Moli in delaj!
| Moli in delaj! Anonimno |
| |||||||||||||
Ni ga bilo bolj pridnega mizarja, kakor je bil mojster Jernej Blatovec v mestecu L. na Slovenskem. On ni poznal nobenega počitka: oblič, žaga, kladivo peli so celi dan in pozno v noč, da so bili celo sosedi nejevoljni. A Jerneju je bilo tudi treba tako trdo delati. Šestero otrok mu je bilo preživiti in da ni imel tako varčne in skrbne gospodinje, vsa njegova pridnost bi ne bila mogla pomagati. Pri vsem tem si vendar Jernej ni mogel nič opomoči; marsikedaj ni bilo za sol in za moko, ko je bilo treba pristaviti za kosilo.
»Jernej, ti premalo moliš, zato nima naše delo posebnega blagoslova, vsaj v nedeljo bi moral odnehati od dela in v cerkev k sv. maši iti, in danes zopet misliš doma ostati,« pravi žena mojstru neko nedeljo zjutraj.
»Kdo bo pa delal namesto mene, do jutri mora biti narejeno, če ne bom možbeseda, kje bom pa še kaj dela dobil? Sploh pa, če bi molitev kaj pomagala, bi mi morali imeti vsega obilno, saj ti vedno moliš doma in v cerkvi. Molijo naj taki, ki druzega dela nimajo, sosedova trcijalka ali 'pobožna Marijana', kakor ji vi pravite, ta lahko čepi vedno v cerkvi in moli, saj za druzega take sitnice tako niso«, zavrne jo mož.
»Ljubi Jernej, takih naukov si se ti navzel, ko si popotoval po tujem, tvoja mati te gotovo niso tako učili. Sploh tolikrat zabavljaš čez sosedovo Marijano, katero mora vsakdo rad imeti. Ako gre vsak dan v cerkev, večkrat k sv. obhajilu, to pač nič hudega ni, toda ona je tudi povsod pri rokah, kjer potrebujejo kake pomoči, kako jo poznajo reveži, posebno bolniki, otroci, katerim veliko dobrega stori.«
»Ej molči, trcijalka je, pa je, meni še nič dobrega ni storila. Jaz takih ljudi kar ne morem, delati, to je človekova dolžnost.«
»In pa moliti,« pristavi gospodinja, »pazi, pazi, Jernej, da se ne pregrešiš s svojim nepremišljenim govorjenjem.«
In kmalu, prekmalu za Jerneja se je pokazalo, da je imela žena prav. Komaj je namreč od tedaj preteklo leto, dobil je Jernej zopet novo hčerko, a žena, oslabela od truda in pomanjkanja, mu je umrla. Sam je ostal s sedmero otroci, od katerih je imel najstarejši šele devet let.
Pobožna Marijana je usmiljeno stregla ubogi ženi, nosila ji vsaki dan juhe in čula pri njej po noči. Jernej jo je sicer težko gledal, a zaradi žene ji ni nič rekel. Ko pa gospodinja odmre in začne Marijana pripravljati perilo za oder, tedaj ji Jernej pove na vsa usta, da mu je tem ljubše, čem preje se mu izgubi iz hiše, morda bi žena še umrla ne bila, ko bi ne bili drugi toliko zdravil poskušali.
Marijano so silno zabolele te besede, za toliko prečutih noči in stroškov tako plačilo, tega ni pričakovala, a Marijana je bila vajena trpeti, hodila je namreč v dobro šolo trpljenja Kristusovega in zato je lažje pretrpela težave.
»Oče,« pravi Jerneju, »nikar se ne jezite, ako me ne potrebujete, saj rada grem domú, jaz sem mislila, da vam pomagam v zadregi.«
»Tvoje pomoči ne potrebujem,« ji reče Jernej ter zapre trdo vrata za njo. – Človek je res čudna stvar, predsodki imajo do človeka silno moč, kar si je enkrat vtepel v glavo, težko, težko mu izbiješ iz glave. Jernej v toliki stiski si ni mogel misliti, da bi mu mogla biti 'trcijalka' Marijana v pomoč, le slabo je namreč slišal v svojih mladih letih o takih ljudeh, ni namreč pomislil, da če je med njimi, kakor povsod, nekaj slabih in nevrednih tega imena, vendar jih je mnogo, ki živé, kakor svetniki med svetom. In taka je bila naša Marijana, katero je Jernej oslepljen po predsodkih tako sovražil. A to svojo trmo je moral Jernej drago plačati.
Po smrti žene so se začeli za Jerneja hudi časi.
