Moji doživljaji v Ameriki
| Moji doživljaji v Ameriki Math Bahor |
| |||||||||||||
Pred nekaj leti sem opisal moje doživljanje v avstrijski vojski pod naslovom "Doživljaji vojaškega prostovoljca". Tudi sedaj se bom potrudil, da opišem, kaj sem doživel v svojih 17 letih v Združenih državah in kako sem prišel semkaj.
Drugega februarja t. l. mine 20 let, kar sem slekel vojašo suknjo, upajoč, da se nikdar več ne odtrgam od rojstne grude. Bil sem najstarejši otrok in kot tak po starših določen, da prevzamem precej lično, čeprav ne preveliko domačijo. Vsaj to je bila želja mojih staršev.
moj oče je bil že slab in izgaran, četudi ni bil star po letih. Izgaral se je v calumetskih rudnikih. Težko je pričakoval tistega dneva, ko bom prost vojaščine, da bi odložil svoje težko breme na moje rame. Toda oba sva se vštela. On je moral nositi to breme, dokler ga ni pokrila gruda.
En mesec po mojem prihodu od vojakov sem že začel misliti, kako bi se izmotal od doma, sicer ne radi tega, da ga nisem ljubil, ampak ravno obratno. Preveč sem ga ljubil, kakor tudi svoje starše, brate in sestre. Zato tudi nisem mogel več gledati siromaštva pri hiši. Ne rečem, da nam je primanjkovalo hrane, toda denarja je bilo malo in še tisti ni bil dosti vreden. In če ni denarja, tudi ni obleke in drugih potrebščin.
Tisti čas so ljudje v trumah prihajali iz Amerike. Za vsakega so že vnaprej vedeli, koliko je denarja prinesel: o vsakem so pravili, da ima vel tisoč dolarjev. Večinoma so se tudi sami bahali, da se v Ameriki služi po $15 do $20 dnevno. Potem ni čudno, če je tudi mene omamil tako velik zaslužek. Vsled tega sem se tudi jaz namenil, da bom šel v Ameriko, če bom le kako mogel, vsaj za eno leto, da nekoliko izboljšam življenje na domačiji in še nekaj zemlje dokupim. Ko se vrnem, bom lahko prevzel domačijo. Tako so mi te misli rojile po glavi.
Nekega lepega dopoldneva v marcu sem se odpravil v glavarstvo v Črnomej, ne da bi kdo mojih vedel, kam grem in kaj nameravam. Zavedal sem se, da jim moja nakana ne bo po volji, posebno očetu ne, ker me je preveč ljubil.
Ko sem na glavarstvu vprašal, če bi mogel dobiti dovoljenje, da bi šel v Ameriko, so me vprašali, če sem doslužil vojake. Podam jim mojo vojaško odpustnico, nakar dobim odgovor, da radi vojaščine lahko dobim dovoljenje, kajti odslužil sem dvojno. Uradnik je vzel mojo odpustnico in rekel, na j se čez dva tedna vrnem in bom izvedel, kaj mi je storiti.
Ko sem prišel domov, sem povedal očetu svoj namen. Seveda se je ustrašil, a mi ni takoj verjel. Ko pa je videl, da resno mislim, se je zjokal ko otrok, kar mi bo ostalo v spominu, dokler bom živ. Rekel je, da ga bom zapustil za vedno. Tega takrat nisem verjel, toda zdaj vem, da se v slutnji ni varal. Takoj sem pisal bratrancu v Gary. Ind., če mi pošlje parobrodni listek in potrebne listine, kar je rad storil.
Čez dva tedna sem šel na glavarstvo, kakor so mi naročili. Povedali so mi, da mi ni treba delati nobene prošnje za dovoljenje v Ameriko. 'Pos' lahko dobim takoj, ko plačam 1000 kron, kar sem rad storil. Ob koncu julija sem dobil iz Amerike vse potrebno in že sem mislil, da je vse urejeno, samo da še konzul pospiše pos. Toda sem se pomil.
