Mojim slovenskim bratam
| Mojim slovenskim bratam anonimno |
| |||||||||||||
Pod tem nadpisam v nemškim jeziku (An meine slovenischen Brüder! Ein Wort zur Verständigung gelegenheitlich des vom Vereine Slovenja in Wien ergangenen Aufrufes)1 se je oglasil naš slavni domorodec Anton grof Aversperg, (Anastazius Grün) berž ko je iz Frankforta v Ljubljano prišel, 26. maliga travna, in si je s krepko besedo dokazati prizadjal, de bi bilo napčno in nevarno, ako bi zdej iz Slovenskiga ne poslali poslancov v Frankfort, kér to še nikoga ne sili, pri zavezi ostati, temuč vsak narod ima in si lahko zaderži pravico odstopiti, kakor hitro se mu zavezne postave nevarne in škodljive zdijo. „Slovenski bratje! ‒ pišejo grof Aversperg ‒ moja Vam sicer nasprotna beseda izvira iz ravno tako rodoljubiga serca, kakor je Vaše. Ne mislite, de ravno Vaša bi mogla prava in resnična biti, zakaj tudi rodoljub zabrede včasih v zmote in v svoji gorečnosti zablodi v enostranske misli. Vi pravite, de, ako se Avstrijansko Cesarstvo z Nemško deželo združi, bo v ti družbi poginilo. Nej spriča in gotovo skaže to, ki tako ošabno od Nemške dežele govori!“ ‒ V nasledbi svojiga sostavka si prizadevajo grof, vse protigovore slovenskiga zbora na Dunaji ovreči, in pokažejo, kako goreče se je že v pervim zbora v Frankfortu v prid Avstrijanskih Slovanov govorilo, brez de bi bili poslanci zato nagovorjeni bili. „Avstrijanskiga Cesarstva se moramo zvesto in terdno deržati: so Vaše besede in zares po pravici ‒ pa komej ste to zgovorili, pa že pravite, de se hočete pri pervi, veliko pomenljivi stopnji, ktero naše Cesarstvo storí (v družbo nemških deržav), od njega ločiti in ga zatajiti! Ali niso to navskriž - besede?? ‒ Če mislite, de bi se za našo narodnost v Frankfortu po pravici ne delalo, ali bi bilo, tedej pametno, de bi Slovenski poslanci v Frankfort ne šli, kteri bi se potegnili za pravico naše narodnosti?2 Ali se boste mogli čez zgubo pritožiti, ako ste le od delječ stali in gledali, namest de bi se bili krepko potegovali za svojo domovino in ji premago pridobili? Ko bi se pa ‒ kar Bog obvari ‒ v zboru Frankfortskim slovenski narodnosti kakoršna si bodi krivica godíla, je ravno tam pravo mesto in slovesna dôba, v obličji cele Evrope se krivici zoperstaviti in terjati, de se ta zoperstava očitno zapiše, ‒ in če hočete, po tem tudi s krepko besedo svoj odstop iz nemške zaveze napovedati. Prevdarite dobro moje besede, ktere vam s serčnim pozdravam pošljem. Slava Slovencam in vsim avstrijanskim bratam! Slava našimu Ferdinandu! Slava našimu ustavnimu Cesarstvu! Slava Avstrijanskimu Cesarstvu v serčni zavezi z edinjeno Nemško deželo!“
1) Ta nagovor so slavni grof Aversperg z nagovoram Dunajskiga slovenskiga zbora na Ljubljančane vred v Frankfort poslali, de bo nemški zbor zvedil, kako de ima ravnati, de se ne bo Slovanam ne nar manjši krivica zgodila. Vredništvo.
2) Ljubljanski zbor naslednje može v abecednim redu za poslance v Frankfort priporoči: gosp. Ambroža Mihela, komisarja v Smeledniku; grofa Antona Aleksandra Aversperga (Anastazja Grüna); gosp. Baumgartnerja Janeza, kupca, gosp. Dr. Burgerja Matija, gosp. Dr. Krobata Blažeta; gosp. Dr. Dolenca Matijata (zdej na Dunaji); gosp. Haana Henrika, gosp. grof Hohenvartha Andreja, gosp. Dr. Hradeckita Viktorja, gosp. Dr. Kaučiča Matevža, gosp. prof. Klemana Janeza; gosp. Lašana Antona, v Belaku; gosp. Lukmana Lamberta, kupca; gosp. Vilhelma Maka v Kerškim mestu; gosp. Dr. Melcerja Rajmunda; gosp. Mühleisna Janeza, kupca; gosp. Philippa Leopolda, v Terstu; gosp. Raaba Karlna, v Ljubljani, Njih ekscelencijo gosp. Dr. Šrotta Vincenca, zdej na Dunaji; gosp. Sevnika Jožefa, grajšaka; gosp. Dr. Supančiča Franc., v Novim mestu; gosp. Dr. Ullepiča Karlna; gosp. Matija Vertovca, fajmoštra v Šent-Vidu nad Ipavo. ‒ Ne ve se: ali bi vsi imenovani gospodje to poslanstvo prevzeti hotli; več druzih, tukaj ne imenovanih, je že odpovedalo, kér jim okoljšine ne pripusté, za delj časa od doma iti. Vredništvo.