Moja zvezdica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Moja zvezdica
Luiza Pesjak
Izdano: Letopis Slovenske matice, 1871
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ljubi bralec, tudi jaz se ti zopet letos bližam in ti hočem povedati nekaj, kar se mi je prigodilo. Morebiti me vže poznaš od lani in po nekaterih mojih pesnih, znabiti si mi celo vže malo nagnjen, kajti pesni se jako rade srcu prikupijo, in potem me blagovoljno sprejmeš; ako sem ti pa se neznana, nič ne de, seznanila se vže bova, vsaj po svojem čutji — če tudi tukaj v priprosti obliki — hočem razgovarjati se se teboj, in govorico, ki iz srca izvira, umeje vsak, komur čudapolno to Božje darilo bije v prsih; drugi pa, katerim namesti njega neka suha, neobčutljiva reč teži nedrije, naj ne sežó po mojih spisih, da, največe veselje mi stvoré, ako lih ošabno na stran položé. Poslušaj me tedaj, ljubi bralec, veseli se z menoj, in ako ti bo pri tem, kar ti povem, solzica včasi priigrala v okó, ponašaj se ž njo, kajti ti si po njej isti, do katerega se vesél obrača ne samo pesnik, ampak kateremu človek ko sočutnemu bratu smé tudi podati prijateljsko svojo rokó. —

Bila sem pred nekimi leti v mali vasi N. in sama ne vem, kako me je osoda tja pripeljala; stanovala sem pri kmetški ženi, ki je sama skorej tako revna bila, ko jaz, uboga njena gostinja. Tudi tega ne vem povedati, kako se je primerilo, da sem postala taka sirota, saj se mi je vendar nekedaj vse drugače godilo, v lepih, prostornih sobah sem prebivala, na mehkih klopeh slonela, svilno obleko nosila in vedela nijsem, kaj je glad, mraz in skrb in vse to neštevilno trnje, ki nenehoma trepinči in bode reveža; ali zdaj sem ga izpoznala, živela sem v sredi njega in do živega ranjena sem se borila z gladom, z mrazom in se tisočerimi skrbmi.

Toda kaj mi je bilo tega mari? — noč in dan mi je najlepša zvezdica brlela, Emica, moja hčrka je pri meni bila in njeni nasmehljeji so me obilo poplačali za vse, kar sem v revščini imela prestati. Da, da, ljubi bralec, ne čudi se preveč, zvezdica mi je ta hčerka bila, in da me bolj umeješ, hočem ti naznaniti pesen, ki mi je, ko mi je detece bilo poslano, nehote vzhajala v srci.

Takó-le se glasí:

Svetile so se zvezde,
A ena, najsvetlejša vmes,
Hlepela je po zemlji
V planjavah krasnih clo nebes.

Izslekla oblačilo
Demantno svoje je svetlo,
Ter raj še si izbrala
človeško krilce priprosto.

In detece je ljubo
Postalo neba zlati cvet,
Se poslovilo gori
In romalo na revni svet.

In radost o presladka
Kako izrekla tebe bom?
Prisrčno, milo dete
Prišlo je k meni na moj dom!

Sprejelo zavriskavši
Ga srečno moje je srce,
Katero v njem pozabi
Britkost življenja in gorje.

Če tudi otročiček
Po bitji je, ko drugi vsi,
Jim vendar nij podoben,
Vse druge saj ima oči.

Prijazno se smehljajo
Ko nič se tukaj ne smehlja,
In čudo nij, ker plane
Oživlja svetli jih neba. —

Kako te ljubim, zvezda,
O ne zapusti me nikdar —
Vtonila bi v temini,
Ko bi ugasnil mi tvoj žar!

Z mrzlo besedo nijsem v stanu popisati, kako lepo je bilo to dete: kako zorno ste cveteli okrogli lici, katerih lepoto je vsaki nasmehljaj po najbolj nežnih kotajnicah poviševal, kako žlahtno je bilo čelo, in očij! teh tako nij moči popisati, kakor čudežev nebeških tudi ne narisa dostojno noben človeški popis, samo to sem ti v stani povedati, dragi bralec, da so se še ljubeznjiviše, še bolj prijazno smehljale ko ustnici in lici, če sem poglede v njih lepoto vglobila in kakor od čistega jezera jih nijsem mogla odtrgati od njih, ampak tem več sem jih ogledovala, čem bolj se mi je kakor pri jezeru zdelo, da zmiraj še globokejše va-nje vidim in da raste in raste čarovna njih krasota. Kaj ne, ljubi bralec, da sem pri takem detetu tudi v revščini bogata bila, in da mi verjameš, da ne bi bila menjala z nobeno kraljico?

