelo mračiti. Janko je sedel pri oknu in gledal ven. Po vrtu je ležal sneg, nikjer ni bilo videti človeka, še otroci so bili lepo doma na gorkem.
Pri nas je gorko, je tegobno razmišljal, a nobenega otroka ni, ki bi oživljal ta dom. Vse je tiho in bo tiho tudi ostalo, čeprav vsa hiša vpije po veselem detinskem živžavu. Kako pusto in suho in strogo je to življenje!
Čustvo, ki ga do tega božiča ni poznal, ga je nenadno navdalo z obupom: groza ob misli, da bodo vsi lepi prazniki minevali v molku in osamelosti. Vsa njegova duša si je želela družine: toplega smeha, radostnih obrazov, veselo začudenih oči, domačih popevk, šegavih pogovorov in zabavnih iger za belo javorovo mizo. In čim bolj je bila družina neizpodnjiv sen, tem bolj si je je vsa njegova bít želela.
Tina je prišla v sobo in nažgala luč. V kotu se je vse zableščalo. Nasmehnila se je in pogledala brata.
»Še v cerkvi ne bo tako lepo ko pri nas, Janko.«
Nič ni odgovoril, še vedno je bil v svojih mislih. Počasi pa se je zdramil iz senc, ki sta jih stkali mučna preteklost in siva prihodnost.
»Nocoj ne bova nič večerjala, ker je velik post,« je rekla Tina.
»Seveda ne, pač pa bova tolkla orehe in lešnike in jih prigrizovala z jabolki, kakor bodo delali tudi po drugih hišah in je navada na današnji večer.«
»Lešnikov ni nič letos,« je rekla in odšla po badnjiški prigrizek.
Lešnikov ni nič… Tiste pridne roke, ki so jih bile včasih nabrale litre in litre, so se o minuli letini mrtve sklenile z rožnim vencem med prsti…
Kako hitro gre čas, kako na svetu vse naglo mine, najsi bo bridko ali veselo! Vse pa zapusti otožen spomin: bridkost zaradi trpljenja, s katerim je bila združena; veselje zaradi svoje kratkotrajnosti, šibkemu človeškemu srcu se toži ipo preteklosti in ga je strah bodočnosti. Močan človek pa…
Janko je prijel oreh in ga z udarcem desne dlani zdrobil. Nasmehnil se je rumenemu jedrcu.
Nič strahu! si je samozavestno govoril. Nihče me ne bo videl na kolenih, zlomljenega zaradi notranje slabosti!
Sestra in brat sta govorila o tisoč malenkostnih stvareh, ki jih prinesejo in prav tako tudi odnesejo dnevi, tedni in meseci. Na prtu se je večal kup orehovih lupin in jabolčnih olupkov, dokler ni sestra z materinsko resnostjo rekla:
»Zdaj bova molila rožni venec.«
Odvila je petrolejko in pokleknila v kot, on pa je dalje sedel za mizo. Njegov nizki glas se je menjaval z visokim sestrinim, molila sta domače, kot molijo po drugih otaviških hišah.
Pri Svetem Jakobu kraj vasi so zabrneli zvonovi v pokrajino, ki jo je oblivala sanjava mesečina. Zvezde so migljale v mrzlih višinah, skrivnosten blišč je dihal z zasneženih dobrav in brežin.
Noč je bala polna brnenja. Sveti Janez Krstnik, Sveti Jernej, Sveta Magdalena, Sveti Miklavž, Sveti Janez Evangelist, farni Sveti Peter doli na ravnini za steljniki... in tam daleč na severu… da, to je bil Sveti Štefan v Semiču…
Skozi milo svetonočno jasnino so plavale hvalnice Bogu na višavah in sveti božični mir je prihajal v srca ljudem dobre volje po vesoljnem svetu.
Tina in Janko sta odmolila rožni venec. Petrolejka je spet močneje zagorela.
»Zdaj pa pojdem počasi k polnočnici, ko je tako lepa noč, da niti luči ne bo treba,« ji je rekel.
Tina je ostala sama. Kot nekoč mati, tako je zdaj ona pela stare božične pesmi resno in pobožno, kakor da je pri petdesetih in ne pri šest in dvajsetih letih. Luč je gorela vso noč.
Soseska Svetega Jakoba je imela na božič mašo v domači podružnici. Dan je bil topel in sončen, v gori je bučal jug — vreme je spominjalo na svečnico.
Popoldan je Janko prespal, zvečer pa je stopil k trtjem, ki so uboga in pozabljena čemela v snegu, medtem ko je mlado vino po zidanicah čakalo kupcev. Vedno, kadar se je hotel razvedriti, se je zatekel v gorice in gledal pokrajino pod sabo: dragi svet otroških let, čistih sanj in široke ljubezni. Vračal se je vedno pomirjen, kakor bi mu misel govorila, da je na zemlji poleg neprijazne, brezčutne sivine še mnogovrstna lepota nepokvarjenega stvarstva, ki človeka navdaja s pozabo in osrečuje.
Praznik svetega Štefana je padel na soboto, tako da so se vrstili trije svetki.
»Na letošnji god bom imel pa same ostanke na mizi,« je šaljivo pripomnil, zroč v sestro. »Oh, kako se človek naveliča tega prazniškega dolgočasja!«
Tina pa je rekla:
»Nikdar se nisi še pritoževal nad dolgočasjem, pač pa si mnogokrat zatrjeval, kako se na Otavicah spočiješ in oddahneš.«
»Kaj je potem to? Ali se staram, da postajam siten in godrnjav?«
Odprl je okno in vlažna zimska svežina je lila v sobo. Od Hudelove zidanice je bilo čuti pijano, zateglo prepevanje in posamični vriski so se razlegali čez puste dobrave.
Ko je tudi godovni dan zbežal v minulost in so južni vetrovi prepregli nebo s težkimi oblaki, iz katerih je pričel sipati sneg v velikih in gostih kosmih, je Janko odšel v Ljubljano, da spolni obljubo.
Kovačevi so ga sprejeli nadvse prisrčno. Nobene očitajoče besede ni slišal zaradi dolgoletne odsotnosti in nihče ga ni vprašal, kaj neki ga je zadrževalo, da jih ni prej obiskal. Čutil je, da je dobrodošel in da so ga veseli kot dobrega in dragega znanca. Bilo je jasno, da je vse to tako ukrenila Majda.
Janko je Barji stisnil roko in vzkliknil:
»Zdaj vas tista črešnjeva veja na Otavicah ne bi več držala.«
Borja se je smehljal in strmel v svojega nekdanjega inštruktorja.
»Nas ne bi držala, mene pa bi,« je veselo odvrnil z nizkim glasom doraslega človeka, ker je videl, da ga Petrušič vika iz nagajivosti.
»Morebiti je pa tudi veja še zrasla in se odebelila.« Nato je pogledal sestro in videl, kako prečudno čisto ji sijejo oči.
V srce mu je prišla lepa misel: Majda ljubi Janka, o tem ni zdaj več nobenega dvoma.
Ko so sedeli zbrani za mizo, pa je opazoval profesorja. Čim dalje ga je opazoval, tem bolj se je čudil in tem nemirneje se je spraševal: Kaj je z njim? Kaj ga muči in raztresa? Čemu se nikoli več tako zvočno ne nasmeje, četudi pove kakšno smešno in nagajivo misel?
Borja se je zaman trudil, da bi ujel kako Jankovo kretnjo, ki bi govorila o ljubezni do Majde. Bister je bil in je kmalu spoznal: Resen in vljuden je Petrušič v besedah in nič ne kaže, da bi mu bil kdo izmed nas več ko samo dober znanec.
Obisk pri Kovačevih je bil Janku ljub in prijeten, četudi profesor ni imel občutka, da bi bil ta obisk bog ve kako važen za njegovo življenje. Vrnil se je na Otavice miren in tih, kakršen je bil navadno in kakršna je bila bela trikraljska zima.
Majda pa se je spremenila. Tudi ona je bila mirna in tiha, čeprav je bila po navadi živa in glasna ko majski log.
Srca bolečine skrite…
VIII
[uredi]Sredozimski mesec januar je minil, februar pa je prišel s pogumnejšim soncem, ki se je upiralo v belo pokrajino, z bučanjem vetrov, ki so otresali zasneženo drevje, z obljubo, da je pomlad že za bližnjimi gorami.
Novo mesto je vedelo za veliko skrivnost: za ljubezen med Petrušičem in Kovačevo. Temu se ni bilo čuditi. Oba sta spadala v tisti krog ljudi, ki daje podeželskemu, deloma še patriarhalnemu mestecu pravi kulturni pomen in je torej trgovskim meščanom velik ponos.
Janko je bil znan in ugleden kot profesor ter tudi med dijaštvom priljubljen. On edini izmed gimnazijskega učiteljskega zbora ni imel študentovskega vzdevka, in to je dosti pomenilo. Dijaki so se ga bali in so visoko cenili njegovo znanje, ker je mnogo več dajal, kakor je bilo v učnih knjigah, in je tudi mnogo več zahteval. Česar noben drug profesor ni mogel doseči s svojim predmetom, to je Janko dosegel z zgodovino: učenci so tekmovali med sabo, kdo bo bolje odgovarjal in kdo bo dobil boljši red. To tudi ni bilo težko. Od začetka do konca ure je Janko sedel za katedrom ali korakal pred klopmi od okna do vrat, od vrat do okna z rokami prekrižanimi na hrbtu, gladko, razločno govoril in razlagal tihemu, zbranemu razredu. Zdaj pa zdaj je stopil k tabli in napisal tuje ime, latinski izrek, važen izraz. Ko je zazvonilo konec ure, se je strogo ozrl po razredu in rekel:
»Ako ne pojde to prihodnjič ko po maslu, boste leteli v klop kakor politi cucki.«
Pogladil si je lase in odšel iz tihotnega razreda.
Ko je pri spraševanju ta ali oni izvrstno odgovarjal in je bil tudi v podrobnostih podkovan, da so se slabši učenci čudoma čudili in šepetali, ko se je tovariš zmagoslavno vračal izpred table: »Šest… šest…«, se je oglasil Janko:
»Dà, šest bi mu dal, ako bi obstajal ta red!«
Zato Janka noben dijak ni imenoval drugače ko ,profesor Petrušič‘.
Majda Kovačeva pa je slovela kot glasbenica in pevka, in Novo mesto je znalo njene zmožnosti razumeti, ceniti in uporabiti.
Ko so zdolgočaseni, vedoželjni in vsevedni malomeščami videli Petrušiča s Kovačevo, bodisi da sta se o slabem vremenu dlje ko po navadi zadrževala v hotelu, bodisi da sta hodila na sprehode čez Marof, proti Ločni, na Grm ali proti Šmihelu, se je rodila sodba: Med njima je ljubezen.
Ta sodba je bila ne samo verjetna, marveč je sčasoma dobila celó novo potrdilo; in sicer tedaj, ko je postalo znano, da Petrušič zahaja tudi h Kovačevi na stanovanje. Novo mesto je šepnilo samemu sebi: Ni več daleč do poroke, čeprav se še zmerom vikata!
Onadva se nista vznemirjala, ker jima sodba okolice po čudnem naključju še ni prišla na ušesa. A če bi bila zvedela zanjo, bi bil njun odgovor kaj različen.
Majda bi najbrž zardela in zmedeno pogledala v tla, Janko pa bi se najprej vzvišeno nasmehnil, potem pa mračno rekel:
»Kakšnih čvekarij so zmožni ti ljudje!«
In ker bi ga sodba o ljubezni in o nameravani bližnji poroki tudi užalila, bi še trpko dodal:
»Kako so ti ljudje površni in neresni!«
Medtem se je februar počasi poslavljal. Bili so mrzli in sončni dnevi, ko je držala burja, potem so prišli spet mračni dnevi z vlažnim dihom južnega vetra v zraku, čemur je sledilo megleno vreme z dežjem in snegom ter novo dolgočasje.
Janku pa se je življenje nekoliko spremenilo.
»Ko ste bili še pri nas, to dobro vem, ste imeli zelo prijeten tenor, zdaj pa nič več ne pojete,« je rekla Majda, vesela, da mu more v svoji prikupni sobici postreči z likerjem.
»Sam res več ne pojem — človeka z leti zajamejo druge skrbi — a lepo petje še vedno rad poslušam.«
»Spominjam se, kako vam je bila pri srcu Gounodova Ave Marija…«
»Še zdaj mi je draga,« je rekel. »Ljuba mi je kot spomin na tista lepa visokošolska leta.«
»Oh,« je živahno povzela, »nikdar ne bom pozabila, kolikokrat ste me zlasti ono zadnje leto prosili, naj vas spremljam na violino.«
»Zelo ste bili ubogljivi in vedino ste mi radi ustregli,« jo je z nasmehom pohvalil, ves zamišljen v tiste minule čase. Gledal je Majdo… spomin se je vrstil za spominom, podoba za podobo…
Šestnajstletna deklica z dvema dolgima svetlima kitama, ki ji padata preko prvega cvetja dekliških prsi, jasno in spoštljivo zre vanj, lice naslanja na violino, v desnici ji drhti lok po strunah, po sobi plava tiha melodija, on pa poje latinsko molitev, obrnjen proti oknu, in misli na svoje dekle… na Mojco. Njegove oči so priprte, glas je čustveno vznesen, srce in duša sta predana pesmi. Tiha sreča mu sije iz oči, ki zro skozi zavese sedanjosti v pokrajino bodočnosti… Nenadno čuti, kako mu oči postajajo tople. Tedaj odpoje »Amen« in se Majdi hvaležno pokloni… in vidi, kako ji po licih polzijo obilne solze…
Koliko časa je doživljal ta spomin? Minuto? Trenotek? Gledal je Majdo: zdaj je stala pred njim kot štiri in dvajsetletna učiteljica petja in ročnih del, po srcu dobro, prijazno dekle; rosna šestnajstletna lepota se je umaknila zreli ženski milini.
»Ko že govoriva o onih časih, Majda, se spominjam, kako iste se nekoč ob spremljavi tiste pesmi razjokali,« je dejal z nasmehnjenim glasom. »Spraševal sem vas, kaj vam je, vi pa ste brez besed odšli iz sobe. Tisti dan me to ni vznemirjalo, kesneje sem pa večkrat mislil na oni vaš jok in nisem si ga mogel razložiti.«
Majda je pogledala v tla, njeno čelo je postalo gladko in negibno.
»Zdaj je vse že daleč in lahko mi poveste, ali vas je le pesem tako prevzela ali je bilo kaj drugega?«
Iskreno jo je gledal v oči in se smehljal. Tudi Majda ga je zrla v oči, a njen obraz je bil miren, skoraj otožen. Ko je videla, kako Janko pričakuje odgovora, je tiho rekla:
»Nisem še pozabila tistih solz… kakor tudi prve ljubezni še nisem pozabila… ko bi vi vedeli…«
»Prva ljubezen!« je začudeno vzkliknil in se ji sočutno nasmehnil. »Kdo neki je le bil tisti nesrečni gimnazijec, ki se je tako drzno in usodno pritihotapil v vaše srce, Majda?«
Komaj se je premagovala, da ni bruhnila v jok. Kako vendar govori ta človek! Ali nima nič srca, ali je slep?
»Kdo je bil?« je očitajoče odvrnila. »Vi še vprašujete?«
Šele zdaj so se mu odprle oči in srca se je polastila velika žalost.
»Ali sem nemara jaz tisti človek?«
Majdine rame so se krčevito stresle v joku, ki nikdar ne izostane, kadar se mora dekle v upu in obupu ponižati in olajšati svoje srce, prepolno ljubezni in bolečin.
IX
[uredi]V začetku marca je skopnel sneg in po prisojnih brežinah so zacingljali zvončki, zapiskale so rumene trobentice. Nato so se po vrtovih oglasile prve sinice s svojim plahim pozdravom prihajajoči pomladi: ci-ci, ci-ci… Od Trške gore je vela burja noč in dan tako da so bila tla vedno zamrznjena. Krka, ki jo je bila snežnica povečala in umazala, se je spet očistila. Tiho in mirno je tekla med bregovi, kjer so sladko dehtele rumenkaste mačice in kjer se je nekega toplejšega večera, ko so oblaki žareli nad Straškim hribovjem, zaslišala prva kosova pesem — polna in jasna melodija, ki človeka spominja na otožnost.
Tiho nedeljo je Janko preživel na Otavicah. Čeprav se še nikoli ni tako živo zamimal, kako napreduje domačija, je Tina vendar slutila, da so ga prignale domov čisto druge skrbi. Ali je bil beg pred mestom? Sestra je videla, kako raztreseno jo posluša in kako mračen je njegov glas. Bila je skrbna in razumna ženska, pred katero se on ni znal ne mogel pretvarjati. A ni silila vanj z vprašanji, kaj mu je; preveč ga je spoštovala, da bi si domišljala, kako ga lahko potolaži. V tem je bila čisto podobna materi. Tudi nji Janko ni izpovedal svojih težav, ker jih je bil vajen prenašati zaprte v srcu. In čemu bi zaman vzmemirjal sestro?
