Moja ježa na Vezuv
ŽE z mlada me je vleklo v svet; najbolj me je mikala bajna dežela perzijskih šahov in pa ognjene gore. Prva želja ne vem kdaj se izpolni, druga pa se je in še v precej čudnih okolščinah.
Izpod južnega solnca sem se vračal in pil lepoto Apeninskega polotoka. Toda nikjer ne bolj kot od Salerna pa gori do Neaplja. Treba bi bilo peresa starega Horaca[1] in očesa Plinijevega[2], da bi vam pričaral pred oči, kako se ažurni vali Tirenskega morja zajedajo v ljubke zalive, koder so posejane prekrasne vile v pompejanskem slogu ali pa čepe strmo gori na skali slikovita mesteca, nekdanja gnezda morskih roparjev. Za ozadje tej prelestni sliki božji je pa Vezuv, ki mirno vleče svojo pipo in spušča dime v dolgem traku zgubljajočem se šele tam daleč nad Tirenom.
Ko sem si do dobra ogledal pokopano mesto Pompeje, o čemer vam bom drugod kaj skromnega branja ponudil, me je kot magnet nekaj vleklo na ognjeno goro.
V restavraciji tik pred pompejskimi mestnimi vrati sem se pogodil z vsiljivim voznikom, da me potegne od Pompejev, skozi Boscotrecase do »Bele hiše« pod vznožjem Vezuva. Tam sem naročil, naj me čaka vodnik z osedlanim žrebcem. Za vse skupaj sem se pogodil za 60 lir. Američani in Angleži, ki se vozijo s Cookovo vzpenjačo, plačajo 100 lir pa še spotoma nič ne vidijo. Opoldne smo odrinili s Pompejev. Da me misli prijazni voznik malo oguliti, sem brž spoznal, ker se je poleg njega zavihtel na kozla tudi nekakšen mlad nečak. Bil sem zadovoljen, dokler sem mislil, da se na moje stroške le vozi; pogrelo me je pa, ko je ob slovesu tudi on stegnil roko za napitnino.
Po elegantni glavni cesti polni avtomobilov neapeljskih bogatinov je šlo še dobro. Na desni in levi je bilo vse živo, ker je bilo baš ob trgatvi. Vesele devojke so metale v kočijo sočne grozde; pa vse je prav spretno vlovil tisti kočijažev nečak. Tudi meni je prav milostno enega poklonil. Ko smo zavili na stransko cesto proti Boscotrecase je pa začelo. Po cesti, kot od granat razriti, je polomljeno Noetovo barko tako metalo, da sem kosilo čutil enkrat v ustih, pa spet kje doli pri kolenih. Brez hujših zapletljajev razen, da smo zgrešili pravo cesto in zamudili debelo uro, smo priropotali na trg v Boscotrecase. Par žensk se je s krikom razletelo od občinskega vodnjaka, kjer so se prepirale.
Trg je velik, saj šteje okrog 1000 duš, a vse je tako na kupu, bolj kot v kriškem »mejsti«. Med hišami opaziš prvo lavo. Leta 1906. je zasula večji del trga. Skrepenela lava je zdaj taka kot ogromni kupi porabljenega kaksa na kaki železniški postaji.
Od Boscotrecase se začne svet vzpenjati. Kamor pogledaš samo oljka in trta. In ta trta je tista, ki rodi prežlahtne »Lacrymae Christi« (Kristusove solze). Najboljšega vipavca je lahko močno sram pred temi »solzicami«, ki te kar v smeh spravijo.
Udobno sem slonel v vozu in vžival rajski razgled na neapeljski zaliv. Ni čuda, če so rimski mogotci hodili v ta blaženi kotiček uživat slasti tega sveta. Ona dva na kozlu sta se pa »more«[3] lotila ... Kolesa so se decimeter na globoko vdirala v vulkanski prah. Zadnja postaja. Gostilna in — vrata na Vezuv. Da, vrata. Tu izstopiš z voza in moraš na pogodbo oz. plačati vstopnico za gor. V lepem salonu vodniške hiše sem že našel dva Francoza in mešano družbo Nemk in Angležinj, ki so se baš pogajale za vodnika. Meni je šel posel laže spod rok; častniška uniforma mi je pomagala. Vodnika sem kar naprej poslal. Med tem sem se pa lotil pristnega slovenskega posla: dal sem si prinesti za 6 lir steklenico »solz«; če bi vam povedal, kako pobožno sem to dobro tekočino po grlu spuščal, bi me kar zavidali. Pol sem izpil, drugo polovico sem pa dal shraniti za povratek, da bo več časa lepše, sem rajtal sam pri sebi.