O kako sem molila k Bogu, ko sem ga hvalila in dušo pred njim v prah uklanjala, kako sem bila prepričana njegove milosti, ko sem zagledala Zvezdico, po kateri sem doživela predčutje blaženstva. Naj modrijani in učenjaki napenjajo vso svojo modrost, naj skušajo z učeno besedo vas prepričati o bitji Neizmernega, slaba le bode njihova poskušinja v primeri se prepričanjem, katero vas premaga, ako angeljska nedolžnost v vaši podobi svoje ročice steza vam naproti, ako ljubo dete in celo vaše dete se sladko govorico izgovarja vaše imé.

Štiri leta je Emica stara bila, starost, ko so otroci tako neizrekljivo ljubeznjivi, ko so še vsi angeljci in vendar začenjajo nebeške misli izlivati v človeško besedo. Radovala sem se hčerke ves dan; nasititi se nijsem mogla njenih pogledov in zamaknjena sem poslušala besedice, ki so me oblažile popolnoma. Lastnega spanja sem pozabila, ker skoro moči mi nij bilo z očmi zapustiti speče dete; izvedela sem, da na zemlji lepšega nij od spečega otroka in da se pokoj v najbolj trpečo dušo vrne, če jej je dovoljeno paziti na lehke, mirne dihljaje in ogledovati, kakó se dete v spanji smehljá in sè tem oči vidno potrjuje staro pravljico, da otrokom angeljci godejo v sanjah.

Kar se tiče življenja, res se mi je prav slabo godilo, vezla in šivala sem nenehoma in vendar komaj toliko zaslužila, da Emici nij manjkalo ničesar in da tudi jaz nijsem preveč pomanjkanja trpela. Veči zaslužek bi bila gotovo imela, ko bi se bila lotila težkih del, toda moje roké so bile tako čudno mehké, da se nijso mogle privaditi srpa in motike, in umele so le sivanko urno sukati. Kakó malo se pri tem delu zasluži na kmetih, kjer so potrebe tako majhene, to je znano, in Bogá sem hvalila, ko se je bogata gospd iz mesta preselila v svojo grajščino, katera je stala na holmcu pol ure od naše vasi.

Šla sem k njej in jej ponudila svojo postrežbo. Ostró me je ogledovala in takoj izkušala, ali res umejem, kar sem jej pravila, da znam. Sedla je in spletati sem jo morala po zadnjem listu „Bazara“, z njenimi lastnimi in drugimi kitami jej glavo ovenčati, in sem ter tja sem še pripela kodrice, ki so bili njeni po dragem denarji. Zadovoljna se je ogledovala v zrcalu in prinesla mi potem neko obleko, da sem jej „garnituro“ prešila po novem okusu. Pazila je brez počitka na moje prste in zavoljo tega so se mi skoro roke tresle in bolj okorna sem bila kakor po navadi. Vendar jej je bilo moje delo po všeči in rekla je: „Tukaj ostani in dobrega zaslužka ti ne bode manjkalo.“

„Hvalo, hvalo, milostljiva gospd, in kedaj smeve priti?“ „Smete? kedó še pride se teboj?“

„„Hčerka moja, Emica, ki vam bode gotovo všeč, mila gospá!““ pristavila sem ponosna in srečna.

„To se ne bo nikakor zgodilo, otrók ne morem videti in še manj jih slišati; ako se nočeš ločiti od deteta, ne sprejmem te v svojo hišo.“

„„Rajša od življenja kakor od Emice,““ sem zavpila in solzé so mi zakalile oči, kajti srečna sem vže bila v mislih, da mi bode sedaj moči dostojno skrbeti za ljubo mojo Zvezdico. V malo trenutkih sem vže preštela, koliko veselja jej bom mogla pripraviti, in gorje! vsa sreča je šla po vodi!

