Modrost naših ljubljencev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Modrost naših ljubljencev
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 26. avgust 1908 (225/41), 1
Viri: 225
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Fantka kupimo v kratkem ali pa punčko,« je dejal papa malemu Stanku.

»Koga bi imel rajši?«

»Pončko!« si je izbral odločni možiček.

»Lepo punčko!«

»Pa še kakšno, samo če boš pridkan! Slabe robe ne maramo!«

Stanko je bil priden in je res dobil sestrico; vriskal in skakal je od veselja. Komaj, komaj je čakal, da bi jo videl.

»Pojdiva jo gledat!« je velel oče nestrpnemu dečku.

»Pa le prav tiho stopaj po prstih, mamica je bolančkana.«

Izprva Stanko ni mogel razločiti ničesar, tak mrak je bil v materini sobi. Ko so se privadile zvedave oči temici, je zagledal zibelko. Oče ga je privzdignil.

»Ali jo vidiš, našo gospodično!« ga je vprašal tiho. »Jo boš imel kaj hudo rad?«

»Plav lad!«

Zdajci pa je začelo zaigravati na rdečem obrazku novorojenke, životek je zadrhtaval, odprla so se usteca in iz njih so prihajali internacionalni glasovi: »Ue! Uee!«

Bratec je kaj pozorno in natančno ogledaval sestrico. In našel je hudo napako.

»Oh, papa!« je vzdihoval v drugi sobi in potegnil očeta za škric. »Kupimo no lajši fantka!«

»Ko je pa punčka že plačana!«

»Punčka ni pipi. Dajmo jo ciganom!«

»Kaj ti ne prihaja na misel!« se je nasmehnil začudeni oče. »Zakaj je pa ne maraš?«

»Nima — zobkov!« se je odrezal strogi kritik. »Vsa je sklbasta! Slabe lobe ne malamo!«

Vredna vrstnica mlademu modrijanu bi bila mala Tanja. Stric jo je vabil najvljudneje, naj gre z njim za ograjo med koze.

Gospodična punčka pa je kratko-malo odklonila prijazno vabilo, češ, da koze »nimajo nobenih nagobčnikov«.

Tako obrača otrok jako originalno vse po svoje. In akotudi ponavlja besede odraslih, ki jih je slišal bogvekdaj in bogvekje, zvene ti izreki iz njegovih ust sveže, izvirno in nehote se jim mora smejati še tako resen pust.

Najjasneje odseva izvirno mišljenje detinje duše iz neprisiljenih popisov. V Nemcih je izšla knjižica šolskih nalog, ki so jih spisali sami osemletni učenci. Pisati so smeli, kakor se jim je pač ljubilo, pisati so smeli, kar so hoteli sami; ni se jim bilo treba bati očitkov zaradi napak. Tukaj naj sledi nekoliko samostalnih, še nikjer natisnjenih sestavkov izpod peres slovenskih otrok.

Nadobudna Zorica je opisala domačo kuretino takole:

»Petelin je lep. Iz kože mu rase perje, da se ne prehladi. Spredaj ima klun, kadar je hud, rad kavsa. Negova žena je kokoš. Kokoš je manša in koko dajska. Nese nam bele jajca. Kokoš znese vselej okroglo jajce in se nikoli ne zmoti. Kokoš je bistroumna.«

Pravtako izviren je bil opis sedemletne Danice:

»Peteln poje kigirigig. Drogač ne zna. Kokuš sedi na jajcih, iz nih prilezejo pišeta. Taka kokuš je kokla. Neni mladi so neumni, zmiri čiukajo. To ni nič. Tudi kokuš je neumna, ker nese jajca za druge ludi. Jazbi jih pojedla sama. Peteln je moder.«

Dragica piše o mačku:

»Maček je priliznen in zna dobro mjavkati. Maček je kosmat, samo na nosu je nag. Mački ponoči ne morejo spati. Zberejo se na dorišu in poskušajo, kdo zna bolj mjaukat. Kdor narobe mjauka, tisga pa opraskajo. Kuharica jih polije s pomijami. Potem lete mjaukat k sosedu. Strah jih ni prav nič, tudi po noči ne. Mački so pogumni.«

Milan opisuje psa:

»Pes je zvest in miga z repom. To ga veseli. Berača precej popade mačko tudi. Pes je navihan. Če vidi kobaso, jo naglo ukrade. Potem je tepen in grdo cvili. Pes ima dolg rep, če mu ga niso odsekal. Tak pes je revček, ne more več migat, če je dobre volje. Pes je olikana žival praska po vratih in prosi ven. Pes voha na ulici druge pse, če so pravi prijatli. Druzga veselja nima.«

Temeljito razpravo podaja Ivanček o kravi:

»Krava je žival. Živali imajo noge. Tudi krava ima štiri noge in rep. Noge ji rasejo iz trebuha. Rep je pa zadaj, ker je tam največ muh. Muhe so sitne. Krava jih odganja. Spred ima krava glavo, da muka, če je lačna. Krava nam daje belo mleko, tudi če je črna ali pisana. To je čudež. Ali ni to čudež! Po noč je vsaka krava črna, ker senič nevid. Po noč misli tudi bela krava da je črna, ker je neumna. Krava hodi počas ker je žalostna. Vedno misli, da jo bodo zaklal. Krava ima dolg jezik in ga rada pokaže. Krave ni nigdar sram. To je grdo. Krava ni omikana žival. Krava ima moža ki se mu pravi bik. Mladi so telički, telički nimajo nobenih rogov, so še premajhni. Teličkov stric je vol. Krave stanujejo v hlevu zato so tako neumne. Telički so še bolj neumni. Bik se nič ne meni zanje. Bik je vedno žalosten, ker je tak bik.«

Mali pisatelj Slavomir modruje O plemenitem rodu konjskem, kratko pa jedrnato takole:

»Konj je velik. Spodaj na glavi ima gobec za uzdo in da more jesti. Zadaj mu rase žima temu pravimo tudi rep. Kojn je mrvo in ovs. Boljga ne dobi nič. To je dobro da nisem kojnj. Žebički so prav majhni kojnički in še ne znajo brcati. Žebički so poredni in razuzdani. Samo igrali bi se in skakali okrok. Osel je konju čisto podoben samo da ima prevelika ušesa. To je razloček med kojnom in oslom. Osel tudi riga kojnj zna pa rezgetati. Naš kojn je kobila. To ni vse eno. Če kojn ni kobila, potem je žebec. Kobila počene in sedi na veliki buči in vali žebička. Žebec pa noče čepeti na buči. Prav ima. Jaz bi tudi ne. Žebec je res pameten.«