Mohamed (Kriebitzsch)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mohamed.
Njegovo ponočno potovanje.

Kriebitzsch
Izdano: Edinost 5/14, 15 (1880)
Viri: dLib 14, 15
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pravijo, da je bila noč, ko se je to godilo, strahovito temna in tako tiha, — kakoršne niso videli še poprej.

Ni se čulo ni petelinovo petje, ni pasje lajanje, ni sovikanje sov in tuljenje divje zverine. Celó voda je utihnola in veter se polegel.

Vsa narava je bila tiha in zdelo se je, da je vse pomrlo.

O polunoči pokliče Mohameda glas, veleč mu: „Zbudi se, zaspanec“!

Angelj Gabrijelj stoji pred njim.

Čelo mu je bilo čisto in jasno, obraz mu je bil bel kakor sneg, lasje so se mu sipali čez pleča, peruti sti mu bili bliščečebeli, oblačilo mu je bilo obsojano z biseri i zlatom.

On dá Mohamedu posebnega plemena in izrednih lastnosti belca, ki ni bil podoben nobeni živali, kar jih je Mohamed doslej še videl, in resnično se ta popis ne ujema z nobenim poprej popisanih živali. Imel je človeški obraz, čeljusti pa konjske, oči pa so mu bile hijacintove barve ter se lesketale kakor zvezde. Imel je orlove peruti, ki ste bliščobe lesketali; vsa njegova podoba se je svetila od biserov in dragih kamenov. Konj je bil ženskega spola ter se je imenoval zarad silne bliščobe in neverjetne hitrosti „alborak“ ali „blisk“.

Mohamed hoče zasesti to nadnaravno kobilo, ko pa z roko seže po njej, umakne se mu in se brani.

„Miruj borak“! reče Gabrijelj, „části proroka božjega!, nikedar te še ni jezdil nihče, ki bi ga „Allah“ bolj ljubil“.

„O Gabrijelj! odgovori borak“, ki je imel prečudoviti dar govora, „nisem li nekdaj Abrahama nosila, ki je šel obiskat svojega sina Izmaela“?

„O Gabrijelj ni-li ta posredovalec in oznanjevalec vére“?

„Tako je, borak“. Ta je Mohamed Ibn Abdalah, sin srečnega arabskega rodu, mož prave vére. On je prvi Adamovih sinov, največji izmej božjih poslancev, pečat prorokov. On móra vsem stvarem posrédovati, predno morejo priti v raj, na njegovi desnici so nebesa, plačilo onim, kateri v njega verujejo, na njegovi levici pa nevernikom ogenj, v kateri pridejo vsi, ki so ustavljajo njegovemu naúku.

„O Gabrijelj“, prosi borak „pri vaju veri te rotim, prosi zame na ustajenja dan“.

„Veruj mi, borak“! reče Mohamed, „da se bodeš veselil gotovo z manoj v raji“.

Po teh besedah se konj približa Mohamedu, ta sede nanj, i dvigneta se visoko nad Meške gore. Ko letita kakor blisk mej nebom in zemljo, zakliče Gabrijelj glasno: Stoj! Mohamed, hodi nazaj na zemljo, moli in prikloni se dvakrat.

Oba gresta na zemljo in ko Mohamed odmoli, reče : O prijatelj in zapovednik moji duši! zakaj si mi velel moliti na tem kraji?

„Zato, ker je to gora Sinaj, na kateri je Bog z Mozesom govoril“.

Zopet se dvigneta ter letita mej zemljo in nebom, in Gabrijelj reče drugič: „Stoj! Mohamed, moli in prikloni se dvakrat“.

Stopita na zemljo. Mohamed odmolivši reče:

Zakaj si mi ukazal na tem kraji moliti?

„Zato, ker je tukaj Betlehem, kder je bil rojen Jezus, Marije sin“.