Kakor je vedno storil, ko ga je doma čez mero trla kaka skrb, tako je storil tudi na tisto tiho nedeljo. Po kosilu je odšel v gorico, k trtjem, ki so se solzila v soncu.
Bil je njegov posvet s tišino.
Pred njim se je razprostiral domači svet: Otavice s svetlo podružnico, vrtovi z brstečim drevjem, dobrave in brežine, kjer se dim po zgoreli šepraki, preperelem bilju in listju še ni umaknil pomladnim viharjem in ploham in kjer se je svetlikalo belo apnenčevo pečevje, kakor bi bila nevidnemu pastirju okamenela brezštevilna čreda ovac. Grmje je bilo še golo le brinje je nemelo v svojem temnem zimzelenem plašču in žolti abranki po leščevju so v sapicah otresali prah.
Z otožno ljubeznijo je gledal Janko svet svojih otroških let, kakor ga je že tolikrat gledal, hoteč najti v njem nekaj one nekdanje srčne vedrine in sproščenosti.
Stvar je jasna, si je rekel. Majda je bila že šestnajstletna zaljubljena vame. Kdo bi si bil mislil, da so one solze privrele v oči zaradi ljubezni, ki jo je raznežila pesem? V primeri z Mojco je bila Majda takrat skoraj otrok. Vsaj jaz sem jo imel za otroka. Po osmih letih sva se srečala v življenju; in čustvo, ki ji je ves ta čas tlelo v srcu, je zagorelo močneje in se razodelo.
Ali sem česa kriv pred Majdo? se je vprašal. Premislil je vse svoje življenje, kolikor ga je bilo vezanega na to dekle, in ni si mogel odgovoriti. Nasprotno, le nova podrobnejša vprašanja so se mu vsiljevala.
Ali sem ji dajal povod za čustva ljubezni? Ali sem stal vedno v primerni razdalji od nje? Ali sem si kedaj vsaj v mislih želel njene ljubezni?
Hladno, brez čustvenosti ko zdravnik po bolnikovem telesu je tipal po spominih in presojal svoja dejanja, a krivde pred Majdo ni našel.
Teža na duši pa je ostala in ni se umaknila hladnemu razumu. Ta teža je bilo sočutje do Majdinega trpljenja. Njeno trpljenje je resda izviralo iz neizkušenega, lahkovernega deklištva in se bo, o tem je bil prepričan, prerodilo ob svojem času v veliko življenjsko skušnjo; ali pa je bil prav on potrebem, da prinaša trpljenje in skušnje?
Ali je mogel slutiti, kako se bo končalo njegovo prijateljstvo do nje? Še na misel mu ni prišlo, da bi mogla čutiti Majda do njega kaj več, kakor je družbena povezanost, ki v tujem svetu zbliža dva stara znanca in ki se bo spet mimo pretrgala, ko ju podobno življenje v istem kraju ne bo več družilo.
In vendar — je Janko razmišljal dalje — kako da me je Majda močneje privlačevala ko Marko? Če ni bila želja po ljubezni, ali ni bil morebiti življenjski klic moške krvi po ženski krvi? Ne! je odločno zavrnil to misel. O tem ni govora, kri je molčala, kri molči že vrsto let, umirjeno je moje telo, kakor je umirjena pokrajina, ko se zdivja neurje.
Naposled se je Janku odkrilo spoznanje.
Ni ga gnala k Majdi čutnost, tudi želja po ljubezni ne, ampak ga je sililo k nji koprnenje po ženski nežnosti, ki edina bi mu mogla olajšati bolečine raztrganega srca in ki edina bi mu s svojo sončno naturo lahko približala svet pozabe in veselja.
Ali ni težnja trpečega moškega po ženski milini nekaj splošnega? se je spraševal dalje. Ali je to tisto, kar je Goethe nazval das Ewig-Weibliche? Ali ni to velika moška sebičnost, ki od ženske mnogo zahteva, a ji vsaj zavestno ničesar ne vračuje? In slednjič — ali se iz tega razmerja ne more roditi ljubezen?
Ustavil se je ob zadnjem vprašanju. Misli so se iskale in se naposled izoblikovale v jasen odgovor:
Ljubezen, ki se rodi iz čustva usmiljenja, je kakor nevonjiv jesenski cvet, ki človeka žalostí spričo svojih velikih, a nespolnjivih obetov.
Marčno sonce se je iztrgalo oblakom, tik predenje zašlo. Poljubilo je gozdnati greben z morjem migljajoče luči in počasi tonilo. Z Otavic so se setnce višale po hribu in končno ugasile tudi rdečkasti sij vrh Rodim. Zlata jasnina z zahoda se je širila po vsem mebu, tako da so žarela okna rodimskih zidanic in raztresenih bajt ko dragulji.
Janko se je čudil lepemu večeru. Snel si je naočnike, priprl oči in čutil, kako ga obliva zarja, kako se bolj in bolj mrači vsenaokrog, kako zvezda večernica zmagovito tekmuje s svetlobo dneva.
Lahkotno se je spustil po brežini, kakor da gre blagoslovljen z daljnega romanja. Z večernim vlakom se je vrnil v Novo mesto.
Tiste dni se je odločil, da spregovori z Majdo jasno in odkrito. Ni se bal, da bi mu dekle kaj očitalo. Tudi ga ni vznemirjala misel, kako mu bo pri srcu, ko bo morebiti videl drago osebo v joku in žalosti. Imel je mirno vest, ki je čustvenost ne bo spravila iz ravnotežja.
Majda se ga je po oni izpovedi sprva izogibala, potem pa se mu je spet približala, kakor se otrok približa očetu, ko misli, da je njegova krivda že pozabljena. Vprašujoče se je ozirala vanj in bila je manj zgovorna ko po navadi. Otožna zamišljenost jo je povzdigovala v neki drug svet in z obraza ji je sevala prenovljena, prečiščena lepota.
Večerni veter je pihal čez Marof, kjer je vse dehtelo po smolnatem brstju.
»Majda,« je mehko govoril Janko, »ako bi me bolje poznali, bi videli, da me zaslužim vaše lepe, iskrene in stanovitne ljubezni.«
Ali mu je nečimrnost narekovala te besede?
»Jaz, žal, nisem pesnik niti kak drug umetnik, da ni mogel silo svoje ljubezni obnavljati in preusmerjati.«
Majda ga je gledala začudeno, kakor da ga ne ni razumela.
»Mojco ste vsaj po zunanjosti poznali. Rad sem jo imel, čeprav mi je… no, zelo rad sem jo imel. To je bila moja prva velika in resna ljubezen, ki je imela svoj cilj. Končala se je, ne da bi naju popeljala v svet lepote, sreče in soglasja. Končala se je tedaj, ko sem mislil, da se v vsej popolnosti šele pričenja. Vi ste prvi, Majda, ki vam to pripovedujem.«
Pogledal jo je in premolknil za trenotek.
»Mojca — in čeprav je spomin nanjo združen z grenkobo in trpkostjo — bo vedno živela v meni kot sen, ki mu ni bilo usojeno, da me s svojim uresničenjem osreči.«
Majda je gledala v tla in ko v omotici poslušala Janka.
»Danes nič ne vem o Mojci, niti kje živi, niti ali je poročena. Ko sva se ločila, sva utonila vsak v svojem življenju in nisva se več iskala. Meni se zdi, kakor da bi mi umrla; in v srcu mi je, da sem ji še po smrti dolžan zvestobo.«
Zamišljeno se je ozrl v Majdo.
»Verjemite mi, Majda, da se še nikomur nisem tako odkril kakor zdaj vam. Toda imeli ste pravico to vedeti. Upam, da me boste zdaj Jaglje razumeli.«
Gorjanci so bili zastrti s pajčevinastimi meglicami. Navpično nad Sveto Jero je sijal prvi pomladni ščip in pod njim se je kakor na lepih starih slikah svetlikal bel oblaček. Pri dveh jezovih je šumela Krka, gornji je bil zlatosrebrn v mesečini. Med njima je bila reka ko velik kos razbitega rumenkastega stekla.
Majda se ni jokala. Najrajši bi bila poljubila tisto visoko Jankovo čelo.
X
[uredi]Vikar Marko Žlebnik je sedel pri mizi in gledal skozi okno proti jugu in proti zapadu. Pol neba je bilo sonce, pol neba dež, ob voglu proštije pa je zavijal neugnani pomladni veter. Pokrajina je bila ko otrok, ki si mu vsemu objokanemu povedal silno šaljivo zgodbico, tako da se mu je obrazek nenadoma razlezel v svetel smeh in so za solzami žalosti privrele nezadržljive solze veselja. Tako hudomušen je bil aprilski dan.
Na zaprta okna so zdaj glasneje zdaj tiše tleskale deževne kaplje in curki so drseli po šipah.
Marko si je z obema rokama podpiral glavo, gledal je skozi okna, a njegove misli so bile daleč stran od muhastega aprilskega vremena.
Kaj se je zgodilo med Kovačevo in Petrušičem? Zakaj se nenadno več ne shajata? Odkod je prišla v Jankove oči nova senca?
Iztrgati ga je treba iz osamljenosti! se je odločil vikar. Notranja razklanost ga razjeda; pozornost mu moramo obrniti navzven. Še enkrat ga bom povabil v naš kongregacijski krog!
To je tudi storil.
»Janko, ti najbrž ne veš, kako delavni so naši fantje zunaj šole. Sam se gotovo še spominjaš, kako navdušeno smo se tudi mi utrjevali v vsem dobrem in si krepili duha za neustavljivi polet v čiste višine.«
»Bil nas je en sam idealizem.«
»Kakšna pa naj bo mladina, ako ne idealna!« je vzkliknil Marko. »Življenje ji bo že omrtvičilo presmele težnje.«
Ko je Janko molčal, je vikar nadaljeval:
»Vabim te, Janko, ako utegneš, pridi kedaj na njihov sestanek! Potem boš sam videl, koliko življenjske resnobe je v njih. Tudi jim boš s svojo navzočnostjo vlil novega poguma.«
»Kedaj pa imajo sestanke?«
»Vsak četrtek ob petih popoldne v samostanski dvorani.«
Marko je videl, da je vsaka nadaljnja beseda odveč, in tudi Janko ni več spregovoril o tem.
Minil je prvi teden — nič se ni spremenilo: na fantovskem sestanku je bil ko po navadi samo duhovni voditelj Marko Žlebnik. Naslednji četrtek pa je tik pred začetkom prihitel zakesnel član in šepnil predsedniku, ki je že stal za mizo:
»Petrušič prihaja!«
Predsednik se je zganil in okrenil obraz proti vratom. Polotil se ga je nemir.
Janko je šel po samostanskem hodniku, skozi vrata na levi je krenil na kamnito stopnišče. Isti zatohli duh kakor pred petnajstimi in več leti! mu je govorila misel. Nič se ni spremenilo, zob časa tu očividno nima oblasti…
Ko je stopil v dvorano, je kakih trideset višješolcev vstalo s svojih sedežev. Medtem ko se je ta mladina začudeno spogledovala, mu je prišel naproti Marko, mu čvrsto stisnil roko in ga popeljal na stol poleg sebe.
Šele zdaj je predsednik zajel sape in pozdravil Petrušiča.
Dvorana je živo in veselo zaploskala. Janko je pogledal Marika, a ta mu je le zadovoljno pokimal.
»Prosim gospoda profesorja,« je nadaljeval predsednik, osmošolec Kočevar, »naj prizanesljivo presoja naše delo, upoštevajoč vse ovire, ki so mladosti zmerom napoti. Iskreno ga tudi prosim, naj odslej čim pogosteje prihaja med nas, ki imamo, žal, tako malo pogumnih prijateljev v profesorskem zboru.«
Dijaki so strmeli ob teh odkritih, skoraj drznih besedah. Petrušič v prvi vrsti je mimo gledal Kočevarja, svojega najboljšega in najljubšega učenca, in v srcu se mu je zbudil rahel ponos: Ta fant gre in pojde, kakor bi lepše ne mogel iti — prizadevno, naravnost, pokonci!
Vikar Marko je prebral odlomek iz svetega pisana in ga nazorno razjasnil, nato so se vrstile deklamacije, njim pa je sledil govor sedmošolca Maliča: Narod in kultura.
Janko je pazljivo poslušal, naslonjen na stol. In misel mu je govorila: Nista se izmenjali le sliki svetnega vladarja in cerkvenega poglavarja, tudi ta nova mladina je drugačna, kot smo bili mi v njenih letih. Samostojneje in odločneje gleda na življenjska vprašanja. Ob razgovora, ki je sledil, se je moral znova čuditi navdušenju, s katerim so se dijaki udeleževali društvenega dela. Sam se ni oglasil, marveč je s tihim, prizanesljivim smehljajem poslušal besede idealne mladine.
Ko je po sestanku odhajal z Markom, je zamišljeno rekel:
»Ti mladi ljudje resnično zaslužijo vso pomoč!«
Samo te besede je rekel — in Marko jih je prav razumel: bile so kesanje za preteklost in obljuba za bodočnost. Vikar je mislil še dalje: besede, ki bodo tega vase pogreznjenega človeka zdramile in praznino v njem napolnile z radostjo do življenja.
Vikarjeva misel se je kmalu izpolnila. Petrušič ni več samo tičal doma v svojih knjigah, ni se več ure in ure zadrževal pri časnikih v kavami in ni več osamljen hodil na sprehode. Živahnost v razredu, ki je izvirala iz ljubezni do predmeta in učencev ter iz veselja do vzgoje in poučevanja, ga je polagoma spremila tudi v svet zunaj šole. In Jainiko je postal Markov najpogositejši obiskovalec. Če pa je vikar pričakoval, da mu bo prijatelj do podrobnosti razkril moro svojega srca, se je motil. Sicer pa to niti ni poskušal spraviti iz njega. Z veseljem je ugotovil, da mu usmerja pozornost v vnanji, stvarni svet in da se profesor čuti zadovoljnejšega in mirnejšega.
Majda Kovačeva pa se je vedla kakor dekle, čigar ljubezenska izpoved sicer najde razumevanje, ne najde pa pričakovanega odgovora. V občutju ponižanja, užaljenosti in trpljenja se je Janku izmikala, kolikor se je le mogla. Ali ga je sovražila? Temno čustvo, ki se ji je zbudilo ob vsaki misli nanj, ni bilo sovraštvo. Zakaj le? V njem ni videla nobene krivde, čeprav ji je s svojim prijateljskim občevanjem oživil tisto davno, slepo in nezrelo ljubezensko nagnjenje, ki ga je bila čutila do njega. Ne, Janko ni bil ničesar kriv.
»Če je tukaj moči govoriti o krivdi, potem jaz sama odgovarjam za vse, o čemer bi bilo bolje, da se ne bi zgodilo,« si je končno priznala.
Ni čutila ne sovraštva ne ljubezni, čutila je le veliko praznoto v srcu in žalost. In večkrat, ko je sedela za klavirjem in udarjala po tipkali, je bilo čuti melodije, ki jih ji je narekovala razbolela notranjost. Tedaj se je zdrznila sredi solz in naglo stopila k oknu. Ah, zunaj pa je pela pomlad, ozračje je trepetalo v svetlobi in vetru, ptice so žvrgolele po drevju, dehtelo je nežno zelenje… in solze na Majdinem obrazu so se sušile ter se umikale mirnemu smehljaju in pozabi.
Jankove družbe ni več iskala, sprva zaradi občutja osramočenosti, kesneje iz ponosa: saj ni več otrok, in po vsaki hudi pireskušnji postane človek zrelejši in samozavestnejši.
Skriti oznanjevalci bližnje poroke so naposled umolknili: prenaglili so se bili. Zdaj so samo ugibali, zakaj sta se dva tako poznana človeka razšla. Zaman so ugibali.
Janko pa se je čutil prenovljenega po družbi študirajoče mladine. Vsak četrtek je bil priča njenega dela in navdušenja za tisto, kar je njemu samemu širilo in jačilo peroti v mladih letih. V tistih letih, ki so mu v spominu dehtela po samem jasminu, po žoitih mačicah in španskem bezgu.
XI
[uredi]Svetla, pojoča in pisana pomlad je ujela osmošolca Kočevarja v ljubezenske mreže. Fant, ki se je bil dotlej tako uspešno branil vseh takih bolezni, je to novo doživetje jemal sila resno in zrelo. Svet, kjer se je v topli in skrivnostni luči odstirala prihodnost v »rečnem sožitju z izvoljenko šestošolko Lijo, je bilo ozko obrežje Krke s svojimi idiličnimi potmi, klopcami, akacijami in mladimi jelšami, s perunikami in z ribami rdečeočkami. Tam je Kočevar okušal slast in bolečino omamne dijaške ljubezni.
»Glej, Lija, čez dober mesec bom maturiral, nato pridejo štiri leta na univerzi in potem se poročiva. Lahko se zgodi, da pridem kot profesor v Novo mesto. Tedaj bova ob večerih hodila tu ob Krki in obujala spomine.«
Lija se je smehljala tem lepim in ljubim sanjam; njene velike in jasne oči so zrle v rečno gladino, kjer je odsevala zlata in rdeča večerna zarja.
