Moj znanec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Moj znanec
Marko Studen
Izdano: Svoboda letnik 1, številka 10/12 (1919), 178–181
Viri: dLib 10/12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Videl sem ga večkrat v tistem malem mestu, kjer sem živel tedaj, obsojen v prisilno brezdelje, brez družbe, brez človeka, ki bi se lahko odkritosrčno in pametno pomenil ž njim. Bil sem bolan in truden do smrti.

Vsak človek ima v življenju duševne krize, ki so v mladosti podobne pomladnim viharjem. Vse se trga in ruje v duši, neprekinjeno bolestno presnavljanje. Mlademu mislečemu in dovzetnemu duhu pa je ves razvoj neprestana kriza. Komaj si tak mlad fant malce ustali naziranje in svoj pogled na svet in ljudi, komaj začuti trdna tla pod sabo, že jih prične z lastnimi strastnimi rokami izpodkopavati.

V meni se je tedaj jela oglašati vest. Ta vest mi je s strašno in brezobzirno krutostjo narekovala, da nimam pravice biti srečen na svetu. Zato sem porušil in uničil vse, kar bi mi moglo služiti v srečo, kot pravijo. Prekinil sem študije in takoj odpovedal ugodno in dokaj udobno službo, ki sem jo imel v Gorici. Zakaj našel sem, da je sreča posameznika greh na pretežni večini tistih, ki so nesrečni, ter da je zmisel in namen mojega življenja to, da postanem brat njim, ki so najbolj ubogi in najbolj nesrečni na svetu ...

Tako sem postal "izprijen študent", kot so mi rekli ljudje v tistem malem gnezdu, kjer sem živel bogu in človeku v pohujšanje in nadlego. V resnici pa sem postal človek brez tal, ptič, ki si je sam povezal in porezal peroti.

Jedva sem hotel, se je že zgodilo: gora nesreče se je navalila name; bil sem ubog in zavržen.

Tedaj torej sem se seznanil ž njim po tisti skrivnostno-privlačni sili nagona, ki druži enake z enakimi, zlasti pa brate in sestre v nesreči. Seveda se nisva pobratila, kakor se bratijo veseli lahkomiselni ljudje. Preveč globoko sva čuvala v srcu vsak svojo trpko skrivnost lastne nesreče, da bi si jo izpovedala oči v oči. Najin pogovor je bil malone vedno sila redkobeseden, čisto vnanji, z vso oficijelno ceremonijelnostjo. Ker sva si bila blizu po srcu, sva spoštovala drug drugega trpljenje in nisva govorila o njem, marveč sva si stala nasproti navidez tako daljna in tuja, kot človeka, ki sta se šele pravkar seznanila. A vendar sva se poznala že oddavna in se ljubila. Jaz bi storil zanj vse, kar more storiti človek za tistega, ki ga ljubi; tudi on bi napravil zame vse, sem čutil.

»Izprijen študent,« so mu rekli v Kotličju. »Zmešan filozof,« so mu dejali.

Vsako dopoldne sva sedela v Čitalnici iti brala časnike. Prihajal je v mesto iz svoje rojstne vasi v okolici, kjer je živel obsojen v prisilno brezdelje kot jaz, ptič s povezanimi in porezanimi perotmi, človek brez tal.

Bil je sila zanemarjen in zapuščen, odkar se je vrnil z Dunaja. Čisto se je pokmetil. Gosto stmišče je pokrivalo njegovo lepo, duhovito lice, obleka mu je bila zamazana in posvaljkana. Njegovo krepko, visoko, mišičasto telo je bilo upognjeno kakor od prerane starosti; pogled mu je bil kalen in plah, ves odsoten, kakor z nevidno kopreno zastrt. Pravili so, da je od tedaj tako mrk in plah, tako samosvoj in odljuden, odkar je zapustil lemenat, kjer je preživel prvo leto po maturi in mu je mati vsled sramote umrla od jeze in žalosti, ko je izstopil ... Na Dunaju se je bil vpisal na modroslovno fakulteto, a se je redkokdaj odpeljal tja gor, ker ni imel sredstev in si tudi drugače ni znal pomagati. Da bi prosjačil in se poniževal — ni bil človek. Običajno se je povrnil z Dunaja že čez mesec dni. Takrat je bil vedno še bolj mrk, plah in tuj.

