Moja pot (Ada Negri)
- Za druga istoimenska dela glej Moja pot.
| Moja pot Ada Negri |
| |||||||||||
Če me ljubiš, poglej me na čelo, kjer sije
misli in ciljev mojih notranja sila.
Strmo stezo sem visoko že prehodila;
sivo obzorje se mi pa nad glavo vije.
Trnja bodic po grmeh sem dovolj izpoznala;
znana mi suha je žalost mrtve puščave;
v meni ne zrcajo se nebeške, jasne višave,
marveč v očeh in laseh mi tema je žala.
Ti mi kličeš in praviš: „Ljubim te vroče“ ...
Bilo je, ko sem čula drugačne besede.
Neustrašni uporniki, — žrtve vele in blede,
drznih ustnic, oči velike in žgoče, —
prišli so tiho, in ko so prihajali mimo,
so mi šeptali: „Imej usmiljenje z nami!“
In z odprtimi so me vabili rokami:
„Dekle, bodi naša; mi te želimo!
„V tvojem osrčju živi naj in te preveva
vsaka bolest in vzdih in jok in ječanje,
trpke skrbi, ki tajno nam mučijo sanje:
vse naj oglaša se v tebi, naj v tebi odmeva!
„Iz potrte, pa vznesene duše naj žarka
dviga se pesem, da naša si! Vstani in hodi
pot skalovito, razdrapano! Ponji te vodi
čuvstvo pravice, izvoljena nam samotarka!
„Če opotečeš se, padeš, vzravnaj se in vstani!
Nad mrličem, ali nad umirajočim
pusti teka svojim solzam pekočim,
ki so doma ti v sočutja, usmiljenja rani!
„Vročih žil in trudnih kosti naj daruje bratom se tvoje samotno dekliško življenje;
in nad vse rane trpinov, nad njihovo
trpljenje
v pesmi preroški tvoj glas naj se vneto
dviguje.
„V zadnjem viharju pa padi za nas in
med nami
Muza nove ljubezni!“ ... Tako je vabila
četa neznana. Zdaj sem ti pojasnila,
kakšna je pot mi, dokler ne počijem si
v jami.