Moj prijatelj Tone Pretnar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Moj prijatelj Tone Pretnar: Spominski drobci
Miha Mohor
Viri: docx
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


S Tonetom sva postala sošolca septembra 1961. Takrat so na kranjski Gimnaziji iz štirih prvih letnikov, potem ko so profesorji pometali za dober razred ne preveč perspektivnih sošolcev, sestavili tri paralelke. V hudo razredčeni 2. A, v katerem nas je ostala gruča »starih bajt« – naša generacija se je zadnja še lahko vpisala v osemletno gimnazijo – z večjo skupino vozačev iz Radovljice ter Cerkelj, so prišli Tržičani. Sprva so se nam zdeli smešen trop, ki se je venomer z neskončnim zaupanjem oziral v preklastega »Tončka«, ta pa je bil videti vse prej kakor kakšen vodja. Našega bebavega režanja pa je bilo konec v nekaj dneh, potem ko so nam profesorji pokazali, da je prav Tone tisti v razredu, ki mu lahko zastavljajo najtežja vprašanja, ki se ne ustraši nobene naloge in ki jim pomaga nadgrajevati pouk. Do konca šolskega leta mu je uspelo pridelati eno samo štirico – iz telovadbe.

Nasploh je bil naš razred dokaj nenavaden: v njem ni bilo velikih ljubezni ne prepirov, profesorjem nismo preveč pili krvi in v kroniki šolskih škandalov nas ni. Najbrž bi bilo najbolj prav, če bi rekel, da se je med nami razvilo spoštovanje in da smo bili drug z drugim prijazni, kar je tudi vzrok, da se zvesto srečujemo na vsakoletnih obletnicah mature, zadnje čase pa še večkrat vmes. Dekleta so med odmori tičala skupaj, fantje pa smo si na drugem koncu izmišljali vedno nove družabne igrice. To se še razredničarki prof. Amaliji Seliškar ni zdelo preveč prav in hotela nas je na pameten način spraviti skupaj, zato je fantom skoraj ukazala, naj hodimo na plesne vaje. Njen ukrep nam otročjim, kot smo bili, seveda ni mogel pomagati. Edini, ki je vsa gimnazijska leta redko prihajal v našo fantovsko druščino, pa je bil Tone. Najraje je sedel v skupinici deklet in se z njimi pomenkoval. Videti je bilo, da so se najlepše ujeli, kadar jim je Tone razlagal smernice evropske mode. Priporočal jim je modele, ki jih je videl v francoskih revijah in od časa do časa jim je na tablo narisal kako bluzo ali plisirano krilo. Modni trendi so bili celo tema njegovih govornih vaj. Dekleta pa so bila pripravljena Tonetu zaupati skrivnosti, ki jih ne bi povedala nobenemu drugemu fantu.

Zato dolgo nisem vedel, da Tone piše pesmi. Kako mu gre pisanje hitro in odlično izpod rok, mi je bilo jasno, saj je pri prof. Francetu Piberniku prebiral svoje vzorne šolske spise, njegove prve literarne poskuse pa sem prebral julija 1962. v brigadirskem glasilu Bramor. V tistem času so bile delovne brigade v krizi in mladinska organizacija je pritiskala na dijake, naj bi se šli vsaj enkrat kalit in vzgajat na »akcijo«. Organizirali so nam celo gimnazijsko delovno brigado in po končanem drugem letniku smo skoraj vsi sošolci z nekaj dekleti odšli v Celje izsuševat močvirni travnik. Edini, ki se je za delo odločil zares prostovoljno, je bil Tone, saj je bil brigadir že prejšnje leto. Kakor vse drugo je tudi kopanje jarkov v Hudinji vzel nadvse resno. Ni se vključeval v naše norčije, bil je garač, večni prostovoljec za kakršnokoli opravilo, in ko so se mu inficirali žulji na dlaneh, ga z delovišča niso spravili ne zdravnikova zapoved ne rotenja sestre Zvonke in prijateljev. Zato je bil tudi edini med nami dvakratni udarnik. Čisto nič se ni šalil, ko je v svoj dnevnik zapisal. » - Mi gradimo ceste, proge … - pojo otroci na travniku, pri igri. Da, mimo njihovih ubranih glasov gradimo. Bolje: pričenjamo graditi. Nadaljujemo s tistim, kar smo lani začeli. V nas je zanos in polet. Dogradili bomo … Življenje aj bode nam delovni dan. Ves polet spremljajo te besede. Življenje ni praznik … « V Bramorju je Tone ob fragmentih iz brigadirskega dnevnika objavil dve drobni lirični pesmi Majhna želja in Pesem ter obe podpisal z zanj kasneje tako značilnim »tone«.

V zadnjih dveh razredih ga je privlačila francoska poezija. Pri slovenščini je pripravil govorne vaje o Baudelairu in v novem literarnem listu kranjskih gimnazijcev Krogi, ki je 1964. izšel leto dni po aferi s Pogačnikovo Plamenico, temi nesrečnimi dijaškimi Perspektivami, je objavil svoje prevode Rimbaudovega Občutja ter Charovih Svobode in Hrastove rože. Prvi številki je namenil še dva prozna prispevka, ki izpovedujeta muko mladostnikove ljubezenske zadrege (Beseda) in minattijevsko senzibilnost (Jablana ob mostu), pod psevdonimom Peter Tornan pa je skril svoje najlepše verze:

Pesem

Sejal v nemo bom svojo kri
in uvele želje
z oltarja zatajenega poštenja
bom izlil.

