Mojamoja in Mojmoj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mojamoja in Mojmoj
Ivan Bizjak
Spisano: Pretipkala iz Mojamoja in Mojmoj 2006, Teja Černe
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Mojamoja in Mojmoj


KARMORABIT MORABIT[uredi]

Nekega jesenskega dne se je zbrala pred našo hišo gruča bosih vaških otrok. Po kosilu smo odšli skozi majhen gozd na potep v sosednjo vas Lome. Šli smo nabirat vahče. To so bili za otroške dlani veliki hlebčki ovsenega ali ječmenovega, le pri nekaterih dobrih hišah, tudi pšeničnega kruha, ki so jih kmetice spekle nalašč za obdaritev sirot in drugih revnih otrok po prvem novembru, ob vahtih, ob dnevu mrtvih …

Bogatejšim otrokom se ni spodobilo hoditi z nami, a Vikče se nam je vseeno pridružil, ker se je rad igral z menoj, doma pa mu je bilo dolgčas hoditi s starejšim – preveč gospodovalnim – bratom na pašo. Ker smo bili v sosednji vasi, vse kmetice niso vedele, čigav je. Zato so tudi njemu dajale hlebčke kruha, ki pa jih je razdelil med nas, revnejše otroke. Vikčeta ni bilo sram »beračiti« z nami. Hiš, v katerih so živeli njegovi sorodniki ali znanci, pa se je raje izogibal v velikem loku, da ga ne bi zatožili njegovim domačim, ker je hodil z reveži vahče brat …

Sredi popoldneva smo srečali veliko čredo ovac, ki so se brez pastirja pasle po posekanem zelniku. Čredo je vodil velik koštrun z dolgimi ukrivljenimi rogmi. Dvigal je glavo, nas sumljivo opazoval in mrkal. Za največjimi fanti smo pričeli vsi posnemati njegovo mrkanje: »Karmorabit – morabit, karmorabit – morabit!«

Nato je Vikče zavpil še: »Trc, koštrun, trc!«

In nenadoma jo je koštrun ubral proti nam. Bežali smo proti bližnji hiši, da bi mu ušli. Drugi so tekli zelo hitro, jaz, ki sem bil najmanjši, pa sem vse bolj zaostajal za njimi. In od koraka do koraka mi je bolj udarjal v uho galop razjarjenega koštruna. V obupu, da mu ne bom mogel ubežati, sem obstal kot štor. Tedaj pa je obstal tudi koštrun. Ponosno je dvignil glavo in se pripravil na skok. Že s prvim trkom me je zadel v hrbet in me podrl na tla. To, da me je takoj podrl na tla, je bila tudi moja sreča, ker bi se sicer še in še zaletaval vame. Tako pa me je le jezno dregal z nosom, čelom in rogmi. Vikče je zaslišal moj jok in se z občutkom krivde, pa tudi že s pripravljeno zvijačo vrnil nazaj do bližnjega grma.

»Ne gani se, Ivan!« mi je zavpil. »Kar pri miru leži, ko da si mrtev, pa te bo jenjal trkati! Še malo potrpi, pa ga bom zvabil k sebi!« je še dodal, jaz pa sem ga ubogal, da še nikoli nikogar tako.

Vikče je za grmom odrezal dve leskovki, ju ostro ošilil in se neslišno priplazil pred grm. Tam je leskovki zapičil v tla in nanju obesil svoj suknjič. Nato pa je spet stekel za grm in pričel vpiti: »Trc, koštrun, trc!«

Koštrun je nenadoma dvignil glavo in pogledal proti grmu, od koder je prihajal izzivalni klic. V obešenem suknjiču je spoznal svojega novega izzivača in se z neznansko naglico skokoma pognal proti grmu. V velikem loku se je z naperjenima rogovoma zaletel v suknjič. A ker mu suknjič ni dal pričakovanega odpora, je z njim vred zletel naravnost v grm. Vikčeva ukana je koštruna tako preplašila in zmedla, da se je komaj rešil iz leskovih vej sredi grma. Vikče pa se je na ves glas smejal in skozi smeh z narejenim basom mrkal: »Karmorabit – morabit!«

Ko je koštrun s sklonjeno glavo odkrevsal nazaj k čredi, sem tudi sam vstal in s sledjo poslednjih solz v očeh vse bolj veselo ponavljal za Vikčetom: »Karmorabit – morabit, karmorabit – morabit…« Od trenutka do trenutka pa mi je postajal bolj jasen tudi pomen teh besed, tega mrkanja, kajti vedel sem, da se bom za naprej znal srečati s še bolj divjimi koštruni.