»Ali doma že kaj vedo?« je vprašal z velikimi, sanjavimi očmi.
»Mama nekaj sluti, jaz pa ji ne bom nič povedala, drugače se ne bom več smela ganiti iz hiše.«
Kočevar je bil ponosen na svoje dekle.
»Kaj boš pa nocoj rekla doma, ko se tako pozno vrneš?«
»Rekla bom, da sem se pri sošolki Vodnikovi učila matematike. To me niti malo ne skrbi.«
Čvrsteje jo je stisnil za roke. Zdelo se mu je, da sliši korake. Res — izpod akacij je počasi prihajal zamišljen človek, z rokami prekrižanimi na hrbtu. Kočevarju je postalo vroče, nato mu je srce vzdrhtelo v hladu, obraz pa mu je zagorel v zadregi. Bil je Petrušič.
Janko se je začudeno ozrl na mladi par, na svoja šolska znanca; mirno je odzdravil in šel dalje z mračno mislijo. Lepa reč! si je govoril. Imel sem ga za pametnejšega od drugih, on pa gre in se človeku še na nos nastavlja!
Lija se je boječe zazrla fantu v obraz, kakor da pričakuje tolažilnih in pomirjevalnih besed. In jih je res čula:
»Ne boj se, on nikogar ne naznani. Le za prvo zgodovinsko uro se dobro pripravi, ker je sicer rad zbadljiv.«
Nenadno srečanje s profesorjem Petrušičem je bilo Kočevarju povsem odveč, čeprav je imel mirno vest in razen tega na moč poštene namene z ljubljeno deklico. Čutil je, kako se nad toplim, ugašujočim večerom, nad žametno kosovo pesmijo zgrinja tiha skrb za oba. Saj je tudi on še vedno podrejen šolskim predpisom, razen tega pa v matematiki visi med da in ne. Toda zanaša se na Petrušičevo naklonjenost.
»Morala bova bolj paziti,« je zamišljeno rekel, ko sta se počasi vračala.
V dekletu pa se je nenadno prebudila sedemnajstletna kljubovalnost.
»Kaj se bova bala! Kdo pa nama kaj more? Drugi bi že zdavnaj morali frčati, pa se jim nič ne zgodi.«
Kočevar se je smehljal odločnim besedam samotolažbe, ne da bi jih zavračal ali odobraval. Naslednji dan pa ga je Petrušič ustavil na hodniku.
»Ali veste, kje stanujem?«
»Vem, gospod profesor.«
»Popoldne pridite k meni!«
Dijak je osuplo gledal profesorja. Ali je prav slišal? Kaj naj to pomeni?
»Rad bi, da se o nečem pogovoriva.«
Snočnje srečanje, to je kakor na dlani! si je rekel zaljubljeni osmošolec.
Popoldne je šel nevesel k Petrušiču. V srcu so se miu trle bojazen, užaljenost in upornost. Sklenil je, da bo zagovarjal in branil svojo ljubezen, da bo — skratka — nastopal kot zrel človek in kot vitez. Vendar ga je skrbelo, kako se bo pogledal z resnim in strogim razrednikom. Res da sta se zadnji čas v kongregacijskem življenju zbližala tudi kot človeka, a to je bilo dijaku le še neprijetnejše. Končno pa ga je pomirila misel, da bo gimnaziji kmalu dal slovo in da bo potem zadihal življenje omamne svobode in brezskrbnosti. Sprejela ga bo obljubljena dežela univerza, odprla mu bo vse vire svojega duhovnega bogastva. Štiri leta bo srkal modrost, potem pa bo z zaročenko Lijo obiskal Petrušica in ga z nasmehom pozdravil: Gospod profesor, ali se še spominjate nekega pomladnega večera —«
Janko je prijazno podal Kočevarju roko in mu ponudil stol. Sedla sta. Ko je videl, da se je bil mladi gost dovolj razgledal po sobi, je spregovoril:
»Se zelo veselite univerze, Jože?«
Ali je mogoče, da tako vprašuje strogi Petrušič? Osmošolec se je olajšano nasmehnil:
»Vse moje misli so že tam. Le matematika mi jih greni.«
»To razumem,« je dobrovoljno odvrnil Jamko, »a ne smete si delati nepotrebnih skrbi! Ste se že dokončno odločili za zgodovino?«
Kočevar je mračno odgovoril:
»Dà, gospod profesor, čeprav doma hočejo, da grem v bogoslovje. Pa se bodo že morali sprijazniti.«
Kako je njegovo dijaško življenje podobno mojemu! je Janka obšla misel. Iste želje, isti načrti, iste težave… Ko pa je pomislil na svoje zrelo življenje, se mu je zbudila v srcu zaskrbljenost in spoznal je, da mora s fantom spregovoriti odkrito in prijateljsko.
»Kdor hoče ostati dober človek, se mora vse življenje boriti za krepost in poštenje.«
Besede so bile izgovorjene počasi in preudarno, kakor bi bile stavek iz svetega pisma.
»Jože,« je nadaljeval, »zelo rad bi, da ostanete dober fant. A tudi vi se boste morali z vsemi silami upirati zunanjemu, posebno pa še notranjemu zlu. Zmerom boste morali tehtati svoje odločitve, dejanja in ravnanja s čuječnostjo, treznostjo in pametjo.«
Ko je dijak še vedno molčal, je Janko iskreno in toplo rekel:
»Eno samo nepremišljeno dejanje, eno samo kratko dejanje človeku lahko usodno preusmeri življenjsko pot.«
Kočevar je spoštljivo zrl razredniku v obraz. Čutil je, da iz profesorja ne govori suho pravilo, temveč življenjska skušnja. Bil je v nekem oziru že dozorel človek; vedel je, s kako veliko duhovno močjo in vztrajnostjo prenaša Petrušič svoje skrito nezadovoljstvo, ni pa mogel spoznati, iz česa to nezadovoljstvo izvira.
»Nočem vam pridigati niti vas opominjati na verske nauke, ker se ne čutim za to poklicanega. Tudi bi vam ne mogel nič novega povedati. Eno pa hočem povedati kot človek, ki pozna življenje bolje od vas, Jože.«
Osmošolcu je postalo topleje. Zdaj sva pa skupaj! je videl.
»Ljubezen med fantom in dekletom je lepo čustvo, dokler je plemenita. Ko preide to mejo, zaide v mrak in strast. Vi pa veste, da sta besedi ,strast‘ in ,trpljenje‘ pomensko isti. Škoda bi vas bilo za trpljenje. Vi zaslužite vse drugačno življenjsko pot, vi zaslužite sonce in pomlad. Razrasti se morate v drevo! Pot do tega pa mi pot čustvenosti in vzdihovanja, temveč pot neuklonljive volje in v daljo uprtih oči, ali da rečem z Župančičem: ,pokonci mož, vedno naravnost uprte oči, vedno v daljine namerjen korak‘.«
Videl je, kako se njegovega dragega učenca polašča zadrega, in se je prizanesljivo nasmehnil.
»Snoči sem vas po naključju presenetil, ko ste v dvoje gledali zlato večerno zarjo. Če bi bili petošolec, se ne bi čudil vaši zaljubljenosti. Če bi pisali lirične pesmi, bi se vam čudil še manj. Ker pa ste maturant in drugače stvaren človek, sem vas hotel opozoriti na veliko odgovornost, ki si jo tako glede samega sebe kakor tudi glede nezrelega dekleta nalagate na neizkušene rame.«
»Zavedam se te odgovornosti, gospod profesor,« je čvrsto odvrnil Kočevar. »Toda čas gre hitro in kar je danes videti nesmiselno in memožno, se jutri lahko izpriča kot možno in opravičeno.«
»Prav imate,« se je smehljal Janko, »čas gre hitro in prinaša velike spremembe. Škoda je le, da se te spremembe tako redko ujemajo z našimi tihimi željami in pričakovanji. Kar se pa tiče dijaške ljubezni, zanjo skoraj brez izjeme velja življenjsko pravilo: Kjer je mnogo lepih besed, tam je malo lepih dejanj.«
Nekje zunaj se je oglasil ščinkavec, veselo je začirikal v soncu in vetru, zadovoljno se spreletel z veje na vejo.
Kočevar pa je bil mračen in zamišljen, čeprav so se v sobi igrali sončni žarki.
»Dragi ste mi, Jože, zato sem vam hotel povedati vse to, kar ste zdaj slišali. Zanesem se na vas. Prepričan sem, da se boste potrudili in da me ne boste ne z maturo me z življenjem razočarali.«
Zaljubljeni osmošolec se tiste dni ni mogel načuditi: Kdo bi se bil mislil, da je profesor Petrušič tak človek?
XII
[uredi]Večer pred Veliko mašo pri Svetem Frančišku.
Sonce je zašlo za gozdovi, pošumevalo je drevje v sunkih vetra, duh po zrelih in prezrelih malinah je prihajal iz osojnih in temnih drag. Doli na Planini je zazvonilo zdravamarijo, takoj za tem se je oglasil zvonček na Kleču. Ravnina daleč na vzhodu pa se je zagrinjala v vijoličasto temo. Sveža noč je vstajala iz molčečih globeli.
Na goli strminici med romarsko cerkvijo in planinskim domom je stal Janko Petrušič. Zarja ga je osvetljevala in smehljal se je bog ve čemu: nemara lepemu dnevu, ki ga je bil preživel visoko na čisti in razgledni gori.
Kje je že mesec junij! Prišel in minil je z veselimi kosci in s še veselejšimi študenti in z najveselejšimi abdturienti, pridehtel je z lilijami, s cvetjem trt, prisvetil s kresnicami in z Vidovimi zarjami.
Tudi julij se je zlil v preteklost. Požete so bile žitne njive, preorane in posejane z repo in ajdo. Vroča poletna megličavost je zastirala obzorja. Nato je vzcvela ajda in avgustovsko poletje je zadišalo po jeseni: po belem ajdovem cvetju, po rdečem cvetju rese.
Jutri pa bo Marija v nebo vzeta. K Marijinim cerkvam se bodo vile množice s svojimi molitvami in prošnjami, s težavami in bridkostmi.
Kam pojde Janko Petrušič — za Mojčin god?
Pred osmimi leti ga je to uro peljal vlak proti Ljubljani, drugo jutro v Bohinj. V Bohinj…
Zarja je ugasnila in Jankov obraz je potemnel. Močneje se je oglašal veter v gozdovih, skrivnostno so pokale suhe veje v temi, pridušeno so sople mogočne smreke med bukvami. Ravnina je bila že vsa potopljena v noč, le neizmerni čmi prt neba je bil poln toplih poletnih zvezd.
Janko se je zazrl vanje. Oči so mu šle od ozvezdja do ozvezdja. Nebo je bilo čisto in čim dalje je strmel v lučke, ki so utripale v belem siju ko živa srca, tem bolj je čutil, kako se tla umikajo pod njim, kako gine vse zemsko in kako je vsak trenotek bliže bogato žarečemu nebu.
Zvezde! Zvezde!
Zamislil se je v čas osem let nazaj.
Marčna pomlad, noč, jasnina. Slana leži po tivolskem parku in ostro diši po prepereli zemlji. Onadva stojita med nizkimi smrekami. Veliko mesto žubori za njima, kažeta mu hrbet, nič ne mislita nanj. Strmita v nebo, v zvezde. Dalje jih gledata, močneje se stiskata za roko. Nato stopita še dalje, po stezi se povzpneta v hrib, med drevje. Dospeta na jaso onkraj vrha. Mesto s svojim šumom še komaj seže tja. In spet se predajata tišini in zvezdam in ljubezni.
»Kakor se srce oglasi v prsih, ko sta krog in krog samota in molk, tako tudi zvezde zažarijo z jasnega neba, ko se umiri šum dneva, ko se luči in sence zlijejo v temo. Med srcem in zvezdami se potem splete svetla pot, po kateri romajo čiste človeške želje k najvišji lepoti in k najpopolnejši sreči.«
Kdo je spregovoril tedaj te besede: on ali Mojca? Ali pa so bile sploh spregovorjene in ne samo občutene?
Osem let, Janko Petrušič!
Oskrbnik planinskega doma se je prikazal na voglu.
»Če se vam hoče že večerjati, gospod profesor, pridite! Pripravljeno je.«
»Oh, saj res,« se je zasmejal Janko, »pozabil sem vam reči, da zame nič ne skrbite. Dva krožnika malin s sladkorjem in vinom sem pospravil, ni se še poleglo. Pa pridem kmalu noter!«
Ostal je na brežini in se predajal nočni svežini. Veter se ni umiril, tiha skrivnost je dihala iz teme. V zvoniku je nihalo sekalo molk v gluhih enoglasnih presledkih, kot bi se motika zasajala v prhko zemljo. Doli na Kleču pa je lajal pes.
Tedaj je oskrbnik položil na mizo v veži svoje citre in pričel igrati. Drobna muzika je vrela v noč in temo ko sladki šepet gozdnega studenca, ko pesem vidovskega slavca, ko pesem sončnih, rosnih otaviških let, ki dišijo po jagodah, po brinju, po šipkovem cvetju.
Nad božjim svetom so migljale zvezde, utripale ko preljube oči, ki se bodo zdaj zdaj zasolzile. Pihal je veter in noč je dišala po brezmejni prostosti. Le muzika se je iz veže prelivala v noč in vezala Jankovo srce z bolečinami koprnenja.
Tisto noč se je v njem dokončno prebudilo, o čemer je mislil, da nevzdramino spi.
»Hočete slišati ,Mirnogorsko koračnico‘, ki sem jo sam zložil? Pridite noter!«
»Zaigrajte mi jo! Ne morete si misliti, kako lepo se semkaj sliši vaša muzika!«
,Mirnogorska koračnica‘ — saj je nesmisel, se je zdelo Janku. A ko so močni akordi v taktu zabrneli v noč, je začutil, kako se mu malodušno srce dviga, kako se mu širijo oči in kako se mu smehljaj vrača na ustnice.
Mojca, jutri je tvoj god… Kje si to uro in kako ti je pri srcu? Tu, pred temi vrati sva nekoč molila za srečo, za otroke. Grenak spomin je ostal na tisti dišeči, cvetoči, jasni dan. Ne meni ne tebi se ni spolnil noben up. Po osmih letih nocoj ta noč z morjem zvezd, z melodijo citer, kot bi nemirni veter nanje igral.
V dvaintridesetem letu je Janko z bridkostjo spoznal, kako malo svojih obljub mu je spolnilo življenje: ni imel žene, ne družine, ne svojega doma. Po tem trojem je koprnela vsa njegova zrela moška bit. In ni vedel, ali je očitanje ali hrepenenje tisti nenadni, pretresljivi klic duše, ki so ga samo zvezde mogle razumeti: Mojca!
Tretji del
[uredi]I
[uredi]Že drugič je bil Petrušič povedel osmi gimnazijski razred k maturi. Tudi ta drugi zreli rod se je v juniju razšel na vse strani: na univerzo, po službah, k vojakom.
Jeseni pa je Janko postal razrednik tisti rosni mladini, ki vsako leto z velikimi in čistimi otroškimi očmi pride na srednjo šolo, kot bi stopila na grič, od koder se ji ob vsakem koraku razodeva nova podoba sveta.
September s svojimi otožnimi barvami, z vetrovi, z dehtečim sadjem, s prihajajočo sladko zaspanostjo je ležal nad pokrajino ko topla božja ljubezen, v kateri je tako varno in sladko počivati. Jeseni pa človeka rade obhajajo misli na kratkotrajnost vsega lepega na zemlji, na neizprosni konec vsega živega. Petrušič ni bil sanjav pesnik, marveč človek volje in pokončnosti. Tisto jesen pa se mu je nenadno stožilo po oživljajočem pomladnem dežju, po majskem cvetju akacij. Zakaj samotno mu je pričelo postajati na svetu: dopolnil je bil že štirideseto leto, pa ni imel nikogar, da bi se z vso dušo mogel nasloniti nanj.
Kaj je naravnejše nego hrepenenje živega človeka iz hladnih smrtnih senc v blagodejno toplino jasnega neba, od koder sije življenje z vso svojo pisano lepoto? Petrušič je sedel za katedrom in gledal štirideset mirnih, obrazov, ki so bili uprti vanj. Skozi okna je lilo v razred oktobrsko sonce in v njegovi sanjavi svetlobi so nemeli stenski zemljevidi in podobe. Janko je gledal svojo mladino: mirne deklice, živahne dečke. Ko je čutil, kako toplo ga božajo njih pogledi, izražajoč bojazen, spoštovanje, zaupanje in brezskrbnost, se je moral nasmehniti. Razlagal jim je preprosto znanje z besedami, ki jih je izbiral z ljubeznijo in nežnostjo.
