Moj prijatelj Kuštrin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Moj prijatelj Kuštrin
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 17, 1974
Druge izdaje: Domači prijatelj 2/11 (1905), 253–256
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ne mislim pripovedovati zanimive zgodbe, niti opisati zanimivega človeka. Narobe, stvar je tako vsakdanja, kakor le mogoče in človek tako navaden, kakor jih hodi na stotine in tisoče po vseh potih in cestah naše domovine. In prav zato, ker je stvar tako vsakdanja in človek tako navaden, hočem opisati dogodek, ki se mi je pripetil oni dan. Vem sicer, da je zanimivost najimenitnejša dolžnost pisatelja; ampak pregrešil sem se že tolikrat proti vsem pravilom, pisanim in sporočenim, da sem že takorekoč „izven zakona“ in da grešim z lažjo vestjo kakor kdo drugi.

Sedim zadnjič v kavarni in premišljujem o tega življenja bridkosti; nenadoma me potreplje nekdo po rami in pozdravi me prijazen glas: pred mano stoji moj prijatelj Kuštrin. Elegantno je oblečen, nekoliko rejen, kar se mu jako poda, obraz, svetal in veder, razodeva zadovoljnost in veselo zaupanje v življenje.

Če se ne motim, sem že govoril nekoč o prijatelju Kuštrinu. Ali škoda ni, da ga opevam vdrugič; zakaj takrat še ni bil rejen in njegov obraz še ni razodeval tolike zadovoljnosti in tolikega zaupanja v življenje. Takrat so se mu še poznali sledovi tiste dobe, ko je še z mano in z drugimi prijatelji premišljeval tega življenja bridkosti in ko je bil še vojak v svetem in velikem boju proti „kompaktni večini“. Tudi tisti prijatelji so zdaj že večidel rejeni.

»No, prijatelj Cankar, Bog te živi! Kako? Kako?«

»Slabo, prijatelj Kuštrin, slabo, kakor zmerom! Kdor stoji pod kapom, je moker. Ti si se že naveličal. Kako se ti godi? Kaj je novega v domovini? Kaj počne Gangl? In kaj je s Haecklom?«

»Slabo se ti godi, meni pa se godi dobro in to je prav. Rad ti priznavam, da imaš veliko lepih čednosti, koristne čednosti pa nimaš nobene. In če misliš, da si naprednjak in revolucionar, se sila motiš, kajti ni ga večjega nazadnjaka od tebe. Kjer smo bili pred desetimi leti, tam si ostal, medtem ko smo mi, ki nas zmerjaš zdaj s filistejci, napredovali. Ostal si sam in če je še kdo drug ostal poleg tebe, tedaj je, Boga mi, prav tako suh, kakor ti. Kaj se nikoli ne boš spametoval?«

»Rad bi se spametoval, toda povej mi, kako bi to storil!«

»Z besedami ti ne morem pomagati, pač pa z lepim vzgledom in ta vzgled sedi pred tabo in si pali cigareto. Pomisli malo in se spominjaj, kakšen je bil tvoj zvesti prijatelj Kuštrin v tisti lepi dobi, ko smo vojevali ramo ob rami sveti boj proti kompaktni večini. No? In poglej me zdaj! Mir se je naselil v mojo dušo in zredil sem se. To prijetno stanje je imenoval Hermann Bahr „Abgeklärtheit“. In mnogo nas je zdaj, ki smo „abgeklärt“. Ti pa morda misliš, ne, čisto natanko vem, da tako misliš, da smo zatajili svojo mladost in svoje prepričanje.«

»Tako mislim.«

»Vraga smo zatajili! Ves stari katekizem od začetka do konca imamo še v glavi, izbrisali nismo niti besede in čas, ki je bogat in rojeva nove misli kakor senožet novo travo, nam je dal še novih vzrokov za boj in nove uporne moči.«

»Zakaj ne delate po svojih mislih?«

»Kaj si neumen? Seveda si neumen. Zdaj pa te nekaj prašam: ali si že slišal kdaj besedo o dvojnem prepričanju?« 

»Velikokrat.«

»In pljunil si, kadar si jo slišal. Mi vsi smo pljuvali takrat, neprestano smo pljuvali. Zdaj ne pljujemo več.«

