Modra vrtnica za princesko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Modra vrtnica za princesko
Kristina Brenkova
Spisano: 1963
Izdano: Saksida, Igor (1998). Ime mi je igra. Maribor: Založba Obzorja. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Modra vrtnica za princesko


PRVA SLIKA


Grajski vrt v Rožnem kraljestvu. V ozadju nizka ograja, porasla s šipkom, pred njo vrsta okroglih grmičev s cvetočimi vrtnicam. Prek odra gre fant s piščalko. Igra melodijo, ki se ponavlja skozi vso igro in jo prepleta kot barvni trak.


PRVI PRIZOR


NORČEK skoči na ograjo: Kdo si, ki tako lepo piskaš?

FANT je pravkar končal motiv: Fant s piščalko.

NORČEK: Fant s piščalko? Kaj delaš tu?

FANT: Piskam.

NORČEK: Slišim. Lepo piskaš. Povej mi, od kod si prišel?

FANT: Z najlepše zvezde.

NORČEK: Kam greš?

FANT: Po svetu.

NORČEK premišljuje: Fant s piščalko, prišel je z najlepše zvezde. - In veš, kdo sem jaz?

FANT: Ne vem. Povej!

NORČEK: Jaz sem dvorni norček Rožnega kraljestva in govorim resnico podnevi in ponoči, poleti in pozimi.

FANT: Ej, dvorni norček, ki le resnico govori. Želim ti milijardo otrok, prav takih kot ti.

NORČEK: Ha! Potem bi skoraj pol sveta govorilo resnico.

FANT: In tvoji ženi želim še drugo milijardo otrok.

NORČEK: Čudovito! Potem bi kmalu ves svet govoril resnico, podnevi in ponoči, poleti in pozimi.

FANT: In ker to biti ne more, te pozdravljam in vama želim nasvidenje.

NORČEK: Ostani še pri nas.

FANT: Kje pri vas?

NORČEK: V Rožnem kraljestvu, kjer kralj vrtnari, princeska basa hodi.

FANT: To mi je všeč, a vendar moram dalje.

NORČEK: Povej, kam greš?

FANT: Okrog sveta.

NORČEK: S piščalko za družico?

FANT: S piščalko si družico iščem. Nasvidenje, pogumni norček.

NORČEK: Počakaj še, nikar ne hiti.

FANT: Naprej me kličeta dan in pot. A vrnem se še, ljubi norček. Nasvideenje!

Spet zapiska in odhaja.


DRUGI PRIZOR


NORČEK: Nasvidenje, nasvidenje, neznani fant spiščalko. -Zdaj sem pa ostal, res, čisto sam. Odloži čepico s kraguljčkom. Hopla! Se postavi na glavo. Ves svet stoji na glavi. Ves svet stoji na svoji lastni glavi. In jaz to čisto dobro vidim, in jaz to prav dobro vem. Se spet pokrije z norčevsko kapo. Če bi le glavo imel, pa pametno glavo, naš ljubi, dobri svet, in če bi misliti znal z njo. -Ejej, princeska teče od gradu. Skril se ji bom, princeski ljubi naši. Zbaše kraaguljček v čepico in skoči čez ograjo. Na oder posveti sončni žarek.


TRETJI PRIZOR


PRINCESKA priteče od desne, sezuje šolne in lovi preko odra sončni žarek: Počakaj no, počakaj, svetli sij. Počakaj, topli sončni žarek. Teče za žarkom in ga ujame v dlani. Postoj zdaj, umiri se, igračka zlata. S teboj se bom igrala. Žarek ji spet uide. Počakaj, prosim. Ujame žarek in ga v dlani posluša. Tiho zveni, kot zvene školjke. Sonce se skrije. Oblak - preljubi bratec, zakaj si mi zagrnil sonce? Z razprostrtimi dlanmi čaka, da bo spet posvetil žarek.

NORČEK za odrom, pritajeno: Princeska!

PRINCESKA ga ne sliši: Potuj naprej, oblak, potuj, oblak.

NORČEK za odrom kot odmev: ... potuj oblak!

PRINCESKA: Kdo je to dejal?

