Modrost starodavnega anka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Modrost starodavnega anka
Aksinja Kermauner
Spisano: Petra Kastelic
Viri: Kermauner, Aksinja (2000). Modrost starodavnega anka. Radovljica: Didakta. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Žak!

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Modrost starodavnega anka

Nad mesto se je spustilo dremavo ozračje petkovega popoldneva. Čeprav je bil šele začetek junija, je sonce pripekalo z vso močjo. »Kriza! Mater je vroče,« je zastokal Aljaž. »Gremo na bazen!« »Ni šans, nimam keša,« je odvrnil Nejc in si obrnil ščitnik kape na tilnik. Kaja je brata in prijatelja strogo pogledala, potem pa prezirljivo rekla: »Na Rožnik gremo, saj smo se zmenili! Sta prelena ali kaj? Greva pa sama, Žak!« Poklicala je skodranega mešanca k nogi in odločno odkorakala proti progi, ki je delila predmestje na dva dela. Fanta sta se spogledala in brez besed krenila za Kajo. »Kaj pa misli, da je? Šefica?« je siknil njen brat dvojček. »Samo ukazuje!« je pripomnil Nejc. Vendar sta se kmalu strinjala s Kajino odločitvijo, kajti na Rožniku je bilo v zavetju košatih dreves blagodejno sveže. Žak se je ves vesel podil za namišljenimi zajci, prijatelji pa so zložno napredovali proti vrhu hriba. »Glejta, po tej poti pa še nikoli nismo šli. Poskusimo danes!« je vzkliknila Kaja. »Razumem, generalica!« je Nejc stopil mirno in salutiral. V očeh se mu je prikazalo sonce. Kaja se je zasmejala. Čeprav se je včasih jezila na fanta, ji Nejčevo poimenovanje ni bilo čisto zoprno. Kadar jo takole pogleda...

Bil je začetek vikenda, nikamor se ni mudilo. Šola je šele v ponedeljek. Razpoloženje se je boljšalo. Trije prijatelji z Žakom na čelu so se napotili proti zeleni jasi. Listje je prijazno šumelo in v daljavi je globoko brenčalo mesto.

Nejc je vsake toliko posvetil predse z lasersko svetilko, ki jo je dopoldne kupil od sošolca. Listje se je rdeče zasvetilo. »Samo ne v oči,« je rekla Kaja. »To zelo boli.« 

Žak je nenadoma zalajal. Njegov glas je bil tako divji, da so se otroci zdrznili. Ozrli so se naokrog. Nikjer nikogar, Žak pa se je kot nor zaganjal v grm. »Mogoče je kakšna žival,« je negotovo rekel Aljaž, kajti to njegovemu psu ni bilo nič podobno. »Pssst! Ali kaj slišita?« je nenadoma čivknil Nejc. Dvojčka sta ga presenečeno pogledala. Nejc je z laserjem kazal naokrog: »Dre-drevesa!« Zdaj sta tudi Kaja in Aljaž opazila, da so drevesa umolknila, listi so bili videti na vejah kot oleseneli. Na majhno jaso je legla čudna, gluha, tuja tišina. Ptice so utihnile, celo mesto ni več brnelo. Postalo jim je neprijetno pri duši. To ni več njihov domači Rožnik, kjer so dneve in dneve preživeli v prijateljskih debatah. Kaja je bleda v obraz pogledala fanta: »In kako čudno diši! Vohata?« Okoli grma se je razširil nenavaden vonj. Niti ni smrdelo niti dišalo. Spominjalo je na zatohli prah puščav, hkrati pa na pravkar oprano perilo. »Bolje bo, da gremo,« je izjecljal Nejc in podzavedno prijel Kajo za roko.

Takrat pa se je Žak renče zagnal v grm. Hip zatem se je na hitro zabliskalo, hkrati pa se je zdelo, kot da bi čez grm hušknila senca. Že tako napeti prijatelji so se zdrznili, skoraj bi se pognali v beg, le skrb za psa jih je obdržala na mestu.

»Poglejta, nekaj ima v gobcu! Žak, sem!« Žak je kot vedno ubogal gospodarja. Aljaž mu je iz gobca vzel stvar, ki jo je pes staknil v grmu, in jo osuplo podržal predse. Kaj takega še ni videl. Niti na sliki ne. Predmet je bil podoben križu, le da je imel na koncu zanko.

Ves se je bleščal, da je jemalo vid, posut pa je bil z raznobarvnimi kamni. »Saj to ne more biti...!« je od presenečenja zahripal Aljaž. Naglo je segel v žep po nožič, ki mu ga je za 12. rojstni dan kupil stric Vojc, ga razprl in popraskal po križu. »Nemogoče!« V praski se je zasvetilo. Poskusil je še enkrat. Zlato!

»Če je iz zlata, so tole dragi kamni!« Prijatelji so se osuplo spogledali, hip zatem pa jih je zajel strah. Drugače tako mirna Kaja je zašepetala: »To...to...ni v redu. Predmet je prav gotovo ukraden. Kaj če ga kdo prav zdajle išče?« Nejc je naglo pogledal čez ramo, vendar je bil Rožnik spet tak kot prej. Grm je bil navaden, običajen grm, kot jih je na hribu stotine, drevesa so spet šumela, ptički peli... Nikjer nič sumljivega. »Spokajmo se,fantje,« je vseeno rekel. »Ne bi rad srečal tistega, ki je tole sunil. Pustimo ga tukaj in črta!« »Toda predmet je izredno dragocen. Nujno ga mora videti stric Vojc. On je znanstvenik, bo že vedel, kaj z njim,« je ugovarjal Aljaž in vtaknil križ v žep. Aljaževa sestra se je strinjala. V njej se je že prebudil raziskovalni duh: »Seveda! Gremo k stricu Vojcu! Žak!« Pogledala je za psom, toda živalce ni bilo nikjer. »Žak, Žak! Pa saj je bil pravkar tu!« Prijatelji so se kljub prestanemu strahu razkropili okoli grma, vendar zaman. Klicali so Žaka dobre pol ure, preiskali vso okolico, vendar nič. »Mogoče je šel sam domov,« je mencaje menil Aljaž. »Sicer to ni njegova navada, ampak kaj drugega pa bi se mu lahko zgodilo?« Kaja je negotovo rekla: »Ne vem. So se pa danes že dogajale nenavadne reči.« »Hej, kaj pa je tole?« je vzkliknil Nejc in segel pod grm, v katerem so bili našli križ. Na dan je privlekel svitek papirja. »Čudno! Prisegla bi, da ni bilo pred minuto tam ničesar!« se je Kaja popraskala po bradi. To je naredila vselej, ko ji kaj ni šlo v račun.

Razburjeno so prijatelji razvili svitek. Tam je bil narisan pes, pod njim pa je nekaj pisalo.

Buljili so v papir. Aljaž je zamrmral: »Ničesar ne razumem!« »Jaz tudi ne. To so samo čačke!« se mu je pridružil Nejc. Kaja pa je bila spet v svoji poučevalni vlogi: »Sta pa res butlja! Pomeni, da gre za našega Žaka. Vidita, kako mu je podoben?« Pokazala je na psa. »To je prav gotovo Žak.« »In?« je vprašal Nejc. »In to pomeni, da ga je tisto nekaj, ki nam je poslalo svitek, ugrabilo. Ugrabitelji vedno pustijo sporočilo.« Kaja je zmagoslavno pogledala fanta. Napeto sta razmišljala, nato pa je Nejc ugovarjal: »Kakšno sporočilo pa sploh je to? Saj nič ne prepoznamo!« »Pa ja. Ni mogoče, da bi Žaka ugrabili. In kdo naj bi bil ugrabitelj? Saj nismo nikogar videli! Ti sanjaš, sestrica.« Kajin ugled je bil omajan. »Kaj pa svitek? Pojavil se je nenadoma!« »Tega res ne razumem. Ampak verjetno je kakšna logična razlaga,« je modroval njen za minuto starejši brat. »Potem pa nič,« je užaljeno dejala deklica. »Vidva nimata nobene domišljije!« Aljaž je praktično predlagal: »Najbolje, da gremo res domov. Žak nas verjetno že čaka tam. Potem pa k stricu Vojcu.«

Kar se da hitro so stekli po pobočju navzdol, kajti še vedno se jim je zaradi nenavadnega doživetja jezila koža na hrbtu.

Toda Žaka ni bilo doma. »Zdaj me pa zares skrbi,« je zastokala Kaja. Pes je bil njen ljubljenček, čeprav je bil last obeh. Ni jim preostalo drugega, kot da se odpravijo k stricu Vojcu, ki je stanoval nekaj hiš naprej. »Stric bo že rešil problem,« je spotoma tolažeče rekel Aljaž, ki je brezmejno spoštoval izobraženega sorodnika. »Upam,« je s solznimi očmi zašepetala Kaja.

»No, plankton, kaj bo dobrega?« jih je po svoji stari zafrkljivi navadi na vratih pozdravil visok možak, ki je imel dolge lase spete v čop, čez čelo pa pisano rutko. »Oh, stric Vojc! Grozne stvari se dogajajo! Žak je izginil!« Vsi vprek so mu hiteli razlagat, kaj so doživeli. Kaja se je od skrbi za Žaka kar tresla. »No, no, počasi, črvički! Najprej sedite, potem bom vsakemu zmešal kozarec bezgovega soka, nato pa lepo po vrsti.« Ubogali so ga, kajti njegov glas je znal biti strog, čeprav je bil Vojc zelo prijazen. Dolga leta je poučeval na fakulteti kot profesor, zato se je navadil govoriti strogo in glasno.

Posrkali so vsak svojo pijačo, nato pa je Aljaž pomolil stricu svitek. »Poglej, tole smo našli pod grmom. Nič ne razumemo!« Stric se je poglobil v čudne črke. Migal je z obrvmi in mrščil čelo. Prijatelji so ga brez diha opazovali. Samo on lahko reši uganko!

V nastalo tišino je ura v bližnjem zvoniku odbila pet. Končno se je Vojc odhrkal. »Ja?« so v en glas planili prijatelji. »Hjah, čudno, čudno. Nekaj črk sem prepoznal, druge pa so mi neznane.« »Prepoznal si jih? Kaj pomenijo? Je kaj o našem Žaku?« je kriknila Kaja. »Ne vem zagotovo. Vsekakor pa so to različne starodavne pisave. Prepoznal sem a - grško alfo, potem so tu še zagotovo egipčanski hieroglifi... trenutek, grem pogledat v knjige.« Stric se je namenil h knjižni polici, ko je Aljaž vzkliknil: »Joj, saj res! Najprej pa smo našli tole!« Privlekel je križ iz žepa in ga pomolil stricu, ki je zaradi Aljaževega krika obstal kot prikovan. Kaja in Nejc sta ob pogledu na čudoviti predmet vznemirjeno vstala, stric pa je zajel sapo. Oči so se mu razširile. »Porkaflek, kje ste pa dobili ta ank??!« »An... kaj?« so zavpili otroci. »Ti poznaš ta predmet!« »Seveda. To je star egipčanski križ. Pomeni večno življenje. Imenuje se ank. Nekateri pravijo, da izhaja še iz Atlantide.«

Stric je dvignil ank v višino ramen in se od blizu zagledal vanj: »Pa saj je iz zlata! In to so rubini in smaragdi!« Aljaž, Nejc in Kaja so se prevzeto približali. Vsi trije so stegnili roke in se nezavedno dotaknili čudovitega predmeta.

Bzziiiiik, žbeeenk, bziiiik!!! Zabliskalo se je, zadišalo in zasmrdelo hkrati in okoli naših štirih prijateljev se je ovil vrtinec vseh mogočih in nemogočih barv. Ank je zeleno-vijoličasto zažarel. Zvrtelo se jim je v glavi, hipoma so zamižali. Aljaža, ki ni nikoli maral gugalnic, je sililo na bruhanje, Kaji je piskalo v ušesih, Nejc pa je imel v ustih kislo grenak okus. K sreči je bilo tega kmalu konec in previdno so odprli oči. O groza!


Slon ali mamut!

Zares groza! Kajti niso bili več v domači, prijetni dnevni sobi strica Vojca, okrašeni s starimi vinilnimi ploščami in oblazinjeni s cvetličnim pohištvom iz časa hipijev, pač pa... pač pa... kje? Kje za vraga so???

»Ojoj!« je zahlipal Nejc. »O-oo, oo,« mu je odgovarjal odmev izpod stropa obokane podzemne jame, v kateri so stali. Aljaž se je začel tresti kot Žak, kadar ga je zeblo: »Strrric, pomagaj!«

Stric Vojc je bil videti zmeden. Pogledal je naokrog, pa ank v svoji roki, ki je medtem ugasnil, pa spet po skalni votlini. Nekje zunaj je zarjovelo nekaj neznanega. »Kako je temno! Strah me je!« je šepnila Kaja, Nejc pa se je stisnil k njej. Poiskala je njegovo roko. Tudi Aljaž se je kot obliž prilepil nanju. »Gre-gremo proti svetlobi,« je odločil stric, ker nekaj pa je bilo treba storiti. »Kaj se nam je zgodilo?«

Z roko v roki in sprijeti v tesno gručo so se prijatelji približali vhodu v jamo. Zdaj je bilo že toliko svetlobe, da so razločili podrobnosti. Vsenaokrog so ležale oglodane kosti, umazane kože, opazili pa so tudi ostanke ognja. Neznosno je smrdelo po iztrebkih. »Kaj pa je to?« je s prstom pokazal Nejc. Na steni nad njimi so bile narisane podobe. In to kakšne podobe! Bežeči konj, napadajoči bik, plavajoči jeleni, vsi pa naslikani tako živo, kot da bodo zdaj zdaj skočili s stene. Kljub strahu so se prijatelji prevzeto približali slikarijam. »Kako lepo!« je zavzdihnila Kaja, Aljaž in Nejc pa sta oba hkrati rekla: »Mega!« Stric Vojc je stegnil roko, se dotaknil konja in jo hipoma spet odmaknil, kot da bi ga pičil sršen. Zastrmel se je v svoj kazalec. »Ne-ne-ne—!« je zagolčal in bil je videti, kot da ga bo zdaj zdaj kap. »Kaj je stric?« so vznemirjeno zakričali prijatelji. »Ne-nemogoče!« je končno izdavil Vojc. »Ba-barva!« »In kaj?« je vprašal Nejc, »barva kot barva pač!« Stric pa je bil ves zaripel v obraz. »Verjetno haluciniram,« je izdavil s tresočim se glasom. Nato je desetkrat globoko vdihnil. Aljaž je vedel, da se je stric dostikrat na ta način globoko umiril in celo meditiral. Ko se mu je glas nehal tresti, je rekel: »Prepoznal sem namreč slikarije tu pred nami. Nahajamo se v Lascauxu, prazgodovinski jami v Franciji, kjer so v kameni dobi živeli praljudje.» »To je res čudno,« se je strinjal Aljaž. »Le kako smo prišli sem?« »Ampak zakaj si se tako vznemiril?« ni šlo v račun Kaji. »Za- zato,« je spet začel jecljati Vojc, »ker je bil Lascaux poslikan pred 20.000 leti. Vendar so tele slikarije še sveže!« Dvignil je prst, na katerem se je poznal črn masten madež sajaste barve. Prijatelji so onemeli in se prestrašeno spogledali. Stricu se je gotovo zmešalo! To ni mogoče! Saj se niso mogli znajti 20.000 let v preteklosti! Nejc je zapiskal: »Mora biti kakšna finta!« »Ja, navidezna resničnost pa računalniški programi in to!« se je lovil za slamico Aljaž. Še preden pa je stric lahko odgovoril, se je zaslišalo grozansko vpitje. V votlino je tuleč pridrla skupina precej umazanih ljudi, moških in žensk. Vsi so imeli nizka čela, divje oči, velike zobe, oblečeni pa so bili v živalske kože. Drveli so naravnost proti štirim prijateljem. »Z nami je konec,« je šepnila Kaja. Ta-dam, ta-dam, ta-dam. Zemlja je podrhtevala v ritmu gromozanskih podplatov. »To ne morejo biti ljudje,« je pomislil Aljaž.