Ne bom več hodil za grobovi
rožnatih teles in zapoznelega vstajenja:
za njimi upihnil sem svoj zadnji greh.

V drugih Krogih je s črtico Od doma napovedoval svoj beg »od doma, kjer si doma, domov, kjer bi bil rad doma« ter zapel o nevračani ljubezni, odrekanju in iskanju (Jesenski; Noč. Morda mesečina; Da se spoznam; Za širokimi polji so ozke soteske; Poskušal sem te doseči; Asociacije).

Šele takrat, spomladi 1964., sva se s Tonetom zbližala. Oba sva pri prof. Piberniku pripravljala maturitetni nalogi; jaz o Andrićevem Mostu na Drini, Tone o Primožu Trubarju. Skupno točko sva našla v pogovorih o knjigah, toda Tone jih je izbiral in bral popolnoma drugače. Jaz sem se lotil kakega avtorja in se skušal pregristi skozi čim več njegovih del, Tone pa je bral na videz brez reda, kot sladokusec je izbiral med knjigami zdaj tu zdaj tam in pri tem nadvse užival.

Kadar je moral čakati na vlak, me je spremljal skozi stari Kranj in odločala sva se za nadaljnji študij. Zdelo se mi je, da bo zame prava slavistika. Naša hiša je bila polna knjig, oče je bil slavist in meni so knjige pomenile vse. Zelo sem bil vesel, ko mi je Tone povedal, da njega prav tako mika ta študij, in tudi sam sem postal bolj korajžen. Toliko bolj pa me je pretreslo, ko mi je sončnega majskega dne zaupal, da resno razmišlja o samostanskem življenju. To naj bi bila zanj prava odločitev, saj se v življenju slabo znajde, med samostanskimi zidovi pa bo našel mir in red. In še starše bo razbremenil dragega šolanja. Hodila sva gor in dol po Kranju in rotil sem ga, naj dobro premisli. Kako se želi odreči posvetnemu življenju, je bržkone razlagal še komu drugemu in to je kmalu prišlo na ušesa novi ravnateljici Smilji Gostiša, ki je bila na gimnaziji že nekaj mesecev, da bi pri profesorjih in dijakih marsikaj korenito spremenila. Politični forumi niso bili prav nič zadovoljni s potekom in rezultati dialektičnomaterialistične indoktrinacije mladih. Vrsto let že so ugotavljali, da je v delavskem Kranju z gimnazijsko »ideološko vzgojo« vse narobe, najhuje pa je bilo, kadar se je kak maturant odločil za duhovniški poklic. Zato ni bilo prav nič nenavadno, da je ravnateljica bliskovito reagirala. Toneta je dala kar iz razreda poklicati k sebi in ga prepričevala, kako si kot odličnjak ne more privoščiti tako usodnega koraka, kako naša socialistična družba potrebuje strokovnjake in mu obljubljala, da mu bo priskrbela štipendijo. Tone se ji je vljudno zahvalil za njen trud ter dodal, da ga še vedno mika samostanski mir. Skoraj vsak dan je moral v pisarno in bolj in bolj vabljive štipendije so mu bile ponujane, posebno tista za študij matematike in fizike. Ni in ni se mogel odločiti, ravnateljici pa so siveli lasje. Za povrh je bilo docela nezaslišano tudi to, da jo je Tone venomer prijazno nagovarjal z »gospa ravnateljica«. Na koncu »škandala« vseeno ni bilo, saj sva se nekega vročega dopoldneva konec junija, kakor da je to nadvse samoumevno, napotila na Filozofsko fakulteto izpolnjevat vpisne obrazce in nanje lepit kolke.

Poleti me je Tone večkrat obiskal in tako sem lepega dne tudi jaz odkolesaril k njemu. Moram priznati, da sem se, ko sem po stari cesti vijugal proti Tržiču, počutil nekoliko nelagodno, saj sem ob vsem, kar je Tone v pogovorih mimogrede navrgel, dobil vtis, da bom vstopil v hišo mrkih in godrnjavih ljudi. V šoli se je pred razredničarko nekajkrat izvijal, da ne gre na ekskurzijo, češ da noče prositi mame za denar (»Ah, naš Tone!« je take izgovore pospremila Zvonka, njegova sestra dvojčica, ki je bila tudi v našem razredu). Skozi črtico v šolskem glasilu mi je govoril, da je njegov dom pust in da bi rad pobegnil nekam, kjer bo doma. V delovne brigade in na počitniško delo v tovarne je hodil, da staršem ne bo »na grbi«. Tisto poletje po maturi je od šestih do dveh garal v smrdljivi strojarni in spominjam se, kako so mu kemikalije nevarno razžirale kožo na rokah in stopalih. Nazadnje naj bi se v samostan umaknil tudi, da bi ne obremenjeval domačih … Zato ni čudno, da sem obotavljivo vstopil v hišo tam v ozki uličici za Mošenikom. In samo prvič sem bil presenečen nad toplim sprejemom. Prijazna mama, ki je držala vse niti v hiši, skrbni oče, ki je kljub starosti še vedno postoril v hiši in okrog nje, kar je bilo potrebno in sestra Zvonka, ki je bila bratu v trdno oporo pri nevšečnih vsakdanjostih – vsi so prispevali, da je bilo vedno bolj številnim druščinam Tonetovih prijateljev, sošolcev in kolegov tako lepo sedeti in kramljati za mizo v Pretnarjevi kuhinji.