NORČEK: ... kdo je to dejal.

PRINCESKA steče pogledat na levo: Kdo me oponaša?

NORČEK z druge strani: …oponaša.

PRINCESKA se vrne: To je - odmev.

NORČEK spet na levi strani: ... odmev.

PRINCESKA: Res, čudovit je naš kraljevski vrt.

NORČEK: ... kraljevski vrt.

PRINCESKA: Po vrtnicah dehti ... Prisluškuje.

NORČEK: ... dehti.

PRINCESKA: ... in sončne žarke lovi.

NORČEK: ... lovi.

PRINCESKA gre v ospredje odra in reče občinstvu z običajnim glasom: Zdaj se bom igrala odmev.

NORČEK zelo tiho: ... odmev, odmev.

PRINCESKA se vrne na prejšnje mesto: Klicala bom odmevu najlepše besede ...

NORČEK: ... besede ...

PRINCESKA: ... kot bi mu metala bleščeče lahne kroglice ...

NORČEK: ... lahne kroglice ...

PRINCESKA tiše: ... in vračal mi jih bo.

NORČEK tiše: ... vračal jih bo ... Še tiše ... vračal ...


ČETRTI PRIZOR


PRINCESKA stopi na prste, sonce posveti nanjo, zakliče zateglo: Jantar, ja-a-ntar.

ODMEV: ... jantar, ja-a-ntar.

PRINCESKA: Prekrasno, še, še.

ODMEV: ... še, še.

PRINCESKA: Počakaj, saj sem komaj pričela.

ODMEV: ... pričela.

PRINCESKA položi prst na usta: Pst, tiho.

ODMEV komaj zaznavno: ... tiho.

PRINCESKA: Bela breza.

ODMEV: ... bela breza.

PRINCE SKA: Kako lepo.

ODMEV: ... lepo ... lepo.

PRINCESKA: Megla.

ODMEV: ... megla.

PRINCE SKA: ... in rosa.

ODMEV: ... in rosa.

PRINCESKA gre proti rampi, tiho občinstvu: Stavim, da nihče na svetu nima tako čudovite, imenitne igrače. Še enkrat bom poskusila. Se vrne na mesto odmeva in kliče. Belo in modro.

ODMEV: … in modro.

PRINCESKA ploskne, nato: Molje.

ODMEV: ... morje.

PRINCESKA: Mama.

ODMEV: ... mama.

PRINCESKA: Jagoda.

ODMEV: ... jagoda.

PRINCESKA skače po odru in ploska.


PETI PRIZOR


NORČEK za odrom:Princeska.

PRINCESKA se umiri: Kdo me kliče?

NORČEK: Ugani!

PRINCESKA se zamisli, potem sproščeno: Norček!

NORČEK priteče ves zadihan, se priklanja: Princeska, dober dan.

PRINCESKA: Dober dan, norček.

NORČEK: Kaj le počenjaš, princeska? Ji pozvončklja s kraguljčkom na čepici.

PRINCESKA: Igram se.

NORČEK: S kom se igraš?

PRINCESKA: Ugani!

NORČEK: Kako naj uganem? Kam si skrila igračo? Išče za grmi.

PRINCESKA: Ne boš je našel.

NORČEK: Potem tudi ne bom iskal.

PRINCESKA: Nikoli bi nihče ne uganil.

NORČEK: Oho! Tudi jaz ne?

PRINCESKA: Tudi ti ne!

NORČEK: Igraš se s punčko?

PRINCESKA: Saj je nimam.

NORČEK: Kaj pa imaš?

PRINCESKA: Imam odmev.

NORČEK: Ej, to pa ni od muh!

PRINCESKA: Ni!

NORČEK: Še živ dan nisem čul za tako igračo.

PRINCESKA: Poslušaj. Dobro me poslušaj. Kliče. Norček.

NORČEK: Tukaj.

PRINCESKA: Zdaj bom pa huda, zares bom huda. Položi dlan na usta, norček, in umolkni.

NORČEK položi dlan na usta in prikimava.

PRINCESKA: Zdaj, norček.

Molk.