Že malo rdečkasto nadahnjen sem se zavihtel v ne prav novo sedlo. One Amazonke s severa sem daleč za seboj pustil, tako je žrebe oddirjalo po poti med vinogradi. Kake pol ure je tako šlo, da sem bil kar ob sapo. Živinče je očividno pot dobro poznalo, a mahoma mu šine neumna misel preko konjskih možgan in jo ubere na desno k neki zidanici, kjer so brhke »bendimavke« stresale grozdje v kad. Na vse načine skušam žrebetu dopovedati, da sva zašla. Bilo je še bolj trmasto kot moj voznik, ki ni hotel priznati, da smo prej pot zgrešili. Preteta dekleta so se začela še bolj muzati, ko sem po naši navadi začel z »i, i!« priganjati živinče naprej. Ono pa kot vkopano v tla. Tedaj pristopi možak in mi dopove, da je pri njih treba z »a, a!« priganjati. In res, komaj začnem s to abecedo, jo ucvre neusmiljeno čez drn in strn, da sem že z žalostjo v srcu Vezuv le od daleč pozdravljal. No, pa vendar sem srečno končal to divjo ježo v prijetnem smrekovem gozdiču nad vinogradi. Tu me je čakal na mršavem kljusetu vodnik, ki je začudeno vprašal, kod sem bil toliko časa. Povedal sem mu, da sem se učil spotoma konjske abecede, pa ni razumel.
Za gozdičem je začel svet kar viseti. Kamor seže oko le lava, lava, kot ogromno mrtvo morje. Žrebe se je upehalo in v ostrih cikscakih ubiralo stezo navzgor. Sredi pota, kakih 700 metrov visoko je bil prvi počitek. Z vrha dol so že jahali prvi turisti. Dopadei mi je neki monsinjor, Nemec, ki je svojega konjiča vodil lepo na uzdi. Vsako toliko je žival grozeče dvignila zadnji kopiti. Gospod se je pa plašno oziral na svojega vodnika, ki je v neapeljskem žargonu krotil togotno živalico.
Ko smo se odpočili pri nekaki kameniti kladari, kjer prodajajo za neznansko visoke cene najslabše pivo tega sveta, smo se spet upirali v breg. Jahali smo ob globoko zajedenih kanalih, ki so jih izgrebli hudourniki v mehki svet. Kmalu smo na robu, ki pada kakih 100 metrov proti »Valle dell’ Inferno« (Peklenska dolina). Sem doli se steka še potok žareče lave od lanskega izbruha. Ta žareči potok, ki se izliva v žareče jezero, zvečer žarko odseva.
Še malo napora in 50 metrov pod robom žrela razjahamo. Na rob je treba peš. Ostri kosi lave kar režejo podplate. Na robu smo! Nepopisljiva slika! Kakih 800 metrov zračne poti od nas je sredi ugaslega žrela nasut drugi stožec, ki ravno bruha. Močan steber dima se svaljka iz odprtine, kjer rohni in vsakih 10 minut bruhne kot ogromna lokomotiva žarečo maso. Kar groza te obide, če se zmisliš, da iz te igre lahko resnica postane. Kdo se bo rešil? Ko ne bruhne in se le kadi iz ognjenikovega žrela, vlada na 1200 metrov visokem ognjeniku taka smrtna tišina, da kar tesno postane. Po robu pelje ozka stezica 3 kilometre na okrog. Čez rob lahko pogledaš v 100 metrov nižje ležeče dno žrela, ki je pokrito z žveplenim, pol zasutim ognjeniškim blatom. Ozka, nevarna stezica vrezana v steno, pelje doli. Strogo je prepovedano po njej brez vodnika. Iz razpok na dnu udarjajo žveplene pare. Na vzhodni strani je rob žrela presekala lava, ki se kot v slapu prevali v 300 metrov še nižje ležečo »Peklensko dolino«. Do pravega ognjenikovega stožca, ki se dviga sredi tega blatnega dna, pa ni varno, ker se tla udajajo. Še manj pa moreš seveda na vrh stožca odkoder se kadi. Enkrat je to poskusil ravnatelj opazovališča prof. Malladra, bi pa kmalu drago plačal svoj poskus. Ognjenik, ki bruha, nasuje najprej stožec; pri močnem izbruhu odleti stožčeva kapa in se stvori nekaka skleda na vrhu. Zopet začne vulkan delovati in sredi te sklede se nasuje nov stožec, pri veliki erupciji zopet požene kapo v zrak in se stvori nova kotanja. Sredi te pa se vnovič nasuje stožec in vse se zopet ponovi. Skozi tri take dobe je šel v predzgodovinskih časih tudi Vezuv. Prvotno žrelo, čigar dno je že omenjena »Peklenska dolina«, je imelo na vnanji strani 50 km v obodu. Sredi tega je ognjenik nasul stožec, kamor smo se mi vzpeli. Smo 1186 m visoko. Sredi žrela v katero smo se po oni stezici prej spustili, pa sc dviga tretji stožec, pravi Vezuv 1165 m visok, odkoder bruha. Stal sem na robu in strmel v to prelepo čudo božjega stvarstva. Prelepo in groze polno!