Ali se ni v tem dvojnem — v ljubezni in v nežnosti — izražalo tisto, česar ni mogel izražati svojim telesnim otrokom: očetovsko čustvo? Ni imel ne pravega doma, ne družine. Dom mu je postala gimnazija, družina njegov razred. Imel je le štirideset let z vso njihovo sivo pezo; imel je le ubogo sestro Tino na Otavicah. V zadnjih letih se njegovo življenje niti malo ni spremenilo. Kongregacija ga je iztrgala puščobi, ni mu pa mogla ubiti davnih velikih sanj o osebni sreči. Nasprotno — tista čudovita pomlad pred petnajstimi leti se mu je vedno pogosteje vračala v spomin: čim dalje se je odmikala v preteklost, tem lepša in bolj pravljična se mu je zdela. V Janka je prehajala vedno hujša bojazen pred tiho, mirno, in samotno starostjo, pred dolgočasnimi upokojenskimi leti.
Snel je naočnike in si pomencal utrujene kratkovidne oči, nato je vstal in počasi stopil med klopi in govoril, govoril, gledal učencem in učenkam v oči in jih tako držal v tihi zbranosti.
Med dekliškimi obrazi prvega razreda je bil tudi obraz, ki se je Petrušič vanj oziral s posebno ljubeznijo. Hodil je pred klopmi in razlagal, v svoje oči je lovil štiridesetero pogledov, najskrbneje pa je opazoval tisti lepi obraz v prvi klopi. Neka davna milina se mu je budila v srcu.
Ali ni že nekoč videl te velike modre oči?
»Kako se že vi pišete?«
Deklica je vstala in odgovorila z jasnim in zvonkim glasom:
»Močilnik Lucija.«
»Lučka?«
Učenka se je nasmehnila in prikimala.
Oči, usta, lasje… vse je Mojčino! je Janka spreletela misel, navdala ga s čudnim nemirom. Ko je stal pri steni in s palico kazal po zemljevidu, mu je pogled podzavestno uhajal v prvo klop k Lučki, ki je pazljivo upirala vanj svoje jasne oči.
To je enajstletna Mojca Mihelak! ga je prepričevala misel. Toda Mojčina hčerka ni, saj bi ga na to že prej opozoril krstni list. Ali ni morebiti kakšna bližnja sorodnica?
Sicer pa, si je ugovarjal, ali ni podobnost lahko samo naključje? Takšne stvari se vendar rade dogajajo v življenju. Oh, jaz pa takoj iščem zveze z daljno preteklostjo in s tujimi ljudmi!
Za nekaj časa je zatrl vsako misel na učenko Lučko in na njeno podobnost Mojci. Toda mir se mu ni več vrnil v srce.
Zaman si je Janko dopovedoval vrsto let, da Mojce Mihelakove zanj več ni. Zdaj je spoznal, da je živela ves tisti bridki čas v njegovi duši ljubezen do dekleta, ki mu je s svojim težko razumljivim ravnanjem tako usodno preokrenila življenjsko pot.
Kakšna je bila ta pokopana ljubezen? Ali ni bila le otožen spomin na kratke mesece duševnega in telesnega napora, na tiste lepe načrte in privide, ki sta se v njih gledala, ko da bi se hotela zliti v en sam razkošen žarek? Petnajst let ga je skelela ta čudna, skrivnostna ljubezen, ki je bila obsojena na smrt, a ni mogla, ni hotela umreti.
Močilnik Lucija… Lučka…
Spomin je oživel, ljubezen ga je zabolela v srcu in čutil je, da ne bo nikdar umrla.
»…Če bom kedaj imela hčerko, ji bo ime Lučka…«
Pred njim živi večno draga in nepozabna podoba: Mojca stoji pri Svetem Frančišku na cerkvenih stopnicah, smehljaje se zamaknjena v prihodnost, svetla v soncu ko božja milost. In on odgovarja:
»Najinemu sinu pa bodi ime Andrej!«
Kaj bi bila ta dva ljubeča se mlada človeka odgovorila, ako bi jima bil kdo na tisti velikonočni ponedeljek povedal, kaj bo ž njima čez petnajst let: da ne bosta imela mi Lučke ni Andreja in da niti ne bosta vedela drug za drugega!
V Jankovem srcu se je godilo veliko čudo: neumrla moška ljubezen do Mojce se je polagoma spreminjala v očetovsko ljubezen do učenke Močilnik Lucije. Ko da bi se bilo to novo čustvo porodilo iz misli: Taka bi bila najina hčerka Lučka, čisto podobna svoji materi…
Naslonjen na stol je sedel Janko v svoji sobi. Električna luč na mizi mu je skozi prosojno zeleni senčnik mrliško osvetljevala obraz. Zunaj je mimo šumel brezkončni oktobrski dež in bíl v tla zadnje usehlo listje, ki ga jesenski vetrovi niso mogli odnesti.
Odprl je radio. Prešel je poročila in se ustavil ob glasbi: Florenca je oddajala koncert. Tiha godba je napolnila sobo in prevzela njegovo srce.
Pred njim so se vrstile sončne podobe: podobe ljudi in krajev, ki jih je množico videl in spoznal v svojem življenju, zlasti prva leta službe. Zdaj ga že dolgo več ni vleklo nikamor daleč. Pač pa ga je z neustavljivo silo mikalo v najožji krog doma in družine, v globino srčnih skrivnosti in soglasij. Tudi zanj je nekje na svetu topel kot, kakršnega si prej ali kesneje zaželi sleherni človek. Samo poiskati je treba ta topli kot, ki uteši človekovo srce.
Medtem ko je zunaj v temi enoglasno kapljal mrzli oktobrski dež, je Janko ob glasbi iz Florence za majhen čas pozabil nase.
II
[uredi]
»Ljuba tetka! |
Mojci Mihelakovi je za trenotek zastalo srce. Strmela je v pismo, nato je dvignila obraz in pogledala skozi okno na opusteli vrt, ki ga je obsevalo slabotno novembrsko sonce.
…Ti bi ga morala poznati, potem bi videla, kako prijazen človek je…
Ti zlata moja Lučka! je šepetala Mojca in stiskala nečakinjino pismo k ustnicam. Ti moja ljuba, dobra deklica! Kje si vzela te besede? Kdo ti je navdihnil to čudino misel?
Otožen nasmeh ji je prisijal na obraz.
Lučka, Lučka, niti v ljubezni nemara še nisi živela, ko se je tvoja tetka ob jezeru med planinami poslavljala od tega tvojega dragega razrednika z besedami: ,Nikdar te nisem imela rajši ko v tem trenotku!‘
Umirila se je, žalostni spomin je bil potešen. Ko pa se je zgrnil večer in so na jasnem nebu zažarele zvezde, jo je zgrabilo kopmenje, da so ji solze silile v oči.
Janko Petrušič, kako je s tabo?
Tako se ni spraševala dvajsetletna mladenka, marveč zrela ženska pet in tridesetih let.
Janko Petrušič, kako, je s tabo?
Gledala je zvezde; še nikdar ji ni bila noč tako strašno bridka in samotna; še nikdar ji ni bilo srce tako žalostno, razen tistega davnega avgustovskega popoldneva, ko se je ob Bohinjskem jezeru odpovedala ljubezni in sreči.
Janko Petrušič, kako je s tabo?
Veličastno nebo jo je zrlo s tisoči svetlih, veselo utripajočih očesc, medtem ko je na vrtu ležala bela slana. Nenadno jo je prevzelo občutje, da se nahaja v nekem drugem, neresničnem, sanjskem svetu, zakaj nikdar v teh petnajstih letih je ni misel na Janka tako silno povzdignila do božjih zvezd.
Janko Petrušič, kako je s tabo?
Mojca je mislila nanj, koprnela in trpela — in ni vedela, kaj ji je storiti. Ali naj se potaji? Ali naj obišče Lučko — in njenega razrednika? Dnevi so se vrstili, a misel na Janka je bila vedno mučnejša, vedno bolj živa.
Kako jo bo pogledal, če ga obišče? Ali je ohranil namjo lep spomin ali jo je njegovo srce v trpljenju že davno obsodilo, zavrglo in pozabilo?
Ni več pomišljala, kaj naj stori. Sklenila je obiskati Lučko in se oglasiti pri Petrušiču.
Toda nov pomislek jo je oplašil.
Kaj, če je Janko poročen?
Morebiti je srečno poročen… Pa kaj me bo vznemirjala ta bleda sebična misel! Le kdo na njegovem mestu se ne bi bil poročil? Na gimnazijo pojdem in ga povprašam, kako je zadovoljen z Lučko. Tako bo najbolje in bo na vse strani prav.
V začetku decembra je prišla v Novo mesto k sestrični in k Lučki. Pot na gimnazijo pa ji je bila težka, kot bi peljala po samem trnju. Kaj si bo Petrušič mislil, ko jo zagleda? Kaj bo storil? Ali jo bo hotel poznati? Ali pa bo z njo le hladno vljuden?
Ko ga je čakala v govorilnici, je bila rahlo razburjena. Stala je pri oknu in gledala proti vratom v posvetovalnico. Bil je odmor in veseli živžav mladine, hitra hoja po razredih in hodnikih in tekanje po stopniščih se je zlivalo v hrum in šum — gimnazija je bila podobna ogromnemu čebelnemu panju.
»Prosim,« se je oglasil Janko na vratih, se približal dami in ji ponudil roko. Dala mu je desnico in ga zavzeto gledala.
Janko si je pogladil visoko čelo in lase, kakor da bi hotel zbrisati privid, in se v zadregi nasmehnil.
»Ali… ali ste vi, Mojca —?«
»Mojca Mihelakova,« je tiho odvrnila. »Prišla sem, da pozvem, kako napreduje Močilnik Lucija iz prve a. Jaz sem njena teta.«
V trenotku se je znašel; odločil se je, da z nobeno kretnjo ne izda svojih čustev. Bil je še vedno zvest samemu sebi in svojemu davnemu načelu: biti neuklonljiv in pred nikomer jecljati.
Mirno je odšel po razredno polo, se vrnil in bral. Mojca ga ini poslušala. Srce ji je utripalo in bala se je, da se bo zrušila pred Petrušičem. Tedaj se je ozrl nanjo.
»Spričo takih ocen ste lahko popolnoma zadovoljni z Močilnik Lucijo, ne?«
»Z Lučko,« se je nasmehnila, nato se mu je vljudno zahvalila.
»Ali ostanete dalje časa tukaj?« jo je vprašal in videti je bilo, da se mu nikamor ne mudi.
»Miklavžev večer bi še rada tukaj prebila, zlasti zaradi Lučke.«
Razjasnil ise mu je obraz.
»Ali ji bo Miklavž kaj lepega prinesel?« se je pošalil.
Tako sta ob Lučki pozabila drug na drugega, tako sta si skrivala veliko presenečenje, ko sta se njuni življenjski poti po petnajstih letih spet srečali. Zato ni bilo nič čudnega, ako sta drug o drugem enako zamišljeno in grenko sodila: Kako je to mogoče, da ni ostala v srcu niti ena sama ljubezenska misel?
Kolikrat je Janko mislil na Mojco v petnajstih letih? Kolikrat si jo je želel ob sebi zlasti zadnji čas? Morebiti tega niti sam ni vedel, ker je že v kali zavračal in dušil sleherno koprnenje, sleherni spomin. In vendar — zdaj mu je bilo čisto jasno, da ni ušel samemu sebi, da je vseh teh petnajst let le vrtoglavo begal s svojo bolečino v začaranem krogu.
Mojca Mihelakova je tu, v Novem mestu, pri Lučki! Ali je to mogoče? Ali niso vse skup le sanje, ki so ga zmogle po tolikih letih? In… kako neki se je mogel tako hladno in službeno vesti do nje? Kje je vzel svojo žaljivo ravnodušnost?
Postalo mu je jasno, da je zagrešil veliko krivdo in da jo mora popraviti. Kaj si bo sicer Mojca mislila o njem? Ali ni bila nekoč med njima velika ljubezen in — ali si je nista tudi izpričala, kakor bi…
Nisva več nezrela človeka, si je govoril dalje. Treba je tehtati besede in dejanja. Kaj ji naj očitam? In mislim, da mi tudi ona ne more ničesar očitati. Petnajst let sva si ostala čudno zvesta — nisva se poročila —, čeprav sva se hotela pozabiti in sva bežala drug pred drugim. Kako se je moglo to zgoditi? Ali je bilo potrebno? Zakaj?
Bilo je čudo, ki ga ni mogel razumeti.
Na Miklavžev večer je šel v Prosvetni dom, čeprav ni nikomur malih ne velikih pripravljal prijetnega presenečenja in čeprav niti sam ni pričakoval, da bi mu kaj takega storili drugi.
V dvorani je bilo zbranih obilo staršev in še več otrok. Bilo je živo ko na mravljišču in glasno ko na semnju. Janko se je od vrat v ozadju oziral na vse strani — zaman.
Zastor se je dvignil in vsi obrazi so se uprli v oder: v bele angele, v častitljivega Miklavža, v grozeče hudobce. Bilo je mnogo smeha, vrišča, joka in rožljanja z verigami, pa tudi angelske in svetniške miline, molitev, pohval, opozoril in graj.
»Močilnik Lučka!«
Šele zdaj je Janko zagledal Mojco, ki je mirno sedela na svojem prostoru in napeto zrla na oder.
»No, Lučka,« je vprašal Miklavž, »koga pa imaš najrajši poleg očka in mamice?«
»Tetko Mojco,« je takoj odgovorila.
»Gospodov profesorjev pa nič?« se je zavzel svetnik in ji požugal s prstom, tako da je deklica v zadregi izjecljala:
»Gospoda razrednika…«
Ali bedim ali sanjam? se je vprašal Janko v temnem ozadju. Obšla ga je toplina ob misli na pravkar razodeto mu šolsko ljubezen — na modrooko in svetlolaso odličnjakinjo Lučko. Ni pa mu prišlo na misel, koliko dekliških oči je petnajst šolskih let naskrivaj hrepenelo po njem kot po človeku, ki bi mogel ljubljeno žensko do vrhunca osrečiti.
Prireditev je bila pri kraju in ljudje so se veseli usuli iz dvorane. Mladina je stiskala rdeče zavoje in druga darila in se glasno razgovarjala. Mojca je šla s sestrično. Med njima je bila Lučka, ki se je smehljaje ozrla v razrednika in ga pozdravila, Mojca je stopila k Janku.
»Pred tem otrokom sva torej enaka,« je tiho rekla.
»Skoraj,« je odvrnil, »pa tudi med sabo sva enaka.«
»Prav imate —«
»Ali je zato prav, da se vikava, Mojca?«
Kje je našel te tople besede? Ali je hotel z njimi reči kaj več ali jih je spregovoril samo iz vljudnosti?
Drugi dan se je Mojca vrnila v Ljubljano.
III
[uredi]Jesen se je umaknila zimi. Novo leto se je približalo z dnevi jasnine in ostrega mraza, vprašanja in slutnje so potrkale na Jankovo srce.
Kaj mi prinaša leto, ki se poraja iz te tihe noči? Pod stropom je gorela petrolejka, zunaj je svetil meščev krajec na speče Otavice, na mrliško belo pokrajino.
Teme ni, ko steklen biser je noč. Ali pomeni to kaj dobrega? lin tudi v srcu je več svetlobe ko druga leta. Nekaj se bo spremenilo, nekaj novega bo prišlo. Kaj? Žena… dom… družina… sreča… ? Misel za mislijo mu je poljubljala srce.
Ah, se je grenko nasmehnil, kaj naj zdaj z vsem tem? Bližajo se leta sivih las in sključene hoje. Kdo se bo menil za čudovite darove življenja, ko jih petnajst najvišjih let ni moglo doseči?
V Ljubljani živi Mojca, mu je šepnila misel in srce se je zganilo, kot se zgane cvet sončnice, ko se izza obzorja prikaže veselo sonce. Razum pa je odvrnil: Bolje bi bilo, da tega ne bi vedel. Mojca in jaz — kaj naj drug z drugim? Umirila sva se že, zdaj živiva trezno, zgledno, po pameti. Bila sva ko dva prozorno čista gorska potoka, ki drvita in se penita po skalnatem pobočju in se v njima lomijo sončni žarki ko v sijajni mavrici in se barva sinjega neba preliva v barvo rdečega sleča… v šumu in mladosti kipita nezadržno dalje… O, ti lepi spomin!
Janko je izpil kupico črnega vina.
Zdaj sva dve mirni ravninski vodi. Ne iščeva strug, ne rušiva obrežja. Pot in cilj sta jasno pred nama, oči gledajo vdano naprej, nič posebno velikega in novega naju več ne čaka.
Kakšna neumnost! je nenadno vzkliknil. Kateri zlodej neki mi prišepetuje te misli? Saj ni še smrtnih senc v meni in dovolj moči čutim za življenje — in ne le za svoje. Kaj pa je to — štirideset let? Moška zrelost na vrhuncu svojih telesnih in duševnih sil! Kje pa je rečeno, da se ne bom nikdar več do solz nasmejal in da ne bo sonce sreče več nikdar obstalo navpično nad mano ter pregnalo slednjo senco okrog mene?
Spet je pil, potem pa je počasi šel iz hiše. Zunaj ga je objela ledena noč in moral se je tesneje zaviti v plašč.