PRINCESKA: Kaj pa je to? Se je pokvarila moja igrača? Zelo glasno in počasi. Norček.

Molk.

PRINCESKA: Noče. Zdaj vem: kadar sem sama, se lahko igram z odmevom.

NORČEK: Kadar si sama.

PRINCESKA: Tam gresta moj očka in gospa vrtnarica in očka me bo spodil, naj grem igrat na gosli.

NORČEK: Že grem, že grem, če ne, bom moral okopavati gredice. Nasvidenje, princeska. Ji vrže poljubček in zbeži.

PRINCESKA mu tudi vrže poljubček: Nasvidenje! Pozdravljen, očka dragi.


ŠESTI PRIZOR


KRALJ je oblečen kot vrtnar, nosi veliko škropilnico, na glavi ima krono, govori s princesko narejeno strogo: Princeska, od kakšne ure si ušla?

PRINCESKA: Na gosli bi morala igrati, očka.

KRALJ: Brž! Vrni se v grad kraljevski in se uči.

PRINCESKA: Očka! Saj veš, da gosli moje cvilijo.

KRALJ: Cvilijo, cvilijo! In kaj zato? Naučila se boš prav lepo igrati.

PRINCESKA: Očka, učila se bom ...

KRALJ: Pojdi, dekletce, pojdi. Jo poljubi na čelo, krona mu zdrsne na lice.

PRINCESKA: Očka, krona bo padla.

KRALJ: Ne bo, srček. Privezana je s trdno elastiko.

PRINCESKA: Dala ti bom novo.

KRALJ: Jutri mi jo boš dala. Pojdi zdaj.

PRINCESKA: Že grem, očka. - Dober dan, gospa vrtnarica.

VRTNARICA, dobrodušna, nasmejana žena. Prinesla je vrtnarsko lestev in velike škarje: Princeska, dober dan!

VRTNARICA smeje: Jaz sem res raje vrtnarica.

KRALJ: Da, da, imate prav, vi ste vrtnarica.

VRTNARICA: Krona vam bo padla, gospod kralj.

KRALJ popravlja krono: Hvala, hvala. Ne poznam bolj neuporabnega orodja, kot je kraljevska krona.

VRTNARICA: Res je, kar pravite, gospod kralj.

KRALJ: S krono ne morem vrtnic negovati.

VRTNARICA: Ne morete, gospod kralj.

KRALJ: S krono ne morem vrtnic zalivati.

VRTNARICA: Ne morete, gospod kralj.

KRALJ: S krono ne morem vrtnic obrezovati.

VRTNARICA: Ne morete, gospod kralj.

KRALJ: Le kaj naj z njo počnem?

VRTNARICA: Kar odložite jo, milostni gospod kralj.

KRALJ: Če jo odložim, bo vsak mislil, da nisem kralj.

VRTNARICA: Prav imate, gospod kralj.

KRALJ: Potem bom na pogled čisto navaden fant.

VRTNARICA: In meni bi bili taki prav tako kot s krono všeč.

KRALJ: Recite še enkrat, gospa vrtnarica ...

VRTNARICA: Vrtnarica.

KRALJ: ... gospa vrtnarica, da sem vam všeč.

VRTNARICA: Seveda ste mi všeč.

KRALJ: Zakaj?

VRTNARICA: Srca ste dobrega in zlate pameti.

KRALJ: Še kaj?

VRTNARICA: Nikomur zlega ne želite.

KRALJ: Res je, vsem dobro le želim.

VRTNARICA: In vrtnice lepo rasto pod vašimi rokami.

KRALJ: Lepo. - Tako lepo pa ne rasto kot vam.

VRTNARICA: Mene poznajo dobro vsi grmiči.

KRALJ: Poznajo vas?

VRTNARICA: Pogovorim se z njimi in pomenim.

KRALJ: Kako, kako ste rekli?

VRTNARICA: Tako!


SEDMI PRIZOR


KRALJ: Povejte mi.

VRTNARICA poklekne k rožnemu grmu: Ko v zemljo položim sadiko, ji reečem: Vse dobro ti želim!

KRALJ poklekne kraj nje in ponavlja: Vse dobro ti želim!