Poslovila sem se težkega srca in vže podala na pot, kar me gospd nazaj pokliče rekoč: „Ker si res pripravna in mi umeješ zadostiti, dovolim, da vsako jutro k meni prideš in da se smeš zvečer spet domov vrniti. Pol goldinarja ti plačam na dan.“

Kedo je zdaj bil bolj zadovoljen nego jaz, pol goldinarja na dan! táko bogastvo, in vse porabiti le za svojo hčerko! Vže sem videla Zvezdico v leskečem krilcu, katero jej je lepo pristovalo, in živeti kot mlada princesinja. Domóv grede sem zidala tisoč zlatih gradov in pri tem početji sem osupnila žalosti, ki mi je srce težila, da bom morala namreč ves dan Zvezdice pogrešati; „a zvečer in po noči jej bom blizo in grešno bi bilo, ko se ne bi poprijela priložnosti, drago hčerko za vselej obvarovati revščine.“

Drugi dan ob osmih zjutraj sem nastopila službo in pri vsem svojem bogastvu se mi je gospd prav v srce smilila, kajti zdelo se mi je, da bolj nenatvornega nij na zemlji, kakor žena, ki otrok ne ljubi, v nasprotji je sama se seboj in tajilka najsvetejših čutil. Ob šestih, ko sem, hvala Bogu, smela končati delo, posodilo mi je hrepenenje peróti, da nij sem šla, ampak tako rekoč letela proti ubogi koči, ki je hranila vse moje bogastvo. In glej, glej, kaj sem videla? Ugledala sem nekoga, ki mi naproti teče; še bolj pohitim in nevedé na cesti pokleknem, roke razpnem — in Emica, moje veselje, moje vse, leži mi na srci! Veselja zavrisnem in zapojem ter se oblažim pogleda ljubljenke. In ono! ono, presladko moje dete me boža, sklene drobni svoji ročici meni okrog vratu in me imenuje z najslajšimi imeni. Zdaj me pogleda resno in vendar rajsko smehljaje se ter vpraša: „Kaj ne, mamica, da več ne pojdeš od dóma, ampak zmeraj ostaneš pri svoji Emici?“

„Zmeraj, zmeraj ostanem pri tebi“ — in vendar sem drugo jutro zopet šla in zopet sem vis dan po svoji Zvezdici hrepenela. —

Vsak večer — ako je vreme pripuščalo — mi je Emica naproti prihitela in nenehoma pripovedovala, kaj se je godilo ves dan, da je pridna bila, staro Jero lepo bogala in se prav nič nij jokala; da se je nageljček na najinem oknu vže malo bolj razcvetel, da rdeča barva vže skozi peresca gleda in da začenja vonjati, da je veselje; da je rumena koklja zopet znesla jajčece, katero je bilo jako lepo in belo, da je staro Jero prosila, naj ga jej podari; jajčece je hotela mamici nesti in da se ne bi ubilo, prav trdo ga je prijela, ali gorjé! lupina se je strla in rumena juha jej je čez prste tekla! Jera je nij kregala, da je taki nerodna bila, le posvarila jo je in rekla jej, da se jajčece mora sicer varno in vendar rahlo prijemati; drugikrat bo vže vedela ravnati ž njim. Povedala mi je dalje, da je kaša opoludne jako dobra bila, a taki vroča, da je jela vže malo jokati se, kajti prav lačna je bila in vendar je morala brezi konca čakati, predno jo je mogla jesti. Da je po južini po navadi na posteljici zaspala in da nij pozabila prstek pomočiti z blagoslovljeno vodo in se pokrižati; sama pri sebi je mislila, da bi le prav dolgo spala, da ne bi treba bilo taki dolgo čakati mamice. Da je hitro, ko se je probudila, hotela mami naproti iti, ali Jera jej tega nij pripustila, kajti mati so prepovedali pred šesto uro od doma iti. Da šeste ure nij hotelo biti in da se jej je zdelo, da je zvonik pozabil naznaniti zaželeno uro. Vsa pripravljena je vže stala na hišinem pragu z rutico na glavi, da je vže bilo neizrekljivo vroče, da jo je pa Jera vedno motila in jej dala celi rožni venec in gumbe svojega ošpetelja, da bi se ž njimi igrala. Trikrat je vse jagodice rožnega venca preštela in svetle gumbe od vseh stranij občudovala pa le nij hotelo šest odbiti! Potem je Jera prinesla še pratiko, jej vse svetnike imenovala in vremenska znamenja razložila. Prazni obid kaže jasno in prekrižani oblačno vreme; po rokovici se pozna, ali bode mrzlo, in po znamenji, katero je glavniku podobno, ali pojde dež; puščica naznanja grom in nežne male krogljice pomenijo točo; pri onem znamenji, ki kaže veter, se skoraj vidi, da sever piše in najlepša je zvezda, ki stanovitno vreme si seboj pripelji. Zdaj je vendar bila šesta ura, takoj je spustila na tla rožni venec, gumbe in vse svetnike in stekla je na cesto. Ali Jera je vpila za nji, da mora počasi hoditi, če ne, bodo mati hudi, in ubogala je, a ko je mamico zagledala, nij mogla drugače, teči je morala in jo poljubiti kar najprej mogoče.