Ravno ko sem se odpravljal v Belgrad, pride k meni neki moj znanec, ki je pravkar prišel iz Belgrada, in me vpraša, če imam že vse pripravljeno. Na moj odgovor, da je vse pripravljeno, mi pravi, da vse skupaj nič ne velja, če nimam od župana izjavo, da nisem bil nikdar avstrijski vojak, kajti kdor je služil v avstrijski vojski, ne more v Ameriko. Začelo mi je rojiti po glavi, kako vraga se bom izkazal, da nisem bil v avstrijski armadi. Prijatelj me tolaži, naj se nič ne bojim, samo tako naj napravim kakor je on in bo vse v redu. Na vprašanje, kako je on naredil, mi odgovori, naj mu dam dve pole papirja, da bo on napisal, kakor je sebi, nekomu pa naj stvar prepisati, da ne bodo nejgove pisave spoznali.
Tako mi je on spisal tisto potrdilo in nravstveno spričevalo, ki se je glasilo: "Županstvo Dragotuš potrjuje, da ni Matija Bahor nikoli služil kot avstrijski vojak v obstoju Jugoslavije, ampak v Jugoslaviji eno leto in pol." Sestavljenje tega potrdila mogoče nekam čudno izgleda, toda vseeno se moram le njemu zahvaliti, da sem v tej deželi.
Človeka sem hitro dobil da ga je prepisal, toda spet mi je šlo po glavi, kako dobiti županov pečat. Pozno zvečer sem se s sprahom odpravil k županu. Povem mu, da imam nravstveno spričevalo in potrebujem njegov pečat. Ko ga pregleda, pravi, da je vse v redu. Vpraša me pe, kakšna je ona druga listina, ki jo imam v roki. Odgovorim mu, da sta obe enaki in da obe potrebujem, nakar ni druge hotel pregledati, marveč je pritisnil pečat na obe.
Še tisto noč sem se podal v Beograd. Vožnja je bila kratkočasna in zabavna, ker nas je bilo veliko fantov in deklet. Takrat je namreč vse rinilo v Ameriko. To vam je bilo petja, še po beograjskih cestah smo peli. Nam Slovencem so odkazali najboljši hotel po imenu Hotel Wilson. Rekli so, da smo mi Slovenci gosposki ljudje, zato so tudi stanovanje nam zasololi po gosposki - 40 din. na dan brez hrane. To je bilo za marsikaterega trd oreh.
Ko smo prišli pred konzularni urad, je bila tak gneča, da nisem videl še nikoli kaj takega. Na tisoče ljudstva obojega spola se je tam gnetlo dan na dan in vsak bi bil rad prvi. Bilo je takšno vpitje, da ne bi slišal bomb, če bi padale na mesto.
Vprašal sem nekega Hrvata, kako dolgo je že tam. Že dva tedna, mi odgovori, in bo mogoče še dalj, ker nima denarja za XX, domov pa bo moral peš. In takšnih ni bilo malo. Opazoval sem ta cirkus, da sem se že naveličal. Na red nisem mogel nikakor priti. Opoldne sem šel za onim, ki je spuščal ljudi v urad. Ko je zavil v neko gostilno, sem mu sledil. Ko mu povem, da že štiri dni čakam, da nimam veliko denarja, da je stanovanje in hrana draga, mi odgovori, da štiri dni ni dolgo, da je veliko takih, ki čakajo že po več tednov. Nato vzamem v roko listnico in takoj je bil boljše razpoložen. In ko sem mu ponudil 40 din., mi je rekel, naj popoldne stojim tam ko vsak dan.
Tako sem tudi storil. Postavil sem se k ograji na moje staro mesto, da sme vse videl, kar se je pred mano dogajalo. Ko se je popoldne zopet pričelo s poslovanjem, je omenjeni vratar takoj vprašal, ako ima kdo kako nujno vprašanje, nakar pokaže name. "Hej, vi tam zadaj v črnem klobuku, vi ste me včeraj hoteli nekaj vprašati. Stopite bližje." In tako sem šel prvi v urad.