NE BODI SE Z BIKOM[uredi]

Tri leta kasneje sem se moral posloviti od doma – šel sem služit za pastirja. Svojo ovčko in mačka, ki mi ga je podaril stric Pek, sem lahko vzel s seboj. Za vse drugo pa sem moral prikimati skrbniku in navsezadnje tudi svojemu notranjemu glasu, ki mi je šepetaje mrmral: Karmorabit – morabit!

Spočetka sem težko skrival in še teže zadrževal solze. Edino na pašniku sem lahko brez sramu zajokal in objel mojo črno ovčko, ki je prišla z menoj, ker tudi ona doma ni imela nikogar, ki bi lahko skrbel zanjo. Tudi ona je bila neke vrste sirota – kakor jaz. Že doma sem jo včasih stisnil k sebi in ji rekel: Mojamoja! Na pašniku, da bi jo ločil od drugih ovc in da bi vedela, kdaj kličem prav njo – pa sem ji dal ime Mojamoja. Prej sem jo klical samo: »Ovčka, sol, sol!« In takoj je pritekla k meni. Toda kmalu so te besede privabile tudi druge ovce, a za vse nisem imel nikoli dovolj soli. Zato sem med nama – predvsem na paši, kjer sva bila sama – začel in dneva v dan pogosteje uporabljati le ime Mojamoja. In moja črna ovčka je kmalu spoznala, da je to ime namenjeno samo njej.

Gospodar, ki me je vzel v »službo«, da sem si zaslužil hrano, obleko in obutev, me je takoj – po prihodu – peljal v hlev in mi predstavil čredo. Ovce niso imele svojih imen, bile so vse samo Ovca. Z govedom je bilo drugače. Poleg Lisca in Cika sem moral spoznati še celo vrsto krav: Sivko, Šeko, Čado, Belko, Rdečko … In vsaka je vedela, da kličem prav njo, kadar sem jo vabil k sebi – in še bolj, kadar sem jo kaznoval s palico.

Čreda je še kar prijazno sprejela tudi mojega muca in mojo črno ovčko. Vsi trije prišleki smo bili sicer nekaj novega, tujega, tudi v hlevu.

Spočetka so zlasti čudno opazovali moja dva »črnuha«. Črne barve sta bila samo moja ovčka Mojamoja in moj maček Mojmoj.

Ko mi je gospodar predstavil bika Lisca, je dejal: »Zdaj, pozimi ga moraš še bolj čistiti, da bosta prijatelja že pred pomladansko pašo. Toda naš bik je hinavski, zato se nikar ne bodi z njim.«

»Saj se ne bom! Saj nimam rogov,« sem zatrdil, ker najbrž nisem popolnoma razumel, kaj mi hoče povedati gospodar Nace.

Liscu smo še zmeraj pravili bik, čeprav je bil že pravi vol. Kdaj pa kdaj ga je še pičila bikovska muhavost, ki jo težki betežni voli več ne poznajo; tedaj je bilo v čredi vse narobe. Za Liscem, ki je skakal in rital na vse strani, sta najprej zdivjala junec in junica, za njima teliček in nazadnje še drugo govedo od najmlajše do najstarejše krave. Drobnica se je v takem trenutku zatekla v gozd, ker bi jo sicer podivjano govedo lahko pomendralo pod svojimi parklji, ali pa predrlo z ostrimi rogmi. Preden sem tako zdivjano čredo spet pomiril, da mi ni s pašnika zbezljala v dolino, v njive in na travnike, sem se pošteno spotil.

Lisec se ni bal nikogar.