VRTNARICA: Poženi, rasti.

KRALJ: Poženi, rasti.

VRTNARICA: Naj te ogreva zlato, toplo sonce.

KRALJ: Naj te ogreva zlato, toplo sonce ...

VRTNARI CA: Poženi lističe zelene ...

KRALJ: Poženi lističe zelene ...

VRTNARICA: ... in nežen cvet, dehteč.

KRALJ: ... in nežen cvet, dehteč.

VRTNARICA vstane: Vrtnica sliši, vesela je, ko dahnem vanjo, in raste.

KRALJ: To je dobro, ne bom pozabil, nikoli ne bom pozabil, kako ste me naučili.

VRTNARICA: Vrtnica je kot otrok. - Ej, gospod kralj, spet vam bo padla krona.

KRALJ popravlja krono, si briše pot: Presneta krona. Na čelo vztrajno sili, težka je in pot mi lije izpod nje.

VRTNARICA: Zares jo odložite.

KRALJ: Kdaj bi jo že, ker kraljevanja sit sem že čez glavo.

VRTNARICA: Čez glavo?

KRALJ: Čez krono ... Pokaže .... sem že sit. Le kdo bo mesto mene kraljeeval?


OSMI PRIZOR


PRINCESKA priteče, krili z razprostrtimi rokami: Očka, letalo sem, letalo. Teka po odru. Poglej, poglej!

KRALJ: Letalo v vetru. Kaj pa tvoje gosli?

PRINCESKA: Odbila je ura že. - Nisem letalo več, vesoljska ladja sem.

KRALJ: Vesoljska ladja? Ne, princeska si in moja hčerka.

PRINCESKA: Sem, očka. A zdajle sem galeb, nad morjem krožim. Steče k očetu in kroži okrog njega.

KRALJ: Krona mi bo padla.

PRINCESKA se ustavi, čisto resno in vsakdanje: Jutri dobiš novo elastiko, očka.

KRALJ: Prav, preskrbi jo, princeska.

PRINCESKA: Že grem. Odhiti.


DEVETI PRIZOR


KRALJ: Cel svet je njen. Kot rosna kapljica, kot rožni popek je. Jaz pa tako utrujen, star in ves bolehen se počutim, če si krono na glavo posadim.

VRTNARI CA: Snemite jo.

KRALJ: Brez krone res ne morem kraljevati.

VRTNARICA: Imate prav.

KRALJ: Zgrabil bi jo in vrgel čez visoki grajski zid.

VRTNARICA: To pa nikar.

KRALJ: Trda je in težka. A vrtnice so nežne, lahne in dehteče.

VRTNARICA: Vseh barv.

KRALJ: Med njimi se počutim kot mladenič, delaven, poln neukročenih sil. Premikal bi gore, ne le vrtnarsko lestev. Oblake bi razgnal in točo ustavil. Če sem vrtnar, seve, le kadar sem vrtnar.

VRTNARICA: To res je čudovito in komaj dojemljivo. Kot kralj betežen, star in slabovoljen, vrtnar pa mlad, delaven in smejoč.

KRALJ: To vam povem: Kraljevske krone vse na svetu dam za en sam živ, dehteči rožni popek.

VRTNARICA: Kako lepo ste rekli, gospod kralj.

KRALJ zaliva: Za en sam rožni popek.

VRTNARICA postavi lestev, striže grm: Rdeča vrtnica.

KRALJ: Rdeče vrtnice in rožno nadahnjene, bele in rumene.

VRTNARICA: ... in temnordeče in rumenkasto nadahnjene.

KRALJ: Kraljevske vrtnice.

VRTNARICA: Kraljevske vrtnice.

KRALJ: Poslušajte, gospa. Odloži orodje. Povedal vam bom, kar še nikomur nisem.

VRTNARICA: Kar še nikomur niste? Kakšna čast. Povejte, čisto tiho.

KRALJ: Poslušajte, gospa, kaj si želim.

VRTNARICA: Kaj si želite?

KRALJ: Da bi na mojem vrtu zrasla - modra vrtnica.