Ali v urado je bil pravi križ s tistim potrdilom. Konzul je imel tri tolmače. Prvi tolmač me vpraša, če imam potrdilo, da nisem služil "Švabe". Ko mu ga dam, ga ni mogel nikakor razumeti. Pravi, da je vse dobro, da je županov pečat in vse drugo, ampak nekaj da ni pravilno. Odda ga drugemu tolmaču, ta tretjemu, toda nikakor se ne morejo sporazumeti. Vzame ga zopet prvi in mi reče, naj mu ratolmačim, kaj pomenijo besede 'v obstoju'. Odgovorim mu, da to potrjuje, da nisem nikoli služil avstrijske vojske. Pravi mi, da on ne razume dovolj, kaj Kranjci pišejo. Vpraša me, kako to, da nisem bil avstrijski vojak, ker je bila v Avstrija vsaka baba vojak. Odgovorim mu, da sem imel važno služno listonoše, vsled česar mi ni bilo treba v vojsko. S tem pojasnilom se je zadovoljil in me oddal konzulu.
Pri konzulu nisem imel dosti sitnosti. Pojasnili so mi do podrobnosti, na katerem parniku imam odriniti iz Trsta dne 15. avgusta in da moram biti pri agentu v Ljubljani 12. avgusta. Imel sem torej še nekaj dni doma na razpolago.
Prišel je dan odhoda. Moj bližnji sosed, ki je pravkar prišel iz Kleina, Mont., me pobara: "Matija, zdaj greš v Ameriko. Svetujem ti, da ne ostaneš dolgo na vzhodu, kajti to ni Amerika. Tam se slabo služi in bos ti je vedno za hrbtom. Zato glej, da čim prej zapustiš vzhod (rabil je besedo east) in pojdi v Ameriko. Najboljše je, da greš v Montano." Za ta nasvet sem mu bil hvaležen. Poslovil sem se od njega in šel domov.
Tisto noč, kolikor sem jo še imel na razpolago, seveda nisem spal, kakor tudi ne moji dragi. Ob treh zjutraj sem vzel slovo od rojstne hiše. Kako je bilo, tega ne bom opisovavl, ker vsakdo ve, kako je takrat, ko človek zapušča svoje drage. Seveda si vsakdo misli, da ne za vedno, toda v tem se velika večina moti, kajti v Ameriko je lahko priti - vsaj prejšnja leta je bilo, toda redki so, ki morejo iz Amerike nazaj. To so mi pravili takoj, ko sem prišel v to deželo, kar pa nisem verjel. Potem sem se sam prepričal, da so govorili čisto resnico.
V temni noči dne 12. avgusta sem se ob treh zjutraj poslovil od domačih. Moj brat John, ki je prišel čez tri mesece za menoj v Ameriko, je vzel hlevsko svetilko in me spremil na kolodvor v Črnomelj. Ob slovesu sem mu obljubil, da ne bo dolgo, ko bo tudi on prišel za menoj, kar se je res zgodilo. Nsto me je vlak potegnil proti Ljubljani, kjer smo dobili vse potrebno za odhod v Trst.
Ob 6. popoldne je naš vlak zapustil Ljubljano in spet sem se vozil po dobro znani progi proti trstu. To pot sem neštetokrat premeril v vojnem času. Toda sedaj je vse drugale izgledalo kakor prej. V Logatcu, na italijansko-jugoslovanski meji smo morali izstopiti in se registrirati pri italijanski oblasti. Pregledali so nam tudi vso prtljago, toda takrat še niso bili preveč natančni. Dne 18. avgusta ob 7. zjutraj smo dospeli v Trst.
Tam sem se počutim kakor doma, le da je bilo precej drugače ko prej. V času mojega bivanja tam je bil Trst pol avstrijskega vojaštva, zdaj pa italijanskega. Bil sem presenečen, ker niso bili preveč nasilni. Tam sem imel dva dni časa, da sem si še ogledal vse znane mi stvari v mestu. Opazil nisem veliko sprememb oziroma le to, da nisem slišal slovenske govorilce. Ta se sicer tudi prej ni veliko slišala, toda več kakor zdaj. Podal sem se v trafiko nekega Slovenca, ki sem ga od prej dobro poznal. Pozdravim ga slovenski in vprašam za cigarete. On me debelo gleda in odgovori po italjiansko, da ne razume. Jaz se mu nasmejem in pravim: "Kaj se boš pretvarjal, saj te poznam že štiri leta." Odgovori mi, naj bolj potiho govorim, ker zdaj živi pod Italijo, ne pod Avstrijo. Ako bi ga zalotili, da govori slovenski, bi škodilo njegovi trgovini in bi se zgodilo, da izgubi še ta borni zaslužek. Dobil sem cigaret kolikor sem hotel. Prisrčno mi je stisnil roko v slovo želeč mi srečno pot.
Čez dva dni, 15. avgusta zjutraj, smo zapustili kasarno, v kateri smo bili nastanjeni, ter se s harmoniko na čelu podali proti pristanišču, kjer nas je čakal parnik American. To je bila ogromna stara razvalina, ki je v vojnem času služila za vojaški transport menda nekje v ledenem morju. Vzelo nas je precej časa, da smo se vsi gor skobacali, kajti potnikov nas je bilo 3000. Takrat sem tudi prvič videl črne brate. Ker je bil parnik last ameriške linije, vsaj vozil je pod ameriško zastavo, smo tudi takoj prišli pod prohibicijo. Dobro so vse pregledali, da ne bi kdo odnesel s seboj alkoholne pijače, toda jaz sem jo vseeno prinesel na parnik dve zelenki. Razdelili so nas po deset skupaj in nam dali jedilno posodo. Bilo je vse po vojaško.
Čez par dni vožnje, smo dospeli v mesto Toulon, Francija. Tam smo čakali pet dni, ker so morali izložiti 3000 krst za ameriške vojake, ki so padli v Franciji. Vsled tega sem imel dovolj časa za razgled po precej ličnem pristaniškem mestu Toulonu. Potem smo se po par dneh vožnje zopet ustavuli v nekem španskem pristanišču, kjer se je ladja založila s kurivom in pitno vodo, nakar smo se podali na odprto morje.
Vožnja proti Ameriki ni bila preslaba, posebno zame ne, ker sem bil že navajen morskemu zraku. Pa tudi morje ni bilo preveč razburkano in smo bili večinoma na krovu. Imeli smo dva slovenska muzikanta, vsled česar je prišlo med nami Slovenci in Italijani večkrat do spora. Ker smo bili večinoma vojaki iz vojne, smo mislili, da se moramo tudi potem mrzeti.
Po 26-dnevni vožnji po morju smo končno zagledali kip Svobode. V New Yorku sem moral čakati tri dni predno sem zapustil ladjo. vsak dan jih je namreč šlo z nje le 1000 in jaz sem bil seveda pri zadnjih.
Ob 8. zvečer dne 14. septembra sem šel na podzemsko železnico z agentom, ki me je spravil na vlak železnice Wabash. V vagonu sem se udobno vsedel ter takoj zapalil cigareto. Seveda so me potniki še bolj pa potnice debelo gledale, ko sem tako "rajfal". Neka dama za menoj mi nekaj pravi. Vidim, da se huduje, ali jaz se le smejem in spuščam še večje oblake dima. Nato pride sprevodnik, ki me v nemščini poduči, da je drugi voz za kadilce in me spravi tja. V prejšnji voz se sploh nisem več vrnil.
Na 15. septembra ob 8. zvečer sem dospel na cilj - v Gary, Ind. Na postaji sta me čakala moj bratranec in neki sosed iz starega kraja. Oba sem takoj spoznal, čeprav me nista onadva, dokler jima nisem segel v roke. Srečanje je bilo prisrčno. Prijela sta me vsak za eno roko in me vodil, jaz pa sem med njima stopal prav po vojaško s podkovanimi čevlji.
Tako sem se znašel v Obljubljeni deželi. Ker je bil moj bratranec v tovarni enkrat prej že preddelavec, mi je bilo delo zagotovljeno še predno sem prišel. Čez dva dni sem že začel delati v pleharni pri mrzlih valjarjih. Delo je bilo seveda naporno nekaj dni, da sem komaj zmagoval. Ampak ko sem se privadil, mi je bilo prava igrača, in to posebo še, ko sem prejel plačo, ki je bila res lepa. Delal sem od tone. Toda visoka plača ni dolgo trajala, kajti v začetku leta 1921 so začele tovarne bolj slabo obratovati, kar vam je znano. Plačo so znižali skoraj za polovico, toda moral sem se zadovoljiti. Seveda sem začel ugibati, kaj bi napravil.