Moje edino
| ← Oči | Moje edino Ogenj do zadnjega diha Neža Maurer |
Dajte mi prostor → |
| |||||||
Odhajaš neustavljivo
kot dih, zarja in brezskrbnost.
Ljubezen v meni
je sidro brez ladje.
Neznano mi postaja znano,
hkrati sem tuja sama sebi.
Ljubezen ljubi življenje –
kaj ljubim jaz?
Odhajaš neustavljivo
in žalost ničesar ne reši.
Ljubezen odcveta
in zori v drobceno seme.
Hodim z vetrom pod roko,
prazna kot kozolec spomladi.
Drobceno seme, moje edino,
kaj bo s teboj?