»To je nekaj večjega.« Nejcu pa je šlo skozi možgane: »Za to grozo prihaja še večja groza! Mogoče je King Kong! Help!« Razkuštranci so nenadoma ugledali Vojca, Kajo, Nejca in Aljaža. Presenečeno so se ustavili, nato pa s še glasnejšim krikom stekli globlje v votlino. »Zdi se, da so se nas ustrašili,« je olajšano rekel Aljaž. »Pssst!« je siknil Vojc. »Nevarnosti ni še konec! Za mano!« Povedel je otroke v stranski rov votline. »Počepnite!« Stisnili so se pod skalnat previs. In res. Približevala se jim je velikanska, kosmata, slonu podobna žival in spotoma rušila kamenje z vhoda votline. Nekaj velikih okruškov je padlo nevarno blizu. Tla so se tresla kot ob srednje močnem potresu. Vojc je z očaranostjo znanstvenika šepnil: »Mamut!«, Kaja pa je v grozi porinila glavo med kolena in si zatisnila ušesa. Prijatelja sta jo posnemala. Uhhh!

Drhtenje tal je počasi pojenjalo. Šele zdaj so prijatelji odprli svoja okna v svet. Mamuta ni bilo nikjer, razkuzmanih ljudi pa tudi ne. »Zaenkrat smo varni,« je rekel Vojc. »Praljudje so se nas prestrašili, pred njimi bomo imeli mir. Vendar pa se lahko žival kmalu vrne.« »A so bili to res praljudje?« je zašepetal Nejc. »Aha,« je potrdil Vojc. Aljaž je z odprtimi usti vprašal:»Potem smo res v prazgodovini? Zakaj pa so praljudje risai tiste čudovite risbe?« »Znanstveniki ne vejo natančno. Lahko pa vprašamo tele človečnjake, ko smo ravno tukaj!« »Ne,« so vsi trije zarjoveli tako glasno, da je še nekaj okruškov padlo tik njih. »Imate prav,« je rekel Vojc. »Ne bi rekel, da znajo slovensko.« Stric se je tudi v prazgodovini očitno rad hecal. »Zakaj so risali te živali? Verjetno so si hoteli zagotoviti oblast nad živalmi in srečo pri lovu. Pike in črte okrog živali, ki ste jih opazili, pa so morda zametki pisave.« »S čim pa so risali? Tvoj prst je bil masten,« je rekel Aljaž. »Podobe so spraskali v stene, poslikali pa so jih z zemeljskimi barvami s primesjo masti.«

Nejc je bil bolj praktičen: »Ampak kako smo se znašli tu?« »Mogoče ima to kaj zveze z ankom,« je zamišljeno rekla Kaja. »Natančno vem, da smo se ga vsi hkrati dotaknili, potem se je zabliskalo, zasmrdelo tako kot na Rožniku, ank pa je zažarel.« »Skoraj sem bruhnil,« se je spominjal Aljaž. »Zajel nas je nekakšen vrtinec.« »Verjetno imata prav. Ank je mogoče časovni stroj, ki nas je vrnil globoko v preteklost.« Stric je pogledal predmet v svoji roki. »Kaj pa, če se ga vsi spet dotaknemo? Mogoče pa nas bo odnesel nazaj?« je prišlo na misel Kaji. Aljaž se je raznežil: »A ni moja sestra pametna! Poskusimo!« Vsi trije so prijeli za ank, hipec se ni zgodilo nič, vsem pa se je zazdelo, da je mimo hušknila temna senca. Nato pa se je zabliskalo! Ank je zažarel. Slabost, kislo-grenki okus in žvižganje po ušesih, vse se je ponovilo. Ko se je vrtinec razkadil, je trdno miže Nejc rekel: »Aljaž, si že odprl oči?« »Ne, daj ti prvi!« »Prehudo bo, če nismo doma,« je zastokal Nejc. Vendar celo večnost niso mogli mižati. »Tri, štiri!« je poveljeval stric. »Oh, ne,« so zajavkali vsi štirje.



Dolgi prsti

Znašli so se pred mestnimi vrati, okrašenimi z biki in zmaji. Vodila so v veličastno mesto, ki je stalo na plodni ravnici. Nad stavbami so se dvigali prekrasni viseči vrtovi, polni zelenja, krona vsega pa je bil piramidi podoben tempelj. Nenavadno oblečeni ljudje so ponujali blago na trgu, trgovci so vozili tovor na preprostih vozičkih, lončarji so na lončarskih kolesih oblikovali glinaste posode. »Kje smo?« Prijatelji so vstopili in se zvedavo ozirali okoli. »Porkaflek!« je spet zaklel Vojc. »Vrata boginje Ištar, viseči vrtovi, zigurat... Od Lascauxa smo preskočili nekaj deset tisoč let, vendar smo še vedno tisočletja v preteklosti. Smo namreč v Babilonu, v Mezopotamiji, kar pomeni 'dežela med rekama'.« »To je na Bližnjem vzhodu, ne?« je spet pokazal svoje znanje Aljaž.

»Si pa frajer, Ali. Mene pa zdajle bolj zanima, kako bomo prišli v naš čas,« je zagodrnjal Nejc. Kaja je takoj odgovorila: »Tako kot prej. Primimo se anka in bo šlo. Morda bomo morali še nekajkrat skočiti, pa nič za to.« Vojc je kljub temu, da bi rad na lastne oči videl sumerski Babilon, potegnil izza pasu križ. Prijatelji so se ga dotaknili, zamižali in... nič! Presenečeno so se spogledali. Spet so položili roke na ank... spet nič! Ne deluje več! »A bomo zdaj celo življenje ostali tu?« je javsknil Nejc. Stric je pozorno gledal v uporni križ. »Ne razumem,« je mrmral. »Kaj je bilo drugače kot prej?« Še so poskušali, vendar zaman. Nazadnje je Nejc rekel: »Lačen sem! Gremo malo naokrog, da dobimo kaj za pod zob!« Odpravili so se po mestu.

»Poglej tole glinasto ploščico!« je zaklicala Kaja. »Kot da bi po njej tacale kakšne ptice!« Vojc se je znašel na svojem področju: »To je sumerska pisava. Imenuje se klinopis. Sumerci so izumili dve veliki stvari: kolo in pisavo.« »Zakaj pa je take oblike? Ničesar ne znam prebrati!« je zasitnaril Nejc. »Najprej so Sumerci uporabljali za poimenovanje predmetov risbe predmetov, skozi stoletja pa so se te podobe spremenile, abstrahirale v take znake, ki jih lahko prebere le tisti, ki pisavo pozna. Odtiskovali so jih v mehko glino s trikotno paličko - trstiko. Ploščice so potem žgali, da so se ohranile.« Kajo je zanimalo: »Zakaj pa ravno iz gline? Zakaj ne na papir, kot je običajno?« »V tej deželi ni ne kamna ne dreves, gline pa je na pretek. Nekaj podobnega papirju so izumili šele Egipčani. No, na drugem koncu sveta pa Kitajci,« je pojasnil stric. »Zdi se mi, da tukaj piše Darivus. Darij, to je ime nekaterih njihovih kraljev.« »Ampak tole pa je podobno tistemu, kar piše na naši risbi!« je vzkliknil Aljaž. Pobrskal je po levem žepu in izvlekel svitek. Primerjali so črke. »Ja, bo držalo. To pomeni, da smo razvozlali že eno črko. D - A - R. R.« »Juhu, še dobro, da stric pozna klinopis,« se je razveselila Kaja. »In da sem jaz opazil podobnost!« se je pohvalil Aljaž ter nadaljeval: »Ampak zakaj pa so sploh začeli pisati? Nek razlog so gotovo imeli!« Stric se je namuznil: »Ha! Pomislite, pisavo so izumili zato, da so si lahko trgovci zapisovali, kaj vse so prodali! Računovodstva ne moremo voditi ustno. Zaradi tega preprostega razloga je nastala pisava. Seveda pa so postopoma lahko zapisovali vse. Številke, račune, zakone, celo pesnitve, denimo slavni Ep o Gilgamešu. S klinopisom so pisali 12 jezikov.« »Kakšno veliko knjižnico so morali imeti, da so lahko spravili vse te 'knjige' na ploščicah!« je zaklical Nejc.»Jaz že ne bi preveč hodil v knjižnico. Saj bi dobil še kilo, če bi si sposodil recimo Pod svobodnim soncem!« Nato je zaplesal pred stojnico in mimogrede izmaknil sočen sadež. »Tako sem žejen,« je bleknil in ga nesel k ustom. Vojc pa je že planil k njemu: »Stoj! Saj nimamo denarja, da bi plačali! Daj nazaj!« Vendar je bilo že prepozno. Velik možak s skodranimi lasmi se je grozeče približal. Iz njega se je vsul plaz besed, nato je pomigal še sosedoma, ki sta mrko opazovala dogajanje. »Porkaflek, zdaj smo pa v zosu! Bežimo!« je zakričal Vojc in zgrabil otroke za roke. Dirjali so na vso moč vsevprek po prašnem vročem mestu, razjarjeni možakarji pa za njimi. Stričeva svetla srajca je postajala sumljive barve. Končno jim je uspelo potuhniti se v neko stransko uličico. Pocenili so za nizek zid, zasledovalci pa so k sreči tekli mimo. »Uf, tole pa ni bilo preveč pametno,« je zahropla Kaja, ki ji je tek vzel vso sapo. »Skoraj bi nas dobili. In potem?« »Potem pa ne bi nikoli več videli našega časa!« je zarobantil Aljaž. »Kaj ti je padlo v betico, cepec!« »Saj ga tako ali tako ne bomo,« je zastokal Nejc. Nenadoma so spet zaslišali vpitje. Zasledovalci so se vračali! Za hip se jim je zazdelo, da je mimo hušknila temna senca... Vojc je izza pasu potegnil križ in rekel: »Hitro, poskusimo še enkrat. Morda nam bo tokrat uspelo!« Prijatelji so zagrabili ank...zaprli oči...in zviiink, žboooonk! Vrtinec jih je posrkal vase, jih neusmiljeno premetaval in se končno naveličal. Da bi jih vsaj odnesel domov!


So mumije zares mrtve?

Najprej so si mencali oči, jih na stežaj odpirali, pa nič. Popolna tema. »Pa ne spet!« je zajamrala Kaja. »Počakajte pri miru,« je votlo spregovoril stric. »Pritipal se bom do kakšnega stikala.« Aljaž se je posmehnil. »Če so sploh že izumili elektriko!« »Aha, nekaj sem našel. Kot nekakšna bakla. Samo še vžigalnik izbrskam... Primi!« V stričevih žepih je bilo vedno najti kup potrebnih in nepotrebnih reči. Vsi so se strinjali, da je bila ta ena izmed potrebnih, kajti kmalu je v Kajini roki zasijala brljava svetloba in razkrila turoben kraj, kjer so se znašli po tem skoku skozi čas. "Vedno slabše!" ni bilo všeč Aljažu. »A smo v kakšni grobnici?« »Bojim se, da res. Pojdimo po hodniku, da se prepričam, da je to res to,« je bil skrivnosten Vojc. »Kaj?!« so vzkliknili otroci, ker jim zven stričevega glasu ni bil niti malo všeč. Smrdelo je po trohnobi, prahu in še nečem, nedoločljivo znanem. Kot da bi... »Jej, res, plankton! Na žalost smo v egipčanski piramidi,« je rekel Vojc, ki je bil prvi prišel do kraja, kjer se je hodnik razširil v večjo dvorano. »Tamle pa nekdo leži!« je zakričal Nejc, čigar živci so bili že zelo napeti.

