Moja miznica
| Moja miznica Ivan Cankar |
Izdano pod psevdonimom Ivan Grádar.
| |||||||||||
Odpravljam se, da odidem odtod. V meni je nekoliko krvi Ahasverove. Listje je pričelo rumeneti, o mraku lega na mesto mrzličen hlad, v jutru je dolgočasno in oblačno. Kadar pogledam na morje, tja daleč, dale v tiho daljavo, obide me neko posebno, otožno hrepenenje po lepših, solnčnih krajinah, po davno znanih, ljubih obrazih, po zelenem drevju in šumečih parkih.
Treba je, da uredim svoje stvari. Na mizi gori svetilka in po stropu in po stenah se raztezajo dolge sence. Okno je ostalo napol odprto in zdaj pa zdaj zafrfota zagrinjalo. Pred mano leže pisma iz poslednjih časov, različni drobno popisani papirji, pričete novele, pesmi, — nekatere brez zadnjih kitic; tu pa tam kak spominek, — od bogve kedaj in na bogve koga; uvenela roža, na kateri je ostal še lahen duh prejšnjega vonja. Tako je pred mano razstrt oddelek mojega življenja, in začutil sem hrepenenje, da položim predse račun o samem sebi.
Kako naj bi sodil svoje misli in svoja dela? Če hočem gledati v svojo dušo z očmi strogega idealista, ki ne pozna nobenih kompromisov, nobenih koncesij na slabotno in k slabemu nagnjeno človeštvo, — tedaj moram resnično priznati, da sem čisto navaden lopov. Rekel je že Montagne, da zasluži vsak človek vsaj parkrat v svojem življenju, da ga obesijo; Machiavelli trdi, da so ljudje zli po naravi in da ravnajo dobro samo, kadar so prisiljeni; Hamlet ne razume, čemu bi lazili med nebom in zemljo taki zanikerneži kakor smo mi: sam pravi, da je še precej pošten, a da bi se lahko obdolžil stvarij, zarad katerih bi bilo boljše, da bi ga mati nikdar ne bila porodila. — Kaj sledi iz tega? Ako so postavimo na visoko stališče absolutno dobrega, tedaj nismo vredni vsi skupaj orehove lupine; naše duše so umazane in vsa naša dela so malenkostna in smešna.
Prišel sem do tega krasnega sklepa na svojo veliko tolažbo in pri srcu mi je bilo lahko in prijetno. Koliko stojim nižje od drugih ljudij? Zdi se mi, da niti za palec. Ali ne grešim samo v največji sili in brez posebnega veselja? Ali ne čutim po grehu, — če sem ga bil napravil radovoljno in z užitkom — nekako vrsto kesanja?… In naposled… resnično… kje so ti moji grehi? Če se premisli vsa stvar dobro in natančno, — ali ni bilo v nagonu k mojim prestopkom celo nekaj blagega in vzvišenega?… Trdno stoji, da mi greh sam na sobi nikdar ni bil namen in da sem se posluževal greha kot sredstva le obotavljaje in z obžalovanjem.
Iz nekaterih pisem mi je dihal v obraz nedoločen partum… Da… to so pisma Matilde, čemu bi se obtoževal; ali ne delajo tako tudi drugi? Soditi je treba z občečloveškega stališča. Naposled, — kaj ni bila toliko pametna, da bi razumela to slučajno, površno »ljubezen«? Zakaj so me drži za suknjo? Kaj nima v resnici nikogar drugega na vsem božjem svetu? — Premisliti je treba, če ni vse to samo njena sebičnost — če nima bogve kakšnih postranskih namenov… Da, če se tako-le spominjam, — kakšni so bili tisti večeri! Ona s svojimi sentimentalnimi, nedolžnimi očmi, s svojim lepim, boječim smehljajem… To je tista roža, — polovica listov je že odpala in drugi so dobili polagoma zoperno rjavo barvo… Ne, nikakor ne, — jaz ne čutim, da bi bil napravil kaj slabega… Če niso bile moje prisege resnične, to ni ni pregrešnega in nenavadnega; tako prisege že od nekdaj ne prihajajo iz srca…
Tu so listi mojih prijateljev… Nekateri so pisani mojstersko; človek bi mislil, da so odkrili pred mano vso svojo dušo. Jaz tega no verjamem. A jako prijetno je opazovati, kako mislijo ti ljudje o meni… Jaz so jim nisem lagal, — Bog čuvaj! A znal sem razrediti svetlobo in temo tako fino, da je zasijal moj obraz v nekaki idealni luči …Koliko sem zaradi tega podlejši od druzih? Ali se ne trudi vsakdo, da se kaže ljudem od najugodnejših stranij ? Naposled bi niti treba ne bilo, da bi prikrival svoje pege, ako bi bil svet malo bolj pošten. Toda če lahkoverno ali neprevidno odkrijem svojo nagoto, — takoj pridejo farizeji s svojim hinavskim zgražanjem. Škodoval bi samo sebi in ne koristil nikomur; — čemu bi se kapriciral torej ravno jaz na takozvano resnicoljubnost?
Včasih pridejo celo trenotki, da se dvignem nad vsakdanjost. Ne morem reči, da je to moja posebna zasluga. Vsakogar obide včasih hrepenenje po onostranskem, breztelesnem. Razloček je samo ta, da se drugi ne zavedajo jasno tega svojega hrepenenja in da se jim torej ne zdi bog ve kako pomembno in zaslužno. Jaz med tem ne morem drugače, kot da obločem vsak svoj čut, ki diši nekoliko po »vzvišenosti,« — v pisano obleko filozoličnih in poetičnih fraz ter ga predajem vsesplošnemu občudovanju kot nekaj novega in nenavadnega. Tako dela ves svet: treba je porabiti svojo zmožnost in spretnost, da donese kaj dobička.
Ako se ogledam tedaj natanko v zrcalu svojih vrstnikov, ne zapazim na sebi ničesar, kar bi me moglo poniževati. In druzega ne zahtevam od sebe. Koder gazim jaz, tod gazijo tudi drugi, in kakor se vidi, počutimo se dobro…
Izpraznil sem bil skoro vso miznico. Na stolu poleg mene in na tleh je ležalo polno papirja. Nasmehnil sem se nehote, kadar sem naletel na posebno krepek dokument svojega »povprečnega« življenja. Tako mi je prišla v roko številka nekega časnika, kjer sem se navduševal z vsem svojim ognjem za neko neumnost, ki me v resnici ni zanimala niti najmanj; a s svojo sveto srditostjo sem se hotel napraviti interesantnega, in posrečilo se mi je.
Vse dno predala je pokrivala pola papirja, že orumenelega in zamazanega… Razgrnil sem ga pred sabo. Obraz mrliča, — koščene poteze, polne utrujenosti in prestanega trpljenja; oči zatisnjene lica upala in udrta; med sklenjenimi prsti rožni venec in sveče ob mrtvaškem odru.
To je bila moja mati… Papirji so mi zdrsnili iz rok in ugasnil sem svetilko… Zgrnite okrog mene globoke, nepredorne sulice, da ne vidim in ne čutim ve samega sebe, — da ne vidim strašne poti, po kateri sem dospel s ponosnimi koraki v ta zaduhli prepad!