Moj nokturno

Moj nokturno (Nezbrane pesmi) Miran Jarc

Izdano:	Dom in svet 33/5–6 (1920), 102
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V polnoč spečega morja hiš odmevajo moji koraki,
blažino pošumevajo vodnih vil lasje v narasli reki,
do zvezd se vzganjajo moje duše kriki:

Ha, biti vsemirje, ki samo sebe požira
v blazni ogromnosti svoji; streti, razdreti
pajčevino strupenih mislil, ki razprostira
se nad mestom nestvorom okuženim; zavratno
sikanje kač nevidnih se po meni stega,
že me verige ogabne opletajo vsega …
v divjem strahu rodila mi duša je svitke
razljučenih mojih lastnih odpornih misli, vitke,
plapolajoče polzke trake, šarene nitke ...
v iskrečem se plesu so se sprijeli,
objeli klopčič živi, v sladostrastju vzdrhteli
in glej — splodili
so se spet novi in novi gomazeči šopi vrvi,
ki so mi dušo priželi, priželi — —

Tedaj je zavpilo srce, da so okameneli sikavci
in zastrmeli.

Upornik sem misli! Zašelestite,
polnočni vetrovi, da duša zasanja,
vi dihi vsemira, mehko oblite
zločinca trudnega od praiskanja.

Žena mi bodi ti, noč zvezdâ,
da ves v tvojih opojih zdrhtim —
O, zdaj poznam te, glas srca:
Le po objemih koprnim,

po vsedivni melodiji,
ki pretvarja v valovanje
mene, tebe, vse vesoljstvo ...
kakor slutnja, kakor san je

tvoja duša, — človek — sfinga —
godba raztalja v toke občutij
vso telesnost — — — Melodije,
melodije, melodije ...

Hlad ... tišina ... mesto spokorno ždi ...
sikalcev — nikjer —
nad reko pod mostom se zibljejo megle,
morda se vanje v strahu pretvorili so.