V skrivnostnem prostoru je Nejčev krik deloval na prijatelje kot električni šok. Stric jih je komaj pomiril: »To je sarkofag, grobnica egiptovskega kralja, faraona. Saj je že davno mrtev, ne vznemirjajte se. Iz njegovega telesa so strokovnjaki za balzamiranje pobrali notranje organe in jih vložili v natron, posebno sol, ki je izločila vso vodo iz telesa. Nato so jih shranili v posode, ki jih vidite tu ob vznožju sarkofaga. Telo so preparirali z natronom in palmovim oljem ter povili s platnenimi trakovi, da ne more zgniti. Ves postopek je trajal 70 dni. Zatem so mumijo položili v poslikano krsto.« »Bljek!« se je dvignilo Kaji. Nato so se ji oči navadile na pičlo svetlobo in zagledala je neverjetno lepe podobe, ki so bile vklesane v steno. Predstavljale so najrazličnejše ptiče, očesa, valove, sonca, hroščke, ribe in podobno. »To je egipčanska pisava, hieroglifi, v prevodu sveti vrez,« je razlagal Vojc. »In tu je Knjiga mrtvih. Ko so pokopali preminulega faraona, so mu dali na pot poleg hrane, pijače in zakladov tudi knjigo, da se bo znal obnašati v kraljestvu mrtvih. Napisana je na papirus.« Aljaža je začelo zanimati: »Na kaj? Si rekel papir?« »Papirus. Papirus je vrsta šaša, ki raste v močvirjih ob izlivu reke Nil. Njegova vlaknata stebla so narezali na trakove ter jih pravokotno enega na drugega polagali v mrežo. Sloje so zlepili, stisnili in zbrusili. Na liste so pisali z gostim črnilom in ošiljeno trsteno paličico. Papirus je prednik današnjega papirja.« »Pa so vsi znali pisati?« je vprašala Kaja. »Kje pa! Znanje pisave je bilo prednost, prinašalo je moč in oblast. Pisarji so imeli oblast skoraj kot faraon, njihov vladar.« »Potem pa se moram hitro naučiti te umetnosti,« se je ogrel tudi Nejc. Stric se je podrgni po nosu: »Ta bi bila pa težka. Njihova pisava je štela okrog sedemsto znakov!« »O-o,« je rekel deček in minila ga je želja po znanju hieroglifov. Vojc ga je potolažil: »Egipčani so za praktične stvari razvili še dve preprostejši pisavi - hieratično in demotično.«

Nejc je nenadoma vzkliknil: »Poglejte! Tale znak na steni je pa čisto tak kot tisti naš, ki nas meče naokrog!« Ostali trije so se nerazumevajoče zabolščali v steno. Prva se je znašla Kaja: »Aja, ank misliš!« In res. Na steni je bil vklesan ank, pod njim pa dve podobi.

»Aha! Glede na to, da Egipčani niso imeli znamenj za posamezne samoglasnike, to lahko pomeni le N in K. Navadno egipčanske podobe pomenijo zloge ali celo pojme in predmete; recimo risba noge pomeni nogo, pa tudi hoditi, plesati ipd. Vendar so Egipčani brali od leve proti desni in odzgoraj navzdol, to se pravi, voda je N.« Vojc se je zasmejal in vzel Aljažu iz rok papir. »Pa še celo tri so v sporočilu! Zdi se mi, da sova pomeni črko M.«

Nejcu pa je bilo že vsega dovolj. »Veste kaj, bolje bi bilo, da bi se skopali nekam ven,« je zanergal. »Duši me od tega postanega zraka.« »Nad nami je nekaj milijonov ton kamenja. Verjetno smo v eni izmed treh piramid, ki so jih postavili pri Gizi, kajti tale mrtvec je moral biti ugleden faraon,« je pripomnil Vojc. »In glavo stavim, da smo še vedno veliko pred našim časom!« Pomaknil se je okrog sarkofaga in ga z velikim zanimanjem pregledoval. Otrokom pa ni bilo veliko do raziskovanja. Bilo je zadušljivo, zdelo se je, da jim bakla v Kajini roki krade zrak. Mogoče pa se jim ni samo zdelo...

Tedaj se je izza sarkofaga dvignilo nekaj belega. Prenapeti živci so končno popustili. »Mumija, bežimo! Mumija je oživela!« so zarjoveli in jo na vrat na nos pobrisali po dolgem hodniku navzgor. Nejc in Aljaž sta tekla v temo, Kaja jima je sledila z baklo, ki je ne bi za nič na svetu spustila iz rok, mumija za njimi pa je nerazumljivo golčala in krilila z rokami. Hodnik se je nenadoma končal s kamnito steno in to je moral Nejc, ki je prednjačil, ugotoviti lastnoročno. Oziroma lastnonosno, če smo natančni. »Au, moj nos!« je zatulil, ostala dva pa sta se nagrmadila nanj. Konec poti, mumija jih bo zgrabila! Brez daha so se obrnili, da bi vsaj dostojno umrli - s pogledom iz oči v oči z nevarnostjo. Hipoma se je mumija prelevila v povsem nenevarnega in zadihanega strica Vojca, ki je v svoji svetli srajci mahal z rokama in hreščal: »Ja, pa kaj vam je, križana turška flanela! Kam bežite!« Aljaž se je oddahnil: »Saj to je vendar stric Vojko!« »Kaj si pa mislil, da sem? Od mrtvih vstali faraon, ha?«

Otroci so modro molčali. Kako so mogli zamenjati strica za mumijo? Mumije so vendar že mrtve! Postalo jih je sram nespametnega strahu. Nejc je važno rekel: »Malo smo se rekreirali. Pa zdaj? Bomo podirali te ogromne kamne, s katerimi je zadelan vhod?« »To ne bo šlo,« je odkimal Vojc. »Pa tudi če bi lahko prišli skozi, smo nekaj sto metrov nad zemljo. Egipčani so kamnite bloke piramide obložili z zglajenimi ploščami. Razen če bi se po zadnjici podrsali dol!« »Raje ne,« je zamrmral Nejc. Stric pa je navdušeno razlagal naprej: »In če bi zdajle lahko pogledali v nebo, bi tale rov kazal naravnost proti Severnici ali pa mogoče Siriusu, po njihovo Sotusu, Pasji zvezdi, ki so jo izredno spoštovali. Kajti ko se je pokazala nad obzorjem, so se v Egiptu začele poplave Nila. Naplavine Nila pa so omogočale plodno zemljo.« »Joj, stric, nehaj,« je bilo dovolj celo vedoželjnemu Aljažu. »Saj je zanimivo, ampak ta zatohli prostor nekako ni primeren... Poskusimo spet z ankom!« Poslušno so stegnili roke in molili, da bi delovalo. In je. Zbiink, zviiiz, blink, vrtinec jih je posrkal, ožel in odložil.


Čing čang

»Kot v centrifugi,« je zastokal Aljaž, ko so končno prišli k sebi. Kaja se je strinjala: »Ja, tole je pa res hudo. Že trikrat v nekaj urah.« »Nekaj urah?« je zamrmral Vojc. »Urah? Ja, seveda, urah! Bravo, Kajči!« Stric je zaplesal indijanski ples veselja okrog deklice. Otroci so ga začudeno gledali. No, zdaj se mu je pa zares zmešalo. Mogoče prepogosti časovni skoki usodno vplivajo na možgane po petdesetem!?!

Aljaž ga je skušal ustaviti: »Stric, je kaj narobe?« »Nasprotno, črvički! Vse je v redu! Posvetilo se mi je, zakaj ank včasih ne dela!« »Ja??« so zapeli vsi trije v en glas. »Verjetno potrebuje za svoje delovanje kar precej energije. In prej kot v dveh urah se ne napolni. In ne deluje. Razumete?« Stric je objel Kajo in ji pritisnil poljub na lase. »To pomeni, da se v razmaku dveh ur lahko pomikamo proti našemu času. Kaže, da je bila najbolj oddaljena točka kamena doba, potem pa gremo vedno bližje. Kje in kdaj smo pa zdaj?«

»Še dobro, da nas ni poslal med dinozavre,« se je oddahnil Nejc in se previdno ozrl naokoli. Posnemali so ga. »Uff!« Nad njimi se je vzdigovalo nekakšno obzidje, ki se je desno in levo vilo v neskončnost. Aljaž je vzkliknil: »Je to... eee... kitajski zid?« »Hja. To je verjetno njegov prednik. Zdi se mi, da smo še predaleč v preteklosti. Veliki zid so zgradili v letih 214 do 204 pr. n. št. Takrat bo skupna dolžina znašala približno 4800 kilometrov. Rabili bi kakšne štiri mesece, da bi ga prehodili od začetka do konca.« Vojc je kar iz rokava stresal take podatke. Potem pa je vse presenetil preprosti Nejc, ko je dejal: »A veste, da je to edino delo človeških rok, ki se vidi z Lune?« »O, ti brihta!« se je zasmejala Kaja. »Od kod pa to veš?« »Na teve sem videl,« je bilo nerodno Nejcu, kajti Kaja ga je tako občudujoče gledala. Takoj jutri bo šel in prebral veliko knjig, da ji bo pokazal, koliko zna. Če bodo jutri že doma...

»Zdaj pa se spravimo nekam in počakajmo dve uri, da se bo naše prevozno sredstvo spet napolnilo« je rekel Vojc. »Upajmo, da se nam tu ne more zgoditi nič groznega.«

Zagledali so majhno pagodo, pred njo pa čudovit vrt z umetelnimi mostički preko potoka. »Umiram od žeje. Ne zdržim več! Poprosit grem koga za kozarec vode!« je zatrdil Nejc in se odločno napotil proti hiški. Prijateljem ni preostalo drugega, kot da so mu sledili. Previdno so vstopili. Na tleh je sedel mož z dolgimi brki in s čopičem, ki ga je pomakal v gost črn tuš, risal po papirju čudovite vijuge in zavoje. Tako je bil zatopljen v svoje delo, da jih sploh ni opazil. Kaja je zašepetala: »Kaj pa dela? Riše?« »Piše!« je odšepetal Vojc. »To so kitajske pismenke. Razvile so se iz slikic ravno tako kot hieroglifi. Kitajci pravijo, da so črke svete. Pismenka navadno predstavlja besedo ali zlog. Kitajščina jih pozna okrog 50.000, zato se je te pisave zelo težko naučiti. Včasih so bili pisarji zelo spoštovani dostojanstveniki. In zanimivo, da se pisava do naših dni ni skoraj nič spremenila.« »Zakaj pa piše od zgoraj navzdol v stolpcih?« se je čudila Kaja. »Ker so Kitajci na začetku pisali na bambusove palice. Nato pa so okrog leta 100 iznašli papir. Rokopisi so bili v obliki svitkov, da so jih lahko nosili na hrbtu.« »Ti pa res vse veš!« je bila zadovoljna Kaja. »A ne, Ali?« Brat pa je bil razvil sporočilo 'ugrabiteljev' in napeto opazoval starca. Povsem je pozabil na tišino. Vzkliknil je: »Primerjajmo!« Mož se je zdrznil in prestrašeno planil pokonci. Kaj bo sedaj? Prvi se je znašel Nejc, se široko nasmehnil, stopil korak naprej in se Kitajcu priklonil. »Le kje je to videl? Na teve, v kung fu filmih?« je pomislila Kaja. Vendar je priklon učinkoval. Starec se je pomiril in se priklonil nazaj. Zdaj je Nejc naredil gib, kot da pije. Starec je takoj pokimal in dvakrat zaploskal. Pritekel je služabnik, možakar mu je v hitrem jeziku nekaj naročil in ni minila niti minuta, ko se je pojavil s pladnjem prelepih skodelic. Nejc se je spet priklonil in rekel: »Čing čong, gospod!« Vojc je pripomnil: »Nisem vedel, da znaš kitajsko, če si zelo žejen!« Prijatelji so planili v smeh.

Izpili so okusen čaj, nato pa je Aljaž pokazal papir in primerjal črke. Na žalost nobena ni bila prava. Stric je iz žepa prikrmaril kemični svinčnik in ga podal Aljažu. Ta je pod skrivnostnim napisom zapisal vse črke, ki so jih dozdaj ugotovili: R, trije N-ji in M. Natančno so si vse skupaj ogledali, nato pa je rekel Vojc: »Zadnja beseda ne more biti drugega kot ANK. Prva črka je grška alfa, A, nato je egipčanska voda, N, torej je lahko tretja le K.« »Drži!« so bili zadovoljni otroci. Kitajec pa je le stal in debelo gledal kemični svinčnik v fantovi roki. »Izvoli v zameno za čaj,« se je nasmejal Aljaž in mu ponudil pisalo. Kitajec se je vljudno priklonil, nato pa ga je razburjeno prislonil na svoj papir, pritisnil in presenečeno odskočil, ko je kemični pustil sled za seboj. Spet in spet je poizkušal in spet in spet je bil navdušen. V hiši se je za hip stemnilo, kot da bi čez sonce šel oblak. »Hej, dve uri sta že davno mimo,« se je spomnil Aljaž, prijatelji so prijeli za ank, hop, zviiiz in žbrnnnk, vrtinec je opravil svoje.


Biki in kače

Nejc se ni mogel nehati smejati, čeprav mu je bilo slabo. »Kako je moral pogledati Kitajec, ko smo kar tako izginili! Saj je bil že kemični zanj čudo. He, he!« »Nisem prepričan, da smo naredili pravilno,« je zamišljeno rekel stric. »Stvar iz prihodnosti nima kaj iskati v preteklosti!« »Ah,« je odmahnil Nejc, »raje poglejmo, kje in kdaj smo tokrat!«

Še preden so se znašli, jih je obkolila množica pisano oblečenih ljudi. Moški so imeli na glavah kape s peresi in nekakšne predpasnike, ženske pa kratke životce z globokimi izrezi in dolga krila. Radovedno so si ogledovali naše junake in se očitno čudili njihovi noši. »Videti so prijazni. Mogoče pa se tu pokaže prilika, da dobimo kaj za v želodec. Meni že pošteno kruli,« je rekel Aljaž. »Nejc, ti znaš vse jezike, če si lačen. Skušaj se sporazumeti!«

Nejc je pokazal na usta ter naredil kretnjo, kot da je. Nato se je pogladil po trebuhu. Takoj je iz množice stopil mlad fant, se nasmehnil in prijateljsko prijel Nejca za roko. Povedel ga je proti zgradbi, ki so jo prijatelji šele zdaj ugledali pred seboj. »To je pa kakor iz pravljice!« je zašepetala Kaja. Ogromna palača je stala na rdeče pobarvanih stebrih. Številne galerije so se vile okrog notranjega dvorišča. Prijatelji so odprtih ust vstopili v palačo za svojimi gostitelji. Hodili so skozi živobarvne okrašene prostore in občudovali bogate slikarije, na katerih so bile morske živali, rastlinski motivi in divji biki, ki so jih jezdili in preskakovali mladi ljudje, moški in ženske. Mehka sredozemska svetloba, ki je padala skozi stropne odprtine, je dajala vsemu poseben pečat. Povsod so bili razstavljeni čudovito obdelani predmeti iz slonovine in žlahtnih kamnov. Sobe so imele prezračevalne sisteme, videli pa so celo dvigala. Tako dovršeno opremljenih prostorov pa še ne!