Ženske je potreboval za družino, kakor očesa v glavi, toda vsakdo vé, da vdovec s sedmero otroci se ne žéni posebno lahko. To je tudi Jernej poskusil; preveč rad je imel svoje otroke, da bi jim bil kako hudo pisano mater pripeljal v hišo, a dobre so se ga branile, toliko otrôk in on tako malo porajta na cerkev. Zato je moral z deklami poskušati svojo srečo pri družini.
Toda kmalu se je prepričal, da tako ne more dolgo obstati. Dekle, ki so za denar delale, so zanemarjale gospodinjstvo, otroke, bile so potratne in Jernej se je bil zakopal v dolgove do vratú, nihče mu več ni hotel posoditi.
V tej stiski se spomni na svojega župnika v mestu. Pot v župnijsko hišo je bila Jerneju tuja, z duhovniki ni imel rad kaj opraviti, a sedaj ga je k temu prignala železna sila.
»No, oče, kaj pa je vas pripeljalo k meni,« ogovori ga prijazno duhovnik, ko vstopi v sobo. »Pa kaj bom vprašal, saj mi je vse znano, saj sem že dolgo premišljeval, kako vam blizu priti, pa ste se mi vedno tako odtegovali.«
»Prišel sem, gospod župnik, vas vprašat, ali bi mi morda vedeli za kako zanesljivo, varčno in skrbno žensko, da bi mi oskrbovala gospodinjstvo in otroke, vam so ljudje bolj znani; jaz sem že z nekaterimi poskušal, a nobena ne obstane in jaz bom pri tem ob vse, dela sicer imam za potrebo, a z otroci se treba vedno ukvarjati in delo zastaja! denar pa pohaja,« pravi Jernej.
»Jaz sem že sam na to mislil,« odgovarja gospod župnik, »a povem vam, da mi je znana le ena ženska, ki bi vam pomagala iz te zadrege, edino 'pobožna Marijana' bi se morda pri vas še lotila gospodinjstva. Ta je varčna, pridna, ima rada otroke, ta bi bila za vas. Jernej je bil sedaj v veliki zadregi, nič kaj mu ni šla beseda iz ust.
»Ta, vem, da k meni ne pride, nisva si ravno posebno dobra,« stoka Jernej.
»Pač, pač, prišla bi že, če jo le prosite. Veste oče, Marijana je zlata duša, znano mi je, kako ste vi z njo ravnali ob smrti svojo žene, pravili so mi drugi ljudje, sama o tem ni nikoli črhnila besede, a ni še tega teden dni, kar je prišla k meni ter mi pravila, v kako hudih stiskah da ste in da je ona zaradi Boga in zaradi ubogih sirot pripravljena prevzeti pri vas gospodinjstvo vsaj toliko časa, da otroci nekoliko odrasejo.«
Sila kola lomi, pravi pregovor, in to je skušal Jernej, ko je kmalu pozneje stopal težkih korakov proti hiši 'pobožne Marijane'.
»Ali dekle iščete, mizarjev oče?« nagovori ga Marijana, »če je vam treba, kar meno vzemite, precej grem, prepričali se bodete, da 'trcijalka' ni tako grozna zver, kakor si jo vi mislite.«
Še tisti dan se je Marijana urno obračala po mizarjevi hiši; dela je bilo čez glavo, vse v največjem neredu, otroci raztrgani, umazani, razposajeni, gospodinjstvo zanemarjeno, Jernej samosvoj, treba je bilo človeka, ki se je vsega daroval za družino, ki je sam nase pozabil, ki je delal vse iz ljubezni do Boga in do bližnjega. In taka je bila tretjorednica Marijana. Ravnali so se od tedaj v Jernejevi hiši po zlatem vodilu Moli in delaj! in kmalu je prišel Jernej iz zadrege. In ker je Marijano Jernej opomnil, da bodo otroci imeli še večje zaupanje do nje, ako jo bodo klicali 'mater' in ji v tem smislu tudi gospod župnik svetoval, ostala je Marijana Jerneju zvesta, skrbna in prijazna žena, otrokom pa ne pisana, ampak dobra prava mati do groba. – Jernej je bil od tedaj ves drug mož, delal jo pridno kakor doslej, a tudi pri nedeljski službi božji ga niso nikoli pogrešali. Bridke skušnje so ga zmodrile in Marijana ga je popolno prepričala, da je resnična, prava pobožnost za vse dobra in da se vsaki človek ravnaj po starih, a vedno veljavnih besedah 'Moli in delaj', ki so edina pot do prave sreče!