Mogočne pesmi bomo peli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

S prsti prezeblimi

pesmi ledene in žgoče

jaz pišem,

pesmi

vpijajoče in trde,

kakor je

kladiva udar.


Šel bom po ulicah,

pesmi svoje bom kričal,

dokler ne omagam.


O, da bi stih moj

bil kakor britev,

ki reže srca!


O, da bi bil

kot udarec,

ki trga meso

raz telesa!


Srečen bi bil

in pisal vse dni

s prsti prezeblimi

pesmi vpijoče in trde

kot kladiva udar!

Moje dekle

so za kurbo vojaško odgnali,

mater so v Šlezijo delat nagnali,

brata

so pruski žandarji ubili...


Sam sem,

i meni so skoraj vso kri že izpili...


Prste, poglej,

imam take,

kakor bi v led

jih namakal:

mrzle in trde,

kaj hočem?


Šel bom po ulicah

pesmi bom kričal,

srca odpiral ljudem,

iz njihovih src

bom toploto zajemal,

da si bom prste prezeble ogrel,

potem pa bom pesem drugačno zapel,

pesem,

mogočno ko sonce

in toplo ko kri partizanov.