»Poglejte, tale pa drži v rokah kači!« je s prstom pokazal Nejc na kipec mlade ženske. Vojc se je zdrznil: »Kačja boginja! Kača, prispodoba rodovitnosti. Palača na rdečih stebrih, noša, sveta dvojna sekira... na Kreti smo! In to na višku minojske kulture.«

Prispeli so v bogato okrašen prostor, kjer so jih gostitelji posadili za mizo. Pred njih so kmalu postavili celo goro jedi, ki so jih naši prijatelji prvič videli. »Mislim, da je to morska hrana,« je rekel Aljaž. Kaja je zamrmrala: »Tako sem lačna, da mi je popolnoma vseeno, kaj jem!« Z velikim tekom so se spravili nad hrano, Minojci pa so jih z veseljem opazovali.

Čez nekaj časa si je Vojc obrisal usta in vprašal: »Knosos?« »Knosos,« je prikimala črnolasa mladenka, ki je sedela poleg njih. »Ha, vedel sem!« je vzkliknil stric. »Smo v enem najbogatejših mest na Kreti.«

»A ni bil na Kreti tudi tisti blodnjak, kjer je bila zaprta tudi neka pošast?« je vprašal Aljaž, ki se je spominjal stričevih pripovedovanj.

»Misliš labirint? Ja, to je stara legenda. Kralj Minos naj bi najel Dedala, slavnega gradbenika, da bi naredil prebivališče za Minotavra, pol bika pol človeka. Dedal si je zamislil zapleten blodnjak, kamor so zaprli spačka. Leto za letom je Minos terjal od Aten, ki so jih Krečani zavzeli, kot davek dvanajst mladeničev in dvanajst deklet. Te so poslali na Kreto, kjer jih je Minotaver raztrgal in požrl.«

»Kako kruto,« je s polnimi usti pripomnila Kaja. Vsi so napeto poslušali. Krečani so, čeprav niso razumeli slovenščine, na znana imena kot Minotaver in Dedal pomenljivo prikimavali. Aljaž ni strpel: «Nadaljuj, stric!«

»Naposled se je skupini žrtvovancev pridružil atenski knez Tezej. Na Kreti je srečal Ariadno, Minosovo hčer, ki se je vanj zaljubila. Podarila mu je klobčič preje, ki jo je junak privezal na vhodna vrata labirinta, nato pa odvijal, kolikor globlje v blodnjak je prodiral. Nazadnje je našel Minotavra in ga ubil, s pomočjo vrvice pa našel izhod.«

»Sem vedela, da je morala punca rešiti situacijo,« se je namuznila Kaja, vsem pa je bila zgodba silno všeč.

»Na Kreti so bile ženske povsem enakopravne z moškimi,« je dodal stric. »To se kaže tudi v legendi.«

Zdaj so dobili na mizo še poobedek. Nejc je zavzdihnil: »Tako dobro pa že dolgo nisem jedel!« Gostitelji so jih dobrodušno opazovali in jim stregli na migljaj. »Kako da so tako prijazni?« je vprašal Aljaž strica, se zvrnil na blazine in ni mogel pojesti niti grižljaja več.

»Nihče jih ne ogroža. Minojci, kot pravimo tudi Krečanom, so si podredili ves znani svet. Njihove čudovito izdelane predmete in denar, uteži iz masivnega zlata v obliki volovske glave, so našli celo v Angliji. Do tja so priplule njihove ladje.«

»Zares je prelepo. Kot v pravljici!« je sito dejala Kaja in se zazrla skozi okno na rodovitno pokrajino, ki so jo s temnejšimi odtenki zelene barvale oljke, s svetlejšimi pa nasadi trte.

»Krečani so iznašli tudi pisavo. In to celo tri vrste pisave. Najstarejša je bila podobna egipčanskim hieroglifom - risbe navadnih stvari in živali. Iz teh prastarih slikic sta izšli dve drugi pisavi: pravimo jima linearna A in linearna B. Zgodovinarji so se dolgo časa mučili z njima.«

»Saj res! Kako pa znanstveniki lahko sploh raztolmačijo pisavo?« se je začudil Aljaž.

Stric si je namestil roko pod glavo, Minojci okrog njega pa so ga pozorno gledali, kot da pričakujejo vsako njegovo besedo. »Včasih presega to najbolj napeto kriminalko. Egipčanske hieroglife so razvozlali samo zaradi kamna iz Rosette.« »Kakšnega kamna?« je zdaj začelo zanimati še Kajo. Nejc se naslonil nazaj in prisluhnil na eno uho. »Na kamnu, ki so ga našli pri mestu Rosetta, je napisano enako besedilo - hvalnica vladarju - v treh različnih pisavah: v hieroglifih, v demotični pisavi - to je pisava, ki so jo uporabljali Egipčani za vsakdanje potrebe, ker so bili hieroglifi preveč zapleteni - in v grščini. Francoz Champollion je poznal grščino in je lahko ugotovil, kaj pomenijo posamezni hieroglifi.«

»Uh! Ta Champollion je bil pa frajer,« je vzkliknil Aljaž. »So tudi kretsko pisavo razvozlali?«

»Le linearno B. To je šele pred pol stoletja raztolmačil Anglež Ventris. Linearna A pa ostaja skrivnost še danes. Prav tako disk iz Faistosa. To je okrogla plošča iz gline, na kateri so s pečatniki vtisnjena različna znamenja, za katera se nam še sanja ne, kaj pomenijo.« Stric je s pogledom zaobjel vso lepoto okrog sebe.

»Linearna B pisava je verjetno predhodnica stare grške pisave. Uporabljali so jo v obdobju, ko je vulkanski izbruh popolnoma razdejal kretsko civilizacijo.« Otroci so iz dremeža vsi hkrati skočili pokonci. Minojci so jih prestrašeno pogledali. »Kaj se je zgodilo? Vulkanski izbruh?« je vsa bleda vprašala Kaja.

»Aha,« je žalostno rekel Vojc. »Na bližnjem otoku Santorinu, takratni Theri, je silovito izbruhnil vulkan. Kar ni potopil ogromen popotresni morski val, sta zasula pepel in kamenje. Rodovitni otok je postal puščava. Kasneje se je podobno zgodilo mestoma Herkulaneumu in Pompejem v Italiji, ko ju je zasul izbruh ognjenika Vezuva.«

Kaji so se zasolzile oči. Vsa ta lepota naj bi izginila pod pepelom ognjenika? To je krivično! Kako je vse minljivo...

»Le kako bi jih lahko posvarili,« ni mogla strpeti njena dobra dušica. Pa je že hkrati vedela odgovor...

Nenadoma niso mogli več mirno sedeti med temi dobrimi in omikanimi ljudmi, ki jim je bila pisana tako strašna prihodnost. Sklonjene glave so objeli gostitelje, ki se kar niso mogli načuditi, kaj jih je pičilo. Kaja je komaj zmogla nasmešek, preden so zakoračili iz palače. Še dvig roke in skrili so se za sosednjo hišo. »Zdaj pa hitro,« je šepnil Vojc in privlekel izza pasu ank. Sonce je nenadoma potemnelo. Prijatelji so zgrabili za križ in vrtinec jih je posrkal v svoje naročje.


Črepinjska sodba

Vsi motovilasti so se znašli v okroglem amtiteatru na prostem, ki se je terasasto dvigoval kot lijak in bil vklesan v hrib. Sesedli so se na kamnite stole. Spodaj pod njimi so ljudje v haljah s pisanimi maskami na obrazih hodili sem in tja in mahali z rokami. Obute so imeli čevlje z zelo debelimi podplati. »A smo v gledališču?« je vprašal Nejc. Stric je prikimal.

Visoko gori nad mestom se je bočil snežno bel tempelj iz marmorja, podprt z mogočnimi stebri. Na njih je počivala trikotna streha. »Partenon na Akropoli, svetišče boginje Atene,« je hitro ugotovil Vojc. »Znašli smo se v stari Grčiji, v Atenah. Še malo, pa bomo na začetku našega štetja. Potem pa ni več daleč do našega časa.« 

»Kaj pa igrajo?« je vprašal Aljaž. »Pojma nimam, bi pa dal dušo, da bi izvedel. Na lastne oči videti tole!!!« Stric je globoko vzdihnil in si z rokami zaslonil oči. Jarka svetloba se je odbijala od zglajenih belih površin in jih slepila.

»Verjetno je kakšna tragedija, žaloigra. Grki so imeli izredno razvito kulturo. Pisali so tragedije, komedije, ljubezenske pesmi in epe. Verjetno ste že slišali za njihovega slavnega pesnika, ki je bil bojda slep.«

»Je bil to Ho-Ho...« je poskušal Aljaž, ki je veliko dal na svojo izobrazbo, čeprav je bil šele v sedmem razredu.

»Aha, Homer,« je pokimal stric. »Pravijo, da je napisal znamenita epa lliado in Odisejo.«

Nejc se ni dal ugnati: »To pa tudi jaz vem. Sem videl na teve. Odisej se je vračal s trojanske vojne domov, kjer so premagali Trojance ravno zaradi Odisejevega izuma, trojanskega konja, kamor so se skrili grški vojaki, potem pa je hodil deset let domov.«

»Kdo, konj?« ni nič razumel Aljaž, čeprav je obe zgodbi že slišal.

»Ma ne, Odisej. Pa vse je po poti razsul. Vse sovražnike pa Scilo in Karibdo in tisto, ki je spremenila njegove prijatelje v prasce, potem pa Kiklopa, ker ga je ujel in hotel požreti pa ga je oslepil...« Vstal je in pospremil svoje besede s kretnjami. »Potem je pa en trapast bog zamočil situacijo in...«

Aljaž je dregnil Nejca v rebra. »Počasi! Pazi, da ne boš koga zares mahnil. Saj razumemo. Vemo, da si načitan. Po teve, ne??«

Nejc je bil besen. Aljaž se mu je smejal! Ne, krohotal! Dobro, ne bere ravno toliko kot Kaja in Aljaž, pa kaj.

A mogoče ne ve dosti?? Zakaj se Kaja tako nasmiha? Stisnil je pesti. Spet se je zaklel, da bo do onemoglosti bral. Bosta že videla, ko bo podatke stresal z rokava! Zijala bosta kot dve teleti!!

Doli v amfiteatru je recitiral zbor. Čeprav so sedeli zelo visoko, so čisto razločno slišali, čeprav niso nič razumeli.

»Tale akustika, zvočnost, je fantastična,« je vzdihnil Vojc. »Kljub ogromnosti amfiteatra se vsepovsod sliši vsaka beseda. Posebno če igralci stopijo na tistole kamnito ploščo na sredini. Danes pa gradimo ogromne dvorane, v katerih si še z mikrofoni ne moremo pomagati. Grki so bili res mojstri.«

Tudi Aljažu je bilo všeč, Nejc pa je kujavo gledal predse. Še vedno je bil užaljen.

Vojc je sanjavo nadaljeval: »Grki so začetniki filozofije. Imeli so mislece kot je bil Sokrat, Platon, Aristotel, začetnike matematike, fizike kot Pitagora, Arhimed, če naštejem samo nekatere. Kultura je dosegla višek in iz nje so črpali poznejši rodovi še stoletja. To je bil zlat čas! Naša kultura dolguje grški prav vse!« Zleknil se je na sedišču, kar na neudobnem kamnitem stolu ni bilo prav lahko. Vendar strica ni motilo. Njegov duh je plaval visoko nad pritlehnimi telesnimi potrebami.

Vzklikanje je dalo vedeti, da je konec gledališke igre. Občinstvo se je začelo razhajati in tudi naši prijatelji so se napotili za reko ljudi, ki je tekla proti glavnemu trgu. »Zakaj me vsi tako čudno gledajo?« je vznemirjeno vprašala Kaja. Vojc se je popraskal za ušesom: »Veš, v stari Grčiji ženske niso smele v gledališče.« »To je pa krivica!« je vzkliknila Kaja.

»Verjetno res. Čeprav je bila antična Grčija med prvimi demokratičnimi deželami, saj so lahko vsi meščani sodelovali pri oblikovanju zakonov. Vendar vsi niso bili svobodni meščani. Otroci, sužnji in ženske niso imeli volilne pravice.«

»Pa taka demokracija,« se je kujala Kaja.

Prišli so na glavni trg. »To je agora. Tu se zbirajo ljudje in razpravljajo o pomembnih političnih odločitvah. Poslušajo lahko tudi ženske in sužnji.«

»Če to ni super,« je posmehljivo rekla Kaja. »Vsaj poslušati smem.« Stric je pokazal na človeka, ki se je povzpel na govorniški oder. »Vidite tisti dve posodi, ki sta povezani med seboj? V zgornji je voda, ki curlja v spodnjo. Ko steče vsa voda iz zgornje posode v spodnjo, je govorniku potekel čas in mora nehati govoriti.«

»Ha, tako vodno uro bi morali uvesti tudi za naše politike, ki blazno dolgo nakladajo,« se je smejal Aljaž.

Na agori je postalo živahno. Množica se je razvnela. Videli so moža, ki je nekaj praskal na lončeno črepinjo. Pomaknili so se bliže. Stric je razložil: »Na koščke je mož napisal ime politika, s katerim se ne strinja. To se imenuje črepinjska sodba. Ker je bil papirus drag, so Grki pisali tudi na lončene črepinje, ostarkone, pa na povoščene tablice.« »Saj nekaj teh črk poznam!« se je začudil Nejc, ki se je naveličal biti užaljen. »A je ravno tak, pa K in M in E!«

»Imaš prav. Grška pisava je predhodnica rimske, iz nje pa se je razvila latinica, ki jo pišemo danes. Joj, da v živo vidim te stvari!« Vojc si je z zanimanjem ogledoval črepinje.

»Ne razumem, kako je lahko od tistih slikic, ki so pomenile nekaj čisto resničnega, prišlo do teh znamenj, ki ne pomenijo nič, če jih ne poznaš,« se je čudila Kaja.