VRTNARICA: Modra vrtnica?

KRALJ: Da, modra vrtnica.

VRTNARICA: Nikoli nisem slišala, da bi cvetela kje na svetu modra vrtnica.

KRALJ: Jaz tudi ne. - Je že tako. Ničesar ti ne manjka, kar zaželiš si nekaj, česar ni, in česar nihče nima: modro vrtnico.

VRTNARICA: Pravo modro vrtnico.

KRALJ: Da, pravo modro vrtnico. Sam bi vsadil sadiko, jo ogrebel.

VRTNARICA: ... jo ogrebel.

VRTNARICA: ... le rasti.

KRALJ: Obrezal bi jo, cepil, h količu jo privezal ...

VRTNARICA: ... in vsako jutro bi hodili gledat, kako se soncu odpirajo cvetni popki.

KRALJ: ... z roso pokriti, nežni.

VRTNARICA: Potem bi vrtnice cvetele.

KRALJ: Cvetele bi kot morje modro.

VRTNARICA: ... in kot jasno nebo popoldne.

KRALJ: Cvetele bi in vonjale.

VRTNARICA: In ovenele.

KRALJ: Pognale bi sadike spet za novo pomlad.

VRTNARICA: Za novo pomlad.

Zasliši se motiv pesmi na piščalko kot na začetku. Oba molče prisluhneta.


DESETI PRIZOR


KRALJ se vrne v vsakdanjost: No, zdaj mi pa povejte, ljuba žena, počemu naj le kraljujem, jaz, ki res tako neznansko rad vrtnarim? Zgrabi krono in jo posadil vrtnarici na glavo.

VRTNARICA: ... Ko res tako neznansko radi vrtnari te. Si popravlja krono.

KRALJ: Le počemu kraljevska krona meni, ki bi neizmerno rad vrtnarsko kapo nosil. Potegne iz žepa v predpasniku vrtnarsko kapo in si jo posadi na glavo.

VRTNARICA si sname krono in jo obesi na lestev: Kaj menite, kraljevsko

veličanstvo, kako bi pa nosili kar oboje: kraljevsko krono in vrtnarsko kapo?

KRALJ: Kraljevsko krono in vrtnarsko kapo?

VRTNARICA: Da.

KRALJ: Pskusil bom. Natakne krono vrh kape.

VRTNARI CA: Poizkusite. Ga ogleduje od vseh strani.

KRALJ: No, zdaj recite, kako je z mano?

VRTNARICA: Prav prida ni.

KRALJ: Ni prida ne lepo in še težko povrhu.

VRTNARICA: Res, prenerodno.

KRALJ: Res, prenerodno.

VRTNARICA: Potem pa menjajte. Najprej krono spodaj in na vrhu kapo.

KRALJ poizkusi: Kako je zdaj?

VRTNARICA: Še slabše, vaše veličanstvo.

KRALJ: Še slabše?

VRTNARICA: Res.

KRALJ: Ni prav tako in ne tako.

VRTNARICA: Menjavati bo treba.

KRALJ: Menjavati.

VRTNARICA: Najprej kraljevsko krono.

KRALJ: ... nato vrtnarsko kapo.

VRTNARICA: Najprej kraljevsko krono, nato vrtnarsko kapo.

KRALJ: In če se zmotim?

VRTNARICA: Kako?

KRALJ: V sejni dvorani si nataknem kapo ...

VRTNARICA: ... na vrtu kraljevsko krono.

KRAJ: To je res preneumno in nadležno.

VRTNARICA: Res je, kot pravite.

KRALJ globoko vzdihne: Čemu le nimam sina, ki bi mu dal krono.

VRTNARICA: In sin bi kraljeval.

KRALJ: Jaz bi pa šel v kraljevski pokoj ...

VRTNARICA: ... in bi vrtnarili.

KRALJ: Samo vrtnaril bi.

VRTNARICA: Ej, gospod kralj, ste čisto pozabili!

KRALJ: Pozabil na kaj? Na krono?

VRTNARICA: Na hčerko, vaše veličanstvo. Na princesko našo.

KRALJ: Na hčerko, ki po vrtu leta in se igra.