Leta 79. po Kr. je ognjena gora prvič pokazala svojo grozo. Lava, oziroma ognjeniški pepel in prah je zasul cvetoča mesta Pompeji, Herkulaneum in Stabie. Tedaj se je tudi stvoril v drugem žrelu, danes Monte Somma nazvanem, pravi vulkanov stožec. Izbruhi so se potem ponavljali skozi vso zgodovino. Krvavo je zapisano l. 1631. 16. decembra je lava prodrla prav do morja. Vničila je vse vasice v vznožju; 3000 ljudi je našlo smrt v ognjeni reki. Tema od izbruhanega dima in pepela je par dni zakrila vso južno Italijo do Taranta. Zadnji hud izbruh je bil pred 22 leti. Lava je zasula tedaj tudi Boscotrecase. Prav mirna pa ni gora nikdar. Kar zdi se, da se prhka tla pod nogami venomer sunkoma potresajo, kakor da hropejo ogromni stroji v gorskem osrčju.
Med tem so se zbrali na vrhu turisti vseh mogočih jezikov in noš. Bil je ravno dan, ko je Vezuv precej močno deloval. Fotografski aparati so kar ropotali. Neki profesor iz Solnograda je imel poln nahrbtnik lave. Tudi jaz sem se sklonil in jo vtaknil košček v žep.
Zdaj pa navzdol! Mračiti se je začelo na obzorju. Jahati po neverjetno strmi poti navzdol ni prav prijetno in še v mraku. Toda z izučenimi konjiči je šlo prav gladko. Na pol poti smo vjeli one gospodične, ki so se med neprestanim vriščem in vikom spuščale doli. Ko smo dospeli do smrekovega gozdiča je bila že tema. To je bil prizor! Iz žrela visoko nad nami je krvavo žarelo; sij je odseval v mirnih valovih; nebroj lučic je zamigljalo v mestecih ob obali. Iz vinogradov so se prepevajo vračali trgači. Večer mehek in božajoče topel; kar mižal bi in užival to lepoto.
Iz sanj me je vzdramila misel na ostalega pol litra »solzic«. V skoku je šlo do vodniške hiše. Prav spotil sem se, žival je bila spenjena, moje hlače pa na sredi preklane ... Pa sem se brž v mehkem naslonjaču in pri dišečem kozarcu potolažil in spočil. Salon se je med tem napolnil. Vsak je hitel ščebetati o svojih vtisih. Jaz sem se pa dvignil, voznik in njegov nečak sta imela že napreženo. Igrala sta »moro«, menda jo ves popoldan nista prekinila.
V diru je šlo skozi Boscotrecase. Bili smo že izven trga in na cesti proti Torre Annunziata, hop! pa se lepo znajdem sedé sredi prahu. Kljusetu se je bilo spoteknilo in ne vem kako, še kolo se je strlo. Gospodar položaja je ostal voznik, ki je s čikom v kotu ust mirno motril ves prizor. Mene je kar skrbelo, ker sem se bal za vlak. No, pa je tudi to šlo srečno skozi. Kljuse se je srečno skobacalo na noge, od nekod je prišla reč kolesu podobna, prižgali smo laterne ter počasi odkimali v Tore Annunziata. Ves zadovoljen z dnevom in pa da nisem vlaka zamudil, sem obema dal po dva »franka« (dve liri).
Z vlaka sem še opazoval, kako gori iz gore. In jaz sem bil tam gori ... Čez dobro uro sem v družbi dveh zgovornih Neapeljčank izstopil na glavnem kolodvoru v Neapelju. Morje žarnic in obločnic me je slepilo, a še zmeraj sem se oziral proti kadečemu se stožcu na Vezuvu.