Vojc je sedel pod enega izmed kipov, ki je krasil agoro, in začel:»To je dolga zgodba. Najprej so vsi narodi risali slikice, piktograme. Recimo bikova glava je pomenila govedo. Sčasoma je slika namesto samega predmeta začela predstavljati neko idejo o tem predmetu. Podoba noge je naprimer lahko pomenila nogo ali pa glagol iti. To stopnjo imenujemo ideografska ali pojmovna pisava. Nato so se pojavili znaki, ki so pomenili glasove zlogov. Ta pisava je bila zlogovna pisava. Egipčani so že poznali znake za soglasnike, kar spomni se znakov za N in K. Sestavili so neko vrsto abecede s svojimi 24 znaki za soglasnike. Niti zavedali se niso, kako pomemben je ta njihov izum.

Pred približno 3500 leti so prebivalci vzhodne obale Sredozemskega morja spoznali, da je precej lažje, če posamezen znak pomeni le en glas, ker potem lahko sestavljaš praktično vse besede. Feničani so njihovo abecedo izpopolnili in jo zanesli h Grkom, te pa so ji dodali znake za samoglasnike, ki jih v prejšnjih jezikih ni bilo. Grška abeceda se imenuje alfabet, ker sta prvi črki alta in beta. Od Grkov pa so jih preko Etruščanov prevzeli Rimljani, ki so uvedli tako zaporedje črk, kot ga poznamo danes - a, b, c - torej abeceda. Z abecedo pa se da zapisati prav vse: pojme, misli... To je povest o tem, kako je človek premagal lastno pozabljivost.«

»Kar v glavi se mi vrti,« je rekla Kaja. »Vendar je vse to tako fantastično!«

»Hej, kje imaš sporočilo?« je nenadoma vprašal Vojc Aljaža. Ta je pobrskal po žepu in prikrmaril ven zvitek. Stric je pokazal na papir: »Tistile znak v sredini bi bil lahko feničanski A. To pomeni, da imamo že kar nekaj črk!«

»In tele grablje so mogoče E! Malo že spominjajo na njih. Narobe obrnjene!« je ugotovil Aljaž.

»Prav verjetno, kajti zgodnja grška in etruščanska pisava sta se pisali in brali zrcalno, od desne proti levi. Zato je tale K v besedi ANK prav lahko etruščanski. Etruščani so bili pleme v antični Italiji, od katerih so Rimljani prevzeli nekatere elemente pisave. To še do zdaj ni natančno raziskano.«

»Točno, ank. Zdaj bo pa res že čas za ank,« je rekel Nejc, ki ga je spet zaskrbelo, kako bo prišel domov. »Prav zanima me, kam nas bo poslal tokrat.« Stegnili so roke, za hip se jim je zazdelo, da je med ljudmi hušknila temna senca. Zabliskalo se je in križ jih je ponesel naprej skozi čas. ponesel naprej skozi čas.


V amfiteatru

Hrup je bil neznosen. Naši prijatelji so se znašli v gosti množici. Okrog njih so se drenjali ljudje vseh ras, največ pa je bilo črnolasih, oblečenih v nekakšne halje.

Aljaža je nekdo grobo zgrabil za ramo in ga povlekel za sabo. Fant je nemočno zakrilil in se oprijel prijateljev. Vso skupino so obstopili močni stražarji v oklepih, oboroženi z meči in sulicami. Hočeš nočeš so morali z njimi. »Kam nas peljejo?« je s šibkim glasom vprašal Nejc. »To mi ni nič všeč!«

Kaja je gledala mogočne stavbe, mimo katerih so hodili. Mesto je bilo bogato, polno kipov, slavolokov, vodnjakov. »Kje pa sploh smo?«

»Zdi se mi, da v starem Rimu. Ank nas lepo po vrsti premika naprej.«

Vlekli so jih čez velikanski trg, forum, pa mimo mnogih spomenikov, na katerih so bili vklesani napisi. »To je rimska pisava,« je kljub mrkim vojščakom začel razlagati Vojc. »Rimljani so osnovali ogromno kraljestvo. Bili so visoko kultiviran narod. Poznali so centralno kurjavo, ogrevana javna kopališča, za katera so vodo napeljevali po akvaduktih z bližnjih gora, njihova mesta so bila opremljena s podzemeljsko kanalizacijo, gradili so imenitne ceste, ki so povezovale oddaljene dele njihovega imperija... Večino svoje kulture pa so pobrali od Grkov. Celo njihove bogove so si prisvojili, le da so jim zamenjali imena. Zevs je postal Jupiter, bog vojne Ares Mars, Afrodita, boginja ljubezni, Venera in podobno.«

»A imamo od tod imena za planete? Mislim Jupiter pa Venera in Mars, Merkur, Saturn?« je zvedavo vprašal Aljaž in za hip pozabil na njihovo ne preveč rožnato situacijo.

»Dobro si ugotovil. Po rimskih bogovih poimenujemo planete. Rimljani pa so prevzeli tudi grško pisavo. Klesali so jo v kamen, pisali na papirus in s posebno zašiljeno paličko, stilusom, vrezovali na voščene tablice, potem pa s topim delom pobrisali, kar so napisali. Tako so se v šoli učili.«

»Sigurno tudi Rimljani niso upoštevali žensk,« je mrko menila Kaja.

»No, prav veliko pravic niso imele. Več ali manj so skrbele za hišo in gospodinjstvo, tako kot v stari Grčiji. Tudi v šolo večinoma niso hodile, če pa so bile plemiškega rodu, pa samo nekaj let.«

»Saj to ni tako grozno,« se je oglasil Nejc. »Ne bi bilo slabo biti ženska v stari Grčiji ali Rimu.«

»Bizgec,« se je razburila Kaja, in povedala bi še marsikaj, če je ne bi vojščak grobo potisnil v mračen prostor, ki je bil globoko pod velikanskim Kolosejem, okroglo stavbo, ki je kraljevala nad Rimom.

Vojc je zamrmral: »Tole mi pa ni prav nič všeč. V Koloseju so se odvijale gladiatorske bitke.«

»Gladiatorji so bili tisti močni vojščaki, ki so se borili med sabo in z levi v zabavo Rimljanov?« je tesnobno vprašal Aljaž. »Aha,« je skopo odvrnil stric in pogledal na ročno uro, vendar je manjkalo še petnajst minut za skok z ankom. Velikanski vojak ga je zgrabil za roko, si ponesel njegovo uro k očem, se zarežal in mu namignil, naj si jo sname. Stric je ubogal, kaj pa je hotel - vojščaka je bilo za dve glavi več. Podal mu je uro. Orjak si jo je v hipu pripel na zapestje.

Še preden so otroci lahko protestirali, kajti to je bilo darilo stričevih univerzitetnih kolegov za upokojitev, so jih porinili s skupino razcapanih ljudi ven, na prosto. Zableščalo se jim je. Nemočno so se ozrli okrog sebe. Stali so na pesku sredi ogromne arene. Amfiteater! Visoko nad njimi so sedeli lepo opravljeni ljudje, ki so napeto zrli v njih. Kaj hudiča...

»Zdaj smo pa res v kišti,« je zamrmral Vojc in porinil otroke za svoj hrbet. Prestrašeno so se spogledali. Izza vrat v areno se je slišalo zlovešče rjovenje. Ostali ljudje, ki so bili z njimi na razbeljenem pesku, so se prav tako stisnili v skupine.

»Ka-kaj nameravajo z nami?« se je Aljažu tresel glas.

»Ne vem natanko. Vendar so sužnje navadno poslali v areno, da so se borili z vojščaki ali celo levi.«

»Le-levi?« je zajecljal Nejc. »Misliš prave leve?«

Kaji pa ni šlo v račun: »Pa zakaj bi to počeli? Saj je jasno, da proti levom brez orožja nimamo šans.«

»Prav zato. Rimljani so uživali, če so gledali krvave prizore.«

»In ti praviš, da so bili civilizirani! Briga me njihova centralna kurjava, pa kanalizacija, akvadukti in pisava, če so se tako obnašali z ljudmi. To zame ni civiliziran folk.« Užaljeno je prekrižala roke, vendar jih je v hipu spet razprla v grozi. V areno so namreč pridrveli štirje gromozanski levi!

»Stric! Naredi kaj!« so zavreščali otroci, ko je eden od levov začel krožiti okrog njih in grozeče renčati. Iz drugih skupin se je slišalo prestrašeno vpitje.

Vojc je bil obupan. »Kaj?! Manjka še najmanj pet minut do preskoka! Ank je preklemano natančen!« Lev se je začel oblizovati. Nenadoma se je odločil, da bo napadel. Zakopal je s prednjima nogama in se pognal proti nemočni skupini. Takrat pa je Nejc kot puščica šinil naprej, s telesom zaščitil prijatelje, iz žepa pa naglo vzel lasersko lučko in jo nameril levu v oči.

Mogočna žival se je sredi skoka zmedla, kajti usmerjena svetloba jo je ostro dregnila v zenico. S tacami si je pomela oči, to pa je bilo dovolj, da so prijatelji položili roke na ank. Pooblačilo se je. »Gremo,« je zahropel Vojc, kajti lev se je spet pripravljal na skok. Vendar je planil v prazno, kajti vrtinec je že opravil svoje.


Kakšen mir!

»Oh, Nejc,« je zašepetala Kaja in objela prijatelja. »Nikoli si nisem mislila, da si tako pogumen! Hvala ti!« Na usta mu je pritisnila vroč poljub.

Nejcu so se zašibila kolena. To bolj zmede kakor levi in vrtinci! Postal je pogumen kot Superman. »Zate vse, Kaja!« je zatrdil in se postavil pred dekličino obličje. Za takle njen pogled bi naredil vse ...

»Vidva, nehajta!« je zasikal Aljaž. »Se bomo potem šli romance, ko pridemo v naš čas. Za zdaj pa moramo biti presneto pazljivi. Skoraj smo postali plen lačnih levov.«

»Bah,« je užaljeno rekel Nejc.»Si pa res tečen!« Še vedno mu je bilo toplo pri srcu od Kajinega poljuba.

Veter je pometal suho listje preko kvadratnega tlakovanega dvorišča. Na nebu so se zbirali črni oblaki. Še preden so si ogledali okolico, se je na popotnike vsul dež. »Gremo noter,« so soglasno sklenili in odrinili težka lesena vrata v stavbo, ki je bila videti kot samostan. Nikjer nikogar. Po čudovitem obokanem hodniku so nadaljevali v prostran prostor, poln ljudi. »Tvegamo?« je vprašal Aljaž. »Tvegamo. Izgledajo miroljubni,« je odgovoril stric.

Pomešali so se med ljudi. Nihče se ni niti zmenil za njih, kajti vsi so bili skrajno zaposleni. Prijatelji so hodili od enega do drugega in se samo čudili. Kaj takega!

Moški v dolgih haljah so sedeli za privzdignjenimi pisalnimi mizicami. V kotu je mlada nuna narekovala kolegu iz debele knjige. Možak z vencem las okrog pleše je s čopičem nanašal tanke zlate lističe na umetelno izrisano začetno črko D. Svetloba je padala skozi visoko postavljena okna. Ozračje je bilo slovesno in nekako sveto.

»Zdaj mi je jasno!« je šepnil Vojc. »Smo v srednjeveškem samostanu, v skriptoriju, po naše v prepisovalnici. Knjige prepisujejo na roko in jih čudovito krasijo. Tale mojster na primer se imenuje iluminator. Krasi inicialke, prve črke v poglavju.« 

»Poglejte tega, ki tako na drobno riše!« Kaja je pokazala na sklonjenega moža. Pod njegovimi prsti je nastajala zlato-rdeče- modra umetnina, velika vsega nekaj centimetrov.

»Tole je miniaturist. Prve knjige so bile polne takih majhnih fantastičnih podob živali, ljudi, pokrajin, pa tudi rastlinskih motivov, ornamentov in podobno. In vse so delali na roko. Vsaka knjiga je bila original, neprecenljiv, enkraten primerek. Izdelovali so jo desetletja.«

»Kaj?? Danes pa vse napišemo na računalnik v nekaj mesecih. Saj ne morem verjeti! Tukaj pa cela vrsta ljudi, ki garajo kot nori!« je zašepetal Nejc in menihi so v njegovih očeh zrasli v neslutene višine. Saj res! Vajenci so zarisovali črtovje, na katerega so prepisovalci - kaligrati - s prisiljenimi gosjimi peresi, ki so jih vsake toliko pomakali v črnilnik, risali čudovito lepe črke. Iluminatorji so krasili inicialke, minaturisti so slikali, drugi so nato liste speli, obrezali in jih oblekli v ovitek - usnjene platnice, k čemer je sodilo še umetelno izdelano zapiralo. Vsaka taka knjiga - bolje rečeno prednica naših knjig, imenovali so jih tudi kodeks - je bila res biser!

»Na kaj pa pišejo? je to tudi papirus?« je potiho vprašala Kaja, kajti za nič na svetu ne bi zmotila zavzetih garačev.

»Ne, to je pergament. Legenda pravi, da so postopek, kako pisati na živalsko kožo, izumili v mestu Pergamu, od koder se je potem razširil v Evropo. Egipčanski faraon Ptolomej Filadelf je dal zgraditi velikansko knjižnico v Aleksandriji, ki je štela več kot pol milijona papirusnih zvitkov, na katerih je bilo zapisano vse znanje antike. Nato je slišal, da knjižnica v maloazijskem mestu Pergamu prekaša aleksandrijsko. Iz jeze je prepovedal vsakršen izvoz papirusa v Malo Azijo. Vendar se pergamski kralj ni dal. Njegovi strojarji so odkrili, da tudi živalska koža lahko služi potrebam književnosti.«

Aljažu ni bilo jasno: »Živalska koža? Na živalsko kožo se lahko piše?«

»Seveda jo moraš naprej ustrezno pripraviti: odstraniti dlake, namakati v apneni raztopini, očistiti, posušiti, razmastiti, ostrgati, zgladiti. Pergament so izdelovali iz ovčje ali kozje kože. Najboljši je bil velin. Izdelovali so ga iz kože zelo mladih ali mrtvorojenih telet. Bil je nesramno drag.«

»Ojoj. Danes se pa sploh ne vprašamo, od kod papir v zvezkih in beležnicah, ki jih tako brezskrbno trosimo,« je razmišljala Kaja. »Ti reveži pa so se tako trudili, da so lahko kaj ustvarili.« Vojc je prikimal: »Za eno samo veliko knjigo je bila potrebna koža celega tropa ovac.«

»V kakšnem jeziku pa pišejo? Prepoznam sicer nekaj črk, čeprav so zelo koničaste, besede pa nobene,« je rekel Nejc.