VRTNARICA: Na hčerko, ki je pametna in lepa.

KRALJ: In kaj naj z njo?

VRTNARI CA široko, počasi z velikim poudarkom: No, omožite jo in ji kraljevsko krono dajte.

KRALJ: Gospa, gospa. Naj vas objamem. Jo objame in zapleše z njo.

VRTNARICA: Pustite me, kraljevsko veličanstvo.

KRALJ: Zakaj naj vas pustim? Ta vaša misel je kraljevske krone vredna.

VRTNARICA: Kraljevske krone?

KRALJ: Tako je. Princeska naj kraljuje, jaz bom vrtnaril.

VRTNARICA: Princeska bo kraljica, vi vrtnar.


ENAJSTI PRIZOR


NORČEK priteče: O, kakšen kralj z vrtnarsko kapo.

KRALJ: Boš tiho, norček!

NORČEK: Ne bom.

KRALJ: Ne boš? Zacepeta.

NORČEK: To je moja stara vloga in pravica - da govorim resnico.

KRALJ: Pozabil sem, pozabil sem. Oprosti.

VRTNARI CA: Res je: vsi dvorni norčki govore resnico.

KRALJ: In da ne boš brez dela, norček, prosim, steci v grad, pokliči mi princesko.

NORČEK: Princesko? Rad jo pokličem.

KRALJ: Naj pride k meni, koj!

NORČEK: Naj pride k meni, koj!

KRALJ: Ne k tebi, k meni.

NORČEK: Ne k tebi, k meni.

KRALJ: Ne šali se!

VRTNARI CA: Ne šali se!

NORČEK: Ne šali se! - Že grem, že grem. Odhiti.


DVANAJSTI PRIZOR


KRALJ: Gospa vrtnica, zdaj povejte ...

VRTNARICA: E, vrtnarica, prosim.

KRALJ: Gospa vrtnarica, povejte mi, kako naj le začnem?

VRTNARICA: O, kaj preprosto?

KRALJ: Kako preprosto.

VRTNARICA: Tako, kot je. Resnico govorite.

KRALJ: Saj se mi zdi, da zmeraj resnico govorim.

VRTNARICA: Priznajte mirno svojo željo.

KRALJ: Priznal jo bom.

VRTNARICA: Nič se ne bojte.

KRALJ: Ne bom se bal.

VRTNARICA: Že tečeta.

NORČEK: Tu sva, kraljevsko veličanstvo.

KRALJ: Odpuščam te, kraljevi norček.

NORČEK: Odpuščam te, kraljevi norček.

KRALJ: Boš tiho.

NORČEK: Boš tiho.

PRINCESKA: Norček, pojdi! Potem se bova igrala odmev.

NORČEK: Potem se bova igrala.

KRALJ: Zdaj, zdaj bom kraljeval.

NORČEK: Če je tako, jo srčno rad popiham za ograjo.

VRTNARICA: Le pojdi, norček. Bi rad kaj delal?

NORČEK: Oh ne, nikar. - Jaz delam tihe korake in prelepe misli tkem.

Pritajeno: - Sem odmev za ljube deklice.

VRTNARICA: Veš kaj, norček, lepo te prosim: Poišči vendar fanta, ki bo tebi všeč. Nekoga potrebujem, da mi bo pomagal ...

KRALJ: Vrtnariti?

VRTNARICA: Vrtnariti.

KRALJ užaljeno: Čemu bom jaz potem na vrtu, gospa ...

VRTNARICA: Ne veste, koliko je dela, vaše veličanstvo .. ,

KRALJ: Jaz bom vrtnaril.

VRTNARICA: Boste.

NORČEK: To pa to. Grem in poiščem fanta za vrtnarja.

PRINCESKA: Le pojdi, norček.

VRTNARICA: Le pojdi.

NORČEK pošilja poljubčke princeski in teče: Že tečem. Vse za vas, princeska!


TRINAJSTI PRIZOR


KRALJ: In zdaj na delo.

VRTNARICA: Na delo.

PRINCESKA: Kaj naj delam, očka?

KRALJ: Ti? Poslušaj!

