Moj prvi bolnik
| Moj prvi bolnik. [[nejasno]] |
| |||||||||||||
Str. 62: nejasno
si, ter morda celo ne vé, kaj se je pripetilo doma očetu. Naposled pridem pred grad. Menil sem, da bodo v gradu razsvetljena okna, a bilo je vse tema, kakor da ni nobenega človeka v gradu. — Potrkam na vrata in še le čez dolgo časa mi odpró.
»Hitro! hitro!« klical sem.
»Kaj pa imate tako nujnega?« vpraša me sluga, ki je odprl vrata.
»Jaz moram k gospodu baronu,« odgovorim.
»Gospoda barona ni v gradu. On živi po zimi v mestu.«
»Ni ga doma? To bi bilo pač čudno!«
»Tu pride ravno gospod oskrbnik, prosim, zmenite se ž njim « reče sluga ter pojasni oskrbniku vso stvar.
»To je pač čudno,« pravi gospod oskrbnik. »V gradu ni bilo gospoda barona že tri mesece. To mora biti kaka pomota, ali pa se je kedo ponorčeval iz Vas, gospod doktor. Kedo pa Vam je sporočil?«
»Tu je pisemce.«
»Ah, pismo je pisal mladi baron, ta porednež. To je njegova pisava. Da si vender drzne kaj tacega!«
»A to je pač od sile,« pravi doktor, »da si upa tako zlorabiti celo ime svojega očeta. Pač zato zasluži, da bi jo tudi on staknil.«
»Popolno zlagano to ni,« nadaljuje oskrbnik. Bolnika imam res, seveda ne v gradu, pač pa v hlevu. Konj, katerega jezdi stari baron, obolel nam je nevarno. In temu je tudi ime: baron. Vsaj je ravno sedaj živinozdravnik pri njem. Najbrže pa da ga bomo morali končati, kajti konj z zlomljeno nogo se težko ozdravi.«
Bil sem zelo razjarjen; a vender me je zanimalo pojasnilo oskrbnikovo.
»Ali ima ta konj visoko ceno?« vprašam oskrbnika.
»To je star konj, a baron ga ima zelo rad in vem, da bi raje dal tisoč goldinarjev, nego da mu pogine ta žival. Prosim, ako drago, pojdite pogledat.«
Šel sem seveda ž njim ter spoznal, da konj ni v toliki nevarnosti, kakor so pravili. Z živinozdravnikom sva mu kmalu vravnala nogo, ki pa ni bila zlomljena. Ob desetih zvečer sem se vračal z grada domov.
Nekaj streljajev od grada srečam več vaških fantov z nosilnico v rokah. Ko pridem bliže, vidim, da nesejo z največjo pazljivostjo na nosilnici mladega človeka. Precej sem ga spoznal. Bil je mladi baron.
»Oj, gospod doktor, ravno prav, da Vas srečamo. Iskali smo Vas že na Vašem domu, a zvedeli smo, da ste v gradu.«
»Pomagajte mi, gospod doktor!« ječal je ranjenec na nosilnici.
»Kaj se Vam je pa pripetilo?« vprašam.
»Gospod baron je poskočil z ladije na breg, zadel je ob ojster kamen ter si zlomil nogo.«
»Kedor drugemu jamo koplje, sam pade vanjo,« rekel sem zadovoljen, da je razposajeni mladenič precej dobil tako občutljivo kazen za svojo zlobno norčijo z menoj. A moja jeza se kmalu poleže. Videl sem, da je tukaj treba nujne zdravniške pomoči. Vrnil sem se z družbo v grad. Položili smo mladega barona na posteljo, a on je vedno obračal oči od mene. Pogledam nogo in precej spoznam, da je zlomljena.
»Sreča Vaša, gospod baron, da sem hitro pri rokah s svojimi pripravami, sicer ne vem, kaj bi bilo z Vašo nogo.«
»Za Boga, gospod doktor! Vi mi vender ne mislite moje noge odrezati?«
»Le mirni bodite,« rečem mu z resnim glasom.
»Jaz že vem, kaj imam storiti. Tak mlad, čvrst dečka kakor ste Vi, mora vse prenesti.«
»Oh, gospod doktor,« izgovarjal se je mladenič, »počakajte. Prosim, odpustite mi, jaz sem Vas zelo razžalil. Imejte usmiljenje z menoj. Oh, kaj bo rekel moj oče?«
»Le pomirite se,« rečem mu, ko vidim, da sem ga dovolj kaznoval, »stvar ni tako nevarna. Le nekoliko potrpljenja in v nekaterih tednih bodete zopet hodili zdravi. Radost se je pri teh besedah razžarila mlademu baronu na obrazu. Prijel me je hvaležno za roko ter dejal:
»Prosim Vas, gospod doktor, še enkrat, odpustite mi mojo lahkomiselnost.«
»Bodite brez skrbi, kaznovani ste dovolj. Jaz Vam vse odpustim.«
Od tega večera bila sva z mladim baronom najboljša prijatelja. Spremenil se je popolnoma. Postal je resen in skrben za gospodarstvo. Tudi oče je bil zadovoljen z njim, ko se je vrnil iz mesta. Od tedaj sem bil v gradu navaden gost, v vsej okolici pa iskan in sloveč zdravnik.