Moj nokturno

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Moj nokturno
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Dom in svet 33/5–6 (1920), 102
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V polnoč spečega morja hiš odmevajo moji koraki,
blažino pošumevajo vodnih vil lasje v narasli reki,
do zvezd se vzganjajo moje duše kriki:

Ha, biti vsemirje, ki samo sebe požira
v blazni ogromnosti svoji; streti, razdreti
pajčevino strupenih mislil, ki razprostira
se nad mestom nestvorom okuženim; zavratno
sikanje kač nevidnih se po meni stega,
že me verige ogabne opletajo vsega …
v divjem strahu rodila mi duša je svitke
razljučenih mojih lastnih odpornih misli, vitke,
plapolajoče polzke trake, šarene nitke ...
v iskrečem se plesu so se sprijeli,
objeli klopčič živi, v sladostrastju vzdrhteli
in glej — splodili
so se spet novi in novi gomazeči šopi vrvi,
ki so mi dušo priželi, priželi — —

Tedaj je zavpilo srce, da so okameneli sikavci
in zastrmeli.

Upornik sem misli! Zašelestite,
polnočni vetrovi, da duša zasanja,
vi dihi vsemira, mehko oblite
zločinca trudnega od praiskanja.

Žena mi bodi ti, noč zvezdâ,
da ves v tvojih opojih zdrhtim —
O, zdaj poznam te, glas srca:
Le po objemih koprnim,

po vsedivni melodiji,
ki pretvarja v valovanje
mene, tebe, vse vesoljstvo ...
kakor slutnja, kakor san je

tvoja duša, — človek — sfinga —
godba raztalja v toke občutij
vso telesnost — — — Melodije,
melodije, melodije ...

Hlad ... tišina ... mesto spokorno ždi ...
sikalcev — nikjer —
nad reko pod mostom se zibljejo megle,
morda se vanje v strahu pretvorili so.