Modrijan v celici
| Modrijan v celici Jože Kranjc |
| |||||||||||||
Že štirinajst dni sem posedal na leseni postelji policijskega zapora. Včasih sem bral popisane stene, včasih bobnal po zidu s prsti. Silno sem se dolgočasil. Nikogar ni bilo k meni razen stražnika. Ta pa je bil pač, kakor je bil. Bogvaruj, da bi ga poprosil za cigareto. Ne bi mi rekel ničesar, le pogledal bi me in jaz bi utihnil. Tako sem tudi ta dan ždel na deski in mislil, kdaj bo že konec te preklete samote. Še muhi bi bil hvaležen, če bi me obiskala.
Tedaj je nekdo zakričal na hodniku: Stopi, hudič! Poln pričakovanja sem se zazrl v vrata, za katerimi je odgovarjal mlad moški – glas: O, prosim, prosim, dragi moj gospod! Zakaj pa ne? Vsa čast vam! V vratih je zaškripalo. Odprla so se. Zagledal sem vitkega moža, oblečenega v čedno rjavo obleko. Za njim se je stražnik, ki je bil manjši in čokat, vzpenjal na prste in gledal čez njegove rame.
– Stopi, kaj zijaš! je zakričal in butnil mladeniča po stopnici. Meni, staremu znancu, pa je mirno dejal:
– Tu ga imaš! Da ti ne bo dolgčas!
Potresel je s ključi in se obrnil, še enkrat je naglo pogledal po prostoru in zaklenil vrata za seboj. Ko ni bilo več čuti njegovih korakov, se je mladi mož obrnil k meni in se mi pretirano priklonil. Nato je snel klobuk z glave in se ozrl na steno, ko da išče obešalnik. Pa se je nasmehnil in zalučal pokrivalo v kot.
– Tako! je rekel in potisnil roki v žepe. – Pa smo spet tukaj; preskrbljeni in pošteno na varnem. Pogledal me je in mi pomežiknil, češ, saj vemo, kako je. Kodrasti lasje so mu padali na čelo, okrog ust pa se mu je venomer zibal smehljaj, ki mi je bil neprijeten.
Zdelo se mi je, da se neprestano posmehuje. Ni bil videti hud, ker sem molčal. Sklonil se je in segel zadaj v čevelj. Izza usnja je spravil na dan cigareto, od nekod pa je pričaral žveplenko. Malomarno je ž njo podrgnil ob podplat in si nažgal rekoč:
– Teptani in preganjani moramo misliti na vse! – Saj res, sem si mislil, v drugo si nabašem polne čevlje.
Sedel je k meni.
– Na, potegni! Morda je mislil, da se bom branil, pa je nadaljeval: O, kar brez skrbi, nimam kake take bolezni, ki so danes moderne. Rad sem ga ubogal. Krepko sem potegnil.
– Tako pa ne! se je šalil. Veš. Pravica je taka: vsak enkrat!
Zadovoljno je stegnil roko in mi vzel svalčico. Vleknil se je in me gledal izpod trepalnic, ko da pričakuje, kaj mu bom rekel. Nenadoma pa je dejal:
– Hudič, ali nimaš jezika? Povej, no, zakaj so te zašili? Čeprav sem imel polno srce, vendar me je nekaj motilo; v zaporu postane človek previden. Kdo ve, kaj je ta človek, sem si mislil, morilec je lahko, pocestni razbojnik. Lahko bi bil nazadnje tudi špijon, nič ni nemogočega na svetu. Zato sem obotavljaje odgovoril:
– Nič takega, o, nič. Včasih je človek pijan, pa reče ali napiše besedo brez smisla.
– Aha! se je nasmejal tovariš. Mislil pa je menda, da ga bom tudi jaz vprašal, zato je nekoliko počakal. Ker sem bil tiho, se je premaknil, prisedel bliže in mi mežikaje razodel:
– Jaz sem pa ponesrečenec.
Začudeno sem se ozrl vanj.
– Nesrečo sem imel v svojem poklicu, mi je raztolmačil.
– Kako? Zavoljo nesreče v svojem poklicu?
– Da, da! že v rokah sem imel bankovce, ko so me prijeli.
Prekrižal je noge. Z roko si je gladil po hlačah in zmignil z rameni, ko sem ga vprašujoče pogledal. Pojasnil mi je:
– Jemljem onim, ki imajo. Seveda skrivaj. Od tega živim.
Torej navaden tat, mi je šinilo v lobanjo. Prekleto, pa kar takole sediva, oba na eni postelji, ko da bi tudi jaz kradel.
