Moja sreča (Vladimir Levstik)
Videz
Moja sreča Vladimir Levstik |
|
Zlat oblak je moja sreča,
porojen nad goro sivo:
preden bo orosil njivo,
v žejnem dnevu se vtopi.
Klic daljav je moja sreča,
mej iščoč na mrtvi plani:
vstal je davno, vstal je lani,
prej je vriskal, zdaj ihti ...
Kakor vas je moja sreča,
kakor smeh globin zelenih;
škoda upov izgubljenih,
da bi šli za njim: zbeži!
Misel tiha je sreča:
Ob prečudni, težki uri
rahlo bi odprla duri ...
En pogled – pa odhiti.
Pajčolan je moja sreča,
v cvetu sanj in poln omame,
razprostrt čez žarke same;
naj ugasnejo, – skopni.
To je tista moja sreča,
nema himna duše moje ...
Naj molči: kdor njo odpoje,
zanj več sreče in pesmi ni ...