PRINCESKA: Bom. Sede na tla in se sezuva.

KRALJ: Nikar se ne sezuvaj, princeska. To je nadvse resna zadeva.

PRINCESKA: Čeprav je resna, očka, jaz se bom sezula. Vesel je pesek, če se ga dotakne moja noga.

KRALJ: Naj bo, če je vesel, potem pa kar.

PRINCESKA: In trava je vesela.

KRALJ: In trava tudi? Zelena, mehka trava?

PRINCESKA: Da, očka. Zelena, mehka trava.

VRTNARICA: Gospod! Zdaj mislim, da je že čas. Pričnite.

KRALJ: Saj bi. Ko bi le vedel, kako naj to naredim?

PRINCESKA: Kaj, očka? Kaj naj narediš?

KRALJ: Saj to je tisto. Princeska moja, zdaj poslušaj .. ,


ŠTIRINAJSTI PRIZOR


VRTNARICA: Zdaj poslušajte.

KRALJ roke v bok, popravi krono, tiho vrtnarici: Kako naj začnem?

PRINCESKA: Kar reci, očka.

KRALJ nenadoma zelo odločno: Princeska, ti se boš poročila.

PRINCESKA: Aha.

VRTNARICA: Aha.

KRALJ: Nič, nič: aha. Ti se boš po-ro-či-la.

VRTNARICA: Da, poročili se in kraljevali boste.

KRALJ: Ponavljam: Poročila se boš in kraljevala boš.

PRINCESKA: Kako se poročila in kako kraljevala?

KRALJ: No, pač tako kot vsaka deklica; se poroči in je kraljica.

VRTNARICA: To že ni res, kraljevsko veličanstvo.

KRALJ: Prosim, tiho, gospa vrtnica.

VRTNARICA: O, vrtnarica, prosim.

KRALJ: Res, potrpite malo, prosim, saj vidite, v kakšne težave sem zabreedel.

VRTNARICA: Bom potrpela, vaše veličanstvo.

PRINCESKA: Očka, da veš! Ne bom se poročila in ne bom kraljica. Odloočno vstane in stopi na šol ne, da bi bila večja.

KRALJ: Kako? Ne boš? Boš! Rekel sem in konec besedi. Si sname krono in jo položi princeski na glavo.

PRINCESKA prijazno položi krono nazaj na njegovo glavo: Ne bom!

KRALJ: Boš! Boš! Boš!

PRINCESKA: Ne bom.

KRALJ: Boš.

PRINCESKA čisto vsakdanje: Očka! Ne bodi hud.

KRALJ:Saj nisem hud, princeska. Le strašno rad bi, da se poročiš.

VRTNARICA: Princeska, ljuba deklica, ubogajte.

PRINCESKA: Saj bi. A jaz ne vem, čemu naj se poročim?

VRTNARICA: Pa vendar veste, v katerem grmu zajec cvili?

PRINCESKA: Ne vem.

VRTNARICA: Vaš očka bi rad vrtnaril ...

KRALJ: … ne kraljeval.

PRINCESKA: Očka, če si do zdaj oboje delal, če si vrtnaril in kraljeval ...

NORČEK se nagne čez ograjo, da vidimo le glavo: In ni bilo nikjer posebne

škode. Se hitro skrije.

KRALJ: Sem, mala moja. Zdaj je tega konec. Samo vrtnaril bom in vzgojil modro vrtnico.

PRINCESKA: Res? Modro vrtnico?

KRALJ: Da, modro vrtnico.

PRINCESKA: Očka, saj to bi bilo res lepo, če bi nam v vrtu cvele modre vrtnice.

KRALJ: Princeska, hvala ti. Računal sem, da si razumna, modra ženska.

PRINCESKA: Očka, še petnajst let mi ni.

KRALJ: No, modra deklica.

PRINCESKA: Premlada sem, da bi se poročila.

KRALJ: Sem bral nekoč, da se v deželi morski poročajo že deklice, komaj pet let stare.

PRINCESKA: A ne pri nas.

KRALJ: No, ti, pri nas, se boš pa petnajstletna.

Gong.


