Moj ljubi se ni v prah spremenil, ogrska romanca
| Moj ljubi se ni v prah spremenil, ogrska romanca |
| |||||||||||||
Somberek je vasica na Ogrskem. Leži tako skrita med gorami in gozdi, da bi je nihče ne opazil, da nima dvoje naravnih znamenitosti: višnjevega studenca, ki izpod gore vre na dan in pa uprav južnega podnebja svoje dolinice.
Voda dotičnega vrelca je v resnici višnjeva in ima to lastnost, da železo, vanjo vrženo, prevleče z bakreno skorjo. V naročju gora tekla je namreč preko bakrovitrijolnih skladov in se istega navzela; sedaj pa, ako prihaja z železom v dotiko, pusti del bakra pasti in sprejme železo vase.
Podnebje sombereške dolinice je zopet na drug način znamenito. Zdi se namreč, kakor da vpliva kvareče na duhove in povzroča blaznost. Toliko teh nesrečnikov kot tukaj, najti ni morda nikjer.
Tujec je pač presenečen ob pogledu višnjevega potoka, na čigar obali se nabirajo modri kristali, presenečen ob pogledu onih prosto krog tavajočih bitij, ki ga motrijo tožnimi pogledi in ogovarjajo nepojmljivimi kretnjami. Domačini komaj da pazijo nanje, istotako ne ustavi se nihče na ozkem, lesenem mostiču, da bi se ozrl v vodo, ki odbija njegovo podobo v modri luči; ne zmeni se za nenavadno prikazen stare ženice, ki nepremično strmi pred se in le, ako jo je kdo nagovoril, polglasno, kot v odgovor zašepeče: Moj ljubi se ni v prah spremenil!
A ji je tudi čisto vseeno, naj jo je kdo pozdravil ali jo le vprašal, kam vodi cesta, ona ima vedno le en odgovor na jeziku: Moj ljubi se ni v prah spremenil!
Vaščani so se pač malo brigali, ali se je njen ljubi spremenil v prah ali ne. Toda neki tujec postal je vendar radoveden, čemu daje ženica vsemu svetu ono tolažljivo zatrdilo s seboj na pot.
In tedaj je zaznal nastopno povest. Ženica je pravzaprav le stara deklica, ki je nekoč, pred dolgo, dolgo leti, zamudila svatbo. Poslej živela je kot samica od leta do leta, dokler ni nekega dne našla, da so ji lasje osiveli. — In kakor so se ji črni lasje polagoma ubelili, obledele so in se zamotale i misli v njeni glavi. Tako je šlo ž njo vedno navzdol, dokler se ji ni ubelil poslednji las in ni ostala v njeni duši le ena misel: Moj ljubi se ni v prah spremenil.
Nekdaj, pred mnogo leti, bila je zala deklica in sta se dva snubca obenem trudila zanjo. Enega izmed njiju je ljubila. Njeno srce volilo je pohlevnejšega, krotkejšega: oni drugi bil je sirov, oduren človek. Deklica je trepetala za izvoljenca, ga svarila pred tekmecem proseč ga, naj bi se ga čuval.
Že je bil poročni dan pred durmi in na predvečer prinesel je ženin nevesti svatbeno darilo: pisano ruto, koralno verižico, par rdečeobšitih čeveljcev in štiri srebrne tolarje; vse shranjeno v pisani omarici.
A nevesta ni smela po ondotnem običaju na predvečer poroke še znati, česa hrani omarica. Le ključek, ki ga je vtaknil zopet k sebi, pokazal ji je ženin. Nato se je poslovil, da bi se vrnil v sosednjo vas k svoji materi in se vračal naslednjega dne zopet s svati.
Toda svatov ni bilo; le mati prišla je vprašat, kje ji je ostal sin. Ni se vrnil isto noč domov; konci vasi videlo ga je še par ljudi, potem je izginil brez sledu.
Zaman so ga iskali. Nikjer se ni našel najmanjši sled, celo nič, kar bi pričalo o nesreči ali hudodelstvu. Ko so se utrudili z iskanjem, šli so zopet vsak po svojem delu in kmalu pozabili izginolega ženina.
Le nevesta ga ni zabila. Krog tavajoča po njivah in gozdih iskala je po travi in zapalem listju sledi ljubega. Tod spodaj, menila je, leži kje v zemlji, razpada v prah in ne sluti, da ljuba korači preko njega.
Tako je poteklo leto, ko jo sreča nekoč oni drugi snubec in se ne more zmagati, da ji ne poreče: »Nikar ne stikaj tako skrbno; tvoj ljubi se ni v prah spremenil!«
Ta govor spravil je deklico ob poslednjo iskrico pameti.
Spočetka šepetala je te besede sama zase, pozneje ponavljala jih je pred svetom in naposled govorila ni nič drugega več.
Vzela je omarico s svatbenimi darili in se podala ž njo do poslednje koče v vasi, kjer so njenega ženina zadnjič videli. Ondi sedla je kraj ceste in jela presti za srajco ljubemu, da bi jo, ko se bo vračal, našel pri delu. In vrnil se bo gotovo: saj se ni v prah spremenil!
Tako je predla in čakala od leta do leta. Večkrat je stradala, obleka ji je bila razstrgana, ali omarice, v koji se je moral nahajati denar in denarna vrednost, vendar ni pustila odpreti. Njen ljubi, menila je, nosi pri sebi ključek in bo pač prišel, ter odklenil: saj se ni v prah spremenil!
Leta so pretekla; en rod je izumrl, a blazna starka je živela dalje.
Tedaj se je i mostiček, ki je vodil preko potoka, jel rušiti. Novi most naj bi prejel v sredi krepko oporo, in ker je bila voda tod globoka, zajezili so potok za majhen čas zgoraj v gorah.
A ko je voda jela upadati, pokazala se je pod starim mostom višnjeva, z vitrijolnimi kristali prevlečena stvar.
»Glejte no,« rekli so delavci, »nima li ta hlod povsem podobe človeka?«
In niso se motili. Bilo je človeško truplo, ki je kdove koliko let ležalo pod vodo; krog vratu bila mu je ovita vrv, na kateri je bil pritrjen težak kamen. Bil je torej tod nekov človek ubit in nato v vodo potopljen. Nedotaknjeno ležalo je truplo leta in leta, ker v teh vodah ni rib ne črvov.
Obrazne poteze bile so še docela ohranjene. Toda noben človek se ni vedel spominjati, čigave bi bile te poteze v življenju.
Le neka upognjena postava plakala je pred se radosti in strahu, ko so štirje možje dvignili čudno truplo na nosila, da bi je odnesli. Bila je blazna starka s ceste. Ona je poteze spoznala. »Moj ljubi je — moj ljubi se ni v prah spremenil!«
Nihče ni verjel siroti; a ona stikala je po žepih mrtveca in našla kmalu ključek k njeni omarici. Pač je bil ključ spremenjen v baker, a bil je kot umerjen in odprl omarico. V nji našli so pisano ruto, korale, čeveljce in štiri srebrnjake.
Ženica imela je prav, ko je trdila: Moj ljubi se ni v prah spremenil!
Nekdanji tekmec bi bil vedel povedati, kdaj je umrl in kako. Toda mrtveci ne odgovarjajo več.
Zagrebli so truplo v zemljo, da zadosti naravi.