Moja ura

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Moja ura
Mark Twain
Izdano: Svoboda letnik 2, številka 1/2 (1920), 21–23
Viri: dLib 1/2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Moja lepa nova ura je šla poldrugo leto, ne da bi bila prehitevala ali zastajala in ne da bi se bilo zlomilo kako kolesce ali da bi se celo ustavila. Na koncu koncev sem začel smatrati, da nezmotljivo naznanja čas in uro in navsezadnje sem postal prepričan, da je njena telesna konstitucija in njeno koščeno ogrodje neminljivo.

Toda nekega večera sem pustil, da se je iztekla. Žaloval sem nad tem kot nedvoumnim zlom in znamenjem bližnje nesreče. Polagoma pa se je zjasnilo spet moje čustvo, kar na slepo sem naravnal uro in zaukazal svojim babjevernim slutnjam, naj me zapuste.

Prihodnjega dne sem stopil v prodajalno bližnjega urarja, da bi jo naravnal natančno po pravem času. Imetnik trgovine mi jo je vzel iz rok in se je pripravil, da jo naravna. Nato je rekel:

»Za štiri minute zastaja — treba bo premakniti regulator nekoliko naprej.«

Poskušal sem, da bi ga zadržal — poskušal sem mu pojasniti, da gre ura popolnoma pravilno. Toda ne; vse, kar je ta zeljnati štor v človeški podobi mogel videti, je bilo to, da zastaja ura za štiri minute in da je treba regulator potisniti nekoliko naprej; in tako je, dočim sem jaz plašno poskakoval okoli njega in ga prosjašil, naj uro vendar pusti v miru, izvršil hladnokrvno in neusmiljeno ta ostudni čin.

Moja ura je pričela prehitevati. Vsak dan je šla hitrejše. Prvi teden je zbolela za hudo mrzlico in njena žila je dosegla stopetdeset udarcev v senci. Po preteku dveh mesecev je vse ure v mestu pustila daleč za seboj in je bila za več nego štirinajst dni pred koledarjem. Bila je že v novembru in se je veselila prvega snega, ko je še oktobersko listje šumelo v vetru. Tako hitro in uničujoče je približala rok za plačanje hišne najemnine, obletnih računov in sličnih stvari, da nisem mogel tega več mirno prenašati.

Nesel sem jo k urarju, da jo uravna. Vprašal me je, če sem jo bil že kdaj dal v popravilo. Zanikal sem — ne, nikoli še ni bila potrebna poprave. Iz njegovih oči je zasijala zlobna radost, urno jo je odprl, dal pred oko malo, kockasto steklo in pokukal v kolesje.

Dejal je, da jo bo treba osnažiti in namazati in razentega še regulirati — tako čez dober teden naj se spet oglasim.

Potem ko je bila moja ura osnažena in namazana in regulirana, je šla tako počasi, da je tikala kot stolpne ure. Začel sem zamujati vlake, k vsem sestankom sem prihajal prepozno in zamujati sem pričel uro obeda; zamujati sem jel menične termine in menice so zapadle; sčasoma sem splaval nazaj v včerajšnji dan, nato v predvčerajšnjega; potem v pretekli teden in polagoma me je prevzelo prepričanje, da se čisto sam potikam v predposlednjem tednu in da sem zgubil svet iz oči.

Zdelo se mi je, da me obhajajo posebne vrste prijateljska čustva napram mumijam v muzeju in da se me polašča želja, da bi se pomenil ž njimi o dnevnih novicah. Šel sem spet k urarju.

Dočim sem čakal in stal poleg njega, je urar uro popolnoma razdrl in je rekel nato, da je valjček "otekel". Zagotovil mi je, da ga zna tekom treh dni spraviti v njegov normalni obseg. Po tej operaciji je šla ura "povprečno" dobro, toda to je bilo pa tudi vse. Pol dneva je divjala, kakor včlovečena hudoba in je pričela tako silno lajati, hropeti, kihati, sopsti in smrčati, da vsled vsega tega nemira svojih lastnih misli nisem več mogel slišati; in dokler je trajalo to, je ni bilo v celi deželi ure, ki bi se mogla ž njo kosati.