PETNAJSTI PRIZOR


VRTNARICA: Kliče vas gong h kraljevskemu sprejemu.

KRALJ: Že grem, že grem. Se vidi, da muje odleglo.

PRINCESKA: Hej, očka, daj, počakaj malo. Vsaj to mi reci, prosim, s kom naj se poročim?

KRALJ nesrečen se praska pod krono: Saj to je tisto. Ko bi vedel sam. Se vrne, jo poljubi na čelo. Spet se zasliši udarec na gong. Ko bi vedel sam ... Odide.


ŠESTNAJSTI PRIZOR


Kraguljček.


NORČEK skoči z druge strani vrh ograje: Pozabil sem, po kaj ste me poslali, naša vrtnarica.

VRTNARICA: Kako le moreš pozabiti nekaj tako strašansko važnega.

NORČEK žalostno: Res sem pozabil.

PRINCESKA: Pozabil je, saj veste, gospa, da lahko se pozabi ...

NORČEK: Pozabil.

VRTNARICA: Saj sem ti rekla: Pojdi, norček oo'

NORČEK: Pojdi, norček.

VRTNARICA: ... in poišči fanta.

NORČEK: ... in poišči fanta.

VRTNARICA: ... ki bi rad vrtnaril.

NORČEK skoči pokonci na ograji: Poglejte fanta! Kaže za kraljem. Prav tak odhaja tamle.

PRINCESKA: Zares! Moj očka je tak fant, ki rad vrtnari.

VRTNARICA: Nikar se ne norčuj, poišči ga čimprej.

NORČEK: Že grem, že grem. Fanta iskat, ki bo vrtnaril. Skoči z ograje in maha, da se vidi samo roka za ograjo.


SEDEMNAJSTI PRIZOR


VRTNARICA: Res bo zadeva kmalu rešena, princeska. Vi boste zdaj kraljica, vaš očka - naš vrtnar.

PRINCESKA: Le kaj se spomni, tale očka moj.

VRTNARICA: Vsak bi se spomnil.

PRINCESKA: O, to pa ne. Vsak se res ne bi spomnil.

VRTNARICA: Vaš očka le!

PRINCESKA: Na modro vrtnico naj raje misli, kot pa na to, kako me bo omožil.

VRTNARICA: Kako, kako, to ni vprašanje, temveč - s kom vas bo omožil.

PRINCESKA: S kom me bo omožil? On pa le: modra vrtnica.

VRTNARICA: Res, misli le na modro vrtnico.

PRINCESKA: ... na modro vrtnico.

VRTNARICA obraz se ji razjasni: Kako ste rekli. Recite še enkrat!

PRINCESKA začudeno: Na modro vrtnico.

VRTNARICA se oddahne: Princeska! Kaj, če bi se poročili ...

PRINCESKA:…kar z modro vrtnica?

VRTNARICA zamahuje z rokami: Ne, ne! Če bi se poročili s fantom, ki bi vam prinesel ...

PRINCESKA ... ki bi mi prinesel?

VRTNARICA počasi, svečano: Modro vrtnico!

PRINCESKA:Modro vrtnico?

VRTNARICA: Da, modro vrtnico!

PRINCESKA: O, tetka! Kako ste pametni, res, čudovito pametni!

VRTNARICA: Poglej jo no, princesko. Zdi se mi, da prav zares postajam taka, kot mi praviš.

PRINCESKA: Saj tudi ste in zmeraj boste.

VRTNARICA: In vi - princeska naša zlatega srca.

PRINCESKA: Sem, tetka.

VRTNARICA: In boste se le s tistim fantom poročili, ki vam bo .,.

PRINCESKA: ... prinesel modro vrtnico.

VRTNARICA: Tako je prav.

PRINCE SKA: Odločeno je! - Zdaj sem pa lačna, tetka. Pogledat grem ...

VRTNARICA: Le pojdite. Nasvidenje.

PRINCESKA: Nasvidenje. Steče.


OSEMNAJSTI PRIZOR


Iz daljave se zasliši pesem piščalke. Vrtnarica prisluhne.

NORČEK se zavihti na ograjