Moje potovanje po jugu

Moje letovanje po jugu Androlin

Izdano:	Prosveta 20/173–174, 176–178, 180, 182–186; 1927
Viri:	dLib 173, 174, 176, 177, 178, 179, 180, 182, 183, 184, 185, 186
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Jaz še nisem poročen. To je za moje letovanje in za mene samega najbolj važno, ker drugače bi letovanje prav gotovo ne bilo in mogoče, kar bog ne daj, tudi mene ne. Kako nujno je potrebno, da je človek samec, če se hoče podati na letovanje, najboljše pojasni klaverna zadeva mojega oženjenega prijatelja Trpina, katero moram napisati, da bo vsaka lepa čitateljica vedela, da je bilo za moje letovanje neobhodno potrebno, da je do zdaj še nisem vzel.

Moj dobri oženjeni prijatelj je v vzhičenost, katera pri njemu ni posebno redka, slovesno obljubil, da izleti daleč doli na »Fiji Islands«, kjer otočani kar tako-le nagi hodijo po pesku pod palmami. No, in mojemu prijatelju je ta obljuba, kakor je bila lepa, ostala samo na jeziku. Mogoče sta se pobogala z ženo, mogoče je tudi ona po svoji dobri stari navadi prekrižala upapolne račune mojemu dobremu prijatelju, kakor kak samosilnlk, ki ne trpi ugovora; kdo naj ve, če pa skrivata svoje zakonske odnošaje kakor kača noge. Ta zakonski par je že tak, da se pred menoj, ki še enkrat povem, da nisem poročen, najbolj liže potem, ko napravi največ škode na porcelanasti, prsteni, glinasti in drugi taki negospodarski posodi. — Opomniti moram kajpada, da je zakonski par mojega prijatelja po daljših premislekih prišel do treznega zaključka, da tako na gre več, še nadalje kupovati drag in netrpežen porcelan, ker se družina prehitro množi. V njuni kuhinji je torej samo še pločevinasta posoda, od katere pa je okrušen ves emajl.

Iz poslednjega, kar pa vsaj na prvi pogled ne spada k opisu mojega letovanja, bi mogoče sklepali, da izguba vsled pobite posode brani mojemu dobremu prijatelju, da se letos še ne bo kopal v pesku pod palmami, čeprav je to njegov najvišji ideal.

Na jug bi pa nikoli ne poletel, če bi se sukal samo okoli mojega dobrega prijatelja Trpina, njegove žene in njunih loncev, kajti vse to se nahaja na umazani Dvaindvajseti cesti, dočim moram jaz na solnčni jug — med črne zamorce, dišeče Italijane in Francoze, pa med junaške kukluksklance. To ni tako visokodoneče kakor fatamorganaki "Fiji Islands" mojega prijatelja, ali bolj praktično je vendar, ker vsaj lahko dosežem, čeravno sam samcat.

Pa sem si že v Chicagu oblekel bele hlače in del nase čisto srajco z ovratnikom, ki čez gleda, in sem si kupil bele čevlje in najboljši panama za dva dolarja. In ko sem se takle poslavljal od dobrih prijateljev, se mi je kar samo smejalo, tako se mi je dobro zdelo.

Nisem se pa sam podajal na tako dolgo pot. Ne rečem, da bi se ne upal ali kaj takega, kar bi imelo kaziti moj pogum, temveč kar tako sva se bila dogovorila, da bova skupaj letovala po solnčni deželi. Ta moj soletovalec je moj stari prijatelj (jaz imam od sile veliko prijateljev), ki je mojih let, in ga bom imenoval za Toneta Kljuna. Iz previdnosti ne maram napisati njegovega pravega imena, da se zavarujem pred nepotrebnimi sitnostmi, čeravno ne mislim nič slabega pisati o mojem prijatelju.

No, in moj prijatelj Tone Kljun si je tudi oblekel hlače in bele čižemce, da je bil neverjetno lep. Tako-le sva stopala doli po Mišigankem bulevardu: oba v belih hlačah in v novih belih čevljih (ki so prijetno škripali), z mehkim slamnikom, lepo novo srajco in vsak svojim malim kovčegom. In sva precej hitro sopila, da bi ne zamudila vlaka, ali vseeno nisva mogla prezreti pogledov, ki so švigali za nama in strmeli na naju od vseh strani širokega trotoarja. Mersikateri nasmešek sva vrnila in kar nehote zaustavila korak. Že samo ti pogledi so bili letovanje, kakoršnega človek ne doživi ob navadnih dneh. Ali letovanje je šele pričelo, ko se je naenkrat vsula ploha in nisva mogla s prijateljem s tako lepima novima slamnikoma in lepo polikanmi novimi belimi hlačami prav nikamor pod streho. Stekla sva, kar se je le dalo, in sva vsa mokra pribežala na postajo. Zelo grdo se je nama zdelo, da se je morala ravno na naju izliti ploha, zato pa sva molčala in tudi najini novi čevlji niso škripali več.

2.

Na postaji se je zgodilo precej lepih in nelepih reči. S Kljunom sva izpregovorila šele ko sva vprašala po voznih listkih. Prej sva se bala, da bova zamudila, ali zdaj nama je uradnik povedal nekaj, kar ni samo pregnalo strahu, ampak je naju v najinih očeh zelo visoko povzdignilo.

»Prvi vlak res gre ob petih,« je odgovoril mož za mrežo, »ampak ta je za zamorce. Za belopoltno gospodo odpelje poseben vlak ob šestlh.«

Čeprav je bilo treba čakati več kot uro, se je nama s Kljunom to zelo dopadlo. Kaj bi se zamorci vozili z istim vlakom kot mi! — In jih še gledati nisva hotela, ko so stopali skozi čakalnico proti izhodu k vlaku. Stopila sva v sobo za gospode in odtam v stranske celice, ki se dandanes uporabljajo poleg prvotnega namena tudi zato, kar bom zdajci opisal.

Jaz sem bil ves moker in moj prijatelj je bil ves moker, torej sva bila oba v zelo nevarnem položaju, da bi se prehladila in dobila kak oslovski kašel ali še kaj hujšega, kar bi bilo zelo neprijetno na letovanju. In sem zato hitro izvlekel iz kovčega precej obilno, plosko in polno steklenico svetlo zelene vsebine. Da se ne prehladim, sem se prvi skril v celico sam, za menoj pa je moj prijatelj Kljun, ki je storil isto, kar sem naredil jaz. To nama je tako zelo dopadalo, da sva tako storila še parkrat, predno je odpeljal vlak.

