Moja Fatima
| Moja Fatima anonimno |
| |||||||||||||
Prišel sem in našel tebe, Marija.Tako prijetno mi je pri tebi, zato bom ostal tu. Nikakor ne povešaj glavice, saj veš, da tako rad gledam v tvoje črne oči.
Veruj mi Marija, da bi ti, ako bi bil jaz trubadur, po noči, ko bi migljale zvezde, ko bi lahen zefir šumljal, tam zadaj pa bi pluskalo morje, zapel lepo romanco o tvojih črih laseh in tvojih globokih očeh.
To bi bila romantika.
Toda nisem trubadur in tudi za romantiko nimam smisla ... Zato pa sedim rajše pri tebi, ko se razgrne noč, rajši se naslonim na tvoja prsa in ti pripovedujem lepo povedko.
Ti se pa smeješ; kažeš dve redi tvojih belih zob. Lepa si Marija. Ko se včasi postaviš predme in svoj obrazek nabereš v resne gube, zdi se mi, da sem v galeriji pred sliko Tizianove Magdalene.
Vroče ti pritisnem na ustni poljub ... Krepko te privijem k sebi. Lepi so taki večeri, ko sediva skupaj, gledava na morje. Življenje je; najine bodočnosti nama ni mari.
Kakor sva se sešla, tako se bodeva tudi razšla. Srečala sva se v življenju, ti si se mi nasmehnila ponudil sem ti roko, ti si se mi privila, sedaj pa greva skupaj, da se kdaj zopet razideva; daleč gre moja pot, ne vidiva se nikdar več. Sešla sva se, dala si roke in se zopet ločila.
Taka je pač naša usoda! Srečavamo se in se ločujemo in na vse pozabljamo.
Kratek je najin čas, Marija!
Ne zamudiva ga. Le enkrat živiva, pa zato živiva!
Privij se bliže k meni, povedal ti bom lepo povest o sultanu in krasni Fatimi ...
V davnih, davnih časih živel je v globoki Turčiji mogočen sultan, Ahmed po imenu.
Godilo se mu je zelo dobro, vsega je imel na izobilje. Denar je dobival iz žuljev svojih podanikov, njih delo ga je redilo.
Za vlado se je bogme, malo, brigal. In njegovi ministri so izrabljali njegovo slabost. Ti so bili vladarji v državi.
Sultan Ahmed je živel samo za svoj harem . V njem si je zbral cvet vseh deklet svoje dežele. Bilo jih je mnogo in same krasotice. Kakor lev svoje mladiče tako je čuval Ahmed svoj harem . Nikomur ni dovolil vstopa vanj. Ves dan, ko so ga mučili »težki« vladarski posli, je mislil na svojem harem. In kako težki so bili ti posli! Vsprejemal je avdijence in sicer samo moške. Le zdajpazdaj se je prišla pritožit kaka vdova in ta ne baš mlada in lepa proti kakemu samopašnemu kadiju.
Ko pa je prišel večer, tedaj se je napotil Ahmed v harem.
Dolgo časa je premišljeval, kam bi se obrnil; slednjič se je spomnil mlade Fatime in vstopil ...
Fatima je ležala na bogatih perzijskih preprogah, v rokah je držala malo zrcalo in se ogledavala; lahna tančica skoro prozorna, ji je pokrivala nežno vitko telo; lepa je bila res Fatima; dolgi lasje so bili nemarno razstrti po vratu in po prsih... Bila je tako zapeljiva.
Ahmed jo nekoliko časa molče opazuje, potem se pa vsede poleg nje; Fatima se komaj zmeni zanj, kakor dosedaj opazuje se v ogledalu.
Tedaj reče Ahmed : »Zapoj in zapleši, Fatima!«
Fatima vstane, vzame in v roko srebrno cimbalo in začne plesati ...
Divje kakor vrtinec na morju se vrti, sedaj se sklanja, klanja na vse strani, okoli nje se pa vije plašč iz tančice! Kakor lahna megla, vmes pa done zveneči glasovi cimbale. Lasje ji frfotajo okoli, kakor temni oblaki. Strastneji in vedno strastneji postaja njen ples; plesala je kakor nekdaj Šaloma pred Herodom in Vitelijem. Slednjič omaga, opehana kakor preganjana srna zgrudi se na baržunast divan.
Prsa se ji dvigajo kakor valovi, iz ust ji pa prihajajo sopeči glasovi; roki ji kakor mrtve vise nizdoli, poluzaprte oči pa ji zro v Ahmeda.
Ta pa vstane in se ji približa. Molče jo opazuje nekaj časa. Bila je krasna.
Ne bom ti pripovedoval dalje, Marija, ker se dolgočasiš.
Na tvoje zdravje, signorina Marija!
Dvigni čaše in pij. Izprazni do dna!
Moja Fatima! Glej, noč je nad mano, a noč je tudi v meni. Tujec sem tukaj; sam živim, našel sem tebe in s tabo, v tebi ... ne vem kaj.
Ne vem, kaj da se je zgodilo z mano. Ti si prišla k meni in šla sva naprej, kam tega ne veva. Mogoče sva skupaj le par hipov, potem se pa razstaneva.
Ti si me smeješ, ker ti govorim take neumnosti. Prav imaš, sedaj sva skupaj in to je dovolj; kaj nama mar, kar pride.
Glej kako lepa je noč. Nebroj zvezdic miglja na ozračju, tam daleč pa se spušča zvezdnato nebo v morje. In vse morje blesti in odseva v tisočerih lučih.
Lahan zefir pihlja skozi odprto okno. Tako lepo in prijetno mi je tukaj ...
Kadar se mi nasloniš na prsi, ko ti gladim temne kodre, ti ne veš, kako ljubko mi je takrat.
In ko upreš vame svoje velike oči, ah ... Toda kaj bi govoril ...
Ko se razstrne noč po zemlji in ko sediva v tej tihi sobi sama, ko naju ne čuje in ne vidi nikdo ... pritisni mi poljub, moja črnolasa, črnooka Fatima!
Prišel bo čas, ko bova sedela zadnjikrat tukaj, ko se bova ločila, da se ne vidiva nikdar več; mogoče, da boš plakala, kdo zna ali me ljubiš, tedaj ti bom otrl s poljubi solze ...
Ti me tako začudeno gledaš ...
Veš, Marija, danes sem nekoliko melanholično razpoložen, a to bo že prešlo ...
Veš kaj, sedi k klavirju, zaigraj in zapoj kako veselo poskočno ...
Ali pa pusti vse to, ti me moraš razvedriti. Glej zunaj črno, tiho noč ...
Vse je tiho mirno ... luči pogasujejo ... življenje je umrlo le tu gori v naju srcih plamen velik mogočen ogenj ... Pogasniva luči, moja Fatima!