»Nič več?«

»Ne. To je novica, ki ti jo sporočam iz domovine: dvojno prepričanje je rehabilitirano; sedlo je za mizo med druge čednosti in se redi. Po pravici: ali zapaziš kako spremembo na meni? Poleg masti namreč. Tako: ali se ti zdi, da sem kaj izgubil, eno uho morda, ali eno oko, ali kos nosú? Da sem drugače pohabljen? Pokveka, ki je ni radost pogledati? Nestvor, ki je sebi v sramoto in ljudem v pohujšanje?«

»Nič takega ne zapazim.«

»Seveda ne. In pomisli, ta lepi, rejeni, veseli, zadovoljni, ugledni, priljubljeni in spoštovani človek, ki sedi pred tabo, ima dvojno prepričanje.«

»Da ga ima, ni čudno; čudno je, da je povedal.«

»Saj sem ti rekel, da je rehabilitirano! Pojdi danes na cesto in razglasi: ‚Jaz imam dvojno prepričanje!‘ — ‚Kaj pa kričiš,‘ ti poreče sosed, ‚saj ga imam jaz tudi!‘ — Ne moreš si misliti, kako se je ta čednost razširila. In po pravici! Lepo se da izhajati z njo na svetu; poglej me!«

»Ne razumem: čemu rabiš dvojno prepričanje? Slekel bi bil staro ter oblekel novo.«

»Kaj? Ali me hočeš žaliti? Da bi prodal svoje prepričanje? Da bi ga zatajil? Menjal? Nikdar! Kot značajen človek živim in kot značajen človek umrjem! Brez prepričanja človek ne more in ne sme živeti in kolikor več jih ima, toliko boljše je.«

»Šališ se.«

»Nič se ne šalim. Prijatelj Cankar, moje revolucionarno prepričanje je prav tako iskreno kakor tvoje; moje oči vidijo vso žalost sedanjosti in ves obup prihodnosti prav tako natanko kakor tvoje; moj razum sodi prav tako pravično in strogo kakor tvoj; moje srce je prav tako potrto kakor tvoje in nič manj ne sovražim kompaktne večine kakor ti.«

»In vendar si v njeni službi.«

»Kaj bom v tvoji? Kompaktna večina ve dobro, kako mislim o nji in vendar me ima rada. Sovražim jo, ker je kompaktna večina in spoštujem jo, spet zato, ker je kompaktna večina. Ali razumeš?«

»Ne.«

»Torej grobo: jaz vem, da je moj gospodar kanalja, ampak če bi ne bil kanalja, bi mi ne dajal kruha in ker mi daje kruh, ni kanalja.«

»Zamotano prepričanje.«

»Zamotano je res, ampak slovenski narod je duhovit. Ali bi rad, da ti povem nekaj veselega?«

»Povej!«

»Vsa domovina je že polna novih idej; vsi, kolikor jih poznam, so prepričani, da po starih potih ne moremo več dalje; prevrat v srcih in glavah, ki čakaš nanj, se je v resnici že izvršil.«

»Še enkrat mi razodeni evangelij; prevelika je moja radost.«

»Ampak vsi so prepričani, da se tiste ideje nikoli ne bodo uresničile in da pojdemo po starih potih dalje.«

»Torej: da in ne!«

»Zdaj si razumel, hvala Bogu. Tako je! Prej so rekli: dà ali ne; zdaj pravimo: da in ne. To, glej, je dvojno prepričanje! V gostilni in kavarni eno, v javnosti in v življenju drugo. Vse po potrebi. Treba je, da živi duša in treba je, da živi telo. Jaz sovražim kompaktno večino in se redim; ti jo tudi sovražiš in ne boš nikoli debel. Jaz vem, da je vse, kar delam, ničevno in časih celo škodljivo; to je moje prepričanje; in vendar delam s prepričanjem, z drugim namreč, in živim prijetno. Ti pa misliš, da je tvoje delo nekaj vredno in časih celo koristno; in ker imaš eno samo prepričanje, ne živiš prijetno. Kdo si je bil izbral boljši del?«

»Ti si si ga bil izbral!«

»Tako je! — Čas hiti; zbogom, prijatelj!«

»Zbogom!« —

Ta malo pomembni razgovor v kavarni je vse, kar sem nameraval povedati. Morda bo kdo dvomil o njegovi resničnosti; ampak Boga mi, da sem izpremenil komaj besedo!