»Pisava je gotica, ena izmed pisav, ki so se uporabljale v srednjem veku, jezik pa latinščina. Ko so si Rimljani podjarmili Evropo, so prinesli s seboj tudi svoj jezik, latinščino, z jezikom pa tudi svojo pisavo. Srednji vek se je oprl na krščanstvo, dediča rimske civilizacije. Samostani so postali centri kulture, imeli so prepisovalnice, knjižnice. Nekateri vladarji, kot je bil Karel Veliki, so podpirali umetnost in književnost, čeprav je zanimivo, da Karel Veliki sam ni bil pismen. Vendar je naročil veliko prepisov svetih knjig. V tistem času so gradili tudi veličastne cerkve. Srednji vek ni bil tako mračen, kot se nam zdi.«

Nejc se je pridušal: »No ja, je bil pa dolgočasen. Stripov takrat gotovo ni bilo.«

»«Kje pa! Večinoma so prepisovali verske knjige. Za strip bomo morali počakati na izum tiska, pa na prve časopise, potem pa... Danes nam je vse to, za kar so se v prejšnjih stoletjih tako trudili, samoumevno.«

»Ja,« je tiho rekla Kaja, in ni ji bilo vseeno. Tako notranje umirjenih in osredotočenih ljudi na nalogo, ki se jim zdi zdaleč najbolj pomembna, v našem času zlepa ne srečaš. Danes se vsi pehajo samo za dobrinami, ki so tu in zdaj in so namenjene za hipni užitek. Včasih se ji je od te novodobne miselnosti kar dvignilo v želodcu.

Stric je pomignil prijateljem in po prstih so se odpravili proti vratom, skozi katera so bili prej vstopili. Zunaj je že nehalo deževati. Zrak je bil svež in obetaven. V bližini so se vse modre vzdigovale gore. Zdaj so videli, da stoji samostan na obronkih planin. Spodaj pod njimi se je na rodovitnih gričih risala slikovita utrdba, okrog katere je bilo posejano mnogo manjših hiš, kritih s slamo. Pogled je bil zares romantičen.

Naša družba je sedla na vzpetinico izven obzidja samostana in se zazrla v modrikasto daljavo.

Aljaž je vzdihnil. Tišina je šla do srca. »Kako mirno je bilo nekoč. Kaj smo naredili z Zemljo v našem stoletju?« »Še celo nebo je prazno,« je pripomnila Kaja. »Edine zakonite prebivalke so ptice.«

Nekaj časa so kar sedeli in čeprav so si nadvse želeli domov, v svojo dobo, jim je ta mir legel na dušo.

»Da pa si ne bi napačno predstavljali tega časa,« je povzel Vojc, »vam povem, da je mnogo ljudi zelo trpelo. To je bila doba fevdalizma. Peščica fevdalcev in duhovščine je vladala nad večino podložnikov, tlačanov, ki so morali za njih opravljati vsa dela: obdelovati zemljo in pridelovati hrano.«

»A fevdalec si je lahko kar vzel hrano??« ni bilo jasno Nejcu. »Kako pa jo je plačal?«

»Tako, da je kmeta varoval pred napadi, na koncu pa tudi to ni bilo pomembno. Kmet je bil njegova last. Lahko ga je ubil ali si izposodil njegovo ženo.«

»To je pa višek! Nikjer v zgodovini nimamo ženske normalnega položaja!« Kaja je bila res jezna.

»Miniti bodo morala še cela stoletja, Kajči,« je zamišljeno rekel stric. »Pa še v našem času... hm... Redki narodi so priznavali enakopravnost ženskam. Bral pa sem o Tuaregih, puščavskem plemenu iz Sahare. Njihova pisava, imenovana tifinak, se je ohranjala in prenašala iz roda v rod vse do naših dni kot privilegij žena. Kdor ima pisavo, ima tudi oblast. Zato so ženske v tuareški skupnosti zelo spoštovane.«

»Vsaj nekje,« je rekla Kaja. »Mogoče bom šla še kdaj v Saharo!« »Zdaj pa proti domu! Pošteno mi je že dolgčas po našem času!« je zanergal Nejc.

Še zadnjič so prijatelji zaobjeli s pogledom čudoviti mir srednjega veka, nato pa položili roke na egipčanski križ. Mimo njih je hušknila senca, zabliskalo se je in zasmrdelo, in hop, vrtinec jih je odložil na popolnoma drugem koncu sveta.


Pustite moje srce!

Sprememba je bila tako ostra, da so komaj prišli k sebi. Vse je bilo drugače kot pred nekaj minutami. Podnebje je bilo vlažno, zadušno, komaj se je dalo dihati. Okrog njih je hrumela množica ljudi. Vsi so gledali nekakšno igro, ki so jo igrali nenavadno napravljeni možje na dvorišču. Ko so prijatelji že nekaj časa opazovali, so ugotovili, da ekipa odbija gumijasto žogo samo s komolci, koleni in boki. Igralci so imeli te dele zavarovane z usnjenimi ovoji.

»Saj so kot naši igralci ragbija!« je rekel Nejc. »Kakšna igra pa je to?«

Stric si je zamišljeno ogledoval nošo ljudi, ki so sedeli na kamnitih tribunah. Nato se je ozrl naokrog in s pogledom zaobjel mesto, v katerem so se znašli. »Oho,« je bilo vse, kar je uspel izustiti. Prijatelji so se ozrli in tudi oni so ostrmeli. Vsepovsod velikanski, docela izklesani stebri - štele, porisani s slikami plazilcev, jaguarjev, ptičev, prisekane piramide, trgi, pa velikansko poslopje, na vrh katerega je vodilo nešteto stopnic, ki so bile vse popisane z nenavadnimi hieroglifi.

»Mislim, da smo v Srednji Ameriki, na polotoku Jukatan. Lahko da je tole kultura Majev, ki je trajala od leta 2000 pred našim štetjem pa do 15. stoletja našega štetja. Če se ne motim, je tole njihova igra pok-a-tok, nad katero so bili zelo navdušeni.«

Aljažu pa ni bilo jasno: »Kako v Ameriki? Tukaj je cel kup piramid, ki spominjajo na egipčanske, predvsem pa na tisto, ki smo jo videli v Babilonu. Zigurat se je imenovala, ali kako si že rekel. Egipt in Mezopotamija pa sta vendar na oni strani oceana!«

»Dobro si opazil,« je bil zadovoljen stric. »Vendar ti ne morem odgovoriti. Nimamo pojma, kako so si zgradbe lahko tako podobne. Vse bolj se zdi, da je davno obstajala nam neznana prastara kultura, iz katere so zajemala mnoga ljudstva preteklosti. Nemara bomo morali povsem spremeniti naše dojemanje zgodovine.«

Nejc pa ni bil zadovoljen. »Čakaj! Če smo v Ameriki, so to Indijanci!«

»Seveda. Maji so Indijanci. Tako so prebivalcem Amerike rekli Evropejci, ker so bili prepričani, da so pripluli v Indijo.«

»Ampak Indijanci so vendar drugačni - perjanice pa tomahawki in konji pa to!« je trmoglavi! deček.

Aljaž se je pošalil: »In zdaj bo izza vogala stopil Vinetou in rekel: 'Beli brat, pridi k meni na pipo miru! Howg, govoril sem!'«

»A se ti norca delaš iz mene?« Nejcu je nenadoma prekipelo. Vsa napetost, ki so jo doživljali na potovanju, se je morala sprostiti. »Je mogoče kaj narobe, če gledam filme? Imaš kaj proti, pametnjakovič?« Srborito je gledal prijatelja.

»Saj nisem mislil nič hudega,« se je umaknil le-ta. »Relax, friend. Sicer sem pa to prebral v knjigi, v Karlu Mayu. Pa kaj si se tako razkuril? Si pa občutljiv kot kakšen prenapet najstnik!«

In to si je Aljaž drznil reči pred Kajo! »Občutljiv najstnik, ja?? Ti bom že dal občutljivega najstnika!« Zakadil bi se bil v prijatelja, če ga ne bi stric Vojc pravočasno zgrabil za majico in ga zadržal. »No, no, vidva. Pomirita se. Saj ima Nejc tudi po svoje prav. Če rečemo Indijanci, si navadno predstavljamo črnolase ljudi s perjanicami, ki nam jih kažejo filmi. Taki so res živeli, le v Severni Ameriki. Niso poznali pisave, stvari so si sporočali ustno ali pa s slikicami, piktogrami. Neko pleme je pošiljalo sporočila na način, da je v pasove vpletalo školjke, polžke in bisere. Kasneje so postali tudi plačilno sredstvo. Taki pasovi se imenujejo vampum - po njihovo školjka. Na žalost so vsa ta plemena s samosvojo kulturo povsem uničili belci, ki so po Kolumbovem odkritju prihrumeli na novo, bogato celino. Mimogrede so pripeljali tudi konje, ki jih prej v Ameriki ni bilo.«

»A ni bila ta celina dovolj velika, da bi lahko živeli obe rasi skupaj?« je vprašala Kaja.

»Belci smo zelo napadalni. Vse si hočemo podrediti in čim več nagrabiti. Stališče Indijancev je povsem drugačno. Ko so jih naprimer Evropejci vprašali, koliko stane območje, ki so ga hoteli kupiti od njih, so Indijanci začudeni odgovorili: 'Saj zemlja ni naša, zemlja je sama svoja. Mi smo na njej le gosti. To je tako, kot bi hoteli kupiti od nas modrino neba. Kako naj vam prodamo modrino neba?'«

»Modrino neba? To je pa lepo povedano,« je pripomnila Kaja.

Aljaž se je strinjal:»S takim mišljenjem res niso imeli šans proti belcem.«

»V Srednji in Južni Ameriki pa so belci nahitro uničili dve visoko razviti kulturi - Azteke v Mehiki in Inke v Peruju. Oboji so imeli dobro organizirano cesarstvo, lepa mesta, stroge zakone ter zapleteno verstvo.«

»Koliko je bilo davnih civilizacij, za katere sploh še nisem nikoli slišala, pa so obstajale mnoga stoletja in imele visoko razvito kulturo! Mi pa mislimo, da smo največji frajerji!« Kaja je bila zmeraj kritična do svojega časa.

»Prvi raziskovalci Novega sveta, kakor so imenovali Ameriko, so v Evropi razširili zgodbe o velikih zakladih. Sledili so jim španski konkvistadorji, to pomeni osvajalci, ki so iskali zlato. Našli so ga pri Inkih. Ti so izdelovali mnogo predmetov iz te žlahtne kovine, ki jih je nazadnje pogubila. Čeprav so bili Azteki in Inki bojevniško ljudstvo, so imeli konkvistadorji prednost zaradi konjev in topov ter so obe kulturi brutalno uničili. Večino zlatih, umetniško izdelanih predmetov so pretopili in odpeljali v Evropo. Indijance so poslali v rudnike srebra, kjer so mnogi zaradi napornega dela in evropskih bolezni umrli. Pri ostalih se je spomin na veličastno preteklost povsem izgubil in danes le še životarijo. Hočeš nočeš so se morali prilagoditi našemu načinu življenja. Njihovo mišljenje pa najbolje pokaže tale stara azteška pesem: Ti veš in jaz vem: Zemlja ni tvoja, ni moja - dana nam je na posodo vsem, da pridemo, se srečamo in gremo brez vrnitve...«

Kaja je otožno rekla: »Včasih nisem čisto prepričana, da je naša civilizacija zares civilizacija! Veste, kaj hočem povedati?«

O stali trije so pokimali in se zamislili.

»No, ko pa smo tu, si lahko ogledamo te čudovite palače, ki so bile dolga stoletja skrite pod džungelskim zelenjem, preden jih nista odkrila dva pogumna moža.«

Odpravili so se po neverjetnem mestu. Toliko nenavadnih podob!

Stric je razlagal: »Mesto pravzaprav ni bilo pravo mesto. Deželo so povezovale vodne poti, kanali. Le kadar se je kaj dogajalo, so prebivalci prišli na kup, drugače pa so stanovali po vaseh. Zbirali so se le za verske praznike, gledališke predstave, sejme, igre pok-a-toka in podobno.«

Aljaž se je zvedavo oziral okoli: »Kaj pa pomenijo vse te risbe, ki so vklesane v stene?«

»Večinoma so ti hieroglifi znaki za čas. Maji so bili obsedeni s časom. Dvajset dni meseca, devet časovnih obdobij, sveta števila, navadna števila, vse ima svoj znak. Izdelovali so tudi knjige iz figovega lubja ali kože srnjadi, ki so se zložile kot harmonika. Ohranilo se jih je le nekaj, ostale so Španci požgali. Bili so tudi odlični astronomi. Sestavili so izredno natančen koledar in znali napovedati sončne mrke. V nečem pa so nas celo prekašali - ničlo so iznašli davno pred nami." Stric se je razživel in začel mahati z rokami. "Za razliko od Majev pa Inki niso imeli pisave. Poznali so sistem vozlov, kipu, s katerimi so si beležili pomembne datume. Vsaka vrvica in vozel je pomenil določen predmet ter številko. Skupine tekačev so vrvice nosile po imperiju. Mogoče ste že slišali za njihovo mesto Maču Piču, izgubljeno mesto, ki stoji visoko v Andih.«

»Jaz sem res že. Pa ne po televiziji.« Nejc je nagajivo pogledal Aljaža. »Zadnjič sem šel z mamo, ko je pospravljala pri neki direktorici. Ko je končala, sta skupaj spili kavo in gospa ji je pripovedovala o razvalinah tega inkovskega mesta, ki ga je obiskala. Bilo je ful zanimivo!«

Kaji je ušlo: »Blagor njej!«

»Veš kaj, trapa. Kaj pa tole, kar se nam dogaja? Saj to je sanjsko potovanje! Vse vidimo od blizu in to zares!« se je razjezil Aljaž.

Tako so se zagovorili, da so pozabili na previdnost. Kajo je nenadoma nekdo zgrabil za roko. Šele zdaj so opazili, da so bili trčili v sprevod, ki se je vil proti veliki stopničasti piramidi. Kljub temu, da se je Kaja otepala, so jo temni možje, oblečeni v leopardje kože, povlekli s seboj. Vojcu, Aljažu in Nejcu ni ostalo nič drugega, kot da se jim priključijo.