Vendar pa nisva šla poslednjikrat v celico samo zaradi zavarovanja proti prehladu in zato, ker nama je dopadalo, temveč tudi radi druge potrebe.

Mojega dobrega prijatelja Toneta Kljuna je namreč kar naenkrat zabolel zob in ga je ves čas vrtalo po čeljustih. Moj zelenec je bil pa kakor nalašč za zoba.

»Zakaj mi ni bog ustvaril kljuna namesto čeljusti!« je stokal moj dobri prijatelj in se prijemal po beh straneh čeljusti, da nisem mogel prav vedeti, na kateri strani ga boli zob.

Pa sem mu rekel, naj še malo potegne in sem mu dal, dasi ne lahkega srca, on pa je zopet izginil v celici. Ko se je vrnil, sem prvo pogledal, koliko že manjka in je bilo res komaj še tri četrtine zelenega. Malo pojezilo me je bilo to, ali usoda je hotela, da se je zgodilo najhujše, kar je grenilo letovanje mene in mojega dobrega prijatelja Kljuna po solčnem jugu.

Stokrat sem si očital neprevidnost in moj prijatelj Kljun mi je žalostno pritrdil. Steklenico sem namesto v kovčeg vtaknil v žep jopiča in nesreča se je zgodila, ko sem ga na vlaku obesil na kljuko. Vlak se je zmaknil, jopič je zavejal in predno sem se zavedel, je dejalo »Cin!« Vse hkratu je bilo: V nos je prešinil slasten vonj, iz jopiča pa je zacurljal zelenec na moje lepe bele blače in je kakor nalašč oškropil tudi mojega dobrega prijatelja Toneta Kljuna. Nič nisva dajala, samo obupno sva pogledala drug drugega. V trenutku sem tudi snel jopič s klina, deloma zato, da drugi ne vidijo najine nesreče, še bolj pa zato, da rešim, če te kaj rešiti da. Vse je šlo po tleh, še vonj je napolnil ves vlak, s prijateljem pa sva molče zrla v tla, dasi bi najraje vpila vsled nesreče. Hudo je, ko mora človek tako nasilno zatreti svoja čustva.

»Zamižajta, gospoda!« je pomembno dejal sprevodnik, ki mu je šlo na smeh, ko je stopil mimo naju. In res sva zamižala, samo da bi ne videla svoje nesreče.

Zle usoda naju vendar ni oplašila, junaško sva s Kljunom nadaljevala pot, pripravljena na vse hudo in strašno. Hudega pa ni bilo ni več, vsaj tako hudega ne, kot je bila strahovita nesreča takoj pri vstopu na vlak.

3.

Iz Kaira do Memfisa je komaj par sto milj, ali popotnik vidi toliko zanimivih in lepih reči, da jih ne sme in ne more pozabiti. Tu je opaziti prve spremembe med severnim in južnim. Na severu so svinje večinoma bele kole, tu doli se pa stopnjema spreminja njih barva in rumene v čokoladno, kostanjevo in končno sajasto črno. Največje črne svinje sva s prijateljem Tonetom Kljunom videla poleg postaje Uniontown. Par jih je krulilo na postaji, čreda pa se je valjala v prijetnem blatu v staji poleg postaje in v bližnjem svinjaku. Za popotnike se svinje niso zmenile.

Te tenesiške svinje niso še popolnoma južnjaške, ali njih barva je že bolj konstanjevo rjava kot čokoladna, kar pomeni, da je v njih že precej južne krvi. Po glasu pa so tenesiške svinje ravno take kakor wiskonsinške ali minesotske. One namreč krulijo.

Ne samo po svinjah, postaja Uniontown je znamenita tudi po originalni reklami, katero je postavilo na veliko tablo to napredno tenesiško mestece. Sam Sears in Roebuck bi bila vesela tako spretnega oglaševalnega duha. Velika tabla v pisanih ameriških barvah se spenja nad svinjsko stajo in čez njo je bleščeč napis:

UNIONTOWN

A straight forward looking town

with 1500 Christian souls

WATCH US GROW

»Prešmentano.« je veselo vzkliknil moj dobri prijatelj Tone Kljun, »to pa ni od muh.« »Ampak, kje je napredno mesto, ki naprej gleda in ima 1600 duš. Poleg svinjaka in (po)staje nisva videla ne cerkve, ne kolibe. Same svinje so krulile pod slikovito reklamo in te so bile tako rejene in pitane, da bi jih človek res z veseljem gledal, kako rastejo.

Ali ne samo na svinjah, spremembo opazim tudi na kopitar jih, hlevih in celo ljudeh. Nobenega konja nisem videl več z vlaka, temveč samo dolgoušesne posrednike med kljusetom in magarcem, namreč hudomušne mule. Teh je bilo pa povsod dovolj in kamor sem pogledal skozi okno letečega vlaka, sem videl zaspano mulo, ki vleče še bolj zaspanega zamorca v bombažne nasade.

Vozili smo se v vedno bolj slikovite kraje s še bolj slikovitimi ljudmi. Lahko rečem, da nisem videl ničmanj nagih zamorčkov, kakor bi jih bil moj prijatelj Trpin, če bi bil izletel na »Fiji Islands«. Kakor svinje so tudi zamorci po teh krajih že čokoladni, a se od ponosnih klanovcev ne razlikujejo veliko, ker se tudi ti solnčijo in se umivajo z blatom. Najbolj pestro sliko pa nudi zijemna zamorka, ki tupatam pokaže na postaji. Moj dobri prijatelj Kljun, ki se je bil oblekel vsega v belo, se je kskor slama vnel za tako pisano izjemo. Prigugala se je bila na postajo baš ko se je ustavil naš vlak. Bila je vsa v belem in ker se Kljun nima za kontraste, se ni mogel načuditi čudovitemu rjovenju barv — črnega, belega in rdečega, ki je bilo še toliko živahnejše, ko je prijatelja Kljuna zagledala tenesiška lepotica. Šobici (ki pa moram reči, da so bile šobe) je napihnila v živordeče, oči je sunkoma zavila in s silo, da je bil moj dobri prijatelj zadet naravnost v srce. K sreči se kaj hujšega ni moglo zgoditi, ker je vlak odpeljal dalje.

Pred Memfisom sem že videl, da je povodenj storila marsikaj dobrega. Odnesla je precej stare nesnage in podrla veliko gnilih barak in podganskih gnezd. Največ koristnega je povodenj storila za prebivalce tik pred Memfisom, kjer napravi Missisippi velik ovinek. No, saj bi drugače še ne bili zgradili novih poslopij in bi bili bržkone segnili v starih bajtah.

4.

V Memfisu bi pa ne bilo nič čudnega, če bi prebivalci na postaji napravili uniontownsko reklamo. To mesto res raste, še bolj pa raste voda v deževnih dneh in nažene prebivalce od brega v hrib. Vendar pa sem pričakoval, da bom videl lepše hiše v tem mestu.

Črnooblečena gospa s temnim pajčolanom čez obraz je pripovedovala na vlaku, kako krasno je to mesto in kako velikega zgodovinskega pomena je. Jaz, ki sovražim vse, kar je zgodovinskega (ker sem vedno dobil dvojke v zgodovini), se torej nisem ni bolj zanimal za Memfis radi zgodovinskih poslopij, ali vendar sem si mislil, da bo kaj za oči. Pa kakor se še nikoli nisem zmotil na zgodovinsih predmetih, se tudi v Memfisu nisem. Čeprav je dobra ženica najmanj eno uro pravila o veličastnem zgodovinskem kazinu poleg postaje, sem videl, da je v resnici le kup napol podrtih zidov.

Bolj kakor v zgodovinski Memfis sem se zaljubil v brhko natakarico v restavraciji blizu postaje. Bila je taka vrste dekle, ki ostane vedno v spominu, in meni je prav gotovo ostala, a še bolj pa mojemu dobremu prijatelju Tonetu Kljunu, ki je nemudoma postal rudeč kot rak, kakorhitro je prižgolela z vodo in maslom. Podala je vsakemu jedilni list in se ves čas tako prisrčkano smejala, da se je nama zdelo kar sitno.

Kako je lepemu dekletu ime, seveda ne vem, ampak gotovo mora imeti kakor lepo ime. Mala, drobna stvarca je, čisto bale kože in samo malce zarudela na ličecih, kakor bi tja pritisnil napol zreli črešnjici. Oči ima žive kakor miška in lase nagajivo zaročene, da bi jo človek kar gledal, pa nič ne jedel. No, taka-le je naju gledala, midva sva pa iskala, če bi mogla na jedilnem listu najti kaj drugega kot oštrige. Ker le ni šlo, sem se pa jaz osmelil in jo vprašal, kaj ima najboljšega. In je nama res dobro postregla in sva jedla solato iz kokošjega mesa in sva pila črno kavo. No, in tudi za njo sva gledala ves čas, ona pa je prišla k nama vsakokrat, ko sva izpila vodo, da je nalila drugo. In z mojim dobrim prijateljem Kljunom sva izpila vsak pet kozarcev vode.

Potrpežljivi čitatelj, če te kdaj usoda zanese v Memfis, ne pozabi iti v ono restavracijo. Ko stopiš iz postaje, zavij na desno, hodi dva bloka, potem zavij na levo in nato zopet kreni na desno, pa si tam. Ampak pazi, da te ne povozi kak avtomobil.

Banane so moja in mojega prijatelja Kljuna najslajša hrana. Zato pa sva se dodobra oskrbela z njimi in se podala zopet na vlak. Banane sva jedla vso pot do Jacksona v lepi državi Mississippi, kjer so zamorci že čisto črni. V Mississippiju je jako malo svinj in te so čisto črne. Tudi belopoltnlh ljud je doli zelo malo in še ti so neizrečeno umazani in leni.

Pot skozi državo Mississippi se zdi neznansko dolga in ne glede kako divje drvi vlak naprej proti jugu, ni misisipiških plantaž in gozdov ne konca ne kraja. Pozno popoldne je že bilo, ko smo se pripeljali v ekzotično Louisiano. Videl sem, da po krajih, kjer smo se vozili, povodenj ni napravila posebno veliko koristnega, ker ni pobrala vseh bajt. Mogočne povodnji so potrebne, da bi odnesle nesnažne kolibe, ki so še bolj zanikrne kot hlevi rumunskih ciganov.

5.

Kje bova prenočevala, je bilo prvo vprašanje, ko sva s prijateljem stopila s kolodvora v Novem Orleansu. Sopotniki so nama prej kar vsi svetovali, naj bi šla v francosko četrt mesta, češ da so tam najmanj oderuški ljudje, najbolj postrežljivi, najboljši, najbolj čisti in sploh krepostni, v tako visokem superlativu, da se je nama zdelo prelepo, da bi bilo vse res. Ampak vseeno sva si dejala, če je le polovico tega, kar so nama povedali, res, se bova nocoj še dobro imela. No, in sva vse zamorce, ki so se ponujali za vodnike in nosilce prtljage, odgnala od sebe in sva jo junaško krenila čez cesto naravnost pod palmov drevored in odtod naravnost naprej, kakor da bi imela že cel New Orleans v mezincu.

Da bi najela taksi, nama e v glavo ni padlo. Midva sva prišla na letovanje, ne pa zato, da bi se vozila po čikaško. Ali ker se je ulica le vlekla, s prijateljem Kljunom pa nikamor prišla nisva, sva skočila na »karo«, kateri pravijo v New Orleansu »tren.« Rekla sva sprevodniku, da hočeva v francosko četrt, ali ker naju ni mogel razumeti, sva sedla v najbližje sedeže od zadaj.

Tam na nasprotni strani je sedela lepa devojka čokoladne barve, rožastih šobic in velikih belih oči z majhno črno punčico na sredi. Bila je mlada in polna, da je bilo vse tesno napeto na nji. Moj dobri prijetij Kljun se je ni mogel nagledati in jaz (ki nisem ravno grd), sem se tudi kar čudil. In devojka zamorčica se je tako prisrčno nasmehnila, da sva se s Kljunom kar spogledala in sva se seveda tudi midva lepo nasmejala in sva ji pomežiknila vsak na eno oko. Kaj bi se bilo še vse lahko zgodilo, ravno ne vem, a čisto zagotovo bi se bila vsedla k nji vsak na eno stran, da ni prišel k nama sprevodnik, ki je nama veleče zašepetal:

»Belopoltna gospoda, prosim sedita v sprednje sedeže!«

Pogledala sva ga in si mislila, kaj ima ta služabnik nama ukazovati, kje naj sediva. Zato se pa nisva zmenila za opomin in sva ostala v zadnjih sedežih. Ampak kaj naju vsi tako gledajo in se nasmehujejo, sva si mislila, ko sva se ozirala po zamorcih, z vseh sedežev strmečih na naju. Nazadnje sva vendar uvidela, da razen naju vsi beli gospodje in gospe sedijo spredaj in vsi zamorci zadaj. V sredi med obema skupinama pa sva ugledala tablico, ki je naju opozorila na nerodnost, ki jo uganjava. Tablica je predpisovala, da morava kot belopoltna gospoda sesti spredaj in sva tako tudi storila in se nisva čisto nič več ozrla v zamorce, kateri so povsod zadnji. To nama je dopadalo ravnotako kakor pojasnilo železniškega uradnika v Chicagu.

Pripeljala sva se v francosko četrt Orleansa. Marsikaj je naju le naprej opozarjalo, da sva tam, ali midva tega nisva vedela. Bil je namreč močan vonj, ki je vel od onih francoskih in laških ulic tako vsiljivo, da si nisem upal ne jaz ne moj tovariš dobro potegniti sape vase. Midva, ki sva prišla iz Chicaga, namreč nisva bila vajena premočnega vonja.

Najbolj mi je v francoski četrti prijal vrvež, ki ni čisto ni nič južnjaški. Tu je vse živahno kakor na čikaškem Maxwell Streetu, le žeparji mislim, da ne morejo biti tolikanj strokovnjaški. Dasi je bilo že o pozni uri, je bla na trgu največja živahnost. V Kurji ulici ne prodajajo drugega kot kure in tam seveda diši kakor v kurniku, takoj v naslednji ulici prodajajo ribe in oštrige in tam seveda tudi diši. Tako prodajajo skoraj v vsaki ulici kaj drugega, na vseh vogalih pa čepe ženske in prodajajo fige.

S prijateljem Kljunom, ki je bil večinoma istih misli kot jaz, oziroma sem bil jaz tistih misli kot on, sva brž sklenila, da tam preveč diši in tudi če se dobi kak hotel, da bova rajši šla kam drugam. Kupila nisva ničesar, tudi fig ne, ker sva bila že sita banan.

Samozavestno ugotovivši, da sva sama le boljše vedela kakor prijazni sopotniki, ki so nama priporočali francosko četrt, sva odločno krenila nazaj proti središču mesta in sva dobila dober hotel z relativno dobro postrežbo. Relativno dobro namreč zato, ker se je uravnavala po številu kvodrov, ki so šli temnočokoladnemu zamorcu.

Ja, in s prijateljem sva dobila prostorno sobo z veternjačo približno tako veliko kot soba. Ker je bilo preveč sopare, sva odprla veternjačo, ki se je na najino grozo s tuljenjem in organskim pišem začela vrteti.

»Križ božji, primi se, moj dobri prijatelj Androlin!« je skrbno vzkliknil Kljun in jaz sem se v resnici prijel za posteljo z obema rokama. Veternjačo sva ustavila, pozneje pa jo zopet odprla, ko sva dobila ravnotežje, da naju piš ni mogel odnesti skozi okno.

Postrežljivi zamorec je še prišel vprašat, če bi še kaj rada. In ko sva dejala, da ne marava ničesar, je naju spomnil na dekleta. Zagotovil naju je, da jih nama dragevolje rad pripelje. Ampak midva sva rekla, da sva prišla letovat in sva se obrnila, da bi spomnila zamorca, kje so vrata. Osvežila sva se v kopelji in se lepo počesala, oblekla sva spet sveže, lepe bele hlače in čiste srajce in sva šla na nočno letovanje po zaspanem New Orleansu.

6.

Benetke v Lujzijani so dolga mostiščarska vas. V nji ne žive Indijanci, tudi Evropejci ne, temveč sami priselniki iz libijske puščave, katerih polt je še bolj začrnela, odkar so bili pripeljani v te črne kraje. Z njimi prebivajo v kolibah tudi podgane in stenice, ki zrastejo do velikosti poljskega krešiča, vščipnejo pa kot škorpijon, živine nimajo po hlevih, ker so vsa poslopja na kolih in bi morali krave in vole na čolnih voziti na pašo v daljno močvirsko ličje. Svinjakov v lujzijanskih Benetkah ni, ker tudi prašiči ne žive v teh krajih. Belopoltni gospodar se le redkokdaj ustavi tam doli.

Zdaj si pa mislite, dragi čitatelji ,kaki so *li moji in mojega dobrega prijatelja Toneta Kljuna občutki, ko sva se vozila po teh krajh. Čeprav namreč moj prijatelj zadnje čase trpi na fatalizmu in se jaz po njem obračam, vendar sva še oba iskrena demokrata. Vendar je še toliko demokracije v naju, kolikor je je v uglednem plantažniku gospodu Danielu Brownu, čigar last so lujzijanske Benetke. Daniel Brown je res vnet demokrat, ampak njegova duša je le demokratska, dočim sva z mojim prijateljem demokratična.

Moj prijatelj se je popraskal za ušesi jaz pa sem vzdihnil (tudi cigaret je bilo zmanjkalo), ko sva takole gledala skozi okno vlaka, ki se je ustavil na nasipu nad Benetkami. Vse Benetke so ležale pod nama kakor na dlani. Kolibe so bile nekoč enolične, ampak zdaj nudijo zelo slikovit razgled, ki postaja toliko slikovitejši, čimbolj so kolibe preperele, ter bodo Benetke navsezadnje mogoče še postale zgodovinske.

Tam daleč je prva mostiščarska koliba. Brv, speta nad visokimi koli, je napeljana z železniškega nasipa do *je. Nekoč je bila koliba pobarvana, a nisem mogel razločiti s kakšno barvo. Okna so razbita in skozi nje je videti slamo po podu, na katerem spi naša (de)generacija Iibiljskih potomcev. Nad vhodom od katerega pa so odkrhnjena vrata, se blišči svetal napis podoben krizantemi v gumbnici razcapanega berača. Napisano je s zlatimi črtami:

»Saloon of the Golden Angel.«

Naslednja koliba ima še vrata in tudi barva se še nekoliko razloči, da je bila temnordeča ali rujava. Pestro sliko nudi zlasti kopica nagih otrok v canjah iz ličja. — Napis na tej »palači« povzroča precej razmišljanja, ker pravi: »Salon pri sedmemu kralju«.

»Salon pri sveti Moniki« je ime tretji kolibi, še bolj slikoviti kot opisani, kajti nad njo se vzpenja v zrak velikanska tabla severnjaškega businessa, ki popotnikom na vlaku kakor tudi lujzijanskim Benečanom priporoča: »Kadite in čikajte TipTop tobak, ker boljšega ni na svetu.« — »Salon pri sveti moniki« je bržkone kako vaško shajališče, ker na podu visoko nad vodo polega precejšnje število zamorcev, vseh absolutno črnih in neizrečeno lenih. Voda pod tramovi, ki drže »Salon pri sveti Moniki« med vodo in nebom, je mavrična in barve so oljne. Krapi in raki tam notri imajo gotovo obilno hrane, če niso njih nosovi prenatančni.

Ravno pred nami je »Salon dobre volje«. Napis je nekako zatemnjen, drugače pa ima koliba še vedno vsa okna in vrata ter je par šip celo nerazbitih. Kaka je barva vode pod to kolibo, se ne da jasno razločltl, kajti ravno pod nami je, pod nasipom, in doli je temna senca, ker solnce sije navpično. Kolibe tudi nisva ogledovala s prijateljem, ker je zbudil najino pozornost gospod Danijel Brown, lastnik lujzijanskih Benetk. Z vso svojo obilnostjo se je postavil na sajasti nasip nad »Salonom dobre volje« in zavpil:

»Hej niger!«

Okna v »Salonu dobre volje« so v tem hipu oživela, kopica glav se je prikazala v vsakem istočasno pa je skozi vrata skočil možicelj, katerega bi prav gotovo sprejel za orangutana, če bi na svoje oči ne videl, da je prebivalec lujzijanakih Benetk v civiliziranih Združenih državah. Na njem je vihralo nekaj dlakasto razcefranih cap, glavo pa mu je pokrivala bela čepica z reklamo »Ceresota flour«. Bil je bosonog in golorok, črn kot noč in prožen kot opica.

»Niger« je skočil po brvi od kolibe do nasipa, da so se dile brvi upogibale in so njegove stopinje votlo zvenele. Po strmem peščenem nasipu je stopal z naglico, da se mu je pesek s premogovo žlindro sipal pod nogami. Še prej kot je dospel do gospodarja, je snel z glave belo Ceresotino reklamo. Ali glava je bila le vedno bela, ker je bil »niger« gostoporaščen starček kuštrastih in srebrno sivih las. Siva glava se je trikrat upognila globoko pod trebuščkom gospoda Browna in se ni več smelo dvignila. Stari mršavi suženj je prijel pod pazduho močnega in rejenega gospodarja na obisku in mu pomagal po sipini do počaščene kolibe. Ko je pomagal njegovi obilnosti do brvi, je ponovno skočil na sipino po prtljago. Gospodar ni med tem časom ničesar izpregovoril, samo opazoval je »nigra«, če se pravilno obnaša, ta pa tudi ni imel časa, da bi zinil le besedico. Kako zelo je bil zadovoljen, pa sva s prijateljem Kljunom brala z zamorčevega obraza, ki se je blaženo smehljal.

Dalje se vrstijo kolibe v Benetkah. Vsaki je ime salon in vsaka nosi svoje posebno ime, katero je menda bolj važno kakor tramovi, na katerih stoje številno obljudene kolibe. Na pročelju naslednje kolibe se beli napis: »Salon morske vile,« dalje je še lepši na še bolj strohneli bajti napis: »Salon zamorskega viteza.« Vlak nas vozi mimo teh »salonov,« a njih vrsta se kmalu pretrga. Še ena staja za ribiča in vlak drvi dalje preko Iagun, vsenaokrog obdanih z ličjem. Tam dalje se pa peni Mehiški zaliv, ki je, žal, preprečil, da dobrodelna povodenj Mississippija ni odnesla tudi lujzijanskih Benetk.

7.

Ko sem se povrnil s poučnega letovanja, sem se kakor običajno iznova do ušes zaljubil. (Enaka nesreča je bržkone doletela tudi mojega dobrega prijatelja Toneta Kljuna.) Kako je to prišlo, sam ne vem; mogoče sem se na jugu navzel tiste preklicane avre ali pa sem se na lak drugačen način udejstvil. Vendar pa to ni glavno, kar prenehati bi moral z opisovanjem mojega letovanja, če bi začel čitateljem razkladati o svoji goreči ljubezni. Zaljubljenost sem omenil samo zato, da bodo čitatelji vedeli, v kaki zadregi sem, ko bi moral pripovedovati Ijubici o palmah in luninem svitu, o belem pesku in o šumečih valovih ter drugih takih romantičnih rečeh, pa nimam drugega kakor pripovedovati o prozaičnih lujzijanskih Benetkah.

Ali navsezadnje so tudi lujzijanske Benetke zanimive, če jih človek pogleda skozi rožna očala, ki so včasih manj lažnjiva kakor pri prosto oko. Opazovalec pa mora kajpada biti demokratičen demokrat (kakoršen sem jaz pa moj dobri prijatelj).

Čim je vlak odpeljal iz Benetk in sva dobila cigaret, sva se s prijateljem oddahnila. Na vožnji po lagunah ob Mehiškem zalivu skozi Lujzijano in državo Mississippi sva videla še veliko takih Benetk in ravno toliko nazaj grede. Ko sva se v Gulfportu najedla »sandvičev« in fig, sva bila na dnu svojega letovanja, kajti oba sva poskakala med ribe in rake v Mehiški zaliv. Najhujšega ni bilo, ker s prijateljem oba rajša jeva ribe in rake kakor pa da bi dopustila, da bi ribe in raki naju pojedli.

Gulfport je pravzaprav zamorsko mestece, ampak oblasti, ki vsikdar prav store, so ukrenile tako, da je voda v Gulfportu samo za belopoltno elito, med katero, hvala bogu, spadava tudi z mojim dobrim prijateljem Kljunom. Ali če bi se taka elita kopala v čikaškem Jacksonovem kopališču, bi nikakor ne bila z njo zadovoljna: v vodi se je valjalo par prenapeto debelih dam, nekaj — po pravici rečeno — slabših polovic in preveč kričavih otrok. O kaki »bathing beauty« vsaj za najine oči ni bilo ne duha ne sluha. Zakaj pa nama bo voda, če teh ni. Pametni ljudje se hodijo kopat samo zaradi »bathing beauties« in ker sva s prijateljem Kljunom pametna, sva kmalu krenila iz dna najinega letovanja.

Upam, da me bo nezadostnost kopališča v Mehiškem zalivu pred prijatelji oprostila, da sem se takoj po povratku zaljubil.

O sanjavi blodi luni, katero opevajo pesniki, ne morem pripovedovati ne ljubici ne čitateljem, ker je bil samo še zadnji krajec, ko sem letoval. Glede palm pa je stvar taka, da je meni veliko ljubši illinojški hrast kakor okorne palme, pod katerimi človek ne dobi primerne sence in kadar bi najbolj potreboval tudi listja ne, kakoršnega nudi mogočni hrast.

8.

Z mojim dobrim prijateljem Tonetom Kljunom sva leno stopala po stari španski cesti (ki je lepo tlakovana) iz Arabija proti Chalmettu. Ni posebnega se ni zgodilo na tem potu, moram nekoliko popisati še zaradi tega, da letovanja ne pretrgam in pa zato, da boste čitatelji brali, kako bi se mogoče tudi sami počutili, če bi potovali po teh zgodovinskih krajih.

Cesta zavije preko osamljenih pašnikov, ki se v dalji izgubljajo med grmičevjem. O ravni pokrajini bi sploh ne sodil, da je pašnik, če bi se po nji ne dolgočasilo par topih krav; napol močvirna je, poraščena z odurnim plevelom, iz katerega tupatam gleda palmov grmiček, povsod so mlakuže s plavkasto vodo in mrčesom. Na desni se v ozadju vije nasip Mississippija in nad njim se vzpenja veliko poslopje sladkorne čist*nice. Tam daleč, v Chalmettu, kamor se vije cesta, pa se vzpenja visok obelisk v spomin junakom, ki so se pobili šele potem, ko je že končala vojska.

Solnce je pripekalo kakor za stavo in s plavih mlakuž se je skoraj vidno dvigala para ter se pripravljala za vsakdanjo ploho. Ali vendar soparica ni bila mučna, še veselilo je naju potovanje po neznani pokrajini v nenavadnem podnebju. Bilo je pač vse polno zanimivosti.

Tam dalje ob cesti sem zagledal veliko, plavo nepoznano cvetlico, rastočo iz pritličnega srobotja. Pospešil sem korak tja, prijel za pecelj čudovitega cveta, ali ojoj! Izpod sroboti se je izvila sivočrna kača. Cvet sem vseeno dobil, ali pobegnil sem od kače, ona pa od mene, vsak svojo pot. Cvetlico sem kmalu zavrgel.

Stopala sva dalje in nisva veliko govorila. Tišino je prekinil nenavaden vrišč, mešajoč se z brnenjem motorja in zaripljenimi glasovi stare lajne. Po cesti za nama so pridrdrala pravcata zamorska nebesa. Velik tovorni avto, do vrha natrpan s čokoladno črno, glasno šaro, je podil mimo, iz kup*** na vozilu je še dolgo cvilil lajnin glas: »Yes sir, that's my baby …«

Ukaželjna kakor sva oba z mojim prijateljem, sva z vso skrbnostjo sledila zamorskemu veselju, ki je še naju poživilo. Mimo naju se je peljalo še par takih svatovskih »truckov«, predno sva dospela do obeliska. Tam sva pa krenila z glavne ceste in zavila v zamorsko vas onstran bombažnega polja.

Na cesti se je igralo kup nagih, pregrešno črnih in po ovčje zaručeni otrok. Kakor bi z bičem opletel mednje, so se razkropili in se porazgubili za ograjami, poraščenimi s koprivami in sleznicami. Skozi črne špranje so tupatam pokukale bele oči in se vprašujoče ozirale po najinih belih hlačah. Pri naslednjih vratih vseh obitih z reklamnimi plakati za cigarete in cigare, sva se čudila debeli, znojni zamorki. Znoj je tudi nama silil na čelo, ko sva stopala mimo nje, čeprav sva storila precejšen ovinek. Ženska je bila od sile špehata, nepopisno grda in umazana tako, da sva še dolgo čutila v nosu vonj njenega potu. Ampak ukaželjno oko rado zre tudi na nelepe stvari in sva se tudi midva s Tonetom še enkrat ozrla po pošastni prikazni, ki se je nama topot tako nepokvarjeno zasmejala, da sva videla vsa bela usta. Previdno sva umaknila poglede in šla, ne da bi zinila besedico, naravnost naprej.

Na vrtu med sleznicami in zinijami je čebljala prijateljska družba zamorskih devojk. Čitatelji bi morali biti spoznavalci zamorske lepote, predno bi vam mogel opisati vso krasoto zamorčic iz lujzijanskega vrta.

Drugih posebnosti nisva videla v zamorskem selu. Otroci, kateri so bržkone zelo poceni po tistih krajih, so se povsod razkropili, če sva se približala mimo njih, starejši pa so nedvomno polegali pod kakim figovim listjem ali pa brali litanije, kajti je ravno v nedeljo popoldne.

Stopila sva za vasjo k ograji, ki obdaja magnolijin gaj. Notri so pokopani junaki iz civilne vojne. Kamen pri kamnu stoji, vsi enaki, kakor vojaki in njih goste vrste segajo miljo daleč.

Moja fiksna ideja je, da se na britofe ne podajam, dokler živim, zato pa o grobovih ameriških junakov pod Mississippijem ne maram pisati. Tudi **lve, ki so se nenadoma razlegle sem od dodanega novega vojaškega pokopališča, naju niso vabile, zato pa sva krenila na nasip ob Mississippiju in odtod nazaj proti Arabiju z željo, da bova kmalu zopet imela veselejše letovanje v Novem Orleansu.

9.

Z mojim dobrim prijateljem Tonetom Kljunom sva se v Novem Orleansu, kakor sploh na vsem letovanju, naučila marsikaj dobrega in koristnega. Vsaka šola pa stane in tako je tudi naju stala, ali ker nisva kar tako v en dan, sva se skušala tem stroškom izogniti, kjer sva le mogla.

Kmalu po prihodu v Novi Orleans sva s prijateljem zaznala, da imajo dobri prebivalci tega mesta grdo bolezen (ki je brez dvoma nalezljiva), namreč da oskubijo vsakega tujca. Posebno piko pa imajo na prišlece s severa. Naj sva prišla kamorkoli, povsod so tako naredili, da sva plačala najmanj dvakrat tolikšno ceno, kot bi se po najinih mislih spodobilo. Ta manija se je držala ljudi po drogerijah, po restavracijah, žensk, ki prodajajo fige po vogalih, in celo Juda, ki prodaja bele hlače. Vsemu pa sva se še nekako izognila, samo v restavracije sva morala in sva plačevala, da je bilo že grdo. Pa sva tuhtala in študirala, kako bi se izmuznila.

Banane so res poceni doli na jugu (tudi boljše so kot v Chicagu), kar sva korenito izkoristila, toda samih banan tudi nisva mogla jesti. K sreči so najini možgani ravno v tej potrebi pridno delovali in sva se spomnila, da imajo naši bratje Dalmatinci v tem mestu nekak monopol čez restavracije, kakor ga imajo Grki v Chicagu in po drugih enako srečnih mestih našega civiliziranega severa. In sva brez odloga šla v telefonsko celico in iskala imena naših milih sorojakov, deloma zaradi principa »svoji k svojim,« ali v veliko večji meri pa zaradi grde navade restavratorjev, ki je tako uničujoče vplivala najine velike, a takorekoč prazne žepe.

Da bi gotovo ne zgrešila nobenega imena, sva začela listati od prve strani dalje. Pod črko A sva dobila več imen, ampak nisva bila čisto sigurna, zato sva skočila na B. Žalostna sva listala po laških in nekam na francosko zavitih priimkih, ali ko sva prišla do »Bu,« je nama od radosti utripnilo srce. Kakor bi jih nanizal, so se vrstila pristna domača imena: 'Bubalo,' 'Budalo', 'Buhač' in 'Buhoborac'. In hvala bogu, to so bila imena samih podjetnih bratov Dalmatincev. Zapisala sva imena in naslove in zdaj ni bilo treba drugega kakor odločiti se, katerega posetiva prej. Odločila sva se za zadnjega, katerega ime je najbolj pristno hrvaško.

In sva se peljala po Trdnjavski cesti naravnost k Buhoborcu, ki stanuje na Cesti svete Marije. Čikažanom in tistim, ki poznajo čikaški Blue Island Avenue, ne bo težko popisati ulico. Precej ozka je, hiše so stare in umazane in služijo približno enakim namenom kakor so takozvani »slovenski domi« na čikaškem Blue Islandu, katere pa so k sreči ali nesreči (bolj gotovo v nesrečo lastnikov) zaprli suhaški agentje pred kakimi štirimi leti.

Bila je že temna noč, ali na ulici prav nobene razsvetljave, tako da bi se upravičeno lahko bala, če bi ne bila oba nemalo pogumna. Hišno številko sva dobila in stopila v medlo razsvetljen lokal.

Sprva nisva videla ničesar, kajti vsa najina čutila so bila zaposlena z asimiliranjem nenavadnega vonja in najinih rafiniranih nosov. (Ta posel sva imela še potem, ko sva že odšla iz Buhoborčevega lokala.) Predramilo je naju nezaupno opazovanje mladega Buhoborca, točilca »lahkih« pijač, kateremu sva se pa kmalu dala spoznati, ker se se je nama smilil. Obraz se mu je zvedril in naju je nemudoma predstavil staremu Buhoborcu, interesantnemu starčku, ki je na mizi za sladoled stoično nastavljal pasti za podgane. Tudi temu so zaigrale oči, takoj je poklical »babu« in po prijaznem rokovanju nama je brez vprašanja začel pripovedovati, kako se je »gueral« (vojskoval) v civilni vojni.

S pridnim pripovedovanjem je naju stari Buhoborac premotil, da sva pozabila, po kaj sva pravzaprav prišla, a tudi če bi bila tam restavracija, mislim, da bi ne bila imela posebnega apetita. Veliko smo si še segali v roke, predno smo se ločili, in starček je bil ves čas vesel, samo tupatam se je neusmiljeno razsrdil in »zaoštjal,« ko je za cigarako stojnico ali čez sladoledno mizo neustrašno skočila žlahtna podgana.

Dobrim dalmatinskim bratom ja bilo milo, tako so naju zagotavljali, da sva jih obiskala, in predno sva odšla, sva morala obljubiti da jih še posetiva.

10.

Jaz nimam navade kleti, vsaj grdo kleti ne, ampak par dni po povratku z letovanja sem preklel vse žive in mrtve, najbolj grdo pa drogerista, ki mi je pokvaril ljubo in nedolžno veselje s skvarjenjem vseh filmov, katere sva bila s prijateljem Kljunom vzela na solnčnem jugu. Ta neroda mi je vrnil se negative spackane in mi za svojo neodpustljivo nerodnost še računal naravnost oderuško ceno. Ne samo da bi bil iz srca rad pokazal cenjenim čitateljem mojo in mojega dobrega prijatelja Toneta Kljuna sliko, temveč bi bil tudi sam iz srca srečen, če bi bil videl svojo lepo sliko v javnosti.

Še nikoli v svojem življenju nisem bil tako srečen, da bi videl mojo sliko v kakem listu, in to boli, posebno ko vidim vsaki dan po listih slike manj znamenitih ljudi kot sem jaz. Zdaj pa je bila taka imenitna prilika, kakor nalašč, saj gospod urednik bi prav gotovo ne bil tako brezobziren, da bi ne dal moje slike k mojemu lastnemu popisu letovanja po jugu. In če bi ta neroda nerodna, smrdljivi drogerist, ne bil spackal moje negative, pa bi ljubi čitatelji in sploh vsi naši cenjeni rojaki videli, mogoče ravno v današnjem spisu, sliko, pod katero bi stalo z debelimi in prav gotovo tudi večjimi črkami natiskano:

ANDROLIN NA LETOVANJU PO SOLNČNEM JUGU.

Seveda bi bile poleg moje še druge lepe slike, a najhujše mi je, ker ni moje. Mile čitatelje torej prosim, da se zadovoljijo samo s popisom, kake slike sva bila v dobri volji vzela z mojim dobrim prijateljem in kako z mojim dobrim prijateljem sploh izgledava.

Najbolj mi je žal za sliko, katero je bil moj dobri prijatelj vzel v senci pod palmovim drevoredom. Bila sva v parku, kjer sem sedel na klop pod razkošno palmo. Vzelo je naju najmanj pol ure časa, da sva točno uredila fotografični aparat. Jaz sem se med vsem tem časom večinoma pripravljal za prikupno pozo. Na sebi sem imel lepe bele hlače (kupil sem bil spet nove), nanovo pokredane čižemce, nogavice žolte in po najnovejše doli zavihane, kravato pa nežno, tako da se je vetrič nalahko poigraval z njo. Noge sem sklenil za poznanje navzkriž, eno roko sem položil na koleno, v drugi sem imel ravno prav dvignjeno smotko, roki pa držeč tako, da sta se videla oba debela prstana. (Enega mi je posodil moj dobri prijatelj Kljun.) Ko je moj dobri prijatelj pritisnil, sem se držal za spoznanje na smeh, tako da si še sam ne morem misliti, kako prelepa bi bila moja najbolj značilna poza, če bi je ne bil ta spak drogerijski spackal.