Nehote sem se odmaknil. On je to videl in me je uganil:
– Da, tat, če hočeš. Kaj pa je to? Zločinec, kajne. Saj si tudi ti zločinec!
Nerodno mi je postajalo. Roke so se mi svojevoljno premikale in segale po laseh.
– O, nič si ne popravljaj kravate! Zločinec si, ker si prekoračil postave. Oba nosiva pečat, pred katerim se križajo razdevičene ženske in odskakujejo dostojni možje.
Hudobno se mi je zarezal in me udaril po kolenu.
– Da. Brat si mi!
Kaj takega! Mrzel odpor sem začutil v sebi. Brat! Obrnil sem se na drugo stran. On pa je sedel tik mene in se mi na glas krohotal:
– Glej ga, glej! Povej mi no, ali bi bil ti zaprt, če bi ne bilo paragrafa, kateremu si se zameril?
Razdražil me je.
– Toda moj zločin je vendar popolnoma nekaj drugega! sem skoro zavpil.
– Figo! je odgovoril. Tudi jaz bi bil poštenjak, če bi kazenski zakon ne govoril o tatvini. Pokazal je s palcem proti vratom: – Morda bi me še ti-le policaji pozdravljali.
Nisem vedel več, ali govori resno ali se le norčuje. Oprt s komolcem na svoje koleno, je z dlanjo podpiral glavo, izpod trepalnic pa me je hudomušno pogledoval. Oči so se mu smejale na vso moč, kakor, da me izzivajo. Zato sem rekel:
– Kaj pa božje postave? Ki so temelj vsega reda!
Naglo je potegnil iz cigarete in se nagnil k meni:
– Na, povleči, da ne ugasne! in mi je potisnil cigareto v usta. Nato je zamahnil z roko in nadaljeval:
– Božje postave! človek jih je napisal. Prav lahko bi sedmo pozabil, če bi slučajno ne bila njemu v korist.
Tedaj sem se nasmejal:
– Vidiš – ni je pozabil. Sedma zapoved je.
Vstal je in stopil pred me.
– Je. Nikogar pa ni, ki bi mogel zahtevati, da veruješ vanjo! Sicer pa vzemimo stvar z druge strani. Bog je – če že tako govorim – ustvaril zemljo za vse ljudi. A?
Napeto je čakal, da sem mu pritrdil.
– Torej, je smehljaje nadaljeval, ni nikdar rekel: to je tvoje, to pa tvoje. In, če bi res tako ostalo, kar bi samo ob sebi umevno bilo prav, ker vsi pridemo na svet enako oblečeni, bi ne bilo lastnine. Saj bi si ničesar ne mogel prisvojiti, ker bi tako in tako bilo vse kar je tudi tvoje.
Govoril je naglo in se premikal z zgornjim telesom semintja. Včasih je naglo ugasnil smeh v njegovih očeh; takrat je bil njegov pogled mrzel in odločen. Ves čas pa je čakal, kaj mu bom odgovoril.
– Toda danes je lastnina! sem mu ugovarjal.
Ves vesel je hitro zgrabil za besedo. Vzravnal se je in ponosno vtaknil roko v žep.
– Saj to je, kar ti hočem povedati. Kakor hitro je nastala lastnina, je nastalo tudi poželenje po njej, torej tudi tatvina, če bi hoteli odpraviti naš poklic, bi morali uničiti najprej njegov vzrok, kakor na primer čevljarji izdelujejo visoke čevlje iz vzroka, ker jih ljudje kupujejo. Odpravi vzrok, pa ne boš našel več kopitarja, ki bi se spravil nad škorenj!
Sam s seboj zadovoljen mi je z malomarno gesto vzel ostanek cigarete iz rok, hitro potegnil in ga vrgel po tleh. – Čakaj! je ukazal in se postavil na sredo celice, si popravil lase in začel spet govoriti z odločnim glasom, kakor da ima množico ljudi pred seboj.
– Vidiš! Ljudje na svetu smo majhne živalice, ki živimo in umiramo. Le eno nalogo imamo: da se preživimo. Vsak seveda po svojih močeh in svojem okusu. Eden je krojač, drugi pesnik, tretji ravnatelj banke, jaz sem tat! Tat sem zato ... tu se je pomenljivo nasmehnil, ko da me hoče opozoriti, naj pazno poslušam ... ker so ljudje v prejšnjih časih napravili veliko napako, s tem da so upeljali lastnino, ki bi je ne smelo biti. Prej ali slej bodo to pomoto popravili. Ali pa naj jaz čakam tistega dneva? Kakor vse kaže, bi čakal še dolgo po smrti na to, kajti take pomote počasi popravljajo. Poglej, svoje dni so ljudi prodajali, tako, kakor danes kokoši ali krompir. Pa so spoznali, da je to napak in so sklenili pomoto popraviti. In so res začeli. Pa vendar še danes ta napaka ni odpravljena; glej, trgovina z dekleti, delavci, brezposelni. In, če sem jaz korak naprej od vas drugih in se trdno zavedam, da mi je dolžnost živeti in da si svobodno izberem svoj poklic – ali naj vam zamerim, če smatrate za zločin to, kar mi je pravica?
Videl sem, kako je prepričan, da mu bom pritrdil. Pogledal me je, zapel si je suknjič, z nogo je trkal ob tla. Jaz pa sem vedel: pozabil je, da živi v družbi, to je v skupnosti vseh ljudi, ki morajo živeti v določenem svojem redu. Ali si morem misliti družbo brez reda? Poleg tega pa je mož, sem si zatrjeval, trdno prepričan, da je tatinstvo tudi delo. Prekinil sem ga:
– Lepa pravica! Ko da se ne bi mogel preživeti s poštenim delom!
– S poštenim delom! Ali misliš, da postopam? Prokleto se trudim za svoj kruh. Za ta poklic je treba vaje, znanja! Ali si mnenja, da mi ljudje kar nastavljajo svoje žepe: na, vzemi, ljubi moj? Moram se ž njimi pogovarjati. O umetnosti pa o filmu in gledališču, poletu na mesec in lubadarjih! In, ko srečno dosežem svoj cilj – včasih niti za kosilo ne zaslužim!
Kar jezen je bil, ko je to govoril, prebrisanec, ki je mislil, da me bo pretental z zavitimi besedami in se mi izognil. Zato sem mu še enkrat krepko zatrdil:
– Toda pošteno to ni!
Tedaj se je razburil. Pognal se je po sobi semintja. Z dolgimi koraki je meril škripajoče deske in se venomer oziral, ko je govoril.
– Kaj pa je poštenost? je zahitel. – Pošteno je, da si služim kruh v potu svojega obraza. Pošteno je, da si najdem sredstev, s katerimi živim do svoje smrti. Pošteno je, da ne vlečem sam sebe za nos in ne delam ovinkov, ampak da se preživljam na čim lažji način. Trgovec na primer, ki kupi par čevljev za pet kovačev in jih proda za dvesto dinarjev kmetu ali uradniku, napravi ovinek, da zasluži stopetdeset. Jaz pa kar vzamem razliko.
– Ne drži! sem rekel. – Razlika je med izžemanjem in tatvino. Izžemanja se izogneš, se mu upreš. Kmet, za primero, lahko ustanovi konsum in kupi naravnost pri tovarnarju ali pa celo ustvari lastno tovarno. Kako se bo pa tebe izognil? Tak-le žepar pride in hinavsko ukrade pa mu je vseeno, ali je okradenec bogataš ali berač. Ukrade, po navadi to, kar si je okradeni zaslužil s svojim delom. To se pravi, da hoče živeti na račun drugih!
Ni takoj odgovoril. Zamišljeno je stopal po celici, mahal z rokami in se delal, ko da premišlja, ali je vredno odgovarjati. Jaz pa sem se smehljal in to ga je menda vzpodbodlo.
– Brate! je spet začel. – Kakor špekulant na borzi (in to je po vseh zakonih dovoljen poklic) ne glede na to, kdo je oškodovan pri njegovih kupčijah, tako tudi jaz ne, čemu? Kar sme eden, sme drugi.
Saj sva oba človeka. Ti bi hranil denar, ki si ga pridobil v službi s svojim delom, pa bi si zanj kupil delnic. Zakaj je pošteneje dejanje, če delnice izgube svojo vrednost in si ob vse, kakor če bi te jaz okradel, še predno si delnice kupil? In praviš, okradeš berača. Lepo bi bilo, če bi se vstavil pred nekom in ga vprašal, ali je reven, češ, okrasti te mislim. To je poklic, prijateljček! In končno! Prav tako umre oni, ki umira od lakote in si ne upa krasti, ker je pač nerazsoden in si še ni pridobil življenjskega prepričanja, kakor bom umrl jaz. Konec je isti za vse. Do konca pa zmaguje oni, ki je močnejši in, predvsem, pogumnejši. Ta ne sme poznati nikakih moralnih ovir, ki so le plod dobe in ljudi, posebno ker so si ljudje sami krivi svoje revščine. Sicer mi pa lahko verjameš, da v svojo lastno korist iščem težjih kalibrov.
Govoril je popolnoma resno. Semtertja je s krepkim zamahom podčrtal kako besedo, o kateri je mislil, da je posebno važna.