Začeli so se vzpenjati. Stopnic je bilo nešteto. Visoko nad njimi jih je čakal bogato opravljen možak s perjem na glavi. V roki je vihtel nekakšen nož in neprestano je mrmral molitve.

»O-o,« je šibko rekel Vojc. Ostali so ga strahoma pogledali. »Bojim se, da tole ne bo dobro. Maji so namreč zelo radi žrtvovali ljudi.«

»Kako misliš, žrtvovali?« Kaja raje ne bi slišala razlage, ker ji izraz na obličju svečenika ni bil niti malo všeč.

Stric je negotovo rekel: »Metali so jih v globoka brezna, cenotes.«

»Saj tu pa ni nobenega globokega brezna!« so olajšano ugotovili otroci.

»Drugi način pa je bil, da so jim na vrhu svetišča izrezali srce!«

Kaja toliko da ni omedlela. Pa ja ne bo med vso to krasoto tega izjemnega naroda žrtovana bogovom, ki jih sploh ne pozna! »Je še prezgodaj za ank?« je trepetaje vprašala.

»Poskusimo!« Stric je skrivoma vzel križ iz pasu, Kaja je stegnila roko za hrbet, vendar ni delovalo. »Po mojem manjka še nekaj minut! Upam, da bodo zavlačevali!«

Vendar so naglo prispeli na vrh. Na ploščadi je bilo veličastno svetišče. Sprevod se je ustavil. Mož z leopardovo kožo se je zagledal v Kajo. Pomigal ji je, naj pride bliže.

Kaji so se zašibile noge. Nočem še umreti, ji je šlo skozi možgane.

Tedaj je Vojc ves bled, vendar odločen stopil naprej. Iz žepa je potegnil svoj stari mobilni telefon, enega prvih. Operjeni svečenik je že kolobarji s svojim nožem nad deklico, ki se je od strahu zgrudila pred njim na kolena. Za njo so na žrtvovanje čakali še trije mladi ljudje in ni bilo videti, da bi se kakorkoli vznemirjali. Verjetno je bila to za njih celo čast!

»Počakaj,« je zavpil Vojc z najstrožjim glasom, ki ga je hranil za svoje najbolj nemirne študente.

Svečenikova roka je otrpnila. Vprašujoče je pogledal proti visokemu sivemu možu. Stric je pritisnil nekaj tipk na telefonskem aparatu in ga visoko dvignil. Videti je bil kot kakšen vrač, ko je tako stal, vetrc iz džungle pa mu je mršil sive lase, ki so se mu izmuznili iz čopa.

Takrat se je telefon oglasil. Zaigral je preprosto melodijo, eno od sedmih, ki je bila vgrajena v te prve aparate. Vendar je glasba iz majhne črne škatlice na Maje učinkovala kot šok. Operjeni je odprl usta, nato pa stopil naprej in stegnil roko proti telefonu. Vojc mu ga je z naglo kretnjo izmaknil. Dvignil je Kajo s tal in jo potisnil za svoj hrbet. Potem je svečeniku ponudil telefon. Videti je bilo, da možakar okleva. Vojc je še enkrat pritisnil tipko in prenosnik je zapel drugače.

To je svečenika dokončno prepričalo. Pokimal je in nastavil roko. Vojc mu je naglo spustil napravico vanjo, nato pa so jo vsi štirje pocvirnali po stopnicah navzdol, da se je kar kadilo za njimi. Zdelo se jim je, da za njimi lebdi temna postava, zato so še bolj pospešili. Zadnje, kar so vsi potni slišali pred skokom z ankom, je bila melodija Vojčevega telefona.


Črke, črke

Ank jih je odložil v temnem prostoru, ki je spominjal na skladišče. K sreči so bili sami, kajti Kaja se je še tako tresla, da ni bila zmožna narediti niti koraka. Nejc jo je zvesto držal za roko, Aljaž jo je božal po laseh, stric pa jo je pomirjujoče trepljal po ramenu.

»Nisem si mislila, da je zgodovina tako nevarna,« je šepnila. »Sanjsko potovanje, kaj, Aljaž?«

Njen brat jo je opravičujoče pogledal. Deklica se je počasi le pomirila.

»Malce bolj bomo morali paziti, da prinesemo celo kožo v naš vek,« se je strinjal stric. »Lahko da smo zdaj že zelo blizu.«

»Vendar raje ne bi preveč raziskovali. Kaj pa, če smo kje na ljudožerskih otokih!« je Nejc zavil z očmi.

»Se strinjam. In to izključno zaradi varnosti. Čeprav je znanstveniku težko sedeti pri miru, če bi lahko na lastne oči gledal zgodovinska dejstva, o katerih bere le v knjigah. Precej bolj razumno pa je, da počakamo tukaj, dokler se križ ne napolni, potem pa hop!« Vsi so pokimali.

Vendar jim ni bilo dano počivati. Vrata skladišča so se hrupno odprla. Velik možak je nekaj zavpil in jim z roko pokazal ven. Bil je mojster. Ves vesel je mislil, da je zalotil vajence pri lenuharjenju. Prijatelji so se obupano spogledali in stopili skozi duri. Znašli so se v temni, natlačeni dvorani, polni ljudi, ki so počeli vse mogoče. Hitro so se pomešali med njih in se pretvarjali, kot da delajo. Ker so cvilili ter ropotali stroji, so se lahko med seboj pogovarjali.

»Kje pa smo?« je vprašal Aljaž strica Vojca.

»Po mojem v tiskarni 15. stoletja. Ank se je očitno odločil, da nas bo popeljal po sledi pisave prav do tiskanih knjig.«

Pomaknili so se do dveh bradatih ljudi, ki sta sedela za mizo. Pred sabo sta imela vsak svojo škatlo z mnogimi predalčki. Nad njo je bil pritrjen list z besedilom. »To sta črkostavca,« je povedal Vojc. »Posamezne črke so ulite iz svinca. Vsako črko posebej vzameta iz predalčka, jo zložita v besede, ki jih zrcalno postavita v tale vrstičnik. Ko je sestavljena cela stran, jo s pomočjo klobučevinastih blazinic drugi delavci namažejo s črnilom ter odtisnejo na papir.«

Stopili so naprej k veliki napravi, pri kateri se je potil mlad moški. Vrtel je ročico in vijak se je spuščal vse nižje.

»To je slavna Gutenbergova stiskalnica. Podobna je tistim, ki jih imate v šoli za linorez.«

»Aha, v to dajo namazane črke in papir, potem pa stisnejo. Pod pritiskom se na papirju lepo pozna,« je ugotovil Aljaž. Nad stiskalnico so se sušile pravkar odtisnjene pole. Poleg je vajenec pospravljal odrabljene črke v črkovnik, vsako v svoj predalček. Kaja se je popraskala po bradi:

»A to pomeni, da morajo vsako stran ročno postaviti, potem pa spet razdreti?«

»Tako je. Zato je to zelo zapleten postopek, vendar še zdaleč ne tako dolgotrajen, kot je prepisovanje na roko. Istočasno si lahko odtisnil na desetine istih strani - in prav v tem je bil napredek. Pomembno je bilo tudi to, da so bile črke premične, zato so jih lahko vedno znova uporabili za nove strani. Tisk so že davno izumili Kitajci. Gutenberg pa se je prvi spomnil, da bi naredil premične črke na ta način, da jih lahko vedno znova uporabijo.«

Aljaž se je obrnil k sestri.»To je tako, kot smo si izrezali črke iz krompirja in jih sestavljali v besede, ko smo bili majhni. Se spomniš, Kaja?«

Kajo pa je prevzel nov prizor. Na sredini je stal gospod z brado, zvito v dva svitka, in strogo nadzoroval dogajanje. »Je to šef?«

Vojc je poškilil proti njemu.»Porkaflek, imamo pa srečo! To je sam Gutenberg osebno!« Stric se je sukal okrog njega, se naredil za hip, da prenaša papir, priskočil na pomoč črkostavcem, medtem pa si ga je neopazno ogledoval. »Izumitelj tiska v Evropi! Najhuje je, ker mi kolegi z univerze ne bodo verjeli,« je zastokal.

»Kaj pa tale?« je pokazal Nejc. Nek drug mož v dolgi halji je napeto buljil v potiskane liste. »Tole je korektor. Pregleduje in išče napake. Če je vse v redu, knjigo spnejo, jo obrežejo in ji naredijo platnice. Na začetku so marsikatero bogato ročno poslikali, da je bila čim bolj podobna na roko napisani. Kasneje so dodajali risbe, ki so jih naredili z lesorezi. Potem pa je šel razvoj tiska kar hitro naprej. Oblikovali so nove in nove črke, ležeče, odebeljene, ozke, take z repki in brez njih, nato so izumili postopek za barvno tiskanje, tiskanje ilustracij, ko pa so se pojavili osebni računalniki, smo že pri namiznem založništvu, kjer vse naredimo lahko kar doma.«

»Res, ja! Naša mami oblikuje knjigo kar na domačem računalniku, potem pa da tiskarju le še disketo,« se je považil Aljaž, ki je bil velikokrat prisoten pri nastanku takih knjig.

Kaja si je od blizu ogledala potiskano stran. »Ampak tole pa ni pergament, ali ne?«

»Ne, to je papir. Tudi papir so že na začetku našega štetja izumili Kitajci. Zmleli so drevesno sredico, jo zmešali z vodo v kašo, nalili na ustrezna sita, nato pa odcedili, stisnili in posušili. Postopek so skrivali kot največjo skrivnost, vendar je končno prišel v Evropo, kjer so začeli papir na veliko uporabljati. Danes veš, za kaj vse ga imamo. Brez papirja si sploh ne moremo predstavljati sodobnega sveta. Veliko ovojnine je kartonaste, pa...«

V pogovoru jih je zmotil možak v dolgi halji in jih po nemško nekaj vprašal. »Raje jo zbrišimo. Od Rimljanov naprej nikomur ne zaupam!« je rekel Nejc. Stric je prikimal. »Stopimo ven in poskusimo z ankom.«

Poskusili so in očitno je že minilo dve uri, kajti križ jih je poslušno odnesel naprej. Kam?


Katerega smo?

Sredi velike knjižnice je bilo povsem mirno. Utrujeno so posedli za mizo, ki je stala sredi mnogih polic, naloženih s knjigami. Omare so nudile imenitno zaklonišče pred morebitnimi obiskovalci.

»Zdajle imamo priložnost, da razvozlamo še ostale črke,« je rekel Vojc. »Aljaž, pokaži spisek!«

Poglobili so se v napis. »Poznamo že RN in E v prvi besedi, druga je NAM in tretja ANK!« je veselo vzkliknil Nejc. »Tele pike so pa mogoče pisava za slepe. Sem videl podobne po televiziji!«

Aljaž in Kaja sta se spogledala. »Bravo, Nejc!« je rekla Kaja, njen brat pa ga je podražil: »Sploh nisi tako neumen, kot zgledaš!« 

Nejc se začuda ni razjezil.

Vojc je pobrskal po policah. Privlekel je debelo knjigo in jo odprl. »Saj je prazna,« je vzkliknil Aljaž. »Nikakor ne,» se je namuznil stric. »Položi roko sem!« Deček je stegnil roko in začutil pod prsti vse polno izboklin. »Pa res!« Nato je hotela potipati še Kaja. Stric je razložil: »To je Braillova – izgovorimo brajeva - pisava ali brajica. Sestavljena je iz različnega števila pik na šestih poljih. Slepi drsi s kazalcema po vrsticah in prepoznava posamezne črke z blazinicami prstov.» »Meni se zdi vse enako,« je rekla Kaja, ko je pridrsela s kazalcema do konca strani.

»Seveda. Brajico moraš najprej poznati. Če veliko bereš, se ti poveča sposobnost tipanja in ločevanja posameznih pik. Na ta način lahko tudi slepi preberejo vse zanimive knjige, ki so prepisane v brajevo pisavo. Iznašel jo je Francoz Louis Braille, ki je oslepel pri treh letih, nato pa, ker je bil izredno inteligenten, postal profesor v zavodu za slepe v Parizu. Svojo zamisel je izpeljal iz tajnih pisav francoske vojske, ki si je pošiljala sporočila iz zaledja na fronto tudi ponoči.«

Nato je prinesel drugo knjigo, v kateri je bila brajeva abeceda. Lotili so se primerjanja.

»Točno, tole je V, tole pa T! Imamo že: VRNMTE NAM ANK. Ampak zakaj je tale drugi N obrnjen?«

Buljili so v napis in napenjali možgane.

»Mogoče pa je napaka,« je poskusil Aljaž. Kaja pa se je spomnila: »Obstaja še kakšna drugačna pisava? Našli smo pisavo za slepe. Imajo tudi gluhi svojo pisavo?«

»Ne, to ne. Pišejo v latinici. Pač pa imajo svoj govor, govorico znakov.

Z različno lego prstov na roki si lahko sporočajo različne črke abecede. Temu se reče enoročna abeceda. Cele besede pa si sporočajo s posebnimi kretnjami in se lahko tako zelo hitro sporazumevajo.«

»Pa obstajajo še kakšne druge pisave poleg teh, ki smo jih odkrili med našo potjo po zgodovini?« je še kar trmoglavila deklica.

»Prav gotovo. Cel kup, in to so čudovite in zanimive pisave. Hebrejska pisava, v kateri je napisan večji del Stare zaveze Svetega pisma, knjige, ki je verjetno največkrat prebrana in največkrat tiskana knjiga našega sveta.

Potem so tu skrivnostni znaki, rune, ki so jih uporabljala severna plemena. Vrezovali so jih na okrogle kamenčke.

Na Irskem so Kelti uporabljali sistem zapisovanja, imenovan Ogham ali Ogam; navadno so znake zarezovali v kamen.

Ena najstarejših, še neodkritih pisav so znaki s pečatnikov, ki so jih našli v dolini Inda. Ustvarilo jih je neznano ljudstvo, ki je prišlo od neznano kje in izginilo neznano kam. Raziskovalci domnevajo, da je celotna pisava obsegala okoli štiristo znamenj.

Zanimivo je, da je indijska pisava istega izvora kot naša. Verjetno so jo Indijci ravno tako prevzeli od Feničanov.

