Moja srečanja z Georgesom
| Moja srečanja z Georgesom: Ob smrti Bogomila Vdoviča Vladimir Bartol |
(SBL: Bogumil Vdovič, 1880–1933); pripravil 3. marca 2017 France Malešič.
| |||||||||||
Spominjam se, da sem večkrat čital, ko sem bil se študent, zajedljive podlistke in jezikoslovna »mrcvarstva«, ki so bila podpisana z Georges. V mladostni hlastavosti sem šel precej brezbrižno mimo njih. Nekoč so mi pokazali košatega moža z mogočno glavo, ki jo je pokrivala prav majhna čepica. Nekaj posebnega, svojstvenega je bilo v tej zunanjosti, nekaj takega, kar ga je ločilo od vseh ostalih ljudi. Moral si si ga zapomniti. Povedali so mi, da je bil to Vdovič-Georges.
Čez nekaj let sem se pobliže seznanil z njim. V lokalu nas je sedela večja literarna bratovščina in, kot se razume, smo bili kmalu sredi hrupne debate. Nenadoma smo zagledali pri sosednji mizi Vdoviča, ki je pozorno poslušal. Ko je nanesla prilika, je posegel v besedo z duhovito pripombo. Morda je bil kdo spočetka nejevoljen. Ali kmalu smo se morali vsi smejati njegovim dovtipnim zbadljivkam, posejanim z ljudskimi izreki in staro modrostjo, za katere je bil njegov duh živa zakladnica. Rad je citiral pesnike vseh slovanskih narodov, posebno Rusov; mnogo Puškina, Lermontova, Krylova, pa tudi novejših je znal na pamet.
Rad sem poslušal njegove pikre in s humorjem zasoljene na družbo in ženske, na ljubezen, literaturo in sploh na življenje. Njegova beseda je pričala o bogati življenjski izkušnji in o širokem obzorju. Kar je obvladal, je obvladal zares. Posebno v vprašanjih jezika je bil trdno domač. Lastni sta mu bili nekakšna preprosta zvitost in šegava porednost, ki pa sta utegnili biti včasih celo malce neprijetni. Po navadi ni človeka napadel naravnost, marveč po precej prozornih ovinkih, povedal mu je pa vse, kar je mislil o njem. Nekoč je na primer govoril o zanikrnem znanju slovenščine pri »mladih« in za primer navedel nekoga, ki je baje zagrešil gorostasnost, da je celo v naslovu napisal: »Zakaj je morala končati ljubezen ... tragično« namesto »... se je morala končati tragično.« Seveda sem takoj skesano priznal, da sem bil jaz grešnik. Če sem upal, da je bila s tem zadeva pri kraju, sem se temeljito urezal. Kjerkoli sva se odslej srečala in v katerikoli družbi me je našel, vselej je načel jezikovno »mrcvarstvo« in za najprivlačnejši primer navedel »nekoga«, ki je pisal o »ljubezni, ki je končala«, namesto o »ljubezni, ki s e je končala«, in to vkljub moji očividni skesanosti in mojemu gorečemu zatrjevanju, da sem si bil njegov nauk zapomnil in sklenil, v bodoče poboljšati se. Dokler me ni nekoč potrpljenje minilo, da sem vzrojil in mu srdito dejal, da mi je pravilnost stvari važnejša od besedne pravilnosti in da prepuščam podobna pikolovstva »starim«. Zadel sem ga v njegovo najobčutljivejšo točko, omalovaževal sem, sicer malce zofistično, ono, kar mu je bilo najbolj pri srcu: pravilnost in lepoto jezika. Ampak o »ljubezni ki je končala ...« ga nisem slišal več rešetati.
Bogomil Vdovič je bil od onih mož, v katerih resnično vrednost dobiš šele polagoma vpogled. Ali ko si jih enkrat spoznal, se ti nekam čudno prirastejo k srcu. Če nisi bil delj časa v njihovi družbi, se ti naenkrat stoži po njih. Sprva si morda mislil, da imaš pred seboj »original«; ali pozneje si se moral preveriti, da govoriš z resnično osebnostjo, ki sta jo življenje in znanje obrusila v znamenit in enkraten pojav. Vsak stavek, ki ga izgovori, je povedan na samo njemu lasten način, in zlepa ne boš slišal besede, ki bi bila prazna. Za vsako mislijo tiči temeljita osebna izkušnja. Tak je bil Georges, podoben živemu vrču modrosti.
Navadno si ga srečal zbadljivega in nabitega z jedkim humorjem. Ali včasih se je nenavadno raznežil, posebno ob glasbi. Večkrat je tudi sam zapel kakšno manj znano narodno popevko; poleg domačih je znal mnogo ruskih, ukrajinskih, poljskih, čeških in srbohrvatskih. Spominjam se, da je nekoč improviziral cel koncert pristnih nemških študentovskih in buršovskih pesmi.
