Modri kačji pastir

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Ni bolj živahnega kraja pod soncem, kakor je mlaka. Še posebej sredi poletja ne. Takrat okoli nje vre, brni in sika, brenči in požvižgava, kvaka in čofota. V sončni pripeki se v mlaki vrstijo prepiri. Brenclji in komarji nadležno letajo mimo široko odprtih ust rjave žabe in zelene rege. Žabi imata veliko skupnega. Obe sta napihnjeno visoki, prav vražji. Obe sta požrešni in vsaka po svoje se bori za svoj zarod. Na motni, umazano rjavi gladini mlake je na tisoče njunih jajc, iz katerih se izležejo paglavci in se nazadnje spremenijo v vriskajoče, vesele žabe.

Z varne višine je vse to dogajanje v mlaki dolgo opazoval modri kačji pastir.

Začel je tuhtati, kako bi pritegnil pozornost, da bi si pridobil prijatelja. Glasno in vztrajno je začel letati okrog mlake, nazadnje že tako nizko, da se je s krilci dotaknil vodne gladine.

Razjezil je žabe, ugnal brenčeče brenclje in sitne muhe, a prijatelja, ki bi se igral z njim, med njimi ni našel. »Kačji pastirji nimajo prijateljev! Tako je, kar pomnim!« mu je rekla mama. »Bom šel pa drugam, da ga bom našel! Saj so drugje tudi mlake. Večje in lepše od te!«

Pa je odletel. Daleč, na široki, kosmati, nebeško beli cvet močvirnega munca. Tega je raslo okoli nove, široke temno zelene mlake v izobilju. Malo stran od belouške je v visokem bičevju dremal gad. Požrl je staro in neprevidno zeleno rego in po jedi počival. V mlaki je veselo plaval prvi rod paglavcev. V vejah visoke jelše so se drle ptice roparice in sove.

Življenje se je tudi tu odvijalo enako kot doma. Ko je kačji pastir pogledal v žareče sonce, je videl, da to ne sije nič drugače. Razočarano je razpel svilena, nemirna, kakor dih prozorna krilca in odletel naprej.

Preletel je mlako. Še eno. In še eno. Preletel je travnik. Preletel je potok in nizko, z brinjem in borovničevjem poraslo košenino. Priletel je do travnika, kjer je zagledal konja na paši.

Veliko rjavo žival z močnimi nogami, svetlečimi se kopiti, dolgim repom in vihrajočo glavo. Kačji pastir je zletel čez travnik, naravnost na konjski hrbet.

Konj je obrnil glavo, zahrzal in živčno poskočil.

»Kako si lep,« je zamrmral kačji pastir. »Ali hočeš, da bi bila prijatelja?«

»Ne!« je jezno odrezal konj. »Samo pretentati me hočeš! Rad bi se napil moje krvi, to je! Kako naj zaupam obadom, kakršen si ti!«

»Nisem obad! Prisežem, da mi ni do tvoje krvi!« je rekel kačji pastir in užaljeno povesil glavo.

»Izgini!« je zarezgetal konj s takim glasom, da je kar zabobnelo. Dvignil je glavo in ga ošvrknil z repom tako močno, da je odletel z njegovega hrbta v košato travo. »Prav! Pa nič!« je rekel kačji pastir razočarano. In odletel dalje.

Prišel je do čebele.

Pasla se je na cvetu ivanjščice. Jezno ga je pogledala in zapihala svojo jezo vanj, preden je kačji pastir prišel do besede.

»Naravnost v tvoja lažniva usta bom izstrelila svoje želo, če se pri priči ne spraviš od tod!« je rekla. »Izgini!«

Kačji pastir je zletel naprej. Do čmrlja. Tudi tam se mu je primerilo enako, prav tako pri osi in sršenu. Mravlje so ga spodile. Ni mu preostalo drugega, kot da se je vrnil k svoji mlaki.

Tam je sedel na list močvirnega lapuha in povesil glavo.

»Zakaj si tako žalosten, lepotec? In zakaj letaš drugam? Poglej, kako živo rumeno je sonce! In kako topla in zelena je mlaka. Spustiva se skupaj nad njo. Hočeš?!« Kačji pastir je dvignil glavo. Na drugi strani lapuha je zagledal kačjo pastirico. Olivno zeleno. Tanko kakor bilka na travniku. Lepo, da mu je zastal dih. »Kako pa veš, da me ni bilo tukaj?« Je zajecljal. »Iskala sem prijatelja, da bi se z njim igrala. Videla sem te, ko si odletel.«

Kačja pastirica je dvignila svilena krilca. Sonce je posijalo nanje, da so postala zlata. Posijalo je v njene oči, da so se zableščale. Kačji pastir je ob vsem tem otrpnil in zinil komaj slišno: »Seveda grem s teboj! Kamor hočeš!« Pa je poletel za njo. Visoko, visoko. Tako hitro in tako silno, da so se mu krilca obarvala. Da je pri priči postal tudi sam ves sijoč in bleščeče moder in zelen. Tako lep, kakor je še danes.

In tudi prijateljstvo, ki ga je našel kar v domači mlaki, drži še danes.