Zadnje čase pa se sploh ni več peljal na univerzo; položil je knjige vstran in jih ni več pogledal. Kaj bi s knjigami, kaj z učenostjo, ki človeku dostikrat ni nič drugega nego neznosno breme in vir strašne duševne nesreče. Njegovo življenje je bilo razcepljeno na dvoje; srce je krvavelo ...

Govoril ni rad z nikomur drugim, kot z mano. Menda je bil vajen pogovarjati se s samim seboj in svojimi mislimi. Le tupatam mu je zažarelo mrko oko, suhi mrtvi glas se mu je osvežil, navpična brazgotina po sredi čela mu je krvavo zardela. Ob priliki nekoč sem ga vprašal, odkod ima to brazgotino na čelu. Nemara, da se je kdaj v mladosti ponesrečil?

»Ne,« mi je odvrnil suho — »to sem dobil na Dunaju. Od udarca s sabljo je.«

»Kako?« sem se začudil. »Dvobojevali ste se?«

Nasmehnil se je prezirljivo:

»Takšnih reči nisem uganjal. Nisem imel časa za to. Policaj me je treščil nekoč z golo sabljo, ko smo demonstrirali. Bila je velika množica iz Hernalsa in Ottakringa, sestradani ljudje, moški, ženske in otroci, ki so pridrveli v mesto, da si s silo pribore kruha, ko ni bilo dela, ki bi preživljalo človeka. Jaz sem se jim pridružil, dasi nisem ljubil ne množice ne javnosti. Ampak tudi mene ni živilo delo, najsi sem nočindan neprekinjeno pretičal v knjigah. Ko je prišel naš sestradani sprevod pred magistrat, nas je policija na konjih jela razganjati; ljudje so se upirali, policaji pa so izpodbodli konje in se z golimi sabljami navalili nanje. Videl sem, kako je tik mene omahnilo drobno ječno dekle; padlo je vznak in curek krvi ji je bruhnil iz ust. Naravnost v prsi jo je zadel konj s svojim kopitom. Takrat se je vse zvrtelo okrog mene, blazen, slep gnev me je popadel: Knjige, ki sem jih držal v roki, sem vrgel vstran, in se z enim skokom pognal na konja ter zgrabil policaja in ga treščil na tla. Toda že isti hip so me obkrožili od vseh strani; nekdo me je udaril po čelu; nato sem izgubil zavest.«

»Saj ste junak,« sem dejal po kratkem molku tiho in gledal v časopis.

»Da,« je ponovil on še tišje. »Za to junaštvo so me zaprli, črtali me z univerze ter me pognali z Dunaja. In od tedaj, nimam več miru.«

»Od tedaj? Čemu od tedaj?«

»Zaznamovan sem. Uprl sem se nečemu, kar je sveto: uprl sem se moči.«

»Uprli ste se krivici, družabnemu nasilju ...«

»Ne, uprl sem se sveti sili. Kdor ima moč, ima vedno prav. Kralji in cesarji so sakrosanktni in sveti, ker jih ščiti moč pušk in bajonetov. Postava je sveta, ker jo sankcijonira sila tistega, ki jo narekuje. In tako je prav in dobro ...«

»Dovolite —«

»Tako je prav in dobro. Zakaj le tako je mogoče ohraniti red na svetu. In red mora biti. Le v redu se more vršiti prosti razvoj človeštva.«

»In revolucije?«

»Revolucije so zločini. Človeštvo bi vse doseglo tudi brez njih in nemara še uspešneje in brže. To vse sem natanko pretehtal in pretuhtal, ki sem se uprl. Človek se ne sme upirati.«

V meni je vse vzkipelo. Kakšno budalost mi hoče natveziti ta človek.