Pri urejanju gimnazijskega literarnega lista Krogi je Tone spoznal dve leti mlajšo Mojco Seliškar, hčerko naše razredničarke. Povezalo ju je veselje do poezije in zanimanje za literarne zadeve nasploh, v Tonetu pa je prikupna in živahna deklica vzbudila tudi globlja čustva. Ker sva bila z Mojco dobra znanca še iz najmlajših let, me je večkrat »uporabil« za most do nje, obiskovala sva jo in skupaj smo se med živahnimi pogovori sprehajali po Kranju. Ne da bi vedel kdaj, me je Mojca v romantičnem zanosu spremenila celo v nekakšnega ljubezenskega sla. In ne le mene, saj je organizirala pravo »tajno« pošto. Tone je svoja pisemca izročal meni, jaz sem jih predajal sestri Ireni, ta pa jih je posredovala sošolcu Andreju, ki je bil Mojčin mlajši brat. Tudi njena pisma so prihajala nazaj po tej čudno ovinkasti poti.

Prvega oktobra 1964 sva se s starim hlaponom začela vsa nestrpna voziti v Ljubljano, čeprav so se mnoga predavanja na Filozofski fakulteti začela šele sredi meseca. Tone je moral vstajati dobre pol ure prej kot jaz, saj je vlak odpeljal iz Tržiča že pet pred peto. Med predavanji sva imela precej lukenj: takrat sva študirala v sobi slavističnega seminarja ali v slovanski knjižnici, opoldne pa sva se podala po ljubljanskih knjigarnah in kupila kako knjigo v antikvariatu na Nazorjevi. Neredko nama sploh ni ostalo dovolj denarja za spodobno kosilo v samopostrežni restavraciji, ampak sva se zadovoljila s pečenico iz kioska ali rogljičkom. Zato sva postajala vedno bolj koščena; mene so na vojaškem naboru celo začasno izvrgli, ker sem bil šest kilogramov prelahek. Zvonka se je kmalu naveličala napornega cijazenja – dnevno sta prebila na vlaku skoraj štiri ure – in je v Ljubljani najela sobico. Ko je po dveh letih diplomirala in dobila službo socialne delavke na domači osnovni šoli, se je Tone spet vozil, to pot z avtobusom, saj so parnega tržičana reformnega 1966. leta ukinili.

Na slavistiki sva se s Tonetom dobro počutila. Med kolegi sva našla veliko pravih prijateljev in prijateljic. Če se prav spominjam, sva predavanja špricala samo enkrat in to v tretjem letniku. Pomladansko sonce je bilo krivo, da sem se po kosilu s Tonetom in Ludvikom Kalužo povzpel na Rožnik in izlet smo zaključili v novem šišenskem kinu, a še tistega dne smo skesani grešniki pet minut pred koncem predavanja stopili v predavalnico in Tone je presenečeni dr. Bredi Pogorevčevi prostodušno priznal: »Ben Hurja smo gledali.«

Tonetov temeljni študijski princip je bil, da je vedno poiskal vse dostopne vire in literaturo, na katere so se sklicevali profesorji, jih ure in ure prebiral ter pomembnejša mesta izpisoval s svojo filigransko pisavo. Ker je imel odličen spomin, mu je bilo dovolj, da je zapiske predavanj prebral samo enkrat, pa je bil že pripravljen za izpit. Tudi sam sem prepričan, da je to edini pravi način študija na slavistiki, hotel s Tonetom v korak, pa se je na izpitih kar nekajkrat pokazalo, da je takega tempa in intenzivnosti sposoben samo on. No, enkrat pa sem imel od tega tudi korist. Pri dr. Francetu Bezlaju sva skupaj opravljala izpit iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja in Tone se je s profesorjem spustil v tako živahne etimološke debate, da je bilo meni le kdaj pa kdaj treba odpreti usta.

Stranskih predmetov s Tonetom nisva jemala tako resno, zato tudi predavanj iz metodike slovenskega jezika nisva kaj dosti odnesla. Po nekaj urah sva prišla do zaključka, da so celo profesorju Viktorju Smoleju nekakšno nujno zlo. Zato je bil najin nastop pred učenci Osnovne šole Toneta Čufarja toliko bolj zabaven. Prvo uro sem izpeljal jaz: petošolčkom sem moral prebrati in razložiti Cankarjevo črtico. Petinštirideset minut sem govoril »kakor strgan dohtar« in bil sem nadvse zadovoljen, ko mi je natančno ob zvonjenju zmanjkalo snovi. Profesor Smolej pa je bil potem v kabinetu povsem drugega mnenja. Očital mi je, da sem kot sfinga okamnel sedel za katedrom, in zaključil, kako imam srečo, da me otroci niso odnesli iz razreda. Tone je to kritično analizo pozorno poslušal in v naslednji uri izpeljal najbolj živahno interpretacijo Prešernovega soneta. Tekal je po razredu, se vrtel okrog svoje osi ter risal in skiciral po tabli. Profesor je bil tudi z njim neusmiljen, češ da pouk ni Labodje jezero. Nastop in izpit nama je kljub vsemu ocenil s pozitivno oceno, ko pa sva naslednji dan klepetala na slavističnem hodniku, so naju mimoidoči profesorji pomenljivo pogledovali in se nama nasmihali. Samo dr. Pogorelčeva je stopila k nama in rekla: »Ja, kaj pa počneta! Smolej razlaga, kako je imel včeraj opraviti s pristnima gorenjskima kladama.« V zadregi sva se režala, Tone pa je kasneje komentiral: »Glej, opravlja naju. Zakaj pa naju ni vrgel, če mu nisva bila všeč!«

