Moje dogodivščine
| Moje dogodivščine Silvij Hrust |
| |||||||||
1. Manifest[uredi]
Da, manifest cesarja Franca Jožefa v letu 1914. je bil vsega kriv. Čudni so bili dnevi, ko so se na vogalih belili lepaki z naslovom: "Mojim narddom!" Vroči poletni dnevi so bili polni strašnih obetov in glupih klicev proti Srbom, pa tudi solz naših družin, ki so pošiljale svoje ljubljence v klanje za tujo nasilno državo. Bilo mi je že preko 50 let, mobilizacije so torej zase nisem bal, toda poln skrbi sem bil za svoje sinove in zete, ki so odhajali. Tisto dni po izdanju tnanifesta sem obiskoval in tolažil njihovo zapuščene družine. In tako me je 2. avgusta 1914 zanesla pot na Pohorje.
Smolo sem imol že v začetku tega potovanja, ko sem doma v jutranjem mraku pograbil napačen dežnik, Prav pisano zakrpan. Dan je bil prelep. Solnce je pripekalo, ko sem koračil s postaje slovenjebistriške k mestu in nato daljc v klanec.
Tako sem dospel do Vornikove gostilne, kjer se je točila imenitna kapIjica k dobri jedači. Gostilničar je bil s svojimi baš pri obedu v senčni lopi, ko sem zavil mimo njih. Mudilo se mi je namreč, par ur hoda je še bilo pred menoj, zato sem se tokrat hotel potajiti. Da pa bi me prijatelj ne spoznal in ne klical v gostilno, sem razpel zakrpani dežnik in skril glav6 podenj. Že sem bil uverjen, da mi je nakana uspela, ko zaslišim za seboj tek hiteCega človeka, a nobene besede. Koga bi tu kdo zasledoval? Pa se ozrem.
Bil je gostilničar in župan Vernik. In, o groza! Dvignil je revolver proti meni s krikom:
"Stoj! Kdo si?"
"Si znorel, Vernik, prijatelj? Me ne poznaš?"
"Kaj, ti si? V tej obleki, s term dežnikom ali solnčnikom? Sumljiv si se mi zdel, oprosti! Župani smo prejeli zaupen ukaz, da pazimo na sumljive osebe ali elemente. Iz Francije je na potu v Rusijo zlat zaklad, mnogo milijonov. In ti skrit pod zakrpan dežnik sredi lepega dne, tvoja nagla hoja in tale veliki nahrbtnik, to so sumljive reči. Mislil sem si, morda je vse to v zvezi z milijoni."
Smejala sva se, vtaknil je revolver v žep in ni bilo pomoči, moral sem se vrniti ž njim in posedeti ob dišečem ritoznojčanu v senčni lopici. Pil in jedel sem v prijotni družbi do večera in ostal tarn tudi čez noč.
V jutru prihodnjega dne sem krenil dalje, izpremenil sem svoj načrt in jo ubral proti Pragerskemu. Pot je vodila skozi dobravo mimo vasi in samotnih his. Krepko sem stopal, vedra mi je bila glava. Končno sem s steze dospel na cesto. Na levici košenina do vinorodnih holmcev, na desnici mlado borovje, vso to kakor nalašč v zavetjo preobremenjenemu popotniku ...
Ko tako stopam med gosto, visoko, vlažno reso, začutim nenadoma nekaj gibajočega se pod svojo nogo. Pogledam. Stojim na mladem zajčku mačje velikosti. Revček je pač trdno spal! Zdaj si je z brcanjem in vekanjem prizadeval, da uide usodi. Samo še dvakrat je globoko vzdihnil in bilo je po njem. Kaj ž njim?
Po dolgem premšljevanju sejm odprl dežnik in zajca zleknjenega podolgem privezal k dežnikovi palici, ga spet zaprl in naslonil na ramo. In vesel sem bil bodoče pečenke. Nič hudega sluteč zavijem v cestni ovinek, gozd je bil tu, a v bližini že polje in vas. In prav v bližini stoji lovec in opazuje fermača, ki po polju išče divjad. Kaj naj stoiim? Saj mt ne bi verjel, če mu povem bedasto resnico. Da bi dežnik pognal v jarek, je bilo že prepozno. Oba sta me bila ujela: lovec z očmi, pes z nosom. Tako blizu smo si bili. Kaj bo?
Pes skokoma prasne name. Dober korak pred menoj se ustavi in zarcnCi. Naprej nisem smel. Zavohal je v dežniku zajca in bi ga bil rad aportiral. Lepa situacija! Toda nisem obupal. Jaz ne!
Iztegnil sem roko z dežnikom visoko, kolikor sem le mogel, in zaklical gospodarju, naj psa pozove k sebi, ker bi se sicer moral sam braniti! Lovec — bil je debelušen, star gospod, zakupnik lova sam — je moral psa poklicati nekajkrati, preden je odnehal. In stoplm dalje proti njima.
Lovsko ga pozdravim in mu čestitam, da ima tako izbornega psa s tem nosom. Polaskan se mi nasmehne in meni, da si ne ve prav tolmaj Citi pasje nervoznosti. Pa mu rečem: "Neskončno dober nos ima vaš