Po zraku letita daljo, dokler zaslišita glas od desne strani:

„O Mohamed! postoj še malo, da s tabo govorim, izmej vseh ustvarjenih bitij sem ti najudanejši“.

Borak pa teče dalje, Mohamed si ga ni zdrznol ustavljati, zdelo se mu je, da ga ne sme, ampak le Bog, vsemogočni in veličastni.

Sedaj se čuje od desne strani drug glas, ki mu veleva z enacimi besedami, naj postoji, ali borak teče in Mohamed se ne ustavlja.

„Sedaj zagleda izredne lepote devojko, ki je imela vsega posvetnega blaga v preobilici“. „Čakaj malo, Mohamed! da s tabo govorim, ki sem ti najudanejša izmej vseh posvetnih bitij“.

Borak pa hiti dalje, Mohamed se ne ustavlja spominjaje se, da mu to ne bi spodobno bilo, ampak le Bogu vsemogočnemu in veličastnemu.

Mohamed praša Gabrijelja.

„Kaki glasovi so ti, ki sem jih čul? in kaka devojka je bila ta, ki me je klicala“?

„Prvi glas je bil necega juda. Da si ti njega poslušal, pojudilo bi se vse tvoje ljudstvo“.

„Drugi glas je bil necega kristijana. Da si ti njega poslušal, pokristijanilo bi Be vse tvoje ljudstvo“.

„Devojka je bil svet z vso svojo ničemurnostjo, sè svojim bogastvom in zapeljivostjo. Da si njo poslušal, tvoje ljudstvo bi veselje tega sveta bolj ljubilo, nego izveličanje ter bi bilo pogubljeno“.

Ko gresta dalje, dospeta do vrat jeruzalemskega templja, kder Mohamed razjaha i svojega boraka priveže tam, kjer so konje privezovali prejšnji proroki. Potem stopi v tempelj, tu najde Abrahama, Mozesa in Iza (Jezusa) in mnogo druzih prorokov; ko delj časa ž njimi v družbi moli, spusti se iz nebes na tla svitla lestva, nje spodnji konec se vpre na „šakro“ ali svetišča, na temeljni kamen, Jakobov kamen“.

S pomočjo angelja Gabrijelja teče Mohamed ko blisk po tej lestvi.

Dospevši do prvih nebes potrka Gabrijelj na vrata. „Kedo je tu“? pravi nek glas.

„Gabrijelj“.

„Kedo še“?

„Mohamed“.

„Je-li sprejel poslanstvo“?

„D a“!

„Toraj dobro došel“. Vrata se odpró.

Prvo nebo je iz, čistega srebra, na bliščečem stropu visé zvezde na zlatih verižicah. V vsaki zvezdi je stražni angelj, da brani dajmonom (hudobnim duhom) v posvečena bivališča. Ko Mohamed vstopi, gre mu naproti star mož, in Gabrijelj reče: „Tukaj je tvoj oče Adam, počasti ga“!

Mohamed ga počasti. Adam ga objame ter pravi, da je on največji izmej njegovih sinov, in prvi mej proroki.

Ta nebesa so bila polna raznovrstnih živali, bile so vse angelji, kakor je rekel Gabrijelj, katere prosijo v tej podobi za raznovrstne živali na svetu. Mej njimi je bil petelin bliščeče-bele barve tako čudovito visok, da se je njegov greben dotikal druzih nebes, če prav so bila petsto let oddaljena od prvih. Ta čudoviti ptič pozdravlja vsako jutro Allaha sè svojim petjem. Njegovo petje budi vse stvari na zemlji, le človeka ne, vsi ptiči njegove vrste pojo tekmovaje „Hallelujah“.

Sedaj gresta naprej v druga nebesa. Gabrijelj potrka na vrata kakor poprej. Prašanja in odgovori se vrsté, vrata odpro in vstopita.

Nebesa so bila vsa gladka kakor jeklo in so v bliščobi lesketala. Tukaj najde Noeta, ki Mohameda objame in ga imenuje največjega proroka.