Moj Bog, koliko zvezd! se je čudil in gledal po jasnem, čistem nebu, ki se je bočilo nad obzorji. Rimska cesta je bila ko ozek oblak, brezkrajen, prosojno bel. Ozvezdja Velikega in Malega voza, Kasiopeje, Oriona, Gostosevcev in Dvojčkov so trepetala v svojem srebrnem blišču.
Kako daleč so vsi ti čudoviti svetovi! je pomislil. Kako neizmerno daleč za naše mere! Kako malo vemo o njih! Le to, da krožita mesec in naša zemlja noč in dan; leta in stoletja brez konca gre njuna pot. Mi ne moremo niti razumeti, kako se je to gibanje začelo, še manj pa si moremo predstavljati, kako se bo ustavilo.
Noč mu je z ledenimi usti dihala v obraz.
Zvezde krožijo brez konca, te daljne, skrivnostne zvezde. Po svojih nedoumljivih zakonih se gibljejo, se porajajo in izginjajo v vesoljstvu.
Mraz mu je zašel v noge in ga opomnil na bridko stvarnost krog in krog: na zasneženi vrt, na tihe Otavice, na bližnje pokopališče. Janko je stopil proti cerkvi in se ustavil ob materinem grobu.
Ti že veš, kako je z zvezdami, ti veš vse, kar ti je bilo tu na zemlji zakrito. Če pa si zdaj tako srečna, kakor si z lahkoto mislila na posmrtnost, in ti je tuja vsaka človeška radovednost in zvedavost — jaz sem tu, mama, in bi rad, da se zmisliš name en sam trenotek svojega gledanja Boga, pa čeprav te nisem imel tako rad, kakor bi te bil moral imeti in kakor bi te imel danes.
Gledal je v zvezde in molil očenaš za mater. Ko je končal, je imel občutek, da ni bil še nikdar tako zbran v molitvi. Počasi je odšel s pokopališča, se vrnil na vrt in v hišo. Topla soba ga je sprejela ljubeče kakor najbolj vdana oseba: kakor mati, kakor žena.
Natočil si je vina in pil, nato si je odlomil potice. Vse je bilo čudovito tiho. Tina je mirno spala v sosedni sobi, a ura na steni je tiktakala ko glas iz večnosti. V smrtnem molku je čul, kako plamen srka petrolej iz stenja.
Mojca! je drhté zaklicalo srce.
Mojca! se je zganila vsa notranjost.
Mojca! so šepetaje spregovorile ustnice.
Mojca, kako je s tabo?
Razmišljal je, kaj naj stori. Ali ji naj piše in ji sporoči željo po razgovoru? Ali se ji naj razodene in jo vpraša, ali mu zdaj koče postati žena?
Nič! Ne bo me videla upognjenega! Če sem toliko let prenašal to razklanost v sebi, me tudi zdaj srce ne bo spravilo na kolena.
Mojca!
Duša in telo sta zavpila ime, ki mu je bilo nekdaj tako drago, potem pa vrsto let tako grenko in boleče.
Kaj je to? Ali sem preveč pil?
Nenadno se je čutil sladko utrujenega in vedel je, da bo dobro spal.
Tiste dneve je pritisnila zima. Drevje je pokalo, noč in dan so bile rože na oknih, sestradane ter prezeble ptice so mrtve padale v sneg.
Janko se je vrnil v Novo mesto in se zamotil s šolo. Včasik ga je obiskal kak višješolec, po naključju se jih je zbralo tudi več. Sedeli so v gorki sohi in poslušali radijsko glasbo. On je vrtel kolesca, se ustavljal ob postajah, odkimaval in iskal dalje. V peči so gorela polena in premog, študentje pa so sedeli pri mizi in jedli rdeča jabolka iz peharja.
Žensko petje je napolnilo sobo in imeli so občutek, kot bi bili ob topli sredozemski obali, kjer je v zraku močan vonj po mirtah in lovorju, po cvetju in pomarančah.
Janko je strmel predse. Ženski glas, poln vroče ljubezni, mu je prihajal v srce, kakor prihaja h koreninam na pol usehle rastline čudodelni poletni dež.
Ob božajoči glasbi ga je prevzela misel na Mojco s tako silo, da je spoznal: Tako ne more iti več dalje, nekaj bo treba storiti.
IV
[uredi]Toplo marčno sonce je ogrevalo premrlo zemljo in lepi dnevi so se za daljši čas ustavili v deželi. Novo veselje je sijalo z obrazov, zakaj življenje se je prebujalo vsepovsod v najlepših podobah.
Janko je držal v roki bel list in se čudil. Ozrl se je v Marka, ki je ob oknu konferenčne sobe vneto pregledoval novo knjigo, in vzkliknil:
»Lepa reč me je doletela!«
»Kaj pa je?«
»Začasna premestitev v Karlovec.«
»Le v zdravje ti bo sprememba pomladnega zraka,« se je pošalil katehet. »Koliko časa boš pa ostal tam doli?«
»Tu piše do srede maja.«
Žlebnik pa je bil dobre volje, da sam ni vedel zakaj.
»Vendar prideš v malo večji kraj, kot je ta nebogljena dolenjska metropola, stisnjena v ovinek Krke in zagrajena z Marofom. Bodi vesel, da boš kaj doživel. Ko pa se vrneš, te bomo oženili.«
Janko je začuden pogledal v njegov veseli obraz in ni vedel, ali se prijatelj šali — in zakaj se šali prav zdaj o nečem, kar je tako usodno zapleteno. Nič ni rekel; bil je prepričan, da je Marko omenil ženitev kar tako mimogrede.
Po osmih letih je Petrušič prvič spet šel iz Slovenije. Ni bežal kakor nekoč pred duševnim nemirom, pa tudi domotožje ga ni bolelo; saj ni puščal družine, tistega svojega sončnega sna, ki se mu ni uresničil, sna, kakršnega si ustvari dozorel moški v skrivnostni povezanosti treli dragih podob: žene, doma in otrok. Ob odhodu je vedel, da bo ob vrnitvi našel vse tako, kakor zapušča, in da bo tudi še v srcu ostal mučni boj med čustvom in ponosom.
Velika noč je bila zgodnja, celo na Otavicah so se komaj dobro napele slive in črešnje, ko je Janko prišel domov iz globoke hrvaške ravnine. Tina je spekla okusno lešnikovo potico. Ob pogledu na brata, ki je sedel na drugi strani mize, ji je bilo tako toplo pri srcu: Nisem sama na svetu, nisem od vseh pozabljena, Bog bodi zahvaljen!
Imela je osem in trideset let in je že hrepenela po nebesih.
Toda če je mislila, da so razen njiju dveh Otavice čisto pozabljene, se je motila. Še nekdo je mislil nanje. Še neko srce je sanjalo, da bi moglo najti nekdanjo ubranost in se umiriti ob cvetočem grobu: Mojčino.
Ko je Lučka prišla v Ljubljano na velikonočne počitnice, je naznanila takoj po prvih pozdravih:
»Razrednika smo izgubili.«
»Kako je to mogoče?« se je zavzela Mojca.
»Odšel je učit drugam.«
Mojco je zabolelo pri srcu. Lučke ni spraševala dalje. Tiho in zamišljeno je odšla domov. Vzela je v roke knjigo in skušala brati, a je bila z mislimi povsod drugod, samo pri knjigi ne.
Da Janka ni srečala, ga videla in govorila z njim, bi živela mimo in samotarsko kakor prej. Zdaj pa je postala vsa druga: kakor da bi se bila prebudila iz dolgega in težkega polsna. Njeno žensko srce je zaslutilo, da ju bo življenje po višji volji združilo, kakor ju je — o tem je bila trdno prepričana — po isti višji volji nekoč ločilo. A ta slutnja jo je tako prevzela, da je izgubila vsako možnost preudarjanja in ni iskala poti do Janka. Ko v snu je čakala, da se bo nekaj čudežnega zgodilo. Po dveh poteh bi se mogla približati Janku: z Lučko ali z Otavicami. To sita bila dva nedolžna svetova: Petrušičeva sedanjost in preteklost, njegovi veliki ljubezni.
Zdaj je bil Janko daleč od Lučke in daleč od Otavic, a ko se povrne, spet ne bo imela poguma, spregovoriti z njim nekaj jasnih, tisočkrat premišljenih besed. In spet bo tekel čas, nič se ne bo zgodilo in še dalje si bosta tuja, kakor bi že čisto vse umrlo v teh petnajstih letih.
Mislila je nazaj, vse do onega popoldneva ob Bohinjskem jezeru. Ko se je spominjala tistega njunega zadnjega razgovora, jo je vselej obšlo veliko začudenje: Kako sem mogla tako ravnati? Zdaj je kot zrela ženska mirneje in pogumneje gledala na svojo davno ljubezen. Velika odpoved, ki jo je bila prevzela in jo naložila tudi Janku, je bila zdaj v njenih očeh skoraj nekaj grešnega. Če se je spraševala, kaj bi kakšno drugo dekle napravilo na njenem mestu, si je navadno brez težav odgovorila: čimprej bi se poročila. Ona pa je Jankovo in svojo ljubezen pritisnila do tal, namesto da bi bila obadva danes srečna starša s kopico zdravih otrok…
Srečna? Ah, kdo to ve!
Ali ni morebiti predvsem iz straha pred nesrečo bežala iz sreče in pesmi v molk in pozabo? In iz zavesti, da njuna grešna ljubezen ne more priklicati božjega blagoslova na bodoče zakonsko življenje? Bežal je — čeprav ni vedel zakaj — tudi Janko. Kolikrat ji je govoril o usodni povezanosti in njunih življenjskih poteh? Izpričal je to povezanost in je bežal, ves močan in pogumen in nezlomljiv, v svoj lastni molk in v svojo veliko pozabo. Ni si iskal dekleta in ni se oženil, in sam Bog ve, koliko samozatajevanj je bilo treba.
Gledala je v razpelo v kotu in obraz ji je drhtel, ko je šepetala: Naj bo dovolj, o Bog! Naj bo dovolj! Šele čez dolgo časa je slišala ščinkavce na vrtu, kako neugnano prepevajo pomladi v pozdrav. Zrla je v kot in čutila je milost v srcu, kakor premrla vigredna cvetka čuti blagi sijaj opoldanskega sonca.
Na vrtu so cvetele žolte in vijoličaste mačehe, in sinje spominčice so mežikale ko nedolžne otroške oči. Med gredami je dehtela črešnja, bela in čudovita, ko da jo je zapadel sam božični sneg. Po drevju so peli kosi in sanjali o bližnjem zarodu v živi meji. Južno steno vile so prepletale svetlomodre glicimije. Mlado sonce je ogrevalo ves ta cvet, vso to pesem, vse te velike upe. Mojca je sredi vrta globoko srkala pomlad in vsak trenotek je bila lepša, omamnejša — in nesrečnejša.
Z oblaki, dežjem in mrakom pa so prihajale težke misli.
Kaj pa, če se bo Janku zdelo nesmiselno vse to, česar se je Mojca v lepih, tihih sanjah oklenila? Če ni v njem več nobene želje po družini? Če se je že sprijaznil in pomiril z življenjem, kakršno se mu je naklonilo? In — končno: kaj, če je srečen in zadovoljen in ničesar ne pogreša?
Ob takih mislih je Mojca stisnila ustnice in je negibno strmela predse.
Potem pojdejo leta počasi na jesen. Na glavo se bodo prikradli prvi sivi lasje. Vsa pozornost bo posvečena nečakom in nečakinjam, dokler ne dorastejo in ne odletijo vsak za klicem svojega srca, kakor godni ptički iz gnezda…
In spet je prišumel veter, pregnal dež, oblake in mračino; posijalo je sonce, svetlejše in toplejše ko kedaj prej; zadehtela je pomlad še opojneje; ptiči so še lepše peli: ne več samo iz ljubezni do brhke družice, ampak tudi iz ponosa na porajajoči se zarod.
Mojca je vsa prenovljena in živa in lepa opravljala svojo službo: zasebno poučevanje romanskih jezikov na trgovskem zavodu. Zakaj njeno srce je nenehoma pelo in vriskalo, kakor bi se mu smehljal sam Bog s slehernega zelenega lista, iz slehernega belega cveta, iz vse brezkončne nebesne modrine.
Res — bilo bi zelo čudno, ako vse to ne bi pomenilo Mojci nečesa posebnega.
V
[uredi]Ko se je Petrušič v začetku maja vrnil v Novo mesto in stopil v svoj razred, ga je nasmehoma pozdravilo štirideset znanih obrazov. Tedaj je vedel: za eno ljubezen me pa Bog vendarle ni prikrajšal — za ljubezen učencev do učitelja. Pogledal je Lučko v prvi klopi, okrenil se je k oknu in v tremotku ga je obšla misel, da pojde življenje svojo mirno pot dalje.
Zakaj — kako bi mogel Lučko še rad imeti, ako bi Mojca zavrnila njegovo misel? Kako bi se mogel še veselo ozreti v učenkine oči, ako bi ga vselej vznemirila zavest, da so mu prav te… prav take oči dvakrat odklonile zaželeno življenjsko pot?
Dospel je na mrtvo točko, kakršne ni nikoli pričakoval. A nekaj je vendar bilo treba storiti. Ni vedel, ali naj Mojci piše ali naj se še dalje umika v svoj molk.
Kaj si danes Mojca misli o meni? Ali je ne bi užalil, če bi ji napisal, da še vedno živi v mojem srcu? Kaj bi mi odgovorila?
Vedno znova je doživljal dan ločitve v Bohinju, a ni si prišel na jasno, kaj je hotela Mojca z odpovedjo, niti kako si jo je bila zamislila. Kot dosmrtno pokoro? Kot pripravo na daljno srečo? Ali pa ni bila tista odpoved le izraz strahu pred veličastno srečo, ki je trkala na vrata?
Ni več vedel, kakršne misli in sklepi so ga obhajali, ko je korakal po lepi beli cesti nazaj proti Bohinjski Bistrici. Zakaj tisti dan se je zgodilo nekaj tako naglega in nepričakovanega, da se mu je zdelo ko sen. In res: prebudil se je iz tega strašnega sna v še hujšo budnost šele na Otavicah, ko ga je mati vprašala: No, Janko, kedaj bo prišla Mojca? V tistem tranotku se mu je razodela vsa brezupnost novega življenja. Pobegnil je k trtjem, v bukovje onkraj košenic. O zdravamariji se je vrnil miren, ljubezniv in vdan. Pred njim je bila jasna življenjska pot.
In zdaj: Mojca živi, neporočena, mirna ženska pet in tridesetih let. Kako ji je? Ali še kaj misli na najino ljubezen in jo mirneje, bolj življenjsko in manj samotarsko presoja? Oh, gotovo se je kedaj spominja, zakaj srce je težko prevpiti.
Novo čustvo se je rodilo v njegovem srcu: sočutje z Mojco. Ali ni morebiti ona mnogo huje trpela ko jaz? se je vprašal. Vprašanje pa mu je bilo obenem prepričljiv odgovor. In spet je sklenil, da ji bo pisal lepo pismo, kakor ga piše človek nesrečnemu prijatelju, nudeč mu v njem vso svojo pomoč. Že je sedel za mizo, že je imel pero v rolki. Kako jo naj imenujem? je pomišljal. Draga Mojca? Spoštovana gospodična Mojca? Moja nepozabna Mojca? Nič! je nenadno vzkliknil. Ne bom se smešil! Ne bom prosil, ne spraševal! Kakšno pravico imam? Odkod je prišla vame ta slepa nestrpnost? Če sem samotaril tako dolgo, bom lahko tudi še dalje.
Vstal je od mize, si ogrnil plašč in odšel na Marof, ki iga je rdečilo nizko sonce. Od nekod je bilo slišati glasno govorjenje in smeh. Postal je in se ozrl na okrogel, gol grič, ki je bil ves rožnat v poševnih sončnih žarkih. Zagledal je mešano družbo mladih ljudi, med njimi pa sivobradega človeka, ki se je ob strani razgovarjal z živahnim fantom.
Petrušič se je zganil.
Trije rodovi smo tu: moj profesor Gornik in moj učenec Kočevar. Visokošolska zemljepisna ekskurzija v Krško dolino, vem. Kje so že tista moja leta!
Hotel se je neopazno spustiti na levo proti gozdiču in se družbi izogniti, a Kočevar ga je že zagledal in pohitel k njemu. Petrušič se je veselo začudil in prišel stisnit Gorniku roko.
Večer iso prebili skup, ob spominih in obilnem vinu jim je čas hitro minil. Nato je prišlo jutro in povrnilo se je vsakdanje življenje.
Kadarkoli je Janko pogledal v Lučkin drobni, okrogli obraz, je vselej v mislih videl Mojco in vselej se je v srcu oglasil spomin: občutek nepravilnega ravnanja, očitek plašljivega beganja pred odločno, jasno moško kretnjo. V mislih je sestavljal pismo — mimo pismo brez čustvenih izlivov — in ko ga je imel že sestavljenega, je videl, da še ni izbral besed za nagovor Mojce. Razmišljal je dalje, pa se ni mogel odločiti. V obupu se je tolažil s staro trmo: Ne bom se ji oglasil, ne bo me videla upognjenega!
