Moj očka goduje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Svojih imam šest, pa vem, kaj jim je treba
M. S.
Izdano: Vigred 16/8 (1938), 284-285
Viri: dLib 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Šum in ropot dneva je potihnil, noč je objela trudno, razpaljeno zemljo kot objame mamica svojega otroka, da mirno in brez skrbi zasanja o deveti deželi. Povsod tišina, tista prijetna, osrečujoča in pomirjujoča, tu in tam pretrgana s pasjim laježem, s krikom otroka ali z objestnim, razposajenim vriskom fanta, ki mu je duša prepolna mladosti, smeha, radosti, lepote, zdravja in — morda ljubezni. Iz prekipevajočega zelenja cvetočih travnikov, odetih z rahlo večerno roso, pa kipi pesem murnčkov, kipi in se dviga, napolnuje ozračje kot mehak vonj, se dotakne duše kot mehka božajoča roka, da se nasmehneš, pozabiš na gorje in udarce življenja ter šepečeš sam pri sebi: »Kako je na svetu lepo!«

Moj očka, še trden 65 leten mož, počiva na mehki, zeleni trati pred hišo. Na hrbtu leži, roki pod glavo, s skrčenimi koleni, negibno, mirno, pogled mu je nepremično uprt v daljavo, daleč v višino, kjer se igrajo nebeške lučice in si nagajivo mežikajo kot poredni škrateljčki. Kam je splavala njegova misel? Morda mu je pogled obrnjen v preteklost, na dolgo dobo 65 let. Njegovo življenje leži pred njim razgrnjeno kot ogromna knjiga. Brska po njej, vstajajo mu spomini, lepi, prijetni, da mu duša vztrepeče in spomini na težke dni, da ga zaboli kot stara zaceljena rana, ki si jo nanovo razpraska. Morda sanja o svoji mladosti, vihravi, polni življenja, poguma in lepih načrtov, ko se mu je zdelo, da bi s pleči obrnil hrib nad hišo. Morda sanja o težkih dneh, ko je v skrbi za družino garal, se potil, bil ves zakopan in poglobljen v delo, v tiste bregovite, malo rodovitne njive, ki jim je moral tako rekoč z rokami, polnimi krvavih žuljev, kruh izgrebsti iz tal. Rahlo zaječi ob spominu na dan, ko mu je zvesta življenjska družica pred 20 leti ležala negibna, brezčutna in nema na mrtvaškem odru in ga brez slovesa pustila samega s 6 nedoraslimi otroki, od katerih je najmanjša 2 in pol leta stara hčerkica, razposajeno, ne vedoč za udarec, ki jo je zadel, skakljala po borni koči in se veselila lepih, belih štrukljev na peči. Sledila so leta, težka, trudna. Ni bilo one, ki je podpirala tri ogle pri hiši, ni bilo roke, ki bi ga podprla, ni bilo besede, ki bi ga dvignila. Načrt o lepi novi zidani hiši, o kateri je vedno sanjal, je bil uničen. Ni bilo denarja, ni bilo kruha, le skrb in bolečina, ta težka mora, ki leži na duši kot velikanska skala, kljuje in zbada noč in dan, pije dušo in mori telo, mu je bila zvesta spremljevalka. Otroci so pač otroci, so dobri, a so mladi, ne razumejo ga, mislijo po svoje in mu ne znajo razbrati v duši, mu ne znajo nežno reči: »Očka, ste trudni? Vam je težko? Povejte, pomagamo Vam!«

Sin, najstarejši, je dorastel v moža. Zaželel si je doma, družine, zemlje, ki bi bila njegova. Zaprosil jo je od očeta. Toda kaj je kmetu zemlja, katero pozna do zadnje grude, katero je negoval kot neguje mamica svoje dete, v trudu in znoju, jokal z njo, ko je ječala, razpokana in razpaljena pod pekočimi sončnimi žarki, vriskal z njo, odeto v bujno zelenje in cvetje ter jo božal in se ji zahvaljeval, ko ga je v jeseni nagradila in mu dala kruha, to razume le on sam. In le on sam ve, kako se mu trga duša in srce, ko to zemljo preda iz rok v posest drugega. Zdi se mu, da jo je izdal, da je storil greh, čuti, da so mu roke zvezane, da je tek življenja dokončan. Tudi spomin na to žrtev je zarisana v knjigi življenja, tudi to je že sprejel na svoje rame.

Zapre knjigo spominov, išče v sedanjost. Bolno misli na hčerke, razkropljene po svetu, boreč se za vsakdanji kruh. Tako lepo je bilo, ko je bilo še vseh pet doma. Zaropotale so mi s pokrovi in lonci, potem so zapele, se smejale in si nagajale v mladem, neugnanem veselju, jaz pa sem ležal prav tako kot danes in kadil cigare, godovno darilo mojih hčerk, sicer skromno in majhno, a izraz hvaležnosti in otroške vdanosti, — in srečen sem bil. Danes pa sem skoro sam. Sin s svojo družino ima polne roke dela, polno glavo skrbi. Vem, jutri mi bo voščil, dal bo meso na mizo, dober mi bo, a vendar, nocoj sem sam, tako sam. Tako razkropljene so moje hčerke. Bog ve, če se me spomnijo nocoj, če vedo, da godujem? Pričakoval sem kartice, morda pisma, morda ... —, toda sam sem. —

Ubogi očka! Ali ne veste, da so Vaše hčerke še vedno vse Vaše? Ali ne veste, da bo jutri priromalo belo pisemce iz Beograda, da se dve srci veselita ob darilu, ki sta Vam ga pripravile in se vprašujeta: »Bo li vesel?« ter da četrta tam v samostanski kapelici ob svitu rdeče lučke vroče šepeta: »Dobrotni, ohrani mi očka, čuvaj mi ga, daj mu vse dobro, vse najboljše, saj mi je očka, saj ga imam rada, tako rada!«