Dospevši v tretja nebesa vstopita z enacimi šegami. Bila so z dragimi kameni obsejana in prebliščeča smrtnim očem. Tukaj Bedi neizmerno visok angelj, čegar oči so bile 70 tisoč dni hoda narazen. On zapoveduje 100 tisoč bataljonom oboroženih.

Pred seboj ima odprto neizmerno knjigo, v katero zapisuje in iz nje izbrisuje. „Ta je smrtni angelj, o Mohamed, reče Gabrijelj, njemu Allah zaupa“. V knjigo, ki pred njim leži, zapisuje imena onih, ki se imajo roditi, in briše imena tistih, ki so odmerjeni svoj čas doživeli in zdaj mró.

Sedaj gresta v četrta nebesa, ki so bila iz samega najlepšega srebra. Mej druzimi angelji je bil eden 300 dni hoda visok. Obličje mu je bilo nemirno ter se je jokal.

„To je solzni angelj, pravi Gabrijelj, ki objokuje pregrehe človeških otrok, in napoveduje nadloge, ki jih zadenó“.

Peta nebesa so bila iz najlepšega zlata. Tu sprejme Aron Mohameda, objame ga ter mu čestita.

V teh nebesih biva maščevalni angelj, ki kraljuje nad ognjem.

Izmej vseh angeljev, kar jih je Mohamed videl, bil je ta najgrši in najstrahovitejši. Zdelo se je, da ima bakren obraz z bradovicami in cvetjem pokrit; iz oči so mu švigali bliski, v rokah je imel gorečo svetilnico.

Njegov prestol je bil mej ognjem, pred njim pa so ležale na kupu žareče verige. Ako bi prišel v pravi svoji podobi na zemljo, goré bi zgorele, morja bi se posušila in ljudje bi strahu skoprneli. On in njemu podložni angelji se maščujejo nad neverniki in grešniki.

Zapustivši ta grozoviti kraj, gresta v šesta nebesa, ki so bila iz prozornega kamenja „Hazala“ (Karfunkel).

Tu biva angelj, ki je polu snežen, polu ognjen, in vendar se sneg ni tajal in ogenj ni ugašal. Okoli njega stoječi kor angeljev nižje vrste je klical neprenehom: „O Allah, ki si združil sneg in ogenj, združi svoje hlapce o spolnovanji tvojega zakona“.

„To je, reče Gabrijelj, angelj varuh nebes in zemlje, on je poslal angelje ljudem tvojega naroda, da bodo verovali tvojemu poslanstvu ter jih je s tem poklical v božjo službo“.

„Dotle bode tako ravnal, da pride sodnji dan“.

Tu je bil prorok Mozes, ki se je razjokal, ko je zagledal Mohameda, vsi drugi proroki so se ga veselili.

„Zakaj se jokaš?“ vpraša Mohamed in Mozeg odgovori: „Ker vidim potomca, ki jo poklican, da v raj pripelje več ljudi svojega naroda, nego sem pripeljal jaz nevernih izraelskih otrok“.

Od tod gresta v sedma nebesa. Mohameda sprejme očak Abraham. To bivališče izveličanih je iz božje svitlobe in tako neizmerno veličastno, da človeški jezik tega nemore povedati. Dosti je, da opišemo le enega teh nebeščanov, da vemo, kaki so drugi. Večji je, od vse zemlje ter ima 70,000 glav, vsaka glava ima 70,000 ust, vsaka usta imajo 70,000 jezikov, vsak jezik govori 70,000 jezikov in vsi ti neprestano pojo hvalo najvišjemu.