Nenadoma se mu je razjasnil obraz, oči so se mu zasvetile in veselo je nadaljeval:
– Prav ta zadnji moj klijent, zavoljo katerega so me zašili, je bil težjega kalibra.
Ozrl se je vame in opazil, da sem prisluhnil, zato je takoj nadaljeval in se med pripovedovanjem vsedel na posteljo, tako, da mi je lahko pravil iz oči v oči:
– Na postaji sem ga snel, trgovca s kmetov. Za les je menda potegnil pa je sklenil, ostati v mestu čez noč, tako, sam, brez žene seveda. Sakramensko sem se vrtel krog njega, predno sem ga prepričal, da se poznava. Jasno je, da me je vzel seboj in tako sva jadrala od gostilne do gostilne, pa za natakaricami. Oba sva grabila po njih, on bi vsako kupil, čeprav je dostojen človek, ki prepozna vse božje in svetne postave. Nazadnje – preje nisem še imel prilike napraviti svoje kupčije – sem ga peljal v bar. Tam je kar ponorel. Za dvesto dinarjev je kupil par gnilih nageljev in jih metal polnagi plesalki, bila je res čedna, in ves je trepetal. Debele ustnice so se mu slinile, vodene njegove oči so požirale nagoto, mene pa je objemal in me trepljal po hrbtu pa mi govoril s trdim prepričanjem: – Moj edini prijatelj! Jaz nisem bil brez posla ta čas. Govoril sem mu o izpremembah, ki bodo nastopile na lesnem trgu, ko začno z nami tekmovati sovjeti, medtem pa sem mu segal v žep in vse bi bilo v najlepšem redu, da me ni zgrabil detektiv od sosednje mize. No, saj to ni taka reč in nič ne rečem, kajti obrt je obrt, vsak ima svoje težave. A da si ti videl njega! Ves zabuhel je postal in rdeč v obraz, mahal z rokami, vpil in hotel planiti name, ko pa je bil čas, da pove svoje ime, pa se je hotel izmuzniti! Zdaj vidiš krivico! Govoril si o božjih postavah: zakaj sem jaz po sedmi zapovedi zaprt, on pa, ki je prav pošteno grešil po šesti, pa je moj tožnik?
Molčal sem in gledal v steno nasproti, kjer je pajek malomarno predel mrežo iz kota v kot.
– A? je prijazno rekel moj tovariš. – Sedaj ti je jasno vse. Paragrafi napravijo zločince, ker je on prost, jaz pa sedim. In ker si tudi ti v tej celici poleg mene, si tudi ti zločinec, kakor jaz. Seveda se mož, ki je sam s seboj na jasnem, ne briga zato, dragi moj!
Na hodniku je zaropotalo. Tovariš je naglo poskočil. Sklonil se je in pobral ostanek cigarete s tal. Hitro si ga je zatlačil za čevelj. Nato mi je pomežiknil in z rokami zamahnil po zraku, da bi prepodil dim.
Vrata so se odprla. Oba sva se ozrla po stražniku, ki je pomenljivo obstal na stopnici in si smehljaje vihal brke.
– Kaj pa je, spoštovani gospod? ga je preljubeznivo vprašal tovariš. Stražnik ga ni niti pogledal, ampak je meni pomignil. Položil sem vprašujoče prst na prsi.
– Da! je svečano pojasnil stražnik. – Greva, gospod! Prosti ste. Naglo sem se dvignil. Prost! Solnce! Svoboda! Ceste. Park. Knjige. Ljubica. Ves sem zardel od veselja. Planil sem k vratom.
Nenadoma sem se spomnil tovariša in sem se obrnil k njemu. Pogledal sem ga in mu hudobno pojasnil:
– Grem!
Stražnik se je namrdnil in se naglo obrnil proti meni:
– Prosim!
Nekaj je hotel reči. Stopil je k meni in gledal v tla. Nato pa mi je udaril v roko in potrdil:
– Greš, hudič!
Menda pa je na meni videl, da nisva več tovariša, zato je stopil korak nazaj, se vzravnal in se mi globoko priklonil:
– V veliko veselje in čast mi je bilo, gospod! na kar se je obrnil k stražniku in mu zatrdil z važnim glasom:
– Tako mora spet iti, revček. Midva pa, kajne, ostaneva, cenjeni gospod. Jaz par mesecev, vi do svoje smrti.
Stražnik se je namrdnil. Naglo se je obrnil k meni, mi z roko pokazal vrata in vljudno rekel:
– Prosim!
Stopil sem na hodnik.
Dvakrat je udarilo v ključavnici.