Takó mi je Zvezdica vselej pripovedovala dogodbe vsega dneva in jaz sem jo očarana poslušala. V naročije sem jo vzela in nesla nekaj časa; zdelo se mi je, da jo moram zmeraj bolj in bolj pritiskati na srce in je ne smem nikoli več iz naročija izpustiti. Tudi Emica me je vedno božala in poljubovala, a nazadnje vendar rekla: „hodila bom zraven tebe, saj sem ti pretežka in kaj ljudije poreko, ako se tako veliko dekle dade nositi? A doma, ko bove sami, bodeš me zopet peštovala, kaj ne mamica?“ In šli sve zdaj počasi in domá stoprv pravo veselje vživali; radovali sve se ko angelji v nebesih in ravno tako čista in velika je bila najina sreča ko njihovo veselje, kajti deteti sve bili: matije pri ljubljenki ravno tako otročja bila, ko prisrčna njena Zvezdica!

Izložila sem vse, kar sem iz grajščine prinesla in sama sebi pritrgala. Kako so se Zvezdine oči blisketale, ko so zagledale košček pogače, ali lep okusen sad in bel kruhek! Da se je Emica vseh teh dobrih rečij mogla delj veseliti, sve kuhali; male lončeke in kozice je po mizi nastavila, in pogačo in kruhek sem morala prav drobno zrezati, da je iz nju skuhala juho in pečenko. Včasi sem jedi celo se koščekom sladkora nasolila in vselej je izdihnila rekoč: „O, da bi tudi naša sol bila tako dobra, nič druzega ne bi jedla ko kruh in sol.“ In izvedavega obličija je vselej pristavila: „pokusi, mamica, meni se juha še zmeraj malo neslana zdi,“ in solila sem jo tako dolgo, da je soli zmanjkalo. Stara Jera je tudi morala pokusiti dobro jed in celó rumeni koklji je postregla se sladkorom na cvetoči ročici.

Nekega dnč je tuj kramar v grajščino prišel in mej sto rečmi tudi malo povito punčiko na prodaj ponudil; popadla sem jo in več je nijsem izpustila iz rok, če tudi se je gospd zaničljivo nasmijala in rekla, da bi boljše bilo, dragi denar porabiti za potrebnejše reči. Nepopisljivo je bilo Emičino veselje, ko sem jej punčiko prinesla; boječe jo je od konca prijela in komaj upala se je dotakniti — brž ko ne se je še vedno spominjala žalostnega dogodka z jajčekom — ali kmalu se seznani z njo in jo krsti za „Zorico“. Opraviti je zdaj imela dovelj, kajti treba je bilo „Zorico“ na novo poviti in jej na podnožnici posteljico iz starih rut napraviti, zdaj jo pestovati, v naročji zibati in „spančkaj mi dete“ zraven peti in naposled spečo hčerko v posteljico položiti. Sopniti si skoraj nij upala in le tihoma je v sobi po prstih stopala, da se sladka „Zora“ nij prekmalu probudila. Zdaj jo je morala spet pred hišo na solnce nesti, kajti nemirna je bila v temni izbi in kaj rada „lučko“ gledala. —

Odslé mi je Emica vselej se punčiko prišla naproti in včasi mi vže od daleč migala in kazalec na ustni pritisnila, naznanjaje mi, da naj tiho bom, ker je „Zora“ po poti zadremala, toda ko je bliže prišla, je skrbna mamica sama svoje dete probudila, kajti zdržati se nij mogla, da ne bi glasno zavrisnik in meni naproti hitela.