Pedagoški predmeti so nama bili pač zoprni; zdelo se nama je, da profesorji »pridigajo« eno, počnejo pa drugo in da je njihovo »šolmaštrsvo« navadna manipulacija in zganjanje nasilja nad življenjem. »Veš pedagogika je ena čisto navadna politika,« me je nekoč potolažil Tone. Ko sva se pripravljala na izpit iz didaktike, so naju kolegice opozorile, kako dr. France Strmčnik zastavlja vprašanja, da človek ne ve kaj odgovoriti. To se nama je v kabinetu tudi potrdilo in samo nemočno sva se spogledala. Toda Tone se je hitro zbral in namesto pričakovanega odgovora je začel prostodušno po točkah navajati poglavje iz profesorjevega predavanja o pravilnem zastavljanju vprašanj pri pouku. Dr. Strmčniku je šla vsa kri v glavo in ogorčeno mu je potegnil indeks iz rok. Ko pa je zagledal Tonetove odlične ocene, se je zmedel in po kratkem premisleku opustil namero, da ga vrže na izpitu.

Med predavanji sva vedno sedela skupaj in si skušala čim več zapisati. Med diskusijami ali odmori mi je roka samodejno čečkala po listu papirja. To navado, ki mi je pomagala k boljši koncentraciji, sem imel še iz gimnazije, saj se spominjam, da me je profesor zgodovine zatožil očetu, češ da ne izpustim svinčnika iz rok. Risbice so bile Tonetu všeč in od časa do časa je potegnil list k sebi ter dopisal kak pomenljiv citat ali duhovit verz. Tako dopolnjenega je poslal naprej po klopeh kolegom v razvedrilo. Dekleta so papirje praviloma zadržala za spomin in najbrž jih je nekaj še danes skritih med stranmi starih zvezkov. Iz takih igrarij je postopoma rasla Tonetova strast do priložnostnega verzificiranja, ki ga je kasneje poimenoval z izrazom grafomanija. Z izletov in počitnic sva prijateljem pošiljala razglednice, na katerih sva skopo odmerjeni prostorček do konca izkoristila z nekakšnimi vajami v slogu, citati, navodili, nasveti in drugimi šaljivimi sporočili.

To sva počela še v 80. letih, kadar sva se po sestankih uredniškega odbora revije Mentor ustavila v kakšnem bistroju. Še danes mi gre na smeh, ko se spomnim, kako sva se zabavala ob najini zadnji skupni pošiljki. V Trubarjevem antikvariatu sva odkrila nepopisano predvojno razglednico z nežigosano znamko kralja Aleksandra. Podobo Blejskega jezera v modrem bakrotisku sva sklenila poslati gimnazijskemu sošolcu Marjanu Seliškarju, doktorju matematike, ki je tisto zimo v kuhinji svojega samskega stanovanja poskusno gojil pšeničnice. Tone je sestavil verze s prijaznim nasvetom, naj prijatelj položi razglednico k svojim gobam, saj jim bo vlaga iz naslikanega jezera nedvomno dobro dela. Nato sva se ustavila še na pošti pri železniški postaji in Tone je prijazno ogovori uslužbenko za pultom: »Gospodična, ali bo Sandi zadostoval ali bi mu za družbo dali še enega Tita?« Kralju Aleksandru sva potem za vsak primer dolepila še dve znamki z maršalom Titom, ker sva domnevala, da bo poštarjem tako bolj všeč in razglednico vrgla v nabiralnik.

Če se prav spominjam, je bilo pozimi 1966., ko sem Marjana povabil na slavistično brucevanje. Tone je takrat s seboj pripeljal sestrično Marijo Kemperle. Prireditev v Ljudski kuhinji je bila zelo zabavna, a se je okrog enih ponoči na našo žalost prezgodaj zaključila, saj smo imeli prvi vlak nazaj na Gorenjsko šele ob petih. Marjan in Tone sta protestno popila vse vino, ki je še ostalo v steklenicah na našem omizju, potem pa smo se napotili skozi Ljubljano v upanju, da bo kje kak lokal še odprt. Toda povsod smo naleteli na zaprta vrata. Tone je postajal vse bolj razdražen in Marjan ga je tolažil, da se bomo prav gotovo lahko pogreli v restavraciji na železniški postaji. A tudi iz tega ni bilo nič. Medtem ko sem jaz zastonj kljukal pri vhodu, sta se prijatelja pognala proti sosednji postaji ljudske milice. Pred osuplimi miličniki sta se pritoževala zaradi nezaslišano slabih gostinskih uslug v Ljubljani in odločno zahtevala, naj takoj odprejo restavracijo. Ko sem vstopil še jaz, so možje v modrem že vihteli pendreke nad Tonetom, ki jim je s povišanim glasom razlagal, da bodo v prihodnosti, ko bo po marksistični teoriji odmrla država, policaji brez službe in tako odvisni od njegove miloščine. Miličnik me je surovo porinil nazaj na peron in mi zagrozil, da bodo še mene zaprli, Marija pa se me je vsa prestrašena oklenila, naj je ne pustim same sredi noči. Kmalu so dežurni dobili še okrepitev in korpulentna miličnika sta oba aretiranca odpeljala proti marici, ki je čakala pred postajo. Držala sta ju za ovratnika in ju pehala pred seboj. Toda Tone se je svojemu »varuhu« z nekakšnim kung fu gibom sunkovito iztrgal, da je miličnik presenečen obstal z velikim plaščem v rokah. Lov preko tirov se je potem seveda iztekel v begunčevo škodo. Ko je ves pretepen ležal zaprt v marici, so mu za družbo pripeljali še Marjana. Ta je vljudno potrkal po zadnjih vratih policijskega vozila in iz notranjosti se je zaslišal Tonetov glas: »Kar naprej, prosim!«

