Moja brada

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Moja brada.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/25 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Z brado so veliki križi; toliko sitnosti pa morda vendar ni imel vsakdo z brado kakor jaz. — Nekoč se mi je zelo mudilo v soboto zvečer domov, pa stopim v bližnjo, precej zakotno brivnico, da me obrijejo. V roke pridem nespretnemu vajencu, ki je strgal z nekako skorjo od lubja po mojem obrazu, da so mi solze prišle iz oči in kri izpod kože. Tedaj sem šele razumel, zakaj je mojster dejal vajencu: Glej, da se ne obrežeš. — Na tej tezalnici sem sklenil, da se ne bom nikdar več dal briti.

Šel sem po opravkih na deželo ter se tam mudil blizu mesec dni. Pregovor pravi: Kar rase, šuma ne dela. Tako je bilo tudi z mojo brado. Nobenega šuma ni bilo, brada je rasla, a vsako soboto me je neizmerno srbela, prav kakor da bi si želela z obraza proč. Pa vzdržal sem in brada se je umirila. Mimogrede sem v ogledalo pokukal; no, posebno vesel in ponosen nisem bil; brada je bila v starosti treh tednov blizu taka kakor da bi iz obrabljene stare krtače jeli rasti iz kratkih ščetin novi poganjki. Vsak začetek je težak, si mislim in se potolažim, da bo čez dva meseca podobna moja brada prelestnemu pomladanskemu žitu.

Neko nedeljo se vrnem v mesto, kjer srečam na cesti starega znanca. Razno sva se pogovarjala, ker se že nisva dolgo videla; ko se ločiva, reče mi prijatelj: Nočem te več zadrževati, ker si ravnokar prišel s pota in se boš gotovo takoj še oglasil pri brivcu. Čudno, si mislim, ali prijatelju mar moja brada ni všeč, da me spominja na brivca. Po pravici rečeno, se mi je to zdelo malo zamalo.

Grem naprej po ulicah, pa srečam drugega znanca ter ga vesel pozdravim; on pa me debelo gleda.

»Kaj me ne poznaš?« ga vprašam.

»Skoro da ne,« reče pomišljaje, »če nisi ti Janez?«

»Seveda sem, kako, da se mi tako tujega delaš?«

»Veš, nikar ne zameri, vendar ti moram povedati: S tem svojim strniščem na obrazu pač nikar ne hodi med ljudi, če nočeš, da te ne bodo imeli za pustnega norca.«

»No, tako hudo pa vendar ne bo,« rečem in se bolj hladno od prijatelja poslovim. Resnica oči kolje, pravijo, mene pa je zasrbelo po moji bradi. In ko grem mimo brivnice, pogledam se v zrcalo, in reči moram, da nisem bil zadovoljen s svojo brado, vendar sem se tolažil, češ, kar še ni, pa bo. In ko me je brivec vabil, naj vstopim, zavrnem ga: »Koze brij, če jih hočeš, mene že ne boš,« in jo režem naprej. Kaj mi mar, naj ljudje govore, kar hočejo! Jaz naredim z brado, kar hočem; vsem ljudem, pa pravijo, da še Bog ne more prav narediti. Sploh pa ni treba, da bi bil moški lep; ne, kar iz glave štrli, ampak kar se v glavi skriva, to dela moža.

Zavil sem jo proti gostilni; želodec je začel zahtevati svoje pravice.

»No, kam pa tako hitiš?« ogovori me tovariš iz preteklih let; »pa nekam čudno si se izpremenil.«

»Temu bo najbrž kriva moja brada.«

»Saj res,« mi odgovori, »poprej si bil suh kakor veliki petek, brada ti je pa obraz precej zaokrožila, le škoda, da je tako neprijetno rdeča ... Na zdravje!« je zaklical in izginil, preden sem ga mogel še prijeti zaradi njegove neotesanosti. Rdečo brado komu očitati! Ali ni to nelepo? In posebno še, če ni popolnoma dokazano, ali je brada rdeča ali temnorumena. No, saj ljudi poznamo: Nobenega ozira nimajo do nikogar in za resnico jim ni mar.

Vstopim v gostilno in sedem k mizi, kjer se je že krepčal znan pivec, ki sem ž njim nedavno bratovščino pil. Ko me zagleda, zakliče nad menoj:

»No, odkod si se pa ti odtrgal, saj si kakor levi razbojnik.«

»Ne kriči tako!« ga mirim, »saj vidiš, da nisva sama.«

»Ne, brez šale, tak vendar ne hodi po cestah okrog. V sedanjih časih brado nositi; al: ne veš, da svet živi sedaj v znamenju uši in da že zaradi nevarnosti ni dobro brade nositi?«

Nisem sicer temu znancu nič rekel, pa vendar sem bil le precej hladen do njega, dasi sem ga poprej rad imel in sem zadnje tedne, ko sem vsled vojskinih časov na oporoko mislil, sklenil, da ravno njemu zapustim svojo britev. Surovost njegova je kriva, da njega ne bo po moji smrti med smejočimi se dediči. Postrežna natakarica mi prinese kozarec vina in se mi grozno neumno posmehuje. »Se vam zdim precej izpremenjen, kajneda, « začnem se izgovarjati, »vendar mislim, da ne na grdo stran ...«

»Pujsek ščetinasti!« — ji je ušlo iz ust; seveda se je precej izgovarjala, a jaz sem imel zadosti. Plačal sem in odšel — v brivnico, kjer so se zopet začele neprijetnosti od druge strani.

Pujsek ali veliki petek, karkoli si, vsem ljudem nikoli ne ustrežeš, in kar je še najbolj sitno, tudi — samemu sebi ne.