Tako je pretekel mesec, napravila sem Zvezdici vže novega perila in celó dve pisani krilci. Z veseljem sem mislila na prihodnje mesece, v katerih bi toliko prihranila, da bi drv za zimo in gorko odejo za Emico kupila in še toliko imela, da bi po zimi vsega hudega obvarovana bila. Nedelje so bile zdaj dvojni prazniki zá-me, ob petih zjutraj sem k maši hitela, iz cerkve hitro domóv tekla Zvezdico napravit in ob osmih sem po navadi hodila v grajščino, ali po končani „toaleti“ me je gospd takoj poslovila in ves dan sem smela živeti blizo svoje sreče. Ko je ob nedeljah Ema šla spat, vselej je vprašala: „Ali bode jutri zopet nedelja?“ — „Jutri ne, srčice moje,“ sem jej odgovorila, „ali po zimi ne bom hodila v grajščino in zmeraj bo nedelja.“ — „O, da bi kmalu prišla zima“, izdihovala je Emica in pristavila „takoj jutri moram v pratiko pogledati, ali mi skoro „rokovico“ kaže; da bi le vže mraz bil!“ — In hrepeneli sve po temoti in mrazu, kakor se sicer hrepeni po luči in po cvetji.


Nekega večera, ko sem domov hitela, pride mi Zvezdica naproti le počasi gredoč in „Zorice“ nij imela v naročiji. Ko jo doidem, me po navadi poljubi ter začne britko jokati se. To me je v srce zbodlo in prestrašena sem jo ogledovala; dete je bilo vse drugačno, lici ste žareli in ročici ste bili ledeni. Do smrti ustrašena sem jo vzela v naročije in hotela jo zmotiti, ter jo vprašam, kje je denes „Zorica?“ — „Domá.“ — „Ali je več nemaš rada?“ — „Da,“ mi je klaverno odgovorila in kmalu je po poti zaspala. Mirno je zdaj bilo moje dete, le včasi so utripali drobni udje in prsi so težko dihale. Sama ne vem, kako sem domov prišla; vedno sem mislila, da se moram iz hudih sanj probuditi. Takoj sem Zvezdico na posteljo položila in pazila na vsak dihljej; pogostoma se je probudila, vodice zahtevala, po dolzih požirkih jo pila in kmalu spet za četrt ure zadremala. Noč je bila brezkončna, „da bi le dan bil,“ mislila sem sama pri sebi „precej bo detetu odleglo; o, zakaj, zakaj li sem hodila v grad, zakaj Zvezdico le trenutek samo pustila, saj bi bila tudi doma toliko zaslužila, da dete ne bi bilo stradalo in zbolelo ne bi bilo nikoli, ko bi ga bila noč in dan sama varovala.“ Jera me je tolažila rekoč, da ne bo nič hudega, daje dete gotovo „uročno,“ ker ga ljudje zmeraj gledajo, in žrjavice je ugasila v kozarcu vodé in detetu čelo ž njo umila in drožij mu na cvetoči nogi privezala, jaz pa sem bila mutasta priča vsega, mislila, videla in čutila nij sem druzega, ko da je moje življenje, moje vse strto ležalo pred mano. In Jera je rekla: „postelja je tudi pretrda; ko bi dete mehko blazinico imelo, gotovo bi ga tudi glavica manj bolela.“ Druzega zdaj nijsem mislila, ko Zvezdici boljšo posteljico napraviti, ali od kodi vzeti v svoji revščini? Čelo sem uprla v roke in pri tem začutila svoje lase, ki so bili veliki in mehki, in zdaj stoprv sem Bogu hvalo izrekla, da mi jih je dal; in kaj storim? — primem za škarije in pred mano leže odrezane črne moje kite, kinč, za kateri me je dostikrat gospd v grajščini zavidovala; o kaj je meni bilo mari za-nj, vse, lastno srce bila bi dala iz telesa, ko bi bila ž njim mogla pomagati detetu! Ležalo je zdaj na blazini napolnjeni z mojimi lasmi, a vendar je glavica žarela in nemirno jo je sem ter tja obračalo. Roki in nogi so zmeraj mrzle bile in nagnjena sem se držala nenehoma nad Emico, kajti mislila sem, da je gorkota, katera pride iz maternega srca, najmočneja na zemlji, in toraj si tudi za trenutek nijsem upala od ljubljenke odmakniti se. Moliti sem hotela, a mogoče mi nij bilo, zmešale so se mi misli; molitvice, sama sebe in vse razen svoje nesreče sem pozabila.