Mentor našega slovenističnega letnika je bil asistent za zgodovino slovenske književnosti Matjaž Kmecl. Jeseni 1967. se je hudo ponesrečil, ko je pri obiranju sadja padel z drevesa. Študenti smo ga cenili in imeli radi, zato nas je maja naslednjega leta njegovo povabilo na dvodnevni absolventski izlet na Krn zelo razveselilo. Vedeli smo, da je spet v stari formi. Napotili smo se od Soče navzgor preko Vrsnega, prespali v vasici Krn in se naslednje jutro vzpenjali proti vrhu. Nedaleč pred ciljem je kolegici Zdenki Švarc, ki je hodila pred Tonetom, na gladki plošči spodrsnilo. Tone jo je samodejno ujel za roko in jo kavalirsko postavil nazaj na stezo. Šele ko smo se čez čas ozrli na prepadno steno, nam je postalo jasno, da je preprečil strašno nesrečo. Rešitelj je začel drgetati po vsem telesu, sedel na skalo ob poti in izjavil, da ne gre več naprej. Bil je gluh za vse naše prigovarjanje in nazadnje smo ga pustili, naj se opomore od šoka, ob vrnitvi pa ga bomo že pobrali. Vrh je bil še pokrit s snegom, uživali smo ob prekrasnem razgledu na Krnska jezera in na Toneta skoraj pozabili. Ko smo se dobro uro kasneje ustavili ob njem, je še vedno čepel zvit v dve gube na svoji skali in bil odločen, da se ne premakne z mesta. »Daj no daj, Tone! Saj veš, da ne boš kar ostal tukaj,« so ponavljali vsi po vrsti in šli naprej, meni pa se je le zdelo prav prijatelja nekako »spraviti v tek«. Dolgina sem oprtal na hrbet, da so se mu stopala vlekla po tleh, in ga rotil: »Vsaj malo pomagaj in pobrcaj z nogami!« Druščina je že izginila proti dolini in meni se je površnik na hrbtu pretrgal od napora, preden je Tone shodil. Razposajena druščina naju je v gostilni pričakala z napitnicami in midva se vsa prepotena nisva branila nobene kupice.

Po osamosvojitvi je prišla na dan še ena prismuknjena peripetija iz študentskih časov. Ko se je nekdanja druščina zbrala na predbožičnem srečanju v Ljubljani, je dr. Janez Dular pripovedoval, kako je nedavno na slavističnem oddelku potekalo »pospravljanje« arhiva rajnke partijske celice. V starih zapisnikih naj bi se najbolj zabavne strani tikale naju s Tonetom. Informatorji so zapisovali sračje gnezdo nasprotujočih si trditev in čudaških izjav, ki naj bi jih bila širila. Dularju se je zdelo absurdno, da so ljudem njihovi študijski kolegi popolnoma resno okoli vratu obešali takšno ideološko zmedo. Toda Tone je imel ključ do odgovora na vprašanje, kako je lahko prišlo do »ovaduških zapisov«. Spomnil se je, da sva se v uricah brezdelja med predavanji na hodniku zabavala z igrami vlog. Včasih sem bil jaz Franc Jeza in sem razlagal o skandinavskem izvoru Slovencev, Tone mi je pa kot profesor Bezlaj ugovarjal, drugič sem se morda prelevil v Edvarda Kardelja in se s Tonetom – sedaj Cirilom Žebotom – prepiral o samostojni Sloveniji. Bržkone je takšne in podobne debate »budni tovariš« vlekel na uho in o njih poročal Organizaciji.

Julija 1969 sva s Tonetom taborila v Premanturi in na povratku iz Grčije se nama je pridružil še John Binns. Pol leta prej sva s tem angleškim študentom skupaj delala v poštnem oddelku knjigarne Foyles sredi Londona. Bil je pesnik, in ko mi je radovedno gledal čez ramo, kako prebiram zbirko Namen pelerine, je kar samo naneslo, da sva se spremenila v prva prevajalca Šalamunove poezije. (John je kasneje avtorizirane prevode ponudil urednikom revije Poetry review, a so pesmi mladega pesnika iz nepoznane dežele, čeprav so se jim je zdele zanimive, zavrnili.) Tam na koncu Istre smo večji del sončnih dni preživeli v senci borovcev ob literarnih debatah in branju. John, bodoči doktor teologije v Cambridgu, je zavzeto prebiral Frazerjevo študijo o mitologijah in verstvih Zlata veja. Jaz sem se zatopil v Kermaunerjeve knjigo razprav o reizmu v slovenski poeziji z naslovom Na poti k niču in reči. Tone je preskakoval s Šeligove novelistične zbirke Kamen na hrvaški kolportažni roman in spet nazaj. Ko sem se mu čudil, kako more prebirati takšno plažo, je prostodušno pojasnil: »Saj so ti zvezki prav zabavni. Ko prebereš eno zgodbo, zvezek obrneš in že bereš drugo. Glej, zdaj imam Brazgotino na obrazu, potem me čaka Truplo v pustinji. Kadar se z avtobusom vozim v Ljubljano, je vsaka ravno prav dolga za eno smer potovanja.« Spominjam se še njegovega predloga, naj se, ko se vrneva v Kranj, s Šeligovo knjigo v roki odpraviva po starih ulicah, hodnikih in dvoriščih, da preveriva verizem njegovih pripovedi. Naše netipično mladostniško vedenje je kmalu vzbudilo radovedno pozornost prebivalcev sosednjih šotorov. Posebno s strani družbice starejših profesorjev smo na svoj račun morali poslušati posmehljive dvoumne opazke. Bile so nam povsem odveč in Tone je nejevoljen pripomnil, da so tako vtikljivi lahko samo prazni ljudje. Ko smo pozno popoldne ležali na hrbtih v morju, je dejal: »Pa jim dajmo netiva za nova natolcevanja!« Na ena dva tri smo vsi hkrati v slogu plesalk na vodi iztegnili desne noge v zrak.