Njega pa smo se bali vsi. Pa kaj se ga ne bi bali, saj je ritnil celo proti lajajočemu sosedovemu psu volčjaku, ki je zdivjal za mačkom, dokler mu Mojmoj ni pobegnil na drevo, odkoder je varno pihal ter grozeče kazal kremplje in zobe. Grozni pes Pazi je pred razjarjenim Liscem plašno stisnil rep med noge in zbežal proti svojemu domu, še preden se ga je dotaknil s podkvicami na zadnjih nogah. Tako sta včasih na pašniku maček in bik drug drugemu izkazovala zavezništvo v boju proti vsem nadležnežem. Maček Mojmoj, s katerim sta bila v mrzli zimi celo neke vrste prijatelja, se je v hlevu hodil gret na bikov hrbet, dokler ga neko jutro ni iznenada mahnil z levim rogom naravnost v oko. Bilo je strašno. Mačku ni bilo mogoče pomagati. Sam si je v nekaj tednih zlizal rano, a ostal je za vse življenje brez levega očesa. Toda kljub temu je bil najboljši lovec hišnih in vrtnih miši.

O, naš bik bi se spopadel celo z volkom, da o sosedovih konjih, volih in bikih niti ne govorimo!

Lisec se res ni bal nikogar. Le gospodar Nace, močan kmet, ga je lahko strahoval s palico. Drugi se mu niso smeli približati ne v hlevu ne pri vozu in tudi na paši ni bilo pametno hoditi v njegovo bližino. Zato sem se dolgo časa Lisca bal, bal posebno v vročih poletnih dneh, ko ga je lahko že en sam brencelj razdražil do podivjanosti. Z močjo, ki je nisem imel, ga nisem mogel strahovati kakor Nace. Zato sem začel zlepa. Nisem ga pretepal, ker bi se mi lahko uprl in me pomendral. Raje sem včasih z njim delil svojo malico, mu kdaj pa kdaj natrosil ovsa, se mu prikupoval s peščico soli in z drugimi priboljški. In kmalu sva bila taka prijatelja, da sem Liscu že zaupal in se mu približal brez strahu, da me bo brcnil, ali dregnil z rogmi.

Počasi sva se tako privadila drug drugemu, da sem mu lahko celo sedel na hrbet, kadar je ležal v senci pod košatim drevesom. Z roko in palico sem ga gladil in mu odganjal nadležne mušice, muhe in debele brenclje. Kadar sem ga žgečkal in drgnil po vratu ali na čelu v vdolbini za rogovoma, so se mu od zadovoljstva cedile dolge sline iz gobca. Toda tudi po vsem tem prijateljskem obnašanju se je nekega dne izkazalo, da Liscu le preveč zaupam. Vsa čreda se je zdelana od opoldanskega sonca skrivala v senci. Lisec je mirno stal s sklonjeno glavo pod košatim drevesom. Božal sem ga po čelu, mu odganjal mušice iz očesnih kotov in ga drgnil z nohti za rogmi. Bil je zadovoljen in sem mu nazadnje sedel – kot že večkrat – med rogova na glavo. Tam sem brezskrbno sedel pet ali deset minut in Lisca gladil in božal, da mu je bilo prijetno.

Nenadoma Lisec zamomlja in globoko zabrunda v travo: »Mmuumm-booomuu.« Zdrzne se, ko da ga je pičila strupena muha, in me kot snop trešči ob tla. Videl sem vse zvezde in morda za trenutek izgubil celo zavest. Ko sem se zavedel, sem zagledal nad seboj bingljajoči Liščev rep. Bliskovito sem ga zgrabil in v desnici se mi je v trenutku znašla grčava leskovka, ki je z jezo in naglico zapela po Liščevem hrbtu. V pesti sem držal Liščev rep, da sem ga lahko dohiteval, in udarjal sem, dokler mi ni zmanjkalo sape.

Lisec me je prevaral. Izrabil je moje zaupanje in prijateljstvo, sem jezno razmišljal v senci, ko se je Lisec skesano pasel sredi pašnika.

Ko sem sede – s še ne zadosti ohlajeno jezo – gledal tako ukročenega vola, me je nenadoma prijelo, da bi zavriskal na vse strani. Zavedel sem se, da sem šele danes Lisca resnično premagal. In poslej me je res priznal za gospodarja, vseeno pa mu nisem več silil med rogova.


VOLK IN ČUDNA LJUBEZEN[uredi]

Čreda se je mirno pasla po že pred mesecem pokošeni senožeti nad našo vasjo, jaz pa sem že celo uro strmel v dolino in preganjal dolgčas. S komolci sem se naslonil na kolena, z dlanmi podprl brado in tako sede v mladi travi razmišljal, kako bi bilo lepo, če bi bil tudi jaz lahko tam spodaj z vaško mularijo, ki ji ni bilo treba daleč od doma služiti za pastirja. Čeprav sem bil sam s svojo čredo sredi senožeti, ki jo je obdajal temen gozd, me ni bilo strah. Le dolgčas mi je bilo, neznansko dolgčas, ker se okoli mene ni dogajalo nič posebnega, nič novega. Jesenska megla, ki se je spuščala niže in niže, je bila moj vsakdanji gost. Gluho samoto je motil le glas velikega kravjega zvonca, ki mu je kdaj pa kdaj odzvanjal zvonček ovce vodnice.

Ta zvonček je – na mojo posebno prošnjo – lahko nosila prav moja črna ovčka z belo liso sredi glave; zvonček mi je oznanjal, kje je drobnica. Gospodarju sem namreč zatrdil, da moja ovčka takoj priteče k meni, ko jo pokličem: »Ovčka, sol, sol!« Verjel mi je, da ji bodo druge ovce sledile in tako na paši ne bo nobenih težav z drobnico, kar je bilo tudi res. Toda včasih gospodarjeve bele ovce niso sledile zvončku, ampak so stekle za najstarejšo ovco in koštrunom, ki je za njo mrkal: »karmorabit – morabit« ter jo z gobcem in jezikom žgečkal po vratu pod brado. Črna ovčka Mojamoja pa je v takih trenutkih prej ali slej osamljena stekla za njimi, čeprav je nosila vodniški zvonček.

Táko koštrunovo mrkanje mi je bilo navadno v veliko veselje; naučil sem se ga posnemati, da še gospodar ni zmeraj razločil, kdo v resnici mrka, koštrun ali jaz. Toda, ko je koštrun preveč mrkal tudi okoli moje črne ovčke, me je popadlo ljubosumje in koštrunu sem se previdno približal z žugajočo pastirsko palico. In osvajalec si je – hočeš nočeš – moral izbrati drugo ovco za svojo zabavo, jaz pa sem zmagoslavno smeje sedel na veliko skalo sredi pašnika.

Ampak danes sem na isti skali zasanjal drugačne sanje pri belem meglenem dnevu. Da bi pregnal dolgčas in samoto, sem tudi to popoldne, kot že neštetokrat poprej, zamižal in zasanjal…

Tokrat sem se spremenil v velikega kragulja. Razpel sem krila in zajadral v dolino. Letel sem nad vaškimi vrtovi in kokošnjaki, da so še bolj vreščale gospodinje kakor kokoši. Fantje z Vikčetom na čelu so začeli streljati vame s fračo, pa me ni nihče zadel, čeprav sem izzivalno sedel v vrh Smrekarjeve lipe. Od tod sem odletel na Čukov kostanj, otroci pa za menoj. Skril sem se med rdeče rumenimi listi in čakal. Ko so pritekli pod kostanj, sem jim metal kostanje na glavo… Kaj tako smešnega si nisem še nikoli izmislil, zato sem se sam sebi naglas zarežal v pesti, da so me še krave druga za drugo začudeno pogledale, čemu se režim.

Nenadoma se mi je zazdelo, da že predolgo ne slišim več ovčjega zvončka. Kot bi me pičil gad, sem skočil pokonci in začel klicati: »Ovčke, sol, sol!«

Tekel sem po senožeti. Klical in klical, ovc pa nikjer. Krave in vol Lisec so se mirno pasle, da je bila senožet za njimi podobna polizanemu krožniku. Megla je zmerom bolj pritiskala k tlom. Govedo se je samo od sebe pomikalo v sredino senožeti, ko da bi se balo bolj in bolj temnega gozda, ki jo je obkrožal. O ovcah pa ni bilo ne duha ne sluha, čeprav sem obletel že ves rob gozda.

»Ovčke, sol, sol!«

Takó ostro sem napel ušesa, da bi slišal zvonček tudi pol ure od tod. Pa spet ni bilo nič. Okoli mene je bila sama gluhota in meglo je bolj in bolj gostil mrak.

»Izgubil sem jih,« sem spregovoril na glas. »Ko jih bom našel, jih bom tako namlatil, da si bodo za zmeraj zapomnile! Le kaj bosta rekla gospodar in gospodinja?!«

Nisem si odgovoril na pretežko vprašanje, pač pa sem še enkrat zdrvel ob robu gozda. Tu pa tam sem tudi pokukal v gozd ali stekel nekaj korakov po drči med bukvami in klical in blejal: bee, beee, da bi se mi oglasile. Toda odgovora ni bilo od nikoder. Slišati je bilo le moj zasopel dih in listje, ki mi je šumelo pod nogami.

»Kaj – če jih je ta čas, ko sem buljil v dolino in sanjal, kako se po vasi igram z Vikčetovo mularijo, požrl volk?« me je spreletelo.

»Ne, saj ni mogoče! Slišal bi bil. In vol bi zatulil svoj strašni: mmbbooo, s katerim bi pregnal tudi najbolj krvoločnega volka,« sem se tolažil. Na mojih pašnikih in senožetih do tedaj še nihče ni videl volka in vsi smo mislili, da v naših krajih sploh ni volkov. Preteklo nedeljo pa je lovec Šemon ustrelil pravo zverino in jo vsej vasi razkazoval na kozi za žaganje drv pred svojo bajto.

»Kaj če jih je od kod pridivjalo celo krdelo v naše kraje?« sem se prestrašil in nehote stekel k volu Liscu.

»Preklete ovce in dolgčas in Vikče in njegove igre in vsa mularija!« sem z grozo izgovoril skozi zobe.

Stisnil sem se k volu, ker se mi je nenadoma zazdelo, da me iz megle, iz temnega gozda gleda dvoje kot žerjavica svetlih oči. Z desno roko sem segel v žep po nož in ga odprl. Z levico sem trdo zgrabil gorjačo in začel preganjati živino: »Sivka, Lisec, Cika – muu, muu, gremo domuu!«

Govedo me je takoj ubogalo, kot bi se tudi njega polaščal strah pred volkovi in temno nočjo. Hiteli smo skozi meglo in mrak, ko da bežimo v hlev pred nevihto.

Kdo ve, če bi si ta večer brez ovc sploh upal domov, da se nisem spomnil na volka, da nisem zagledal tistih strašnih oči v gozdu? Tako pa sem bil v hipu s čredo ob lokvi in še od tod sem jo z gorjačo preganjal v hlev, ne da bi vsem dopustil odžejati se do zadovoljstva. Niti pomislil nisem, kaj se bo zgodilo z menoj, ko me bo zagledal gospodar.

Krave in za njimi še vol so se zdrenjali v hlev. Ko sem iz hleva zaslišal gospodarjev glas, sem obstal pred vrati, ko da bi me kdo zabil v tla. Tokrat je moral sam privezati živino, zakaj jaz si nisem upal v hlev in tudi z mesta se nisem mogel ganiti, dokler se ni na vratih pokazal gospodar in dejal: »Ja, kod si pa hodil s kravami. Ovce so že pol ure doma.«

Ob teh besedah sem od veselja stekel v hlev in kar čez ograjo skočil k ovcam. Objemal sem drugo za drugo, gospodar pa je smehljaje se strmel vame, ko sem zinil: »Preklete ovce, kako vas imam rad!«

»Fant moj, čudna je ta tvoja ljubezen do ovc!« je rekel gospodar in me pustil samega in srečnega med ovcami v hlevu. Drugo za drugo sem objemal; nisem – tako kot ponavadi – stiskal k sebi samo moje črne ovčke z belo liso na glavi, z belimi copatki in s skodranim belim cofkom na koncu repa.


KARMORABIT – MORABIT, MOJMOJ![uredi]

»Kaj bo pa zdaj s tvojo ovco, Ivan?« me je v nedeljo vprašal Vikče, ko sem mu povedal, da odhajam v mesto, v šolo. Zdrznil sem se, čeprav je to vprašanje že vse počitnice viselo nad menoj. Pa ne samo slovo od ovčke, z enakim strahom sem se bolj in bolj bal tudi slovesa od mačka Mojmoja.

Toda Vikčetu sem na videz neprizadeto odgovoril: »Ovčko bom prodal mesarju, da si kupim aktovko, knjige, zvezke in nalivno pero.« »Res je, brez vsega tega boš preveč kmečki v mestni šoli.« »Jutri jo ženem k mesarju,« sem komaj spravil iz grla. Potem sva oba umolknila in se razšla. A bolj in bolj so se mi v misli vrivali spomini na črno ovčko. Pred petimi leti, tedaj še nisem služil za pastirja, je sestra Cvetka zaslužila in prinesla domov majhno jagnje, ki še ni znalo dobro jesti sena in se pasti. Skrbel sem zanj; skupaj sva rasla in bila vsak dan večja prijatelja. Če se je jagnje preveč oddaljilo, sem ga poklical: »Ovčka, sol, sol!« In že je igrivo priskakljalo po vseh štirih hkrati k meni.

Prvo leto še ni bilo pri hiši nobene koristi od te moje črne bimce. Ko pa je prišla pomlad, se je izkazalo, da je zaradi naše ovčke naša družinica, čeprav brez matere in očeta – bogatejša. Gnoja ni bilo treba več ne prositi ne kupiti; bilo ga je dovolj za naš mali vrt. In ker je bilo ovčki vsak dan bolj vroče, smo jo nekega majskega dne ostrigli. Pri naši hiši še nikoli nismo imeli toliko volne. Teta Andrejčkovka jo je spredla na kolovratu in mi za zimo spletla topel pulover, nogavice in rokavice.

Sredi poletja je moja ovčka povrgla prvo jagnje. Po nekaj tednih se je že naučilo muliti deteljico in otavo. Nato smo jagnje, počasi odstavili, ovčko prvič pomolzli in nekaj naslednjih mesecev sem lahko vsak dan popil lonček ovčjega mleka.

Mleko, dvakrat na leto volna in še eno jagnje vsako leto – to je bilo moje bogastvo. Veliko bogastvo, a premajhno, da mi ne bi bilo treba – kakor sestri že pred menoj – od doma služit za pastirja v sosednjo vas. Svojo ovčko sem vzel s seboj, ker je doma ni imel več kdo pasti, a še bolj zato, da mi ne bi bilo tako dolgčas po prejšnji druščini, po Vikčetu in domačem kraju. In res mi je bila v hudih trenutkih v tolažbo. Imela me je rada in jaz sem imel rad njo – to pa je bilo dovolj, da sem kmalu lahko pel in vriskal za čredo po pašnikih. Zdelo se mi je, da tudi Mojamoja rada posluša moje petje in vriskanje.

Toda če sem hotel ali ne, zdaj je prišel tisti nesrečni ponedeljek, ko sem se moral za zmeraj posloviti od svoje ovčke. Privezal sem ji vrv za vrat in jo odgnal v našo vas – k mesarju. Pred vrati mesnice me je od bridkosti stisnilo v grlu. Malo je manjkalo, da nisem naglas zajokal. Tedaj se je – sam ne vem od kod – pred menoj znašel Vikče.

»Saj je ni treba prodati mesarju« je rekel. »Prodaj jo meni!« Prijateljsko me je pogledal naravnost v oči.

»Mlada je še, še dolgo bo lahko živela pri nas,« je hitro dodal in nadaljeval, ko da je kupčija že sklenjena: »Na, ovčka, na – sol, sol!«

Vikče je ponudil moji ovčki pest soli, in začela jo je lizati kot že neštetokrat prej iz moje dlani. Nategnila je vrv, iztrgala se mi je in stekla za Vikčetom. Od zadovoljstva, da se mi ni bilo treba za zmeraj posloviti od črne ovčke, se mi je obraz raztegnil v širok nasmeh. In komaj slišno sem šepnil: »Bodi srečna, Mojamoja!«

Dokler ni Vikče zavil za vogal mesnice, se je ovčka še nekajkrat ozrla proti meni. Potem je počasi – res počasi tonila globoko v moj spomin. In tam še zdaj pogosto zaživi in se skakljajoče igra z menoj, kakor se v življenju zmeraj lahko igra samo velika ljubezen z globoko ljubeznijo.

Drugačno pot si je izbral enooki črni maček Mojmoj, ko sem odhajal v mestno šolo. Njemu ni grozila kupčija z mesarjem – za moje šolske potrebščine. Tri leta je živel z menoj pri gospodarju Nacetu. Na kmetiji je pridno lovil miši in vsi smo ga imeli radi. Odkar je odšla moja črna ovčka od hiše, me je Mojmoj večkrat na dan žalostno opazoval in bi se kar naprej rad pestoval pri meni. Najbrž je čutil in slutil, da se za zmeraj poslavljava. Kdaj pa kdaj se mi je zazdelo, da mu je pritekla celo solza v edino, še živo oko. Kakor otročiček mi je nastavljal brado in trebušček, da sem ga žgečkal in božal, on pa je s sprednjima tačkama nežno objemal mojo roko. Neizmerno rad bi ga vzel s seboj v mesto, ko sem zadnjič odhajal s kmetije pri Nacetu. Toda Mojmoj me je spremljal po stezi le, dokler sem iz gozda še videl Naceta na klopi pred hišo. Nato jo je ubral nazaj in skočil sedečemu gospodarju naravnost v naročje. Stric Nace ga je pobožal in moj mucek je zadovoljno zamrmral, čeprav je še pogledoval proti gozdu, kjer se je – v moji glavi – njegovo mrmrajoče predenje bolj in bolj zlivalo s tihim, že skoraj pozabljenim mrkanjem koštruna: »Mrrr, mr, mmmrrr, mr! Karrrmorrrabit – morrrabit, Mojmoj!«

Zazdelo se mi je, da slišim v krošnjah dreves ob stezi Nacetov glas – odmev mojih misli: »Eh, Ivan! Karmorabit – morabit! A ne, moj črnuh, moj črni enooki muc?«

Mojmoj je vedel že takrat, ko sem bil še otrok, da si resnično bogat le – če nimaš samo enega prijatelja. Zato je njegovo mrmranje in predenje še dandanašnji v svetlih in igrivih trenutkih mojega spomina podobno tudi koštrunovemu mrkanju, čeprav se zdaj z menoj igrajo enako ljubeznivi, a drugi mucki in - mucke. Koštruni pa naj kar ostanejo tam, kjer so bili in mrkali v mojem otroštvu!

»Za pravo srečo imaš lahko en sam dom. Ni pa dobro vselej imeti samo enega pravega prijatelja, niti med ovčkami in mački – ne,« kakor mi je v slovo predel po glavi in srcu maček Mojmoj.


POGLED NA »SLIKANICO« MOJAMOJA - MOJMOJ[uredi]

Nekoč pastirček v Mrzlem Logu blizu Črnega Vrha nad Idrijo je Ivan Bizjak danes na vrhu slovenske literature za otroke - in neotroke. Trde preizkušnje v mladosti so ga zjeklenile in opogumile za vse življenje. Iz njih je pognal tudi njegov umetniški navdih, ki je kot vsebinsko plemenita in estetsko sugestivna knjižna beseda svetilnik mladostnikovim iskanjem in razgledom po sebi, po dobrem in zlem v ljudeh, po lepotah in močeh narave, v katerem živi od prvega do zadnjega dne.

Bizjak potrjuje svoj graditeljski etični naboj tokrat v jubilejni slikanici Mojamoja in Mojmoj z avtobiografsko Pastirsko povestico.

Skromna beseda »povestica« vsebuje vsebinske razdalje mladinskega romana, je velika zgodba o tem, kako se pripovedovalec v deških letih srečuje z ljubeznivo črno ovco in sovraštvom hinavskega bika. Paraboli o ovci in biku razkrivata, kaj je pravo prijateljstvo in kaj zvita in nevarna sebičnost. Pripovedovalec vpesnjuje v zgodbo zvočno korespondiranje pastirja s čredo; osrednja miselna motiva Mojamoja, Mojmoj in Kar mora bit mora bit odmevata kot refren. Učinkovita je tudi sanjska fantastika, ki nemogoče stori mogoče.

Vrednostni vrhunec povestice je motiv, ki pove, da je resnični prijatelj, kdor je komu v stiski prijatelj. Knjiga Mojamoja in Mojmoj je, skratka, dragoceno avtobiografsko dejanje.

Franc Zadravec.