VI
[uredi]Sredi maja, ko so rži sivo valovile onstran gimnazije po gričih, je Petrušdčev razred zašumel ko v vetrn prebujeni log:
»Gospod razrednik, vsi razredi so že šli na popoldanski majski izlet, samo mi nismo šli še nikamor!«
Janko je sedel za katedrom in gledal razgibano mladino.
»No, kam bi pa radi šli?«
Razred je za trenotek utihnil, mladi obrazi so se spogledali, potem pa so začeli deževati predlogi.
»Na Otočec!«
»Na Trško goro!«
»K Svetemu Roku!«
»Na Hmeljnik!«
»K Lukenjskemu gradu!« so se oglasili trije hkrati.
»Oh, pojdimo k Lukenjskemu gradu!« je zaprosila Lučka tik pod katedrom in uprla svoje velike jasne oči v razrednika.
»Ali naj gremo k Lukenjskemu gradu?« je vprašal Janko in se ozrl po razredu.
Razred je enoglasno pritrdil predlogu in se zadovoljen pomiril, Janko pa je stopil k zemljevidu daljne Avstralije, zadnje celine, ki jo je moral prvi gimnazijski razred že poznati.
Sončnega majskega popoldneva je odšel prvi a razred pod vodstvom razrednika in še enega profesorja čez Marof in skozi Bršljin proti Prečni. Sočno zelenje in pisano cvetje se je v vetru prelivalo po njivah, v travi po obrovih pa so godli murni. Pošumevali so svetli gozdovi, odmevali v neugnanih glasovih kukavic, v petju, žvižganju in čivkanju vsakovrstnih ptičev. V sinji višavi je drobil škrjanček svojo pobožno pesem.
Pot se je stisnila med porasel hrib in globok, neprijazen potok, sivozelen, ko da bi bil pomešan z milnico. Divje rastlinje je močno dišalo. Ko so prišli do ovinka, se jim je na koncu zaprte in gluhe soteske pokazal divji in zapuščeni Lukenjski grad, zlovešče siv kakor visoke skalne stene v ozadju, tako da se je zdelo, kakor bi bil nanje oprt. Pod gradom je izvirala ponikalnica Temenica in šume gonila s svojimi mladimi silami stroje, ki so dajali pokrajini elektriko.
»Zdaj pa pazite!« se je svareč oglasil Petrušič. »Po dva in dva se primite za roke in stopajte pazljivo, da komu ne spodrsne v globoko in nevarno vodo!«
Srečno so prišli na tratico pred gradom, veseli in v najboljšem razpoloženju.
»Pred pet in dvajsetimi leti, ko sem bil jaz še novomeški dijak, so tu še prebivali ljudje,« je govoril Janko. »Zdaj pa, kakor vidite, se skoraj ne bi bilo več varno nasloniti na kak zid. Glejte, dohod čez jarek je porušen in samo en vogel zgradbe je še ohranil streho. Po dvorišču raste bujna divja trava; zrasla je tudi visoka črešuja in košata leska. Mrtva in prazna okna strmijo v živo. pojočo prirodo, polno sonca in svežine. Le vogli so še trdni in stojijo navpično pokonci. Iz globokih stenskih ruševin poganja divje cvetje. Glejte, tam je nad prostornim kaminom zrasla visoka ravna jelša, medtem ko je druga pognala tik ob oknu, pa je v želji po svetlobi obrnila vrh skozi štirikotno odprtino in se potem usmerila naravnost proti modremu nebu. In tu spodaj, glejte, se iz nizkih tesnih lin, skozi katere je nekdaj jetnikom prihajala skopa svetloba, do tal plazi po zidu čvrsta srobotovina.«
Kazal je z roko in razlagal. Razred je gledal in tiho poslušal besede o podirajočem se gradu, o živi podobi minljive moči, lepote in slave.
Vogel ina južni strani je mrtvo molel v zrak, okrasni obzidci na vrhu so se ostro odražali v soncu: ob streli in viharju se bo nekoč vse zrušilo v jarek. Pod gradom je bučala voda, zad pa so se vrtoglave sive stene skrivale v zelenju. Samotne ptice so se plaho oglašale, kakor bi se bale skritih kač, ki so se v svitkih sončile po razgretih skalnih policah. Zelenje v gradu se je majalo, lahna sapa je vela čez strma pobočja.
Dijaki in dijakinje so posedli po tleh in načeli kruh z boljšim ali slabšim prigrizkom.
Ko so utešili svoj zdravi glad, jim je Petrušič spet spregovoril. Opisal jim je srednjeveško življenje po gradovih in nadaljeval:
»Nikjer danes ne vidite vitezov ne njihovih gospa, nikjer ne slišite smeha, godbe in govorjenja, nikjer ni nobene mize. Nekoč pa je bilo tega vse polno. Strašna praznina gleda iz teh sivih sten, s katerih leto za letom odpada omet, kamenje, opeka, in vse je izpostavljeno prirodnim silam vremena ter letnih časov. Ljudstvo, ki je nekoč tlačanih), pa še živi po skromnih vaseh ter si v trudu in znoju služi vsakdanji kruh.«
Učenci in učenke so zrli vanj s svojimi velikimi očmi, ki so se iskrile v mladosti, on pa je govoril dalje o dolžnostih, ki jih ima mladina, o neuklonljivem delu za lepšo bodočnost.
Čuti je bilo večno šumenje vode pod gradom, šelestenje drevja v vetru in pivkanje dveh kraguljev, ki sta krožila visoko pod modrim nebom. Krog in krog pa se je pozibavalo dehteče divje cvetje.
Veselo prepevanje in smeh sta ise razlegala z zelene ravnice, pisan živžav je kipel na mehki travi, mladina je razposajeno tekala sem ter tja in se igrala.
V divjo sotesko, na zahodni strani zaprto s strmim skalnatim brdom, je kmalu dahnil prvi mrak, medtem ko so vzpetine na drugi strani globeli še žarele v soncu. Izletniki so se vračali po ozki peščeni terasi med gradom in Temenico, kar je nenadno zavpilo nekaj glasov:
»Joj, Močilnikova je padla v vodo!«
Janko se je zidrznil, skočil k bregu in videl, kako se Lučka v kriku in grozi skuša rešiti iz vode. V trenotku je vrgel suknjič od sebe in se pognal v globoko, mrzlo modrino. Za trenotek je vzdrhtel ob misli, da ga lahko zgrabi krč. Našel je Lučko, jo krepko prijel krog pasa in dvignil nad gladino. Učenka se ga je čvrsto oklenila in mu pri tem zbila naočnike v vodo. Srečno je priplaval do brega in položil rešenko na suho. Pri tem pa mu je nenadno spodrsnilo, zakrilil je z rokami in izginil pod vodo.
Nekaj minut kesneje je ležal na zasilnem nosilu. Glavo je imel močno obvezano in videti je bdlo, da pri levem ušesu hudo krvavi. Poleg je stal njegov rešitelj — nadzornik lukenjske elektrarne — in se tiho razgovarjal s Petrušičevim tovarišem.
VII
[uredi]Soba v drugem razredu bolnišnice usmiljenih bratov v Kandiji, kjer je ležal Petrušič, je bila polna sonca. Od vsega začetka so učenci in učenke obiskovali obvezanega profesorja, ki je bil brez pomišljanja tvegal življenje za rešitev Močilnikove Lučke. On je obiskovalcem vljudno podajal roko in se smehljal. Glavo je imel v belih obvezah. Ker je bil brez naočnikov, je moral napenjati oči, da je spoznaval ljudi okoli sebe. Često ga je obšla šaljiva misel, ko je videl, kako ga dijaška mladina gleda: Da sem nekoliko bolj osovražen, kakor po božji volji nisem, to bi se spogledovali ti obrazi, češ zdaj ga imamo pa zvezanega, tega leva, zdaj ga pa imamo v kletki!
Razgovarjal se je z njimi ne kot s svojimi učenci, temveč kot s prijatelji, zanimal se je za njihovo življenje v šoli in tudi zunaj, bil je dobrovoljen in zanimiv v svojem lahkotnem kramljanju.
Toda bile so tudi dolge, dolge ure, ko je čutd vso težo samote. Bile so noči, ko se ga je spanec na daleč izogibal, ko se ga je polaščala vročina in so ga vznemirjali mučni polsni, ki si jih je še večal z razmišljanjem. V občutju strašne osamljenosti ga je obhajala groza. Tihi, neizgovorjeni očitki so se porajali v srcu: Moj Bog, če je vse to kazen za oni davni greli, ali boš vse prekrške tako kaznoval? Jaz sem utrujen, jaz bi že rad pil močnega vina, a še vedno je pred mano čaša s pelinom.
Milo jutro je zasijalo, v rosi po drevju se je iskrilo sonce, skozi odprto okno je prihajala v sobo svežina vrta, njiv, potokov in gozdov.
Po deveti uri je prišel zdravnik, uprl oči v beli list nad zglavjem in nagubančil čelo.
»Kaj delate, gospod profesor!« ga je pol nejevoljno, pol zaskrbljeno pograjal. »Še vedno imate vročino. Kako se počutite?«
Nabija me v rani, vso noč nisem kaj prida spal.« Zdravnik mu je ob pomoči brata asistenta odvil obvezo in pazljivo gledal veliko rano pod levim ušesom, ki pa je bila po svoje še dovolj srečna, zakaj odvodna žila ni bila dotaknjena.
»O, saj se celi…« je Janko slišal zdravnika in gledal njegove zlate naočnike nad svojim levim sencem. »Pač, itu je nekaj, kar še nagaja. Potrebna bo neznatna operacija. Ne bo nič hudega.«
Ko je bil spet sam, je mirno zrl v strop. Telesno utrujen in duševno izmučen je zaprl oči. Prvič v življenju mu je bilo vsega zadosti in preveč, prvič je v velikem spoznanju pomislil: Bolje bi mi bilo, da me ni! Ni slišal več ptic, sonce je bilo daljno in njegova luč negibna, ko okamenela; in dehteče cvetje ga je skoraj dušilo.
Usmiljeni brat je lahno potrkal in obstal na odprtih vratih. Ko je videl, da bolnik bedi, je rekel:
»Neka dama vas želi obiskati.«
»Prosim, naj vstopi!«
Bolnik je vznemirjeno in napeto gledal k vratom. Zaslišal je drobne ženske stopinje, ki so prihajale bliže in bliže.
Pred sabo je videl ljubljene oči, in te oči so zrle vanj.
»Zahvaljena, Mojca!« je iskreno vzkliknil in ji ni izpustil roke.
»Oh,« je živo odgovorila ona, »jaz sem ti dolžina zahvalo, Janko, jaz! Da ni bilo tebe, Bog sam ve, kaj bi se bilo zgodilo z Lučko!«
Nato je mimo ležal in gledal v strop. Ni poslušal besed zahvale, le Mojčino desnico je tiho božal. V sladki nervoznosti je čutil, kako se gubi njegov trmasti ponos in kako postaja ves preprost ter iskren ko otrok. Medtem ko ga je Mojca skrbno spraševala o poškodbi, ji je smehljaje se zrl od blizu v oči in še vedno držal njeno roko. Zdelo se je, ko da ne more verjeti, da je res Mojca pri njem.
Mojca je umolknila. Čudežna ženska milina ji je ožarila obraz. Skozi okno je sijal vriskajoči majski dan, omamna lepota je zarajala čudeže v srcih.
Zakaj Janko je v tistih trenotkih dokončno spoznal, da mu Mojca zares pomeni in mu bo pomenila največ, kar si more človek na tem svetu želeti. Približal je njeno roko k svojim ustom, priprl oči in poljubil belo dlan. Spet se je zazrl v njene modre oči, videl je lahno rdečico, tiho zadrego — in še tišjo, še lepšo srečo.
Nič nista govorila, kot bi se bala, da bi z besedami razbila tisto čudovito ubranost, ki je bila mnogo bolj podobna sanjam nego resničnosti. Le oči so govorile svojo skrivnostno govorico vdanosti, hvaležnosti in ljubezni.
Včasih ena sama neznatna kretnja bolje in lepše nekaj pove ko tisoč izbranih besed.
Ko se je njuno prvo iznenadenje poleglo, sta se spustila v lahno kramljanje o stvareh, ki so bile neskončno daleč od čustev njunih src. Bilo je videti, ko da sta vsakdanja znanca, ki imata navado, da se ob vsaki priložnosti pomudita ob komaj opaznih zunanjih pojavih in dogodkih. Nihče si ne bi bil mogel misliti, koliko trpljenja, tihih in nerazodetih bolečin sta prestala drug po krivdi drugega v petnajstih letih.
Drug po krivdi drugega? V čem je obstajala ta krivda? V eni sami zmagi telesa, v enem samem porazu volje.
Govorila sta in se ljubeče gledala, čeprav sta vedela, koliko težkih in mučnih življenjskih postaj je za njima, in čeprav sta slutila, da bo druga pot do uresničitve manj samozavestna, manj nagla in bolj premišljena.
Popoldne so Petrušiču delali družbo obiski njegovih učencev in učenk. Dobival je cvetja, da se je moral smehljati.
»Lepa reč! Saj bom kmalu ves zasut, ko da sem na mrtvaškem odru.«
Nekoč mu je Lučka prinesla košarico prvih črešenj, sočnih, debelih in rdečih, da so se mu oči kar smejale.
»Za uho bi me morala potegniti, Lučka, ker bom danes prvič v tem letu jedel črešnje. No, kar primi me!« se je pošalil in užival ob njeni zadregi. Ko ni nič odgovorila, je nadaljeval:
»No, Lučka, kedaj se pojdeva spet kopat v Temenico pod Lukenjski grad?«
Zdaj se je znašla in odgovorila:
»Nikdar mi ne bo tako vroče.«
Čutil je, da se mora za mir srca zahvaliti prav tej deklici, in bilo mu je prijetno ob misli, da se je njuno življenje z dogodkom na majniškem izletu še bolj zbližalo in povezalo in da si je zaslužil njeno nedolžno otroško ljubezen.
»Lučka,« jo je poklical, in bilo mu je, ko da kliče svojega lastnega, ljubega otroka — tistega, ki je bil v hrepenenju spočet pri Svetem Frančišku, ki pa telesno nikoli ni zaživel — »Lučka, te črešnje ti bom vrnil s svojimi domačimi, ki zdaj zorijo na Otavicah.«
»Otavice?«
»Lepa reč, Lučka!« je šaljivo vzkliknil. »Slabo si se učila zemljepisa, da ne veš, kje so Otavice, kje je črešnjev raj! Poglej skozi okno! Za onimi meglenimi hribi naravnost na jugu je vas Otavice.«
Lučka je gledala proti jugu. Oblivala jo je svetloba majskega popoldneva. Smehljale so se ji oči in drobna usta so bila na pol odprta, da so se videli drobni, beli zobje.
»Pojdeš z mano?« jo je vprašal. »Tudi tetko Mojco bova povabila.«
Lučka je veselo prikimala.
VIII
[uredi]Po vrnitvi iz bolnišnice je bila ena prvih Petrušičevih poti k prijatelju Marku Žlebniku. Mesec maj se je bližal zatonu — bil je mesec, ki ga gosposki Otavičan nikdar ne bo pozabil.
Najprej je bivanje v Karlovcu dozorilo sklep, da je treba z Mojco priti skup.
Nato je prišel izlet k Lukenjakemu gradu, ki je z vsem, kar se je tedaj in kesneje zgodilo, odločilno pomagal do zbližanja.
Končno je nekega dne prinesel časnik med ostalimi poročili tudi osebno vest, da je profesor Janko Petrušič premeščen na klasično gimnazijo v Ljubljano, medtem ko je suplent Jože Kočevar dobil službo na realni gimnaziji v Novem mestu.
Zaradi tega zadnjega dogodka je Janko šel na Kapitelj.
Katehet Marko Žlebnik je hodil po sobi in šepetaje molil brevir. Ob trkanju je knjigo zaprl, stopil k vratom in jih odprl. Obraz mu je zasijal v veselju.
»Pa menda vendar še ne prihajaš po slovo?« ga je pozdravil in mu ponudil stol. Nato je pozvonil strežnici in pri vratih nekaj tiho naročil.
»Kakor se vzame,« se je nasmehnil Janko. »Moral se bom sprijazniti z naglico, v kakršni se vrstijo dogodki. Sicer pa je že čas, da tudi mene razvedri kakšna sprememba na bolje.«
»To je gotovo potrebno in jaz ti samo iz srca čestitam. čeprav bo za tabo ostala praznina.«
»Nihče na item božjem svetu ne pusti za sabo take praznine, da se ne bi dal takoj ali pa v kratkem času nadomestiti s kom drugim. To je skrivnost življenja. Le nikar ne podcenjuj mladega Kočevarja! Jaz ga dobro poznam in tudi vem, koliko je vreden.«
»Prav imaš. Bog že ve, kje je kdo potreben.«
Strežnica je prinesla vina in prigrizka in tiho odšla.