Ob koncu aprila 1970 sem se odpravljal na desetdnevni izlet v Sovjetsko zvezo. Toneta sem zaman vabil s seboj. Izgovarjal se je, kako ima preveč dela s svojo diplomsko nalogo o Strniševem Samorogu. Vedno znova so se mu razkrivala zanimiva gradiva o tej tematiki in profesor dr. Boris Paternu ga je brez uspeha priganjal, naj zadevo že končno lepo zaokroži, kajti za nadaljnje raziskave bo imel priložnost v okviru magisterija. Ko sem potem v baziliki za zidovi Kremlja ugledal fresko z motivom samoroga, sem Tonetu takoj poslal nagajivo razglednico, kaj da je zamudil, ker se mi ni pridružil. Očitno se Tonetu ta pošta ni zdela prav nič smešna, saj se ob mojem obisku v Tržiču ni mogel zadržati, da me že pri vratih ne bi začel zasliševati o detajlih ruske stenske slikarije.

V začetku sedemdesetih naju je za dobri dve leti ločila vojska; najprej sem bil jaz poslan na jug Makedonije, potem pa on v Našice. Zadnje mesece svojega roka je preživljal v Šentvidu. Tam sem ga za eno popoldne »potegnil« iz vojašnice. Napravil je načrt, kaj vse zanimivega bova počela po Ljubljani, toda najprej da potrebuje fotografijo za odpust, kar bo mimogrede opravljeno. Šele pri fotografu se je zavedel, da si je pozabil privezati obvezno kravato in da tak portret ne bo veljaven. Zapodila sva se sem ter tja po mestu v brezuspešnem lovu za sivozelenim okrasom. Niti v trgovini z vojaško opremo zaželenega artikla niso imeli. Padel je mrak in Tone si je moral priznati poraz: s fotografiranjem tistega dne pač ne bo nič, meni pa je preostalo le, da sem ga pospremil nazaj v Šentvid.

Kmalu po vojaščini je Tone z Unescovo štipendijo prvič odšel na Poljsko. V Varšavi se je vključil v skupino, ki je proučevala verzoslovje v slovanskih deželah, in na univerzi začel z lektoratom slovenskega jezika. Ko se je malo ustalil, sva se z Zvonko dogovorila, da se z vlakom odpeljeva na obisk. Ob prvomajskih počitnicah 1973. sva krenila na pot, si vzela dan za ogled starega Dunaja, tudi skozi Češko je šlo vse posreči, v Bohuminu pa so naju poljski obmejni organi sredi noči vrgli z vlaka, češ da sva se peljala skozi s svinjsko kugo okuženo Avstrijo. Obrnila sva se na poljski konzulat v Ostravi, kjer se je uradnik ob najini zgodbici prijazno smehljal in naju spodbudil, naj ne odnehava. Nasvet ni bil kaj prida, saj se je najin drugi poskus prestopa meje spet končal na bohuminskem peronu. Spregledala sva bila pač namige, da morava carinikom ob potnem listu ponuditi še steklenico konjaka. Nesojeni obisk pri Tonetu se je tako klavrno zaključil že na pol poti; Zvonka se je odpeljala k prijateljici v Nemčijo, jaz pa na potep po Pragi. Tone je medtem ves v skrbeh letal na varšavsko železniško postajo, a naju seveda ni dočakal. Šele čez pet let se mi je ponovno ponudila priložnost odpotovati na Poljsko – to pot skupaj z ženo Ivanko. Tone naju je vodil po uličicah srednjeveškega Krakova in nama odkrival njegove kulturne zaklade. Zvečer naju je pogostil s torticami v sloviti kavarni Jama Michalika. Meni se je zdelo, da imajo slaščice nenavadno žlahten okus. Morda zato, ker so bile začinjene s Tonetovimi zgodbicami? Ali pa zato, ker mi je bilo iz družinskega izročila znano, da si jih je tam med krakovskim šolanjem rad privoščil tudi moj ded Miha?

Sredi februarja 1974 sem Toneta povabil na svojo fantovščino. V posebni sobi kranjske gostilne Mayr je vladalo prešerno vzdušje, le moj bradati prijatelj je postajal vedno bolj otožen. Takega ga nisem bil vajen. Molče je sedel za mizo in povešal pogled. Od časa do časa je pograbil kozarec in ga v enem samem požirku izpraznil, toda vse je kazalo, da vino prav nič ne pripomore k izboljšanju njegovega razpoloženja. Naenkrat pa se je sunkovito dvignil, me zagrabil za roko ter me odvlekel k točilnemu pultu na drugi konec gostilne. »Veš, Miha, kar imej svojo Ivanko,« je momljal. »Jaz bi jo tudi vzel … Pa že bo, kakor bo … « Debelo sem ga gledal, kaj hoče s tem govorjenjem, on je pa iz koša za odpadke potegnil sivkast kos kartona in nanj z zanj nenavadno veliko pisavo načečkal: »Pa še zate, Ivanka, to naj bo tvoja deviza:

Ni se treba zame bati,
če klije v srcu vrtnica,
ne škoduje najhujši mraz,
ovijte me s slamo žit
in ko jo snamete spomladi,
spet zacvetim!

Wyspiański

Teden dni po poroki sva z Ivanko iz Tržiča dobila voščilo v verzih in z akrostihom:

Igra se reke val z lagodno strugo,
Valovi struge v polje režejo,
Agamémnon vzel je Ifigenijo
Na Kranjskem pač. V deželo drugo
Kranjec moj mu osle kaže
In stara pratika mu ne laže,

In kdor citira don Kihota
Na pegazu T. S. Eliota,

Mu bog nakloni dobra pota
In sončna leta. V njih cvetita
Hortenziji dve kraj domač'ga plota.
Ur sladkih gibek tek Vama želita

                                  Zvonka in Tone

Tone je bil vedno dobrodošel gost pri naši družinici v Kranju. Obisk je začenjal z galantnim priklonom in poljskim poljubom na roko, ob čemer je Ivanka vedno nekoliko zardela. Tudi brez darilc ni prišel; če že ni prinesel šopka, nas je pa razveselil s fotokopiranim zvežčičem pesniških prevodov, separatom kake svoje razprave, poljskim spominkom ali igračko za malega Matjaža. Nekega deževnega popoldneva se je pojavil med vrati z veliko košaro. Bil je brez dežnika, mokri lasje so se mu lepili na čelo in vse je teklo od njega. Po kozarčku brinjevca in ob skodelici vročega čaja se je potem razgovoril, kako se je po tokratno darilo napotil na ljubljansko tržnico. Branjevka je nejevoljno opazovala njegovo brskanje med pleteno robo. Ocenjujoče ga je merila od nog do glave in prišla do zaključka, da ima pred sabo klošarja. Ko si je košaro nazadnje le izbral, ga je nejeverno pogledala: »Ja, pa jo bo treba tudi plačati!«

Zanimivi in prijetni pogovori v Tonetovi družbi so nas dvakrat zapeljali, da smo pozno zvečer ugotovili, kako mora zelo pohiteti, če hoče ujeti zadnjega tržičana. Z Ivanko sva mu ob poslavljanju zabičala, naj se vrne, če bo avtobus zamudil. Lahko prespi pri nas, pa še zjutraj bo imel bliže do Ljubljane. Ni naju ubogal. Obakrat jo je peš mahnil proti domu. Ko sem ga s slabo vestjo spraševal, ali ni ponočni osemnajstkilometrski sprehod le malo predolg, je pomirjujoče rekel: »Luna mi je svetila, prav nič vroče mi ni bilo in spotoma sem prevedel tri pesmi Czesława Miłosza.« 

Literatura je vedno predstavljala najbolj trdno vez med nama. Turobnega popoldne v začetku novembra 1986 sem spet skočil na obisk v Tržič. Toneta sem zmotil sredi dela: kuhinjska miza je bila polna razmetanih knjig in popisanih papirjev, divje je kadil, mi takoj ponudil kozarček štoka in enega tudi sam brž zlil vase. Nato me je razveselil s knjigo Joyceove kratke proze, ki mi jo je prinesel iz Krakova. Govorila sva o Irčevih eksperimentih z jezikom in potem sem iz torbe privlekel Learovo A Book of Nonsense. Z njo sem imel prikrit načrt. V dogovoru z Igorjem Longyko, urednikom poljudnoznanstvene revije Pionir, sem že nekaj časa pisal prispevke o literaturi na čim manj »šolmaštrski« način, da bi v najstnikih vzbudil zanimanje za knjige. Tako mi je prišlo na misel, da bi bilo nadebudnikom dobro predstaviti angleškega slikarja in pesnika Edwarda Leara ter takrat Slovencem skoraj nepoznane limerike. Spis o avtorju sem napisal sam, kdo drug pa bi bil bolj primeren za ponašitev nonsensnih verzov kakor Tone. Takoj je prijel za »vabo«. Prelistaval je knjižico, iz nje glasno bral, komentiral avtorjeve ilustracije in oba sva se imenitno zabavala. Potem sva pobrskala po zajetnih poljskih literarnih enciklopedijah in se podučila o teoriji limerikov. Na koncu sem mu določil rok desetih dni, da mi ducat pesmic po svojem izboru prevede, jaz pa jih bom poslal na Pionirja. Poslovila sva se in odpeljal sem se naravnost v Kranj. Vožnja ni trajala več kot 20 minut, in ko sem doma odklepal vhodna vrata, me je na drugi strani že priganjalo zvonjenje telefona. Zaslišal sem znani glas: »Ej Miha, kako se ti zdi?

Bil je starec iz Tržiča
brez prebitega beliča.
Ves denar je spustil v svet
za čebulo in za med,
trmast starec iz Tržiča.«

Potem mi je brž zrecitiral še devetnajst preostalih pravkar prevedenih limerikov. Tone, ki se je že davno prej proglasil za grafomana, je odtlej »zagrešil« kar nekaj izvirnih limerikov, spustil pa se je tudi v strokovne polemike o njih.

Seveda takrat ni bilo ne prvič ne zadnjič, da se je izkazal s tovrstnim prevajalskim rokohitrstvom. Ko sem v času barbarskega bombardiranja Dubrovnika v knjižnico kranjske gimnazije povabil hrvaškega pesnika Luko Paljetka, sem Toneta nagovoril za vodenje pogovora. Literarno srečanje je izpeljal poznavalsko, obenem pa je pričaral tako prijetno vzdušje, da si je pridobil simpatije dijakov. Po zaključku ga je gost poprosil, če bi prevedel njegov sonet o Vrbi. Z njim je zvečer želel v Prešernovi rojstni hiši počastiti pesnikov spomin. Tone ga je napotil v sosednji hotel na kosilo, sam pa je za pisalnim strojem sonet »prelil« v slovenščino, še preden je Paljetak prišel do sladice. Presenečeni pesnik je Toneta objel in se mu zahvalil: »Pa zame govorijo, kako hitro in dobro da znam prevajati. Ti si šele neverjeten!«

Tone se je z velikim zanimanjem vključeval v moje poskuse s ustvarjalnim pisanjem na traški osnovni šoli in kasneje kranjski gimnaziji. 1986. je Anki Polajnar in sošolcem nudil oporo pri prevajanju nemških verzov Buschovega Vrana Vragolana in dve leti kasneje se je ob podelitvi bralne značke z radovednim enajstletnim pesnikom Kozmo Ahačičem pogovarjal o Adamu Mickiewiczu. Bil je somentor in recenzent članicam prevajalske sekcije gimnazijskega literarnega krožka, ki so skupinsko prevajale Joyceovega Giacoma Joycea in sodobne britanske novele. Aprila 1992. sva pri meni v Kranju vso kuhinjo prekrila z listi, ko sva celjskemu gimnazijcu Mateju Krajncu urejala prvo pesniško zbirko, in še v svojem zadnjem pismu mi je priporočal, naj v Mentorju objavimo zanimive literarne poskuse kamniške osnovnošolke Katje Paladin.

Zadnje čase, posebno po hudi bolezni, si je Tone za razvedrilo in šale odmerjal vse manj časa. Kakor da bi se bal, da v življenju ne bo mogel postoriti vsega, kar bi rad. Zadnjo septembrsko soboto 1992. tik pred njegovim dokončnim odhodom na Poljsko sem ga odpeljal na srečanje slovenskih prevajalcev v Preddvor, kjer je imel referat. Vso pot je bil je zelo razburjen in se je venomer vračal h krivičnim kritikam, ki jih je bil pred dnevi deležen na fakulteti. Njegovo vodenje simpozija Obdobja, posvečeno dr. Marji Boršnik, je bilo na sestanku oddelka ocenjeno kot najslabše dotlej. Neuspešno sem ga tolažil, naj ne bo tako obupan, saj ga med študenti na šlezijski univerzi v Katovicah čaka zanimivo delo. »Ampak nekoč bom moral spet nazaj v Ljubljano,« mi je dejal. Ko sem mu stisnil roko in mu naročal, naj sporoči, kdaj za praznike pride na obisk, da bomo študijski kolegi svoje vsakoletno božično srečanje temu prilagodili, je nekaj zamrmral v brado, se obrnil proč ter se zazrl navzgor v Storžič. Tako sva se za vedno poslovila.

Med pisanjem teh spominov sem pobrskal po predalu in našel pozabljeno pisemce, v katerem se mi prijatelj zahvaljuje za podarjeni roman Lewisa Carrolla Sylvie and Bruno. Nagovarja me, naj se lotim prevajanja, sam pa da bo prepesnil verze. Zamisli nisva nikoli uresničila, čeprav mi je v spodbudo poslal poslovenjeno pisateljevo posvetilo:

In da življenje bi bilo
Sen, ki kot blisk ziskri oko
In brž se spet stopi s temo?

Bol k tlom pritiska vsakega,
Osladno zraven se smehlja,
Vse premetava sem ter tja.

Mineva Dan nam v naglici,
A Poldne ne zagotovi
Nam konca mirnega Noči.


Pričujoči zapis je razširjeni in dopolnjeni zapis prispevka S Tonetom skozi dijaška in študentovska leta - Spominski drobci ob smrti dr. Toneta Pretnarja, ki je bil objavljen v debatnem listu Slava leta 1992 (št. 2, 59-64). Marec 2013.

Slikovno gradivo

  • Izlet v dolino Krme mesec dni pred maturo na kranjski gimnaziji
  • Srečanje nekdanjih sošolcev junija 1990
  • Marec 1967 – z najinega prvega potepa po Trstu
  • Taborjenje v Premanturi julija 1969: Miha Mohor, John Binns in Tone Pretnar
  • Tone v senci borovcev
  • Tone in John v Puli … in na plaži
  • Tone oponaša Esther Williams
  • Med eno najinih iger vlog pri Pretnarjevih doma sredi 80. let
  • Tone Pretnar, Mojca Seliškar in Miha Mohor na srečanju slovenskih pesnikov v kadilnici Prešernovega gledališča v Kranju
  • Konec novembra 1990 na Kofcah: Tone Pretnar, Matjaž in Ivanka Mohor, Mojca Seliškar
  • Oktobra 1991 na Otoku ob Vrbskem jezeru: Tone, Ivanka in Miha
  • Marec 1967: Kakšno skrivnost je Tonetu zaupala sfinga pred gradom Miramare?