Moj stric Tonček
| Moj stric Tonček Josip Lavtižar |
| |||||||||||||
Tam, kjer je tolikrat luštno bilo, tam je moj stric Tonček imel svoj dom. Tam nad Regrčo vasjo in Poganci, na prijaznem gričku sredi gozdiča stoji daleč naokrog znana cerkvica sv. Roka. Malo je Dolenjcev, ki bi tega lepega kraja ne poznali. Saj sv. Rok je poznan kot zaščitnik rokodelcev in delavcev. Vsako leto so prišli na “žegnanje” od blizu in daleč. Kakih pet minut proti zapadu od cerkvice, po stezi skpzi grmičevje se je šlo, pa ste prišli do hiše mojega strica Tončka. Pisal se je na ime Mišjak, po poklicu pa je bil mestni godec in nosil je lepo uniformo novomeških muzikantovr Na kapi je imel (to še pred vojsko), dvoglavega orla. Na suknjiču svetle rumene knofe in na sebi pripasano lepo sabljo.
Moj stric Tonček je bil blaga duša. Vedno je bil dobre volje in bil je menda že od narave ustvarjen godec. Vse cesarske marše je znal na pamet. Ko je bil mlad je igral na vse inštrumente. Na stara leta pa so mu dali bas ali “pomperdon”. Ponosno ga je nosil na svojem hrbtu po potu vsako sredo večer, ko je hodil h vajam v mesto. Od njegove hiše pa v Novomesto je bilo kakih 45 minut hoda. Kadar je bila prav huda tema, je prav gotovo, da mu morda ni bilo prijetno hoditi pozno ponoči iz mesta po samotni poti. Zato smo večkrat čuli ob 11. uri ponoči, ko je stric Tonček godel po poti domov: pum, pum, pum ... pum! S tem je večkrat rekel. da je strahove odganjal. Rekel je: Malo zagodem, pa je precej bolj prijazno ...
Strica Tončka se spominjam mnogokrat, vsako leto, ko smo koruzo “ličkali” — belili — je gotovo prišel. Kadar smo imeli ob taki priliki strica Tončka v naši sredi sem navadno zlezel vsaki pot na vrh kupa, da sem bolj slišal, kaj je stric pripovedoval. Pripovedoval je vsakovrstne pravljice. Vedel je povedati, kako so fantje in možje v njegovih mladih letih polhe lovili. Še se spominjam, ko je nekoč pripovedoval, da je šel s svojim tovarišem na polšji lov. Ravno okrog 12. ure je bilo je dejal, tovariš je šel h potrebi, jaz pa sem šel gledat, če je kaj v pasti. Sedem sva jih imela nastavljenih in vse je bilo sproženo, v pasteh pa nobenega polha. Nastavil sem zopet vse. pa ko sem prišel s ta zadnjega drevesa, klik! je počilo in vse je bilo zopet sproženo. Zopet sem jih šel nastavit, ko pridem zdaj doli pa zaslišim silno pokanje z bičem, zatem pa je sledil silni piš in temu velikanska jata polhov, za njimi pa mal možič. Vse je šlo, ta “zeleni” se je ujezil pa je odgnal ves polšji rod. — Še danes se spominjam, kako so mi stali lasje pokonci in tistočasiio bi ne šel sam iz hiše za cel svet. Sem bil pač majhen in bilo me je strah. Stric Tonček se je pa modro držal, kakor se je znal samo on, pušil modro svojo pipo in pripovedoval naprej o strahovih. V mojih očeh je bil tedaj stric Tonček junak, da ga ni bilo večjega pod solncem.
Bilo je neke Velike nedelje. V Šmihelu je bilo ob 1. uri slovesno vstajenje. K vstajenju so prišli vedno novomeški “purgarji” in muzikantje. Po vstajenju smo fantje mahnili po pirhih, to je sekali smo jih. 12 krajcerjev sem imel in neki skopi Jože, ki mi je dajal sekati pirh, je bil tako skop, da mi ni pirha niti toliko kazal, da bi mogel iti krajčer med prsti v pirh. Kje ga naj pri takemu skopuhu zadenem. Vseh 12 krajcerjev je šlo. Prej, ko sem imel 12 krajcerjev v žepu sem bil ponosen. Zdaj pa sem bil suh in to na Veliko nedeljo. Kaj naj storim. Pogruntal sem jo. Moj stric Tonček je pil v naši gostilni, pa sem ga poprosil naj mi posodi dva krajcerja. Stric Tonček je bil že pri korajži in je dejal: Fant, ne posodim jaz nič. Šenkam pa ti dva krajcarja. Pa še bolje, samo, da bi jih kmalu dal. In privlekel jih je iz žepa in mi jih da. Ponosno sem spet šel med fante, ki so zdaj že sekali tudi pomaranče. Iz Novega mesta jih je nekdo prinesel cel koš in prodajal. Tudi jaz kupim eno, precej suho in trdo. Stala je ravno dva krajcerja. Takoj jo dam sekati in srečo sem imel. Na tisti pomaranči sem dobil celih 17 krajcerjev. Stricu Tončku sem tako i vrnil 2 krajcerja, meni pa jih ostalo 15. Tako mi je stric Tonček pomagal na Veliko nedeljo iz neprijetnega finančnega stanja.