Ko Mohamed premišljuje to čudovito bitje, nevedoma se pomakne k lotosovemu drevesu „Sidrat“, ki raste na desnici nevidnega Allahovega prestola. Veje tega drevesa se razprostirajo dalje, nego je daljava mej zemljo in solncem, pod njegovo senco poje slavo Bogu več angeljev, nego je peska v morji, v rekah in v vodah. Listje je podobno slonovemu ušesu na tisoč nesmrtnih ptičic skače po njegovih vejah, ter poje veličastne koranove verze. Njegov sad je milejši od mleka in slajši od medu. Da so vse božje stvari skupaj, zadostoval bi jim v hrano en sam sad tega drevesa. V vsakem semenu je huriska (nebeška devica) v razkošje pravovernim. Izpod tega drevesa izvirajo štiri reke, dve tečete v sredino raja, dve pa še dalje ter se spremenite v Nil in Eufrat.

Mohamed in njegov nebeški voditelj stopita v Al Memur ali v molitvenico, ki je iz rudečih hijacintov ali rubinov, okrog nje gori neštevilno lučic. Ko Mohamed stopi čez prag, ponudijo mu tri posóde, v eni je belo vino, v drugi mleko, v tretji pa med. On pije iz posóde, v katerej je bilo mleko.

„Prav si storil, reče Gabrijelj, dobro si izvolil, ako bi bil pil vino, zašlo bi bilo tvoje ljudstvo na kriva pota“.

Sveta hiša je podobna Kabi v Meki in stoji prav nad njo v sedmih nebesih. V njo pride vsak dan nad 70,000 najvišjih angeljev. Prav ob tem času so imeli sveti obhod, Mohamed se jim pridruži ter gre sedemkrat okrog nje.

Gabrijelj ni mogel dalje. Sedaj prehodi Mohamed hitreje, nego je misel, neizmerni prostor. V enem kraji je bila pekoča vročina, v drugem pa silna tema. Iz teme stopivši strahu koprni, ko vidi, da je v Allahovi bližini in sicer le dva lokova streljaja od njega. Njegovo obličje je krilo 20,000 zagrinal, ako bi človek pogledal v njegovo veličanstvo, pogled bi ga uničil. On stegne svoji roki, eno si dene na prsa, drugo položi Mohamedu na ramo; pri tej priči prešine njega silen mraz, da zdrgetá po vseh udih. [1]) Petem je imel občutek zamaknenih, okrog pa se je širila silno dobra vonjava, ki jo morejo umeti le taki, ki so bili v božji bližini.

Mohamed prejme od Boga večji del naukov, kar jih je v Karanu. Predpisano je bilo, da móra moliti vsak pravi vernik petdesetkrat na dan.

Ko se umakne z božje bližine, sreča Mozesa in ta ga praša, kaj je zahteval Allah: „Da moram moliti 50 krat na dan“, odgovori Mohamed.

„Je li ti bo mogoče to zapoved izpolnjevati? Jaz sem to poskušal z Izraelci, pa zaman; vrni se in prosi, da se ti zapoved zlajša“.

Mohamed se vrne, zapoved se mu zlajša za deset molitev. Ko pa on razedene to Mozesu, ugovarja ta, da ni mogoče opraviti štirideset molitev na dan. Vsled njegovega sveta se Mohamed večkrat vrne, tako da se je znižalo število molitev na pet.

Mozes mu še ugovarja. „Misliš, da moreš zahtevati pet molitev na dan od tvojega ljudstva? Jaz sem poskušal pri Izraelcih, a bilo je zamám; vrni se in prosi, da se ti zapoved še zlajša“.

„Ne, odgovori Mohamed, tolikokrat sem uže prosil polajšanja, da se sramujem“. S temi besedami se poslovi od Mozesa ter otide.

Po svitlej gredi se vrne pred juruzalemski tempelj, ter dobi „boraka“, kakor ga je bil privezal. Sede nanj i ta ga odnese tijá, od kodar ga je bil prinesel.

Po Kriebitzsch-u G. Raván.

  1. Nu, Turek ne bom; v tako mrzla nebesa me nič ne mika. (Stavec).