Ne vem, koliko dnij in nočij je to trpelo; zá-me je minolo vse in le po skelečih srčnih bolečinah sem čutila, da še živim. Neko noč se je Emica iz vročine za trenutek probudila in se mi nasmehljala se slabim glasom rekoč: „Vidiš, mamica, koliko svetlih otrók me obdaja in mi miga, naj ž njimi grem, peroti mi hoté dati in tudi snežnobelo krilice, a jaz ne pojdem, rajša sem pri tebi, kajti tako me vendar ne bodo ljubili, kakor me ljubiš ti.“ — „Nihče, nihče, moje dete, te ne bo ljubil, kakor te ljubim jaz, nihče ne na zemlji in tudi v nebesih ne; gori ljubezen obsega z enako mero vse, a jaz ne ljubim druzega ko tebe, jaz živim samó tebi, ti si zá-me sreča in blaženstvo in moj duh se misliti ne more, da bi te mogla zgubiti. Del si mojega srca, ali ne čutiš, kako krvavi vže zdaj, ko te vidi trpeti, kaj bi stóprv bilo, ko bi z angeljci šla in srce moje ne bi moglo iti s teboj in tudi živeti ne?“

Jera, ki je zdaj prišla, je pomenljivo zmajevala z glavo in videla sem, ko je solza za solzo tekla po velem obličiji. „Jera, Jera!“ sem zavpila, „kaj ne, da bode zopet boljše, saj si rekla, da ne bo nič hudega, o poglej, kako lepč je moje dete, kakó rožnati ste lici!“ — „Vendar se mi nevarno zdi in bodi pripravljena, uboga mati, da se vrne, od koder je prišlo.“ —

O dragi bralec, ko ti bi mogla popisati, kar sem čutila, kako se je vse stemnilo pred mano, kako se je obup v najstrašnejši podobi moje duše polastil! — „Ne, nikakor ne! to ne bode, Bog tega pripustiti ne more, saj sem le človek in le človeško morem trpeti, mrti svojega deteta ne prepustim, naj se le bliža, tukaj sem, videli bove, kedó bo močnejši ali bleda smrt, ali mati, ki vse svoje moči napne v žareči ljubezni do deteta!“ — „Nikar ne govori tako, rajša se pohlevno podvrzi temu, kar je Vsegamogočni sklenil v svoji modrosti. A znabiti bi vendar še zdravnik pomagati mogel“

— „Zdravnik? kateri zdravnik? — nikoli nijsem slišala od njega; o nemila, trdosrčna žena, zakaj mi ga vže popred nisi imenovala?“

— „Saj ga pri nas tudi nij, ali tri ure daleč v vasi M. stanuje ranocelnik, katerega pa nihče rad ne kliče, kajti zeló neprijazen človek je in tudi od njegove umetnosti nij slišati veliko.“ — „Vendar mora priti, morebiti bo pomagal; pojdi, pojdi, ljuba Jera, pó-nj, pripelji ga in ne zaméri, da sem te nemilo in trdosrčno imenovala.“ — „Kaj neki misliš, kakó bi mogla iti zdaj v temni noči tako daleč in posebno nocoj, ko se hudo vreme bliža in vže grmi v daljavi; a jutri, hitro ko se bo dan zaznal, hočem ti željo izpolniti in se na pot podati, kajti verjemi, da tudi jaz bi stvorila vse, da ljubeznjivo Zvezdico ohranim zemlji.“ — Jutri, jutri, kedaj bo šev jutri, kakó je moči čakati, ako se nocoj more dobiti pomoč. Če ti nočeš iti, pojdem sama; — prej ne bi se bila za trenotek od posteljice odmaknila, a zdaj jo zapustim prostovoljno za dokaj ur. Bog mi bode dete varoval in tudi ti boš pri njem, kaj ne da, ljuba, ljuba Jera! — Povrnem se prej, ko bi ti polovico poti stvorila.“ — „Za Božjo voljo ne bodi nespametna, kako neki bi mogla iti ti, ki še poti ne veš ? — „Iti moram! — — dopovej mi, kje stoji vas M.“ — „Proti jugu pojdi na ravnost po cesti do znamenja, kjer se pota križajo; na levi je ozka stezica zmeraj ob bregu Bistrice, nevarna je, celó ponoči, a več ko uro bliže je po njej do M., kakor po veliki cesti; ta stezica se zavije na velik most, ki drži čez potok in ko boš tam, imaš le še nekaj stopinj do M. Bog naj te spremlja, ker se vže zadržati ne daš; zavolj Emice ti ni treba skrbeti; pogleda ne obrnem od nje, dokler se ne vrneš. Da bi le takó temnó ne bilo, a zdaj treskanja nij več slišati in znabiti ti sveti luna po strmi, nevarni poti.“ —