»Pijem na tvoje zdravje, stari,« je rekel Marko in dvignil kupico, »da bi v Ljubljani našel in dosegel to, česar ti tule ni bilo môči!«
Ko sta trčila in izpila, je s poudarkom dopolnil:
»Da bi našel mir in dosegel srečo!«
Janku je postalo toplo pri srcu. S prepričanjem je odgovoril:
»Upam, da te bo Bog uslišal.«
Vikar je uprl vanj svoje velike, radovedne oči, nato se je sanjavo nasmebnil in se zazrl skozi okno.
»Zdi se mi, da misliva zdaj na eno in isto osebo — na osebo, o kateri sva leta in leta molčala, ki pa sva nanjo često mislila.«
»Mojca Mihelakova, dà,« je toplo spregovoril Janko in gledal prijatelju v oči. »Spet sva Se našla, po dolgem, dolgem času, tako da komaj morem verjeti. Mislim, da je bila božja volja vse, kar se je zgodilo.«
»Kaj pa drugega!« je vzkliknil katehet. »Ali ti nisem nekoč rekel? Se spominjaš?«
»Daleč je že vse!« je vzdihnil Petrušič. »Moj Bog, tako daleč kakor študentovska leta!«
»Seveda,« je rekel Marko. »Čas ne stoji, življenje se nenehoma giblje, ljudje se vedino spreminjajo in menjavajo, kakor se prikazujejo in ugašajo zvezde na nebu.«
Otavičan se je nasmehnil.
»Ne vidiš, da spet modrujeva ko takrat, ko sva bila v sedmi šoli?«
»Nič ne škodi,« je odvrnil Marko. »Ob nespolnjenih zemskih željah in ob kratkotrajnosti življenja se razodene človeku pravi cilj zemskega bivanja, ki je in ostane uživanje večne sreče in lepote.«
Kmalu pa sta zapustila visoka tla osebnih in splošnih življenjskih vprašanj in prešla na dnevne dogodke.
Glasno in veselo sta se razgovarjala in si trkala z vinom. Ob slovesu se je Marko spet zresnil in ponovil svojo misel — Janku se je zdelo, ko da sliši v snu:
»Kadar bo v vseh ljudeh mir, ne bo na svetu več nobene bede, nobene bolečine.« In čez čas: »Žal se to nikdar ne bo zgodilo, in to je prekletstvo, ki leži nad človeškim rodom: brezkončna borba zla z dobrim.«
Nekaj dni kesneje pa je Janka obiskal novi učitelj zgodovine, suplent Jože Kočevar. Ogledoval se je okoli sebe in je videl, da se Petrušičevo stanovanje v osmih letih ni bogvekaj spremenilo. Le nekaj novih knjig je gledalo iz omare in stenska slikarija je bila druga.
»Vse na svetu se vrti,« je v zadregi spregovoril mladi suplent. »Vi, gospod profesor, odhajate tja, od koder jaz prihajam.«
»Zdaj vam nisem več gospod profesor,« ga je dobrovoJjno poučil Janko, »zdaj, dragi Kočevar, sva stanovska tovariša. Ker se že od prej dobro poznava, mislim, da je najbolje, če se tikava.«
Kočevar ni utegnil priti v zadrego, zakaj Petrušič mu je že krepko stisnil desnico in ga podražil:
»Nekaj pravice imam, da te vprašam, ali si že poročen.«
Kočevar je v nasmehu odvrnil:
»Sem, čepratv še ne nosim poročnega prstana.«
»Ne razumem te.«
»Dekle imam, nevesto, ki jo bom kmalu vzel za ženo. To se pravi, da sem že vezan, da nisem več svoboden.«
»A tako,« je mračno in zamišljeno rekel Janko, kar je Kočevarja spravilo v zadrego.
»Kaj hočemo, takšen je -naš rod. Morebiti ni vselej in povsod najlepše in najboljše, lahko pa rečem, da je dobro dekle že marsikaterega lahkomiselnega in nerodnega študenta zresnilo in spravilo na zrelo pot.«
»Ali ji je ime Lija?« je čez čas vprašal Petrušič.
»Oh!« je vzkliknil Kočevar in se nasmejal. »Kje je že Lija! Nič si nimava očitati, čista sva drug pred drugim. Tik preden sem ji po maturi mislil napisati zadnje pismo, se mi je izneverila. Našla je boljšo priložnost in me pustila. Zdaj je poročena in ima že dva otroka, kakor sem slišal.«
Zunaj so se pred oknom zibale lepe rdeče in bele vrtnice.
»Ime ji je Zofka,« je ko zase tiho spregovoril Kočevar, »in je po poklicu učiteljica.«
»Glej, Jože, jaz sem pa mislil, da ne boš prevzel le učnega mesta za mano, ampak tudi to sobo.«
»Če bi poslušal Zorko, potem bi se ti tudi ta misel izpolnila,« je rekel Kočevar. »Ona se boji, da ne bova mogla živeti ob moji plači. Hotela je ostati v službi. Kakšen zakon pa je to, ako živita mož in žena narazen! Dovolj dolgo sva hrepenela drug po drugem in zaslužila sva skupno življenje.«
»Ti si velik idealist, dragi moj,« ga je prizanesljivo opomnil Janko. »Pogumen si, da te mora človek zavidati. Jaz ti ne -bom dajal naukov. Gotovo si sam vse razmislil in najbolje veš, kako je. Pa saj nisem niti vprašal, ali je bogata.«
»Kaj imava: vsak svoje šole in kruh, da na kratko povem. Pa nisva zato nič žalostna. Še srednja pot je možna,« je nadaljeval Kočevar, in videti je bilo, kako šibka je njegova vera v rešitev, ki bi zadovoljila njega in Zorko. »Morebiti bo dobila novo službeno mesto kje v bližini.«
»To moraš kako urediti, zakaj z ustanovitvijo nove družine so vsaj prvi čas združeni veliki in najrazličnejši izdatki.«
»Nekako že pojde. Zadosti imam tujih miz, podarjenega kruha in zatohlih sobic. Rad bi bil že na svojem.«
»To ti rad verjamem.«
»Ta soba« — in Kočevar se je oziral okoli sebe — »mi je zelo všeč. Ko se preseliš v Ljubljano, se jaz naselim tule. Vsaj za prve mesece bo.«
Zvečerilo se je in odšla sta proti Marofu. Na jasnem nebu so se prižigale zvezde, med cvetočimi vejami dišečega lesa pa so se spreletavale svetle kresnice.
Mesto pod njima je samjalo v lučih in sladko mrmrajočem šumu.
IX
[uredi]Ljubljana…
Petrušič je stopil iz vlaka z velikim kovčegom, ozrl se je v živo vrvenje okoli sebe in se nasmehnil Mojci, ki mu je pomahala iz gneče pri izhodu. Stisnila sta si roko, se trenotek gledala, kakor bi pomišljala, ali bi se poljub spodobil — in nista se poljubila, zakaj med njima je bilo vendar še mnogo nerazjasnjenih in nerazčiščenih stvari.
Šla sta po ulici, ki jo je zalivalo junijsko sonce s svojo lučjo in toploto, in nista dosti govorila. Smehljala sta se, ko da hodita po pravljični deželi.
Ljubljana…
Janko je gledal naokoli. Vse mu je bilo znano in vse obenem novo. Nikogar v vsej množici, ki jo je srečaval ali ki ga je prehitevala, ni poznal. Ljudje so hiteli za svojimi opravki, zdaj zaskrbljeni in zamišljeni, zdaj spet glasni in nasmejani. Šum velikega mesta se je prelival iz ulice v ulico, življenje je valovilo naglo in neutrudno, iz ure v uro, noč in dan.
Ljubljana po petnajstih letih…
Veliki, razkošni hoteli, moderne stanovanjske hiše, beli nebotičnik se je spustil v drzno tekmo s častitljivim starim Gradom, svetlo Trimostje je ljubko povezalo frančiškanski breg Ljubljanice z grajskim. Novi cestni predpisi urejajo promet. Hupanje, piskanje, cingljanje, zvonjenje se bliža, se oddaljuje, se oglaša, potihuje — brez konca in kraja.
»Stopil bom v hotel, da si najmem sobo in odložim prtljago. Saj pojdeš z mano, Mojca? Saj utegneš?«
Povedal je to s tako naravnim in vsakdanjim glasom, kakor da mu je bilo od vekomaj določeno napraviti tako in ne drugače. Mojca ga je bila nameravala povabiti na svoj dom, kjer je bilo mnogo udobnega prostora. Zdaj je molče pokimala in stopila z njim v hotel. Ko je bilo vse urejeno, sta šla v kavarno.
Tudi tu vse novo! je videl Otavičan. Postalo mu je nerodno. Ko se je zagledal še v zrcalni steni, se je v mučnem položaju ozrl po najbližji mizici in sta sedla.
»Bog ve, ali se bom mogel še privaditi na to spremenjeno Ljubljano!« je vzkliknil in pogledal Mojco.
Nasmehnila se je. Nič ni odgovorila, le topla misel jo je obšla: Kako velik, kako dober otrok je!
Ura se je bližala enajsti. Vstala sta, zakaj njo je čakal jezikovni pouk, on pa se je šel predstavit ravnatelju gimnazije. Ločila sta se pred nebotičnikom z dogovorjenim snidenjem ob štirih popoldne.
Ljubljana…
Junijski veter se je lovil po ulicah, se igral s pisanimi ženskimi poletnimi oblekami, prinašal vonj po žitnem cvetu, po prvem pokošenem senu zad za Trnovim, onstran Viča, nekje pri Dobrovi. Prodajalci listov so se vrteli po pločnikih cestnih križišč in ponavljali velike naslove. Opoldansko zvonjenje se je prelivalo nad strehami in nad drevoredi. Zavese so se spuščale v oknih obednic in oglašala se je radijska glasba.
Janko je opravil vse posle in je počasi stopal proti Mihelakovi vili. Mislil je na ono zadnjo pot — bilo je tudi v juniju — pred petnajstimi leti. Ponosno in samozavestno je hodil tedaj, ko da gre po nagrado za neutrudno delo in za odliko — šel pa je po kazen za svoj preveliki pogum in za ošabnost.
Kako čudno je vse to! Kako čudno!
Mojca mu je prišla naproti in krenila sta, kamor ju je podzavestno vedla pot: v Tivoli.
Ali naj govorita o svoji nekdanji ljubezni? Ali naj pripovedujeta drug drugemu, kako sta živela teh dolgih petnajst let? Ali pa bi bilo nemara bolje prepustiti preteklost sami sebi in kramljati o gredah cvetja, o otroških vozičkih, o vevericah, o ptičkih, o vodometu, o košatih kostanjih, o lepih, skritih stezah po poraslem hribu?
Janko se je ustalil na samotnem kraju in pridržal Mojco.
»Mojca, ali je resnica ali so sanje, da sva spet skup?«
Ona se je smehljala.
»Midva sva,« je zamišljeno nadaljeval, »in vendar sva čisto druga. No, reci, Mojca, da se zdaj nič več ne bojiš za naju!«
»Mislim,« je odgovorila, »da naju ima Bog rad — da naju je imel rad od vsega začetka, sicer ne bi bil ohranil drugega drugemu.«
Drevje okoli njiju in nad njima je šumelo in se majalo v vetru. Velike in majhne sončne lise so plesale po tleh.
»Postarala sva se, Mojca,« je rekel zamišljeno.
»Petnajst let je teklo življenje mimo.«
Nenadno se mu je naslonila na ramo in se stresla v ihtenju. Božal jo je po laseh in bilo mu je sladko ob misli, da se končno s solzami raztekajo iz Mojčine duše bolestni spomini na tegobne ure.
In res, ko je prenehala jokati, se mu je masmehljala, kakor se nasmehne pomladno nebo z mavrico, ko se razgubijo viharni deževni oblaki.
»Mojca, zdaj boš morala biti vedno vesela. Ničesar se ti ne bo treba več bati. Tudi občutljiva ne boš smela več biti.«
Tako ji je govoril in jo gledal, gledal. Tiho se je čudil, zakaj nikdar se mu mi zdela še tako lepa. Res — to ni bila več rosna lepota nerazvitega Cveta, ki mami človeka s svojo skrivnostjo. Bila je lepota v najlepšem razcvetu, čudovita ubranost lepega, dozorelega ženskega telesa in čiste, plemenite ženske duše.
»Oh, Janko, tako sem srečna, da bi najrajši umrla.«
»Lepa reč!» se je nasmehnil. »Ali si res taka, da te nesreča navdušuje za življenje, sreča pa ti navdihuje željo po smrti?«
»Jaz mislim,« je tiho odgovorila, »da ima prav pesnik Leopardi, ko pravi v pesmi Amore e Marte, da se hkrati s čustvom ljubezni irodi v srcu tudi želja po smrti.«
Janko je molčal in poslušal dalje:
»Ljubezen je tako velika sreča duše, da človek tega blaženstva ne more prenesti brez trepeta in obenem brez podzavestne želje po večnosti — smrti — pozabi.«
To je spet njen svet! je pomislil. Svet izpred petnajstih let. Moral jo bom počasi ozdraviti.
»Mojca,« je prepričevalno rekel, »bolje je, da o ljubezni zdaj čim manj razmišljava, posebno še na tak način kakor Leopardi.«
Močneje ga je stisnila za roko, kakor bi mu hotela pritrditi, on pa je nadaljeval:
»Ne bom ti izpovedoval ljubezni, ker sem ti jo že večkrat v oni davni pomladi. Mojim letom nekako ne gre več beseda o ljubezni. Pač pa ti bom z našim Kettejem izrazil, kar čutim, zakaj tako lepili besed jaz ne zmorem, Mojca: ,Čudež si, ljubica ti, naredila, smrt ti od mene pahnila si!‘«
Dospela sta na najvišji vrh Šišenskega hriba in se ustavila. Na južni strani se je med drevjem svetlikala rožniška cerkev, polhograjski hribi za Dobrovo so bili v poletnih meglicah, šentviška ravnina jima je vriskala v svojih čistih barvah, veselo življenje ju je pozdravljalo iz naselij, z belih cest, z obdelanih njiv.
Spogledala sta se ko dva srečna in zadovoljna otroka. Za trenotek je bila v obeh prelepa sedanjost, že naslednji trenotek pa je rekel Janko:
»Ali veš, Mojca, kje in kedaj sva se zadnjič poljubila?«
Pokazal je z roko:
»Golovec se komaj vidi… kakor so tudi tiste binkošti že silno daleč.«
Sklonil se je in jo poljubil. Velika nežnost mu je napolnila srce.
»Bog ve, zakaj je bila potrebna ta dolga doba osamljenosti in nemira. Toži se mi po mladosti, ki je petnajst let gorela brez cilja.«
»Le Bog ve, ali je res gorela brez cilja, dragi,« je rekla ona. »Ali bi se žanjica mogla v juliju veseliti zlate, žlahtno dozorele pšenice, da ni bilo seme vrženo v blato in izročeno zimskemu mrazu v preskušnjo? Nisva tudi midva kakor ozimna pšenica?«
Držala sta se za roke vrh šišenskega hriba, vsa v siju zahajajočega sonca, in gledala proti Golovcu. Gledala sta preko petnajstih let na oni breg reke, ki je tako usodno ločila mnogo obljubljajočo dvajsetletno mladost od umirjene moške in ženske zrelosti.
»Mojca, ali boš z veseljem in pogumom moja žena?«
»Ti moj ljubi… dragi…,« je šepetala in mu božala dlan.
»Midva, Mojca,« je tiho nadaljeval, »se ne bova bala nezvestobe, kaj?«
Na ves gozd, na vse jase, na vsa osojna in prisojna pobočja je neslišno padala junijska rosa.
X
[uredi]Skozi odprto okno je padal na pod velik štirikotnik svetle mesečine in se počasi, neopazno pomikal k vzhodni steni. Janko je sedel za javorovo mizo. Ni pogrešal petrolejke. Gledal je na vrt, kjer je v lovnicah ležalo na pol suho seno in dišalo v rosi Vidovih zarij.
Na kraju vasi je pela harmonika, tiše in glasneje, zdaj počasi in otožno, potem spet razigrano in veselo. Davne melodije so se prelivale v toplo, svetlo noč in budile v Jankovem srcu prečudno mehke spomine na davna otroška leta.
»Slišiš, Tina, kdo pa to igra?«
»Butalov Janez,« je odgovorila sestra iz kuhinje, kjer je pomivala posodo. » Jutri gre k orožnim vajam.«
Umetnik! je pomislil. To je njegovo slovo.
»Ali ima že kakšno izbrano?« je hotel še vedeti. »Mislim, da ne. Pameten fant je. Pri novi železnici dela in vzdržuje hišo. Saj veš, kako je pri njih.«
»Kje ne! Prav zato se čudim, kako more strpeti doma, ko vendar vsi Otavičani, ko so stari dvajset let. nenadno ne morejo več živeti brez tujega sveta.«
»Najbrž preveč bere,« se je nasmehnila Tina, nakar je Janko zadovoljno dopolnil:
»Pametno bere, pametno!«
Še vedno je sedel pri oknu v polni mesečini, poslušal harmoniko in mislil na Butalovega Janeza, ki ljubi Otavice in ki mu bližnja, četudi kratkotrajna ločitev vznemirja srce.
Ko je pozno v noč harmonika umolknila, se je na vas zgrnila skrivnostna tišina. Noben pes ni zalajal, nobenega glasa ni bilo od nikoder. Nenadno je profesor zaslišal, kako se z žarki mesečine zliva slavčkova pesem pri studencu, in se je nasmehnil: Le poj, slavec, o ljubezni in njenih čudih! Le poj, vsevdilj…
Zaspal je ob njegovi pesmi.
Rodilo se je nedeljsko jutro kakor za godovni dan vseh dobrih ljudi. Tina in Janko sta šla k prvi maši in se tudi skup vrnila. Nista mnogo govorila, imela sta vsak svoje misli… otožne… vesele…
Petrušičeva hišica se je svetila v soncu ko belo oblečena kmečka deklica, ki stoji z vencem cvetja in jo v občutku, koliko oči se upira vanjo, obha ja velika zadrega, zmerom večja, čim bliže je obisk visoke osebe, ki bo prejela cvetje v pozdrav. Vse je bilo osnaženo in čisto, vrt pograbljen, okna umita; še Volk, ta zvesti čuvaj Petrušičevine, sorodne krvi s svojimi predniki, a vedno istega imena, kakor je tudi hišna številka nad vrati zmerom ista, se je nekoliko slovesneje vedel.
Na selski postaji se je oglasil signal. Janko se je še hitreje spuščal po ozki stezi skozi kostanjevje, prekoračil rebrsiko pot, pohitel po košenici, ki je valovila v svojem pisanem travniškem cvetju, prekoračil železniški tir in se ustavil pri dehtečih vrtnicah na peronu. Drugič v življenju ga je povedla ljubezen nekomu naproti, obakrat isti osebi, in vendar je zdaj čutil, da so okoliščine povsem spremenjene in da je tudi sam povsem drug človek, nič vihrav in nič prezgovoren.
Iz vlaika je najprej stopila Lučka in se razgledovala okoli sebe. Ko je zagledala Petrušiča, se je ozrla v Mojco, ki je bila tik za njo. Ljubeznivo so se pozdravili in Lučka, lepa ko kutinov cvet, se je morala nasmehniti, ko je videla, kako sta se njen profesor in tetka poljubila. To je ljubezen! je uganila in svetlo nedeljsko pohujšanje ji je še bolj zjasnilo oči.
Lučka je šla med njima, kakor bi bila njuna hči. In res, bila je oseba, v kaiteri sta se s pogledi, mislimi in besedami srečavala Mojca in Janko, zakaj obema je bilo jasno: brez Lučke bi bili njuni življenjski poti še vedno daleč vsaksebi.
»Oh, koliko metuljev je tu in kako pisani so!« je vzkliknila deklica in zavzeto gledala po košenici.
»Doma ima zbirko metuljev,« mu je pojasnila Mojca.
»Imaš že lastovičarja?« se je zanimal.
»Oh, pa ja!« je omalovažujoče zategnila po ljubljansko.
Nenadno pa se je ustavil, jo prijel za roko in ji pokazal na leskov grm.
»Imaš takega tudi že?«
Lučka je videla na zelenem listu metulja, ki je bil mirujoč bolj podoben vešči. Prelepa rdeča krila so preprezale bele proge.
»Joj, takega pa še nisem videla!« se je tiho začudila.
»Imenuje se, če prav vem, rdeči trakar. Če bom imel srečo, ga boš lahko uvrstila v zbirko. Samo zelo težko ga je ujeti.«
Iz žepa je vzel robec, ga razgrnil in mu dva roba zataknil za notranji klobukov trak, tako da je imel nekako posodo in pokrov. Držeč vsako v eni roki se je tiho približal grmu. Komaj se je metulj bliskoma dvignil, že se je znašel v klobuku in Janko ga je naglo pokril z robcem. Potem je pisanemu krasotcu previdno strl oprsje, da mu ne bi otresel praha. Mrtvega metulja je spravil v škatlico za vžigalice in jo dal Lučki.
»Napiši v seznamu kraj in datum,« ji je rekel in se spogledal z Mojco.
Tina jih je pričakala na pragu.
Ženski sta se za trenotek zazrli druga v drugo, primerjajoč svoje vtise z davnim spominom. A našli sita tako malo skupnosti, da sta prišli v zadrego. Iz njunih oči je govorilo iskreno sočutje; Tina je mislila na minula leta Mojčinega čakanja, Mojca je mislila na krivdo, ki jo bo vedno čutila pred to kmečko žensko, osamelo Otavičanko.
Nikdar ne bo Tina pozabljena, nikdar zapuščena! Kosilo je bilo pri kraju. V zraku je dehtela ostra zgodnjepoletna vročina. Otavice so umolknile v nedeljskem počitku.
»Lučka,« je najboljše volje spregovoril Janko, »danes pa se ti bom oddolžil za tiste črešnje, ki si mi jih iprinesla v bolnišnico. Za vsako ti jih bom dal deset. Zdaj pa povej račun!«
»Oh!« je vzkliknila in se zasmejala. »Kam pa bom s tolikimi?«
»S sabo jih poneseš v Ljubljano!«
Imeli so lepe, lepe ure pod črešnjo, tako nepozabne, kakor so nepozabne redke ure sreče.
»Lučka,« se je izmislil Janko in pomežiknil Mojci. »Prinesla si mi tri in petdeset črešenj. Zdaj si iz obeh košar izplačaj tisočodstotne obresti!«
Lučka je razumela in se navihano nasmehnila tetki. Nato je začela s Tino šteti.
Onadva pa sta počasi odšla proti hiši. Podzavestno sta čutila, kam ju kliče srce: k strohnelemu srcu, ki jima je želelo vse dobro in ki se na svetu ni moglo veseliti ob svojih spolnjenih željah.
Stala sta pred grobom matere Petrušičke. Cvetje se je sklanjalo nad gomilo. Na belem spomeniku je bilo v zlatih črkah zapisano, kdo tam v zemlji čaka vstajenja. Mojca je gledala sliko: bila je edina pokojničina fotografija, še iz let pred ono veliko vojno. Lahno sklonjena sta se držala za roke. Nista molila, zakaj njuni srci sta bili polni prečudne ubranosti med žalostjo in veseljem.
»Osem let bo kmalu, kar se je preselila v boljše življenje. In kakor da bi bilo včeraj, so mi v spominu njene zadnje minute, ko mi je naročala, naj ti povem, da je mnogokrat mislila nate.«
Ni gledal Mojce, strmel je v gomilo in govoril, kakor mu je narekovalo srce:
»Rekla je še: ,Gotovo jo boš videl, mojo snaho.‘ Spregovorila je te besede tedaj, ko si mi bila najbolj tuja in ko je bila moja misel nate najbolj bolestna. Danes je vse kakor sen, ko ti to govorim. Mojca, najin veliki krog se združuje.«
Šele zdaj jo je pogledal: bila je vsa v solzah. Žalost? Veselje? Sreča? Kesanje? Spomini? Nedoumljivost življenja in usode? Ni silil vanjo, molčal je. Zastrmel se je v hribe na jugu. In obšlo ga je čudno spoznanje.
Še nikdar nisem videl teh hribov, čisto novi so mi, prav za prav jih poznam iz nekih sanj. Ti hribi v poletnem čaju so ko hvalnice pozabi, miru, domačnosti in večnosti.
Spet je pogledal Mojco, srečal se je z njenimi očmi. Nobena vroča misel ga ni vznemirjala. Nekdanja omotica, izvirajoča iz slepe krvi, mu je bila neznana in tuja. In vendar — trezno je čutil v sebi polnost življenja. Na posvečeni zemlji, ob materinem grobu, tik njegove bodoče žene mu je Bog položil na jezik besede velikega spoznanja:
»Mojca, petnajst let sem prenašal težo samote, molka in pozabljenosti. Križ čez preteklost! Bog bo naju blagoslovil.«
Molila sta za mater, za blagoslov sebi in tistim, ki jim bosta — če bo božja volja — dala življenje. Na pokopališče sta prišla tudi Tina in Lučka. Ko so bili spet vsi štirje zunaj, je Mojca vzkliknila:
»Kako lepo diši lipovo cvetje!«
Janko pa je pogledal Lučko in z nasmehom vprašal:
»Koliko črešenj si si odštela?«
»Pet sto tri in osemdeset.«
»Odlično, Močilnik!« jo je šolsko pohvalil.
Tri ure kesneje se je Tina sama vračala s Sel.
XI
[uredi]V času cvetoče ajde je Tina doživela nekaj posebnega: prvič v življenju se je peljala z avtomobilom. To pa se je zgodilo tistega jutra, ko se je imel njen brat poročiti. Sedela je udobno na mehkem poleg gosposkega bodočega sorodnika, Mojčinega bratranca, in gledala skozi šipe. Pri št. Vidu nad Ljubljano je sonce predrlo meglo in tisoči rosnih kapljic po travi in drevju so se zaiskrili ko rdeči in zlati biseri. Tina je gledala ravne njive, čiste in lepe vasi in sive skalnate planine: vse ji je bilo novo, nič ni bilo podobno njenemu rojstnemu kraju daleč na jugu.
Njen sosed je veselo kramljal z njo, ji pravil o krajih, ki je mimo njih brzel avto, a ko je videl, kako ga bolj in bolj raztreseno posluša, je utihnil in se samo še smehljal.
Avto se je ustavil pred romarsko cerkvijo na Brezjah, sredi sonca in svežih sap, ki so vele s planin. Tam pa je Tino čakalo novo presenečenje. Videla je Žlebnikovega Marka z Gomile. Bil je ves slovesen in lep, ko ji je stisnil roko.
Pred oltarjem Marije Pomagaj sta si Mojca in Janko potrdila ljubezen in obljubila zvestobo. Povezala sta ju blagoslovljena poročna prstana, mož in žena sta postala eno pred vsemi postavami.
Marko, ki je izvršil sveti obred, je odhajal v zakristijo. Duša mu je govorila, da sta Janko in Mojca srečna, kakor je bil srečen sam na dan svoje prve maše.
Sredi popoldneva je bil obed pri kraju in svatje so se Židane volje pripravljali na odhod. Tino so vsevprek pregovarjali, naj ostane nekaj dni ali vsaj čez noč v Ljubljani, toda nji se je mudilo na Otavice. Tani jo čaka njen dom, njene živali, tam se bo predala tihi samoti.
Končno sta bila Janko in Mojca sama svoja. Skrbi in priprave zadnjih dni so ju bile hudo utrudile, zato sta se zdaj veselo vsedla v avto in se gledala, ko da bi se bila srečala sredi sanj. V svitu nizkega sonca, ki je žarelo za Triglavom, sta bila njuna smehljajoča se obraza svetniško lepa v velikem duševnem miru. Tako sta se peljala na svojo kratko, a tem prisrčnejšo ženitovanjsko pot v Bohinj.
»Ko sem se pred petnajstimi leti peš vračal po tej cesti od jezera na postajo v Bohinjsko Bistrico, poražen in ponižan v svoji ljubezni, mi —.«
Mojca mu je z dlanjo zaprla usta.
»Ne poražen, ne ponižan, Janko! Danes sva poplačana za vse! Življenje je nedoumno.«
Avto je vozil po mostu pri Svetem Janezu in se ustavil pred planinsko vilo blizu Stare Fužine. Ko sta izstopila, ju je pozdravilo srebrno čisto zvonjenje zdravamarije.
Slonela sta na verandi in gledala proti jezeru. Nebo je bilo polno zvezd.
»Nocoj sva utrujena in zbita, pojdeva kmalu k počitku,« je rekla in ga vprašujoče pogledala.
Janko ji je pokimal in jo poljubil.
Zbudilo ju je visoko jutranje sonce in vstala sta sveža in spočita. Jezero ju je klicalo in sta se z radostjo odzvala. Sedla sta v čoln in odveslala proti sredini. Svetli oblački so plavali od severa in se zrcalili v čudežno čisti vodi.
Daleč na drugem bregu sta se okopala in se vrnila h kosilu. Po kratkem popoldanskem počitku sta se opremila za daljšo pot: na Vogel pojdeta, h koči, ki skrivnostno vabi z gorske stene nad Bohinjskim jezerom.
Tri ure dolga pot ju je peljala po gozdnatem pobočju, čez senožeti in skalnate strmine. Sonce je bilo že precej nad Bogatinom, ko sta dospela na vrh in rahlo znojna stopila v planinski dom.
Nobenih turistov ni bilo še. S tihim upanjem sta se tolažila, da jih tisti dan tudi več ne bo.
Oskrbnica ju je vprašala:
»Ali želite skupno sobo?«
»Prosim,« je rekel Janko, »in če je moči, naj bo obrnjena proti vzhodu.«
Bohinjsko jezero globoko v gorski dolini jima je bilo v svoji majhnosti in ljubkosti ko na dlani. V prvih sencah se je barva gladine prelivala iz sijoče modre v rdečkasto in zamolklo olivno.
Venec veličastnih belih vrhov na treh straneh se je pozlatil s toplo rumenino in nebo od zahoda je zasijalo v velikih zeleno-oranžnih pramenih, ki naznanjajo lepo vreme.
Janko in Mojca sta molče gledala vso to lepoto spred koče. Čutila sta se majhna in slabotna in sta si čvrsteje stisnila roko.
Ko so zablestele prve zvezde, ju je prevzela zamolkla tesnoba. Odšla sta v kočo in si ogledala sobo. Janko si je pri oknu prižgal cigareto in po daljšem pomišljanju rekel:
»Mojca, čudovito lepo nama je. Ali se kaj bojiš za to srečo?«
»Ne, Janko, ker te imam zdaj vsega in me ni nič več strah pred tabo. Samo smrt te mi lahko vzame… samo Bog…«
Zvezde so utripale v brezmejnih višinah kakor svetla srčeca nekih daljnih, nepoznanih svetov. Sama božja milost je v molku in svežini gorskih vrhuncev, v poltemi poletne noči sladko, neslišno govorila Janku in Mojci, ki sta stala ob robu strme stene.
»Bila je dolga in težka pot do tega pokojnega večera, do te najine poročne noči, Mojca!«
»Vse se je zgodilo, kakor je bilo usojeno.«
»Življenje si je temeljito povrnilo, kar sva mu vzela. Toda zdaj sva čista in ta zavest je kakor dušni balzam.«
Tisočero božje oko je iz višin zrlo nanju, sijalo je skozi njiju, ko da sta breztelesna.
»Najini zvezdi, Mojca, dovršiljeta nocoj svoj krog. Bil je velik krog.«
Nič ni odgovorila. Mislila je na svoje ljudi, na čudno prepletanje usod. Obema se je v tisti nočni uri, v milem sijaju neštetih zvezd razodela skrivnostna zakonitost življenja. Čutila sta se neizmerno bogato poplačana za ono davno odpoved pred petnajstimi leti, tam doli ob jezeru, kjer zdaj leži tema, a je tedaj sijalo vroče popoldansko sonce
Tudi on je mislil na svoje ljudi, na Marka Žlebnika, na Jožeta Kočevarja — in na njegovo Zorko, na Majdo…
Majda!
»Mojca, se še spominjaš najine male poštarice?« Vprašujoče se je ozrla vanj in se ni mogla takoj domisliti.
»Tista drobna deklica s svetlimi kitami. Majda Kovačeva.«
»Oh!« je vzkliknila. »Tista, ki ti je nekajkrat prinesla pismo, seveda. Poročena je z inženirjem… z nekim inženirjem. Zdaj živi menda v Mariboru.«
Nagnil se je k nji in jo poljubil na lice iz hvaležnosti za lepo novico. Spet je pogledal v morje zvezd in vnovič se je njegova duša začudila. Svoji ženi ni več govoril o Majdi.
Še dalje so šle njegove misli: Tina, mati… pokojna mati!… V tistem trenotku je začutil, da je na sredini med nekim umrlim življenjem in med še nerojenimi. Pogledal je Mojco in rekel:
»Ljuba, si še zmerom želiš Lučke?«
»Bolj kakor kdaj koli!« je vzkliknila in se mu vsa topla naslonila na prsi.
»Tudi jaz bi rad imel sina Andreja.«
Bila je njuna druga skupna molitev na gori. Molila sta brez besed in v dokončno pomirjenih srcih sta čutila tako blaženost, da jima je zastajal dih.
Od obzorja do obzorja so migljale zvezde. Urejene in povezane z nedoumnimi zakoni božjega stvarstva so krožile po določeni poti. Krožila sta tudi mladi mož in žena na ravnici pred planinsko kočo okoli nevidnega središča, ki se imenuje Bog. Molila sta za življenje, za največjo skrivnost tega sveta, za najsvetlejšo človeško radost, ki se rodi le iz trpljenja in preizkušenj.
Navedki
[uredi]- ↑ Kje si, da več ne čajem / besed pojočih tvojih ko nekdaj, / ko mi ob slednjem glasu tvojih ust, / ki jedva sem iz dalje ga zaznal, / je prebledel obraz?