Moj prijatelj Tone Kljun, ki je tudi hudo prizadet rade nesreče s fotografijami, se je potavil v približno enako pozo, samo namesto cigare si je prižgal cigareto znamke »Lord Saliebury.« In če bi ga moje naklonjene čitateljice videle takole sedečega pod palmo, s ponosno vzbočenimi prsi, malo na smeh držečega, bi mi kmalu marsikatera pisala po njegov naslov.

Posnela sva vse polno slik v najrazličnejših pozah, ali vse kolikor mogoče skrbno, nekatere v polnem potretu, druge samo s profilom (od obeh strani), nekatere pod palmami in magnolijami, druge poleg lagun in eksotičnih otokov in vsak eno tudi v Audubonovem parku pri ograji za opice.

Moja srčna želja je bila poslati vse posnete slike gospodu uredniku, ki bi jih potem po svoji modrosti in previdnosti priobčil mogoče kar vse. Poleg tega sem mislil za spomin poslati te slike tudi mojim znancem in prijateljem, ki pa naj mi oprostite, da tega ne morem storiti; saj meni je najbolj žal, da se je tako zgodilo. Sicer pa mojih znancev in prijateljev tudi na letovanju nisem pozabil, kajti vsakem sem pisal najmanj eno razglednico. (Vsaki dan letovanja sem napisal dvajset razglednic. — Tako stori vsak ugleden, nesebičen in velikodušen letovalec.) Moj dobri prijatelj Tone Kljun je pisal še več razglednic kakor jaz.

11.

Kakor je zaključek krona delu, tako je moj povratek krona letovanja. Niso me sicer pričakali z godbo in tudi sprejemnega banketa mi niso priredili (v Chicagu prirejajo samo poslovilne bankete in še te le zakonskim in posebno srečnim ljudem), ali vendar sem imel lahke občutke, ko sem se vračal s praznim žepom s postaje po Mišiganskem bulevardu, ki je kakor vhod v čikaški labirint.

Imenitna pa je bila tudi vožnja do Chicaga. Žaleča videti iste lepe reči (zamorske krasotice, pitane -svinje, zgodovinski Memfis in južnjaške mule) sva se vračala z mojim dobrim prijateljem po isti poti. Še enkrat sva videla vso karakteristiko pobožnega Tennesseeja in še enkrat sva si jo vtisnila v spomin, ali na veliko žalost obeh, v restavraciji pri postaji na Memfisu nisva videla več brhke natakarice, katere sta si želeli najini ljubezni polni srci. Prižgolela je druga natakarica z maslom in vodo, gibčna in prožna, toda a pretirano dolgim nosom, premajhnimi očmi in prešpičasto brado. No, tudi pogleda te vsiljivo ljubeznjive device ne bova pozabila, čeprav nama ni nikoli prinesla sveže vode. (Jedla sva cvrta jajca in dušene češplje.)

Vzeti meram torej nazaj besedo, ki sem jo priporočil čitateljem, ako bi slučajno potovali v Memfis. Dejal sem, naj bi ne pozabili posetiti restavracije ono zalo deklico. To sicer še svetujem, ali priporočam pa, da ne greste v Memfis zvečer, temveč dopoldne, ko so delavne ure one lepe, drobne stvarce, polog katere tako izdatno tekne kokošja solata. Če bi pa v isto restavracijo šli zvečer, bi izgubili ves apetit, pa naj bi bili še tako lačni. — Ne vem, kaj se je ta restavracijska večernica v Memfisu zamerila bogu, da ji je dal tako nepraktično dolg in špičast nos.

Pustili smo za sabo že opisano (po)stajo Uniontown in izginila je izpred oči nje pestra reklama nad širokimi hrbti čokoladnih pujskov. Izginil je zadnji zamorec in storila se je noč. Medtem pa je vlak drvel čez zapadni kentukiški rilec na zelene illinojske ravnine. Ker se nama ni spalo in ker sva ukaželjna noč in dan, sva razmotrivala razliko med meliorizmom in optimizmom. Kaj pametnejšega nisva mogla početi, ker vzlic stikanju po vsem vlaku nisva dobila drugega kot zaspane stare ženice, par »vinjenih« gospodov in tupatam kako devico a la memfiška restavracijska večernica. Da bi pa prav gotovo ne zaspala, je skrbel denarja lačni železniški kramar, ki je vsako minuto privpil v vagon s »popom« ali »crackerjackom.« Tudi sprevodnik je menda pazil na naju in kakorhitro sva le malo zadremala z mojim dobrim prijateljem Tonetom Kljunom, je kakor Cerber škodoželjno privpil z zahtevo, da mu pokaževa vozne listke. In spet se je zdanilo, vlak pa je drvel naravnost v Kankakee. Po prečuti noči na vlaku ilinojske centrale človek tudi spada v ta neslavni kraj.

Vendar, kakor je čitatelj že lahko spoznal, niso pustili v Kankakeeju ne mene ne mojega dobrega prijatelja. Oba sva še zdravega razuma, živiva v Chicagu in se ob deževnih in mrzlih dneh hodiva kopat v Jacksonovo kopališče. Tako zelo sva se namreč ogrela na solnčnem jugu.

Čitateljica v Chicagu in okolici, ki se tudi prideš pokazat v Jacksonovo kopališče, pridi se kopat, ko se sprehajajo močeradi. Tedaj je navadno čisto malo ljudi v kopališču in ti ne bo težko najti mene in mojega dobrega tovariša Kljuna. Če bi pa slučajno le bilo veliko ljudi v »beschu,« naju spoznaš po plavalnih oblekah. Moja je rudeča, njegova plava, obe imata pa cofke od zadaj. V kopališču je mene tudi drugače lahko spoznati, ker imam na hrbtu veliko črno piko, tajni »beauty spot« še po materi. Mojega dobrega tovariša Kljuna pa tudi lahko odločite od drugih v kopališču, četudi greste v najbolj vročem vremenu kajti on je zadnje čase najbolj senzacijonalna atrakcija vseh čikaških kopališč. Vse se ozirajo za njim in za mano, ker sem vedno poleg njega.

Upam torej, da svojega letovanja nisem popisal zastonj in da bom v bodoče imel še večjo izbero tega od boga poslanega blaga.