Pokleknila sem še enkrat pred svojo Zvezdico, jo še vroče poljubila, z britkimi solzami porosila, drobno njeno ročico za blagoslov si položila na čelo, Bogu jo priporočila in nastopila neznano, dolgo pot. —

Proti jugu sem šla in tako hitro ko mogoče, le včasi, ko mi je hotelo sape zmanjkati, zadrževala sem stopinje. Kmalu sem skozi temino videla belo znamenje in podala sem se na ozko stezico na levi. Zraven mene v globočini je drla šumeča Bistrica; kakó sem jo zavidovala, da je mogla v silovito hitrem teku vse upore premagati! Debele kaplje dežji so jele padati, veter je tulil in gromelo je vedno glasneje, a kaj so bile strele, nevihta in treskanje proti srčnemu boju, v katerem so se borili britkost, skrb in obup! — Luna mi nij svetila po nevarni poti, a bliski so me skoro oslepili in kmalu se je iz temnih oblakov utrgal hud naliv, ki je stezo takó upolzil, da sem se mnogokrat z rokami mogla poprijemati skalnih robov, da se nijsem v potok pogreznila. Roke so mi krvavele a še čutila nijsem bolečin in naprej, le naprej sem hitela ter borila se se sovražnimi elementi. Materna ljubezen jih je naposled premagala, kajti po skalni stezi sem prišla na zaželeni most in na gladko, široko cesto; črni oblaki, ki so do zdaj nebni svod zakrivali, so se pretrgali in lunin svit mi je pokazal prve hiše vasi M. Ravnokar je ura na stolpu farne cerkve bila, polunoči menda, kajti slišala sem mnogo udarcev, a štela jih nijsem, polunoči ali poludne, to mi je bilo vse enako, hrepenela sem le po uri, v kateri bi me zopet moja Zvezdica sprejela v vsi svoji bliščobi in neizrekljivi ljubeznjivosti. Temnó je bilo vse v M., če je morda tudi marsikatero okó še bedelo in pazilo na hudo uro, ki se je ravno v daljavi izgublj evala. Kedó mi bode zdaj povedal, kje najdem zdravnika? — O moj Bog, ko bi se bila zastonj za toliko časa ločila od Zvezdice, ko mi ne bi nikedo hotel odgovora dati?! — —Kaj vidim, tam se sveti luč, plamen vidim v neki svetilnici, gorje! zdaj je izginil za hišami — — hitro, hitro za njim — tukaj brli in pred mano stoji ponočni čuvaj in se pokriža; morebiti misli, da se mu strah kaže? — „Mož, ljubi mož, jast nijsem pošast, obupna, nesrečna mati sem, ki vas prosi, pokažite jej, kje najde pomoči. Kje stanuje zdravnik?“

— „Pomoč zdaj v polunoči! pustite ga pri miru do jutra, ako ga nočete ujeziti; vse bode zastonj in ako mu tudi z zlatom plačate stopinje, ne premakne se iz počitka“. — „Z menoj mora iti, kajti moje dete je bolno, mojo dete — umira! — ali umejete kaj je to?“

— „Jaz ubogi sirovi čuvaj umejem vašo žalost in vašo skrb, toda učeni gospod ne bode maral zá-njo. Pozvonite tam-le, če hočete, v tretji hiši stanuje, precej pri tleh, poskusite v imenu Božjem svojo srečo, ali dvomim, da vas usliši“.

