Moj nesrečni prijatelj
| Moj nesrečni prijatelj |
| |||||||||||||
Z Gornikovim Štefanom sva bila prijatelja od svojih mladih let. Še kot mala dečaka pasla sva krave gori pod priško hosto in uživala otroško veselje na paši. Gornikov Štefan pa je bil sirota, ni imel ne očeta ne matere, prerana smrt mu je bila oduzela oba; ostal je kot mlada ptica, ako so jej ujeli starko; zato je moral služiti pri ptujih ljudeh grenki svoj vsakdanji kruh.
Najinemu prijateljstvu pa bi bilo skoraj konec, kajti mene so odločili starši za šolo. Trebalo se je toraj ločiti in zadnji dan mi je Štefan govoril s solzami v očeh: »Ti pojdeš toraj v šolo in postaneš gospod, jaz pa ostanem to kar sem, revna, zapuščena sirota. Sreča mi ni bila mila nikoli, pa mi menda tudi v prihodnje ne bode; toda zgodi se volja božja.«
In porosila je solza njegovo obličje, da dalje ni mogel govoriti. Tolažil sem Štefana ali skoro mi ni bilo mogoče, ker ob tej ločitvi bil sem tudi sam ginjen. Na griču se je od cerkve sem oglasil večerni zvon, midva pa sva šla narazen s težkim srcem.
Bila sva ločena. Jaz sem se šolal, Štefan pa je služil trdi svoj kruh pri ptujih ljudeh. Ko pa sem čez nekaj mesecev prišel domov, nisem več našel Štefana; šel je iz naše vasi drugam in počasi se je pozabljalo njegovo ime, pozabljale vesele ure, ki sva jih dva prijatelja preživela na paši gori pod priško hosto.
V onih letih je bilo, ko so nabirali vojake za Bosno, da se bojujejo proti grozovitemu Turku. Vojska se je začela, in poleg drugih mladeničev moral je tudi Gornikov Štefan med vojake. Prišel je ob tej priliki tudi v glavno mesto in ker je izvedel, da sem ondi, počakal me je pred šolo ter me dobil. Kako pač sem bil vesel svojega prijatelja, katerega sem tako rad imel še v otroških letih.
»Kaj pa ti delaš tu?« vprašam ves vesel Štefana. »V Bosno moram,« mi odgovori, »vojska kliče tudi mene v bojni grom; vesel grem, saj na svetu že tako nimam nikogar; ako pa tamkaj padem, tudi nihče ne bo žaloval za menoj, saj svojih nikoli nisem poznal.«
»Ne govori tako, Štefan,« pravim mu, »saj veš, da sva bila in sva še najboljša prijatelja.« »Da, prijatelja sva bila od nekedaj, in mislim, da sva še, a dolgo ne bova več; v vojsko grem, in srce mi pravi, da ne pridem več nazaj. Pa ostani zdrav, spomni se me katerikrat, saj veš, vojak ne more dosti moliti, jaz pa ti bom katerikrat pisal, ako me prehitro ne zadene turška kroglja.«
Zopet sva se ločila. Težko je bilo meni pri srcu, a Štefanu, zdelo se mi je, je bilo lažje. Revež je bil vedno dobrega srca; ni imel nikoli ničesar na svetu, ni čudno, da je rad šel bojevat se za vero, dom, cesarja. Ko se je unela vojska s Turki, dobivali smo dostikrat kaka poročila od tega ali onega. Tudi po časnikih smo čitali razne novice iz Bosne ter tudi imena vojakov, ki so padli v vojski, ali na moje veselje imena Štefanovega ni bilo napisanega.
Nekega dne dobim list iz Bosne.
To je gotovo pisal Štefan, mislil sem sam seboj in nisem se motil; odprem in berem:
Prijatelj!
»Jutri grem v oddaljen samoten kraj proti sovražniku. Živ težko pridem h tega boja, ako padem, z Bogom, vidiva se nad zvezdami!« Štefan.
Ko sem prebral pismo, odložil sem je in tisti dan nisem mogel ničesar več delati. Morebiti, mislil sem, se uresniči ta slutnja njegova, včasih človek tudi prav sluti.
Pisma ni bilo več nobenega, tudi sporočila ne, v časnikih pa sem bral, da je Gornikov Štefan prišel v roke Turkom in da so ga usmrtili.
Toraj si vender našel smrt v daljnej Bosni, Štefan moj dragi, nisi se zastonj poslovil za vselej, počivaj v miru, zlata duša! Z Bogom, na svidenje nad zvezdami!
Tako sem govoril solzan za svojim prijateljem, katerega sem tako srčno ljubil. Bodi mu lahka tuja zemlja!
Prišla je pomlad in vojaki, ki so bili ranjeni v vojski, začeli so se vračati v domovino. Nekoč sem šel s tovarišem v bolnišnico obiskat znanca, ki se je tudi ranjen vrnil iz Bosne. Pravil mi je razne reči in dogodke iz svoje vojaške službe. Po naključji ga vprašam, ali ni morda poznal nekega Štefana Gornika iz našega kraja.
»0, da,« mi odgovori, »ljubezniv človek je bil, ali nesrečen. Turki so ga vjeli in umrl je mej njimi strašne smrti.«
»Povejte mi, prosim vas, kako je pač bilo, midva sva bila najboljša prijatelja in rad bi poizvedel kaj o nesrečnem Štefanu.«
»Turki so ga vjeli,« mi de vojak, »privezali ga k tlom za roke in noge, odrezali mu nos in ušesi, iztaknili mu oči, v očesne jamice vlili petrolja ter zažgali, da je v strašnih, nepopisljivih bolečinah umrl. Ko smo iz tistega kraja Turke zapodli, našli smo Štefana Gornika strašno ukončanega na tleh. Srce mi je tripalo, ko sem videl to grozovito dejanje!«
Dalje vojaka nisem mogel več poslušati, ker udrle so se mi solze po lici, sedaj sem še le prav spoznal revo svojega bivšega prijatelja Štefana. V življenji je bil vedno nesrečen, nič manj v smrti, živel ni zase, delal je za druge, umrl za cesarja! »Bodi mu lahka zemljica, počivaj od svojega truda v ptujej zemlji!«
O Bosna! Koliko junakov srčno kri si izpila, daj sedaj miren počitek onim, ki so dali svoje življenje za vero, dom cesarja!