Toda še istega dne se je zakasnila in zapravila toliko časa, da so jo vse ure, ki jih je prehitela, spet došle. In tako je po preteku štiriindvajsetih ur končno le čisto pravilno dospela o pravem času na svoje mesto. V splošnem je povprečno pravilno kazala čas in nihče ni mogel trditi, da je storila večalimanj nego svojo dolžnost.

Toda tudi najpravilnejši povprečni čas je pri uri čednost prav dvomljive vrednosti in tako sem nesel ta instrument k drugemu urarju. Dejal je, da je zlomljeno pero. Rekel sem, da me veseli, da ni nič hujšega. Čisto po pravici povedano, še sanjalo se mi ni, kaj je pravzaprav to pero, toda tujemu človeku nisem hotel pokazati svoje nevednosti. Popravil je pero, ampak, kar je ura na eni plati pridobila, izgubila je na drugi. Nekaj časa je šla, nato je nekaj časa stala in potem je šla spet par trenotkov, in tako naprej. Seveda je delala pri tem čisto poljubne presledke. In vsakokrat, kadar se je sprožila, je udarila kot stara mušketa. Nekaj dni sem hodil s podloženimi prsi okoli, končno sem pa nesel uro k drugemu urarju.

Ta je razdejal uro na čisto drobne kosce in obračal in vrtil nato drobce pod svojim steklom; in nato je rekel, da se mu zdi, da z vretencem ni vse, kot bi moralo biti. Popravil je vretence in znova spravil uro v tek. Zdaj je svojo nalogo prav dobro opravljala, izvzemši, da sta se vsakih deset minut kazalca sprijela, kakor škarje in od tega trenotka lepo skupaj marširala. Najstarejši mož celega sveta ne bi bil mogel s tako uro dognati, kakšen dnevni čas je pravzaprav in tako sem spet šel in nesel uro vnovič v popravilo.

Ta čudni možakar je rekel, da se je kristal malce upognil in da se je verižica zamotala. Razen tega je bil mnenja, da bo treba del kolesja znova okovati na polovico. Napravil je vse to in glej, ura je šla brezhibno, razen da je semtertja, potem ko se je kakih osem ur mirno trudilo, začela kar naenkrat v njeni notranjosti šumeti in brenčati kot v panju in sta se kazalca začela vrteti s tako naglico, da je vsakdo čisto upravičeno moral zdvomiti nad njuno identiteto. Zdelo se je, kakor da je razpeta preko urinega kazala čisto nežna, prozorna pajčevina. V šestih do sedmih minutah sta pretekla prihodnjih štiriindvajset ur in obstala kar naenkrat s silnim pokom.

S težkim srcem sem šel še enkrat k drugemu urarju in opazoval, kako je razdiral mojo uro. Nato sem se pripravil, da začnem ž njim navskrižno zaslišanje, zakaj stvar je začela postajati zelo resna. Kajti ura je veljala spočetka dvesto dolarjev in dva- do tritisoč sem jih pa, se mi zdi, že plačal za popravljanje. Ko tako čakam in opazujem, spoznam v urarju starega znanca — nekdanjega strojnika na parniku, ki pa nikakor ni bil izmed najboljših strojnikov eden. Skrbno je preiskal vse posamezne dele kolesja, natančno tako, kot so to delali vsi ostali urarji in potem je prav z isto samozavestjo odločil.

Dejal je:

»Preveč pare razvija — treba je, da obesimo par uteži na varnostni ventil.«

Na mestu sem mu razdrobil črepinjo in sem ga pustil pokopati na lastne stroške.

Moj stric Viljem (žalibog je že mrtev!) je večkrat dejal, da je dober konj toliko časa dober konj, dokler ne uide in dobra ura je toliko časa dobra ura, dokler je popravljači ne dobe v roke. In začuden je vprašal, kaj bi pač postalo iz vseh kotlokrparjev, puškarjev, šolnarjev in kovačev, ki jih obrtnija ni več v stanu preživljati; toda tega mu ni nikdar nihče vedel povedati.