Slovenski in indijski jezik z mnogimi drugimi spadata v isto skupino, ki ji rečemo indoevropska skupina. V Indiji govorijo celo množico jezikov. Njihov obredni jezik se imenuje sanskrt, jezik bogov, za katerega nekateri trdijo, da je najstarejši jezik na Zemlji. Najbolj uporabljan jezik pa je hindi. Oba jezika pišejo s pisavo devanagari.

Zelo lepa je naprimer tudi arabska pisava, izrisana v mnogih domiselnih vijugah. Vsak sultan je imel svoj umetelen, do potankosti izdelan podpis, ki je bil značilen samo zanj. Služil je kot nekakšna štampiljka. S podpisom je sultan potrjeval ukaze in zakone.

V Evropi se je iz grške pisave razvila tudi cirilica, imenovana po grškem duhovniku Cirilu, ki je z bratom Metodom oznanjal krščanski nauk tudi v naših krajih. Uporabljajo jo Rusi, Srbi, Makedonci, Bolgari...« Stric se je nenadoma udaril po glavi. »Seveda! To je cirilica! V cirilici je narobe obrnjeni N znak za črko I! Kako da se nisem tega že prej spomnil, saj smo se morali v mojih časih cirilico učiti v petem razredu!«

Vojc je v navdušenju tako povzdignil glas, da se je od nekod prikazala staromodno oblečena knjižničarka in zasikala: »Psssst! Motite druge! V knjižnici se mora govoriti potiho.« Potem se je sumničavo zagledala v skupino: »Nisem vas videla vstopiti. Kdaj pa ste prišli?«

Kaja, Vojc in Aljaž so se v zadregi spogledali, Nejc pa je sproščeno stopil k strogi uslužbenki z okroglimi starinskimi naočniki in rekel: »Gospodična, nas pa zanima, kako in kdaj so knjižnice nastale. Bi nam hoteli razložiti?« Bil je tako prikupen, da se je knjižničarka na mah odtajala in vzkliknila: »Poglej, poglej, kakšna vedoželjnost! Z veseljem, mladi mož! Kar sedi nazaj.«

Prijatelji so si oddahnili, gospodična pa je začela: »Prve knjižnice so nastale že pred več kot tisoč leti. Mezopotamci so jih imeli po svetiščih in palačah. Knjige v teh knjižnicah so bile glinaste ploščice, popisane s klinopisom. Asurbanipalova knjižnica je hranila na primer 22.000 glinastih ploščic. Tudi Egipčani so imeli knjižnice, ki so jih urejali svečeniki po svetiščih. Knjige so bile papirusovi zvitki. Najbolj znana knjižnica starih časov je bila v Aleksandriji, vendar je na žalost v celoti pogorela. Rimljani so ustanavljali javne knjižnice. Bile so večinoma na trgih in v javnih kopališčih. V srednjem veku so bile knjige spravljene po cerkvah in samostanih, kasneje tudi na univerzah. Ker so bile redke in dragocene, so jih kar prikovali z dolgo verigo na polico, da so bile zavarovane pred krajo. Javne knjižnice, kakršne poznamo danes, so se prvič pojavile v 19. stoletju v Angliji. Potem so se razširile po vsem svetu.« Knjižničarka je predahnila in si popravila naočnike.

»Zanimivo, res. Najlepša hvala,« so hitro rekli otroci, Vojc pa se je gospodični za nameček še udvorljivo priklonil. Odrinili so težka okovana vrata, zapustili kraljestvo knjig in odšli na cesto v oblačen dan.

Stric se je začel hahljati. Otroci so se osupli zazrli vanj. »Kaj pa je?« je vprašal Neje.

»Haha, če se spomnim, da začetki tiskarstva v Evropi pravzaprav niso povezani s knjigami, pač pa z zabavo. Z igralnimi kartami, pomislite!«

»Z igralnimi kartami? Kako? Saj smo videli Gutenberga in tiskarje!« je protestiral Aljaž.

»Ljudje so se že zgodaj vdajali zabavi! Kvartopirstvo je prišlo iz Azije pred letom 1377. Evropski tiskarji so začeli karte odtiskovali z izrezljanih lesenih blokov. Te so kmalu zamenjale na roko narisane 'hudičeve podobice'.«

»Veste kaj, ampak vseeno ne razumem, kako je lahko tako hitro prišlo od začetkov tiska do take razširitve knjig,« je rekla Kaja.

Stric je spet navdušeno prevzel vlogo profesorja. »Videla si že, česa se je s pomočjo Kitajcev spomnil Gutenberg. Konec 18. stoletja je izumitelj parnega stroja, James Watt, izumil ciklostil. Dvajset let kasneje je Nemec Senefelder odkril nov postopek tiskanja, ko je na vlažen kamen z mastnim svinčnikom načečkal seznam strank v pralnici. Oljnato tiskarsko črnilo se je prijelo na pisanje, na vlažne dele pa ne. Postopek se imenuje litogratija. Na začetku 19. stoletja je Nemec König izumil tiskanje na parni pogon. Njegov izum je kupil londonski časopis, kar je tiskarja opogumilo, da je stroj izpopolnil, tako da je tiskal na obeh straneh hkrati. Nato so se pojavili močnejši, kovinski tiskarski stroji. Pisalni stroj so izumili konec devetnajstega stoletja, nato v začetku dvajsetega še fotokopirni stroj. Sodobni urejevalniki besedil so se pojavili pred tridesetimi leti. Od leta 1984, ko so se razmahnili osebni računalniki in laserski tiskalniki, pa je vsak lahko kar doma imel mini tiskarno. Računalniški pripravi za tisk rečemo namizno založništvo. Kako enostavno je vse to danes! Kar spomnite se, kaj vse so počeli ljudje, ko so hoteli iztrgati pozabi kakšno svojo misel!«

»Ja, trikrat hura za naše čase!« je rekla Kaja, Nejc pa je pristavil: »Pa za računalniške igrice!«

Na cesti je zalajal pes. Kaja se je hipoma spomnila na svojega ljubljenčka. Obrnila se je k stricu: »Rekel si, da je narobe obrnjeni N v cirilici I. Potem je napis razumljiv. VRNITE NAM ANK. Z veseljem, ampak komu?«

»Najprej ugotovimo, kdaj smo. Preden ne pridemo v naš čas, ga za nobeno ceno ne damo iz rok,« je poudaril Vojc. »Da ne bi slučajno obtičali v kakšnem tujem času!«

Stopili so nekaj korakov po tlakovani ulici in za vogalom zagledali dečka v pumparicah ter s kapo na glavi, ki je ponujal časopis.

Vojc se mu je približal in naglas prebral datum na časniku: »Petnajsti november 1930. Zdaj smo pa skoraj že doma! Še en skok in...«

Prijatelji so se hitro umaknili v bližnji park in zgrabili križ. Za grmom je završalo. Nekakšna temna senca. Kaji se je zazdelo, da je razločila celo obraz! Vendar je hipoma naredilo zviiiz, žbonk in cvenk, vrtinec jih je posrkal in odložil v...


Končno doma!

...Vojčevi dnevni sobi. »Yes!« je zatulil Nejc in zaplesal okoli rožastega naslanjača. Aljaž pa je dvomeče pripomnil: »Kako pa vemo, da je pravi datum? Lahko smo prišli na isto mesto en teden prej in se bomo srečali sami s seboj?«

Nejc je debelo pogledal, stric pa je prikimal. Časovna zanka! Za hip je pomislil, nato pa stopil k telefonu in odtipkal števiiko za točen datum in uro. Otroci so ga napeto opazovali, ko je nemo poslušal odzivnik na oni strani. Nato se je olajšano nasmehnil, rekoč: »Pravi datum, ura pa je sedemnajst deset.«

»Nemogoče,« je vzkliknil Aljaž.Spomnim se, da je ura na viški cerkvi odbila pet, tik preden smo prijeli ank. To bi pomenilo, da nas ni bilo vsega deset minut ali kaj? Deset minut za vsa ta obdobja, za desettisoče let??«

»Skočiš lahko v katerikoli sekundo!« Vojc se je smejal na vsa usta. Videti je bilo, kako mu je odleglo, da je svoje tri varovance pripeljal srečno domov. Saj res ni dosti manjkalo in vsa zgodba bi se končala drugače... Izza pasu je privlekel čudoviti kriz, ki jim je prinesel toliko preglavic, hkrati pa jih je naučil ogromno novega.

»Zdaj ga lahko vrnemo!« je neučakano rekla Kaja in stopila bliže. Prav to sta nezavedno naredila tudi Nejc in Aljaž in stegnila roke. Vsi hkrati so se ga nehote dotaknili. Zviiiz, žbenk... Ostro se je zabliskalo. NE! Ne spet vse znova!

Vsi prestrašeni so odprli oči, vendar so se vedno stali sredi stričeve prijazne sobe. Ampak ne sami. Z njimi je bila temna postava, ki je lebdela nad tlemi. Skoznjo se je rahlo zamegljeno videlo plakate Beatlov, ki so krasili nasprotno steno. V prostoru je dišalo in smrdelo obenem. Vonj jim je bil zoprno znan.

»Kdo...kdo ste vi?« je zajecljal stric. Še ne bo konec presenečenj?

Potem so se vsi hkrati spomnili temne sence, ki jih je zasledovala pri skokih skozi čas. Ona je kriva za njihove zgode in nezgode!

Temna postava sploh ni odprla ust, vendar so vsi razločno slišali zamolkli glas: »Sem stražar časa in varuh časovmh popotnfkov. Naredili ste precej prekrškov pri svojem križarjenju.«

Nejc se je prvi otresel osuplosti, »Kakšnih prekrškov?« je bojevito vzkliknil. »Kar tako ste nas zabrisali v čas! Lahko bi nas požrli levi, vi pa nakladate o prekrških!«

»Ali zaklali Maji!« Kaja je zadrgetala. »Poleg tega ste nam ukradli Žaka! Takoj nam ga vrnite!«

Senca se je suho zahehetala. »Zakaj pa se imenujem varuh časovnih popotnikov? Nič se vam ni moglo zgoditi, saj sem vam bil ves čas za petami.«

Nejc si ni mogel kaj, da ne bi pripomnil: »Striček, potem imaš pa presneto slabe reflekse!«

Temna senca se ni pustila motiti. »Ne vem,zakaj ste silili v čas. Kar sami poglejte, kakšni hudi prekrški so to. Vzemite s police tele tri knjige,« je ukazala Vojcu in jih pobožala po hrbtih s svojo koprenasto roko.

Stric je ubogal. Prva se je kar sama odprla na mestu, kjer je bil narisan starodaven Kitajec s kemičnim svinčnikom. V drugi so videli kip rimskega vojščaka z Vojčevo uro. Tretja pa je na začetku prikazovala fotografijo kamnite nagrobne plošče, na kateri je bil vklesan majevski svečenik s prenosnim telefonom!

Zdaj jim je postalo jasno. Stvari iz prihodnosti res nimajo kaj iskati v preteklosti.

»To moram nemudoma popraviti. Skočil bom v čas. Dajte mi ank, barbari.« Temni mož je spet stegnil svoj prozorni krak.

Vojc mu je molče podal egipčanski križ, Aljažu pa je stopila kri v glavo: »Moment! Kakšni barbari? Z nami je pa res vse kul, ne?«

»Prav gotovo! Celih sto let smo se z vsemi sredstvi trudili, da smo očistili zemljo in zrak svinjarije, ki ste nam jo zapustili. Civilizacija odpadkov, ki za lastno korist kratkovidno uničuje tisto, kar je najdragocenejše in povrh pogoj za njeno bivanje - Zemljo! In se vaša last ni. Zares visoka civilizacija, ni kaj.«

Kaja je zašepetala: »Kako naj vam prodamo modrino neba?«

Prijatelji so se osramočeni spogledali. Tako jih vidijo njihovi nasledniki! Kot barbare!

Vojc je sklonil glavo: »Vaše besede nam res niso v čast. Skušali se bomo potruditi po svojih močeh, da bo bolje. A ne, plankton?«  Svetlo jih je pogledal.

Kaja in Nejc sta vneto pritrdila, Aljaž pa je vzkliknil: »Častna beseda novonastalega društva ANK - Aljaž, Nejc, Kaja - za varstvo Zemlje! Ank naj bo naš simbol, saj pomeni večno življenje.«

»Aljaž, Nejc, Kaja. Na, spet smo ženske na zadnjem mestu!« je rekla Kaja. Fantje so se namuznili.


»Še besedico, preden odidete. Ne gre mi v račun, zakaj ste nam poslali tako skrpucalo različnih črk na svitku!« Vojc je vprašujoče dvignil obrvi.

»Programer računalnika je imel slab dan. Se zgodi. Tudi v prihodnosti! Zbogom!«

Še zadnjič se je zabliskalo in črna postava z ankom v roki je izginila. Stric je stopil h knjigam, ki so odprte ležale na mizici. »Poglejte!« Prijatelji so priskočili in res - kemični, ura in mobilnik so izginili s slik. V tistem hipu je nekaj zalajalo pred vrati. Kaja je bila prva pri vhodu. Odprla je duri in nekaj kosmatega se ji je ljubeče izstrelilo v naročje, jo podrlo na tla in ji navdušeno oblizalo obraz. »Žak, moj Žak!« je vsa srečna zaklicala Kaja. »Živ in zdrav si!«

Vojc je pobral tri predmete, ki so ležali na pragu - kemični svinčnik, uro in prenosni telefon. Zadovoljno se je nasmehnil sam pri sebi:»Zdaj je v preteklosti spet vse v redu!«

V ponedeljek sta dvojčka in Nejc spet sedeli na svojih mestih v sedmem be razredu. Učiteljica pri zgodovini je začela s snovjo: »Pisava starih Egipčanov se imenuje...«

»...hieratična in demotična pisava ter hieroglifi,« so zapeli vsi trije.

»Oh,« je bila resnično presenečena zgodovinarka, tako da nekaj sekund sploh ni mogla do sape.

»Poglej no, poglej. Kdo bi si mislil, da to veste!« Nadaljevala je: »Učenci, zdaj pa napnite domičljijo in si predstavljajte, da ste v egipčanski piramidi.«

»Ni problema,« so se nasmejali člani tajnega društva ANK in drug drugemu pokazali dogovorjeni skrivni znak.

KONEC