S kolikšno ljubeznijo je prevajal Krylova »Basni«! Najprej so izhajale posamič v »Slovencu«, potem jih je nanovo predelal in izdal v knjigi. Ali še sedaj mu niso dale miru! Nikoli ne bom pozabil, kako je tisti čas prisedel k naši družbi, odprl knjigo, popravil najprvo par tiskovnih pogrešk, opravičujoč se, češ da je bil bolan, ko je opravljal korekture, in nam jih začel potem z ginljivo sramežljivostjo čitati in razkladati. Opozoril nas je na tiste, ki so mu bile najbolj pri srcu, na one, katerih prevod se mu je po njegovem mnenju najbolje posrečil, seznanil nas s socialno aktualnostjo nekaterih. Sem ter tja je opilil še kak izraz, našel zanj bolj jedrnato ali blagoglasnejšo obliko in izpremembo vnesel v knjigo.
Ko je prišel pri branju do basni »G l a s b e n i k i«, je rahlo povzdignil glas. Čutiti je bilo, da mu je bila zgodba posebno pri srcu. Ko je končal z vrsticama:
»A jaz velim – mar rajši pij,
a svojo stvar znaj, da drži!«,
je pripomnil:
»Lahko bi spet rekli, češ, Vdovič pije, zato je pa to basen prevedel, da se sam zagovarja, – sem postavil v zbirko tudi »D v a k m e t a«, ki pokaže zlo, ki se rodi iz pijače.«
Z ginljivo brižnostjo je listal po knjigi, dokler ni našel omenjene basni, ki nam jo je čital s posebnim povdarkom:
»Pijanemu i z lučjo prede huda,
težkó pa, če še hujša ne v temi.«
Spomnil sem se glasnikov tiste site samozadovoljnosti, katerih glavni in naši zanikrni, zlagani mentaliteti najbolj prijajoči argument zoper Prešerna in Cankarja je bil, da sta pila. Ta miselnost, tipična samoobramba inferiornih duhov, ki se skrivajo za lastno namišljeno dostojnostjo in čednostjo, je danes prav tako živa, kot takrat, in menda pri nas tudi nikoli izumrla ne bo. Kako tudi neki?! Takih, ki se bodo v tej klavrni mišji pasti, v kateri nam je sojeno živeti, počutili zadovoljne, bo zmerom na kupe, in zatorej kar po njem, ki bi jih v tem vznemirjal!
Kaj je gnalo občutljivejšega in superiornejšega duha, da se je včasih zatekel h kozarcu, jim bo ostalo večna in nerešljiva uganka. Pred temi samozadovoljnimi čuvarji dostojnosti in morale imaš sedaj mir, dobri mož!
Bilo je letos, v začetku februarja. V lokalu se nas je zbrala večja, zaključena družba, moški in ženske. Sredi glasnega pogovora so se odprla vrata in na pragu se je prikazal Georges, ki je bil močno zasopel. Nekaj časa je obstal, da si oddahne, oprt ob palico, odkašljal se je in potem polagoma sedel med nas. Na široko se je oprl s komolci ob mizo, ko je prej še rahlo privzdignil čepico v pozdrav, pogledal vsakega posebej v obraz in molčal. Pogovor je utihnil in videti je bilo, da je nekaterim neprijetno, ker ga niso poznali. Namenil sem se, da bi ga seznanil z družbo, ko je naenkrat sam spregovoril:
»Doktor X in doktor Y (imenoval je dva znana ljubljanska zdravnika) sta stavila tisoč dinarjev, da ne bom dočakal Velike noči. Stava sicer ni veljavna, ker nista vložila denarja, ampak jaz vseeno lahko umrjem.«
Nekaj mučnega je prišlo med nas. Pohitel sem, da sem ga predstavil omizju, in pogovor je polagoma spet oživel. Dolgo ga nisem videl tako prožnega in duhovitega. Spominjam se, kako se je mlad fant hvalil, kako dobro ume gospodariti med ženskami. Georges na kratko: »Tukaj sem jaz gospodar! je vpil tisti, ki se je skril pred ženo pod mizo.« Fant ni odnehal. Vajen, da se je vse smejalo samo njegovim dovtipom, se je začel srdito zaletavati v Georgesa. Ta je našel na vsak napad še boljši odgovor. Dokler ni mladi junak postal grob. Nato Vdovič: »Bodisi z loncem ob kamen ali s kamnom ob lonec: hudo je loncu!« Tako ga je ugnal.
Ko je bilo treba oditi, smo se dogovarjali, da bi stopili še na črno kavo v kako kavarno. Nismo se mogli zediniti, kam. »Se bomo že spotoma domenili,« smo si rekli. »Pojdete z nami?« sem vprašal Vdoviča. Pristal je. Ostalo mu je bilo še nekaj vina. Poklical je natakarico: »Možakarca! Spravi mi vino do jutri.« Pomagal sem mu v plašč, da bi lažje dohitela družbo. Ali komaj sva bila iz lokala, se je naslonil ob zid in težko zasopel. »Kar pojdite!« mi je dejal. »Morda vas še kje poiščem.« Nekaj sem se obotavljal, potem sem ga pustil samega. Čez nekaj dni sem odpotoval na Dolenjsko in še ni minil mesec, ko sem izvedel iz časopisov, da je umrl. Slišal sem, da se po preostalo vino ni več povrnil.
Z njim je odšel mož, ki ga tisti, ki so ga poznali, ne bodo pozabili.