Mladina je razposajena in jaz med njo nisem bil izvzet. Nekega dne se je stric Tonček pri nas pokrepčaval. Njegov “pomperdon” se mi je dopadel in na nek način sem ga stricu odnesel iz pred oči. Po vrtu sem ga en čas nosil in z njim strašil kokoši in ptiče. Potem mi je pa padla druga v glavo, “brihtna”, kajpada, kakor navadno takim kratkohlačarjem. Šel sem in sem v stričev pomperdon nalil vode ter ga nesel nazaj stricu. Čez en čas pa pridem od druge strani h stricu in prosim naj mi zagode eno na njegov “pomperdon”. Stric Tonček ga malo obrne in zapiha z vso silo. Voda pa se je razškropila iz inštrumenta in je tako poškropil sebe in mizo. Stric je vstal in zarentačil, jaz pa sem obrnil hrbet in tekel. Razžalil sem ga in še danes mi je žal, da sem to storil. Odpustil mi je kmalu in še preden je bilo teden dni sva bila zopet skupaj.
Moj stric je bil tudi moder gospodar. Poleg svoje hiše je imel še drugo gospodarsko poslopje. Imel je kozolec. Ker se je pa njegov dom nahajal blizu gozda in med drevjem, je poleg navadnega kozolca naredil še en “štant” in sicer sta rastla blizu skupaj ravno dva hrastiča, na katere je privezal “late”. Ta kozolec je imel posebno dobre lastnosti. Vsake dve leti sta hrasta toliko zrastla, da je stric dodal ravno eno “lato” spodaj. Kdor zna pa zna, so djali ljudje, ko so ogledavali ta kozolec ...
Živemu človeku se na svetu vse pripeti, pa se je tudi mojemu stricu Tončku. Novomeščani so imeli muzikante in “purgarje”. In kadar je kdo izmed premožnejših umrl, so naročili pogreb z godbo. Stric kot basist je moral bili zraven. Novomoščani pa tudi niso taki. saj so vendar Dolenjci, da ne bi vsaj godcev ob takih prilikah malo pogostili. Če že druzega ne, dali so jim za pijačo. Godci pa navadno s pijačo v nobenem dnevu v letu niso skregani. zato takih ponudb tudi novomeški godci nikdar odklonili niso. In bilo je nekega dne, da se je stric Tonček udeležil enega izmed takih pogrebov. Pogreb se je vršil popoldne, nato pa so se malo zalotili, morda ravno pri “Moravcu” in bil je že mrak. V Šmihelu. skozi katerega se je stric Tonček ravno vračal, pa je zvonilo h večernicam. Stric je rad hodil v cerkev, pa si je mislil, lepa prilika, da se udeležim večernic in zavije v cerkev. Sede v klop zraven sebe položi “pomperdon” in en čas moli. Pa “Moravčev” dalmatinec ali kaj je že bilo je strica segrel in sicer tako, da se mu je jelo dremati. Trdno je zadremal. Ko je duhovnik pred altarjem pred blagoslovom na glas zapel se je stric prebudil in ravno je čul, da je nekdo pel. Bogve kaj je mislil stric, morda, da se nahaja še za “Moravčevo” mizo, pa je zapel nazaj: Ho, ho, ho, da b’ skoraj lušno blo ... Ljudje so se malo spogledali. pa je bila mirna Bosna. Zameril mu ni zato nihče. Saj stric Tonček tega ni nalašč naredil. Zmoti se pa lahko vsak. Saj sem se še jaz nekoč, ko sem bil kakih 12 let star. Šel sem v cerkev, pa sem popolnoma pozabil na klobuk na glavi. Kako sem bil tako zamišljen vedi Bog, jaz ne. Ko že pridem v klop mi neki star možak brcne s prstom klobuk z glave in mene pa je oblila rdečica in kako ne. Raje bi videl ne vem kaj, kakor da se mi je to pripetilo. To je le primera, da človeku se lahko vse pripeti, zato se je prav lahko tudi mojemu stricu Tončku, da je zapel, ko je zaslišal petje v cerkvi.
Lepi in prijetni so spomini na staro domovino ob vsakih praznikih. Doživljaji v mladih letih ne gredo iz spomina. Bog ve, ali ima domovina še tako dobro razpoložene možakarje, kot jih je imela nekoč? Moj stric Tonček že spi spanje mrtvih. Na šmihelskem pokopališču je njegov grob, tam kjer počiva tudi njegova sestra moja mati.