»No — veste kaj,« sem odgovoril hlastno, »v vašo filozofijo ne verujem. Vaša filozofija je bolna. Ta filozofija vam je — oprostite mi — ostala iz lemenata. Človek se mora upirati: upirati vsemu, kar ga ovira in uklepa v njegovem prostem razvoju. Najbolj pa se mora upirati krivici! Krivica je družabno zlo, ki ga je treba iztrebiti: vsi mi, ki jo čutimo in nosimo na svojih ramenih, se ji moramo upreti. Edini pogon v tem ničvrednem človeškem življenju je boj za pravico!«

»Ali mislite mar, da je sploh mogoča takšna ... kako bi dejal: absolutna pravica?« je vprašal z obzirnim smehljajem.

»Gotovo!« sem vzkliknil navdušeno. »Saj nosimo vsi v srcih slutnjo tiste velike vseobsegajoče pravičnosti ... Čemu bi tedaj ne bila mogoča.«

»Zavidam vas,« je dejal po kratkem premolku tiho, s povešenimi očmi. »Zavidam vas, ker ste tako mladi, sveži in zdravi. Ne, vi niste rojeni za nižine. V vas so krila. Mene pa vleče zemlja in duh mojih dedov nase ... Samo enkrat so mi zrasla krila, pa so mi jih takoj porezali. Uprl sem se, pa sem takoj začutil, da sem skočil iz tira, ki mi je bil določen od vseh vekov. Jaz moram korakati peš. Leta in leta, podnevi in ponoči, sem se učil in študiral in stradal zraven. In zdelo se mi je naturno in pravično, da stradam jaz, ki delam in se trudim in se bahá v obilju sošolec-postopač poleg mene. In ko sem nenadoma tistikrat na Dunaju pričel razmišljati o teh rečeh, sem že tičal v luknji, zaznamovan in omadeževan. Zakaj že misel sama, ta uporna misel, je bila zločin, ki sem ga zagrešil na sameni sebi. In zdaj vidim čisto jasno svojo pot ... Saj je vse legalno: navzdol ali navzgor, pravica ali krivica — oboje so si izmislili ljudje in oboje je laž ...«

Takrat je vstal in se ozrl name z dolgim, otožnim pogledom; krog ust mu je igral resigniran,smehljaj; tako se smehljajo na smrt obsojeni. Vzel je palico in klobuk ter odšel.

Izginil je iz naših krajev in celo desetletje ga nisem videl.

Lani sem ga srečal doli v Trbovljah. Opozorili so me nanj. On, filozof in mislec, človek, ki je z odlikami dovršil srednjo šolo in govori petero evropskih jezikov, on, ki je v svoji lobanji z lahkoto objel vso modrost knjig, on, ki je bil nekoč mlad in močan, da bi dvigal gore — on je zdaj, petintridesetleten starec, betežen in zgrbljen, težko sopihajoč peljal polno samokolnico po ozki poti. Črn in zamazan, izžet, izčrpan, ubit.

Obstal sem, da bi ga nagovoril. Tudi on je obstal za trenotek, spustil samokolnico, polno premoga, in se trudno zravnal. Mislim, da me je spoznal. Pogledal je naravnost vame: v njegovih napol ugaslih očeh je sijala brezmejna žalost in resignacija. Nato se je nasmehnil z izgubljenim smehljajem, povesil oči, v upala siva lica pa mu je planila bolna rdečica ko je naglo in brez besed zgrabil za samokolnico in se s težkim, starčevskim korakom podvizal naprej ...

Stal sem in strmel v ta upognjeni, izmozgani hrbet, ki se je krivil počasi po strmi poti. Kakor težek, ledenomrzel kamen mi je leglo na srce. Okrenil sem se in stopal hitro doli.

»Kaj je življenje?« so mi vpraševala usta.

»Upor je življenje!« sem si odgovarjal skozi stisnjene zobe in s skrčenimi pestmi.