Molila je zame
| Molila je zame Ksaver Meško |
| |||||||||||||
Bolest in radost je življenje. Kako pa deli nevidna roka eno in drugo, zakaj nam odtehta zdaj toliko bridkosti, a sladkosti tako majhen drobec, kdo bo prodrl tem skrivnostim do dna, kdo se bo prerekal z večno močjo, ki deli in daje po svojem preudarku in svoji volji, ne po naših željah!
A blagoslov je v tem, da je v življenju oboje. Sredi trpljenja in mraka nas osreči kdaj dobroten smehljaj; najtemnejšo noč srca nam razsvetli večkrat topel žarek trenutnega prijaznega pogleda; v zimo in oledenelost misli nam pade sočutna sladka beseda, in glej, zaveje skozi dušo kakor pomladi božajoči, oživljajoči dih: cvetje vzbrsti nenadoma, da se sami zavzamemo, kako je na mah vse prenovljeno, oživljeno, cvetoče in radosti polno ...
Bral sem nedavno o materi nemškega pesnika Rainerja Marije Rilkeja. Kako najema svete maše zanj, kako moli zanj. V določenih praških cerkvah, zlasti v cerkvi sv. Henrika in v cerkvi sv. Jožefa darujejo sv. maše zanj. V prazni cerkvi, ob uri, ko ni drugih vernikov in molilcev v njih; prisostvuje stara gospa Rilke sama, visokorasla, suha, resna plemkinja, vedno žalno oblečena. Zelo varčna gospa je, samotna vdova; a za dušni mir sina, ki sta se z njim zadnja leta njegovega življenja, ko je šla ljubezen in pot njegovega srca za drugoverko, protestantko, odtujila, žrtvuje znatne vsote. Rada daruje več, samo da bero svete maše, kadar je sama v cerkvi. Kakor bi bila še po smrti ljubosumna zanj.
In doma toliko premoli za dušni mir rajnega. Nič ji ni ostalo iz bežnega življenja razen stara hiša v Pragi, kjer pa nikogar ne sprejema: vé pač, kaj je v človeku in globoko vkoreninjena katoliška pobožnost. Stanovanje njeno je polno svetih slik. Pred temi moli za sina. Ve pač: slava tega sveta mu ni ne malo pomagala na onem svetu. Njena molitev, ve, mu bo pomagala mnogo več.
Bral sem, bral še in še. In mi je bilo težko in sladko pri srcu. Blagor tebi, Rainer Marija, mati moli zate! Bo li molil kdo zame? Kdo?
Kako zaboli časih osamelost! Težki trenutki so to v življenju!
Nekaj dni nato, na veliko soboto, sem v naglici še obhajal pri stranskem oltarju, kjer je bil tiste dni spravljen ciborij s sv. hostijami. V naglici, zakaj mudilo se mi je: ves dan, do noči, je bila še pot pred menoj — blagoslavljanje velikonočnih jedil od hiše do hiše po vsi obširni planinski župniji. Nasproti oltarju, kjer sem delil sv. obhajilo, je bil v kapelici postavljen božji grob. In pred njim je klečala na golem, mrzlem tlaku, dasi so bile tik pred njo razgrnjene preproge, deklica, lepa in čista kakor angel. Bele, drobne roke sklenjene pred obličjem, je bila vsa zamaknjena v Najsvetejše v monštranci z belim pajčolanom zastrti, vsa pogreznjena v molitev.
Obstal sem za trenutek, strme jo gledal. Toplo mi je postalo pri srcu, solze sem začutil v očeh ...
Utrujen sem se vrnil zvečer. Mračilo se je že. A rožni venec in litanije je še bilo treba opraviti v cerkvi.
Ko sem se vračal iz cerkve, je šla ista deklica z majhno, štiriletno nečakinjo, prav proti župnišču. Pa jo vprašam: »Pavlica, za koga pa si danes zjutraj tako lepo molila?«
Modrih njenih oči v temi nisem razločno videl in ne, kaj so govorile. A iz njenega smehljaja so zablesteli drobni beli zobje, še belejši v pepelnatem mraku, in poltiho je priznala: »Za vas.«
Vedela je pač: dolgo, težko pot imam pred seboj, tako zelo potreben sem molitve.
In sem si na tihem govoril: »Bo li molila zame in mi pomagala s svojo molitvijo tudi, kadar mi bo treba nastopiti najdaljšo, najtežavnejšo in najnevarnejšo pot: pot v večnost? In potem: se me li bo kdaj spomnila v molitvi, ki ne bom imel ne matere in morda ne nikogar, ki bi molil zame, kakor moli za svojega slavnega sina mati Rilkejeva?«