Modroslovje pod mavrico
| Modroslovje pod mavrico Podkovani zajec in modra oslica Marko Kravos |
| |||||||||
Mami oslici in očetu oslu se je rodila hči. Imela je puhasto dlako in velike oči. Pravi angelček. "Imenitno hčerko imava. Gotovo bo pridna in poslušna, ker ima tako dolga ušesa," je rekel oče Ijo. "Da bi le bila zdrava," je mama Ija Ijubeče pokimala z glavo. Oslička Ička je lepo rasla in bila zdrava: da bi bila pridna, to pa ne! Bila je tako navihana, da je njenemu pohlevnemu očku velikokrat vzelo sapo: "la, tristo kosmatih, sama porednost te je! Pusti petelinov rep pri miru! Petelin je zelo pomembna oseba in koristno službo opravlja." "Kakšno službo pa? Saj ne nosi jajc kot tetke putke!" je jezikala Ička in še naprej stegovala zobe po petelinovem repu. "On je narodni buditelj. Pred svitom vstane in nas budi. Če bi njega ne bilo, bi še sonce kdaj zaspalo in vse bi bilo noč in dan črno." "Kuža Muri je tudi črn: noč in dan. Kaj je pri tem narobe ...?" "Pusti petelinov rep, sem rekel!... Ko ni sonca, je tema in je noč. Šele sonce naredi dan ..." "A res? Jaz tudi znam to. Če zapretn oči, tako, je črna noč ... Če jih odprerm, pa je jutro," je žlobudrala Ička. "Ih ih ih - saj ni neumno, kar govori naša punčka!" se je hihitala oslica Ija. "Seveda je neumo! - Joj, kako ste mame slepe ... No, Ička, pa če je noč, ko odpreš oči? Se potem zdani?!" je potrpežljivo poučeval sivi osel svojo hčer. "Če je noč, prižgem luč. Potem odprem še oči - pa je dan!" "Ih ih ih, kako je pametna naša Ička ...!" se je rezgetala mama Ija. Osel Ijo si je od obupa in sramu pokril obraz z ušesi. "Kot da ni dovolj Ičkino modro-oslovje. Zdaj si še ti, Ija, postala čisto otročja in ji daješ potuho!" je prhal stari Ijo na mamo in jezno cepetal s kopitom. Takrat pa je prekipelo petelinu Krikiju. "Krikiriki! Zavrela mi je kri. Ti oslica porednica! Boš pustila moj rep na miru?!" "Tvoj rep me ne briga, sama mnam še daljšega od tvojega," mu je odvrni-la Ička. "Rada pa bi odkrila, kje skrivaš svoje zadnje noge." "Zadnje noge! Kakšne noge?" "Jaz, moji starši in vse živali imamo štiri noge. Torej bi jih moral imeti tudi ti, če bi bil normalen." "Če bi bil normalen ...? Jaz da nisem normalen? Tristo deževnikov z dež-niki! Kakšna neumnost!" je bil užaljen petelin Kriki. "Ptice in Ijudje smo viš-ja bitja, zato nam zadošča le en par nog. Kje živiš, da take neumne klatiš!" "Višja bitja? In kaj so potem glista in polž in kača? " je na glas razmišljala oslička Ička. "Ker sploh nimajo nog, so torej najvišja? So torej vesoljčki?!" Petelin bi skoraj padel v nezavest. Taka predrznost. Potem je odfrfotal na streho domače hiše in od besa - zalajal! "Kaj je zdaj to?!" so prihiteli na dvorišče ljudje."Petelin na strehi je zno-rel: laja hov-hov." "Kaj je narobe, če zna človek še kak tuj jezik?!" je zinila Ička, ki ji jezik res ni nikoli dal miru. "Zdaj nas še oslica uči pameti!" so se razburjali Ijudje in se prijemali za glavo. Domači otroci so tedaj zagnali vik in krik: "Tudi mi znamo jezike!" in so začeli veselo preizkušati vse jezike z domačega dvorišča. Ta je muu- mukal, oni koko- kokodakal, najmanjša je gaga- gagala. Prihiteli so še drugi iz so-sedstva in vsak je pokazal, kaj zna: rezgetali, rigali, kikirikali, mijavkali, lajali, meketali, cvilili, čivkali so na sto načinov. Vsi, živali in otroci, so se imenitno razumeli in se igrali med sabo. "Mularija, kaj si ne izmislijo!" so se jezili odrasli. "la ja!" je pokimal osel Ijo. "Jezikov se je lahko naučiti. Težje je pridobi-ti dobre lastnosti. Tisti ki muka, naj daje še mleko, tisti ki laja, naj čuva hišo, kdor mijavka, naj lovi miši, kdor kikirika, naj bo buditelj, če kdo rezgeta, naj nosi sedlo ali vleče kočijo, vsak, ki kokodajsa, naj nosi še jajca." Pa je bila spet tam blizu oslička Ička in je izrekla misel, ki je potem prišla v vse učene knjige sveta. Tako je povedala: "Odrasli naj pridno delajo, mladiči in otroci naj se veselo igrajo. Ko bodo otroci nekoč odrasli, bodo marljivi in koristni. Ko pa bodo starejši nekoč spet otročji, jim tega nihče ne bo za-meril. Ja. la." "Tako je, hrr-oink, hrr-oink," ji je pritrdila mala Minka, ki je tam blizu čo-fotala kot prašiček po blatni luži. Na nebu se je sonce ob tem do solz nasmejalo in čez dvorišče se je razpela mavrica.
Mavrica je v vseh barvah žarela,
naša družba se je dobro imela.
Potem so buče padale z oreha,
da smo se valjali od smeha.
Tako se je oslovska šola-šala
lepo začela, še lepše končala!