In pozvonila sem dva- trikrat, boječe trkala na vrata in na okno ter z najbolj ponižnimi besedami v hišo prosila, a odprl mi nij nihče. Vendar nijsem nehala, ampak tako dolgo in neutrudljivo sem z glasom obupa prošnjo ponavljala, da se je okno odprlo in ostri moški glas mi veleval, naj se v hipu poberem. Proseče sem sedaj svoje želje razložila in v imenu večne milosti in vsega, kar je ljubega na zemlji ali v nebesih prosila, naj gré z menoj in pomaga mojemu do smrti bolnemu otroku. „Kje stanuješ?“ je vprašal. „V N., saj nij daleč od tukaj. Peljala vas bom skrbnó, in se svojim življenjem vam hočem poplačati dobroto, katero mi bodete skazali“.

— „Ha! ha! ha!“ se je zasmejal, „blizo je v N.! po nobeni ceni zdaj ne grem tja, to je zadnja moja beseda!“ — In z močjo je okno zaprl in mene pred milim Bogom samo pustil v obupu. „Vse zastonj! — zastonj sem dete samo pustila v smrtnih težavah in neusmiljenež ti, ti praviš da si človek? — — a kolikor bolj neusmiljen se mi kažeš ti, toliko milejši mi bode Bog! Nazaj toraj z zadnjim uporom močij!“ —

Brezi konca se mi je zdela pot, in britkost in bolest ste mi rastli pri vsaki stopinji. „Kaj, kaj bo z detetom, kakó ga najdem?“ Nij je besede, da bi popisala, kakó mi je bilo težko in tesno pri srci! Zavest me je včasi skoro zapustila in noge so mi že odpovedovale, pa misel na drago Zvezdico, ki je morebiti ravno zdaj mamice iskala se pogledi, znabiti pogrešala roke, ki jo je poprej nenehoma božala, bila mi je podpora, se katero sem se hrabro ubranila slabostij, ki so me hotele obhajati. Vže se je začelo jasniti v izhodu ali gosta megla — nasledek hudega vreména — je pokrivala hribe in doline in pogledom branila nekaj stopinj pred sabo videti. Sem ter tja se je megla vzdigovala in pošastne podobe so nastajale iz njé, krog mene so plesale velike bele žene in slednja je majheno dete za roko vodila in ga seboj kvišku vlekla. Za njimi so rastle druge iz potoka, letaje zraven in krog mene in mislila sem, da nikoli več ne uidem strašni tej druščini. Komaj, komaj ste mi nogi utrujeno truplo še nosili, a hvala Večnemu, tukaj je bila znamenje — in pod podobo izveličarja sem sebe nakljub zgrudilo se in za nekaj trenotkov izgubila zavest svoje nesreče. A hipoma me je izbodlo v srci, vstala sem in grajljivo si očitala neodpustljivo svojo slabost. Omahovala sem dalje in dospela na dom neizmernega svojega blaženstva in prestrašne svoje sedanje nesreče. Tiho, tiho je bilo vse po veži, tiho po stopnicah, gotovo moje dete spi — pred vratmi najine sobe je čepela koklja, a tiho in klavrna se me je ogibala, tiho sem roko na kljuko pritisnila, sopsti sem si komaj upala, tiho sem vrata odprla in — — gorje, gorje! — mrtva pred mano leži Zvezdica! — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Vse moje čutje se je zedinilo v srci, mislila sem, da me zaduši bol a vendar se mi je boleč krik iz nedrij izvil, zavpila sem: „Emica!“ in — — „tukaj sem mati“ mi odgovori sladak otročji glas in cvetoča, živa Zvezdica me boža z mehkimi ročicami. „To si denes dolgo spala mamica, in vsa objokana si!“ — „O, da bi me bila probudila!“ sem rekla in porosila ljubico z blagimi solzami. —

Sanje je bilo vse, dragi bralec, kar sem ti povedala in sladka resnica je le moja Zvezdica, katera me bode, ako da milostljivi Bog, skozi vse življenje spremljevala ter mi milo obsevala pot. Pri koncu sem in želim iz vsega srca, da bi se meni in tebi in slehernemu tako srečno sešle težke sanje življenja, kot one, v katerih sera toliko trpela, in da bi se po njih v mehkem naročiji luči in ljubezni vriskaje k blaženstvu probudili. Bog te obvaruj, ljubi bralec, roko ti podam v slovo in upam, da se kmalu spet naj deva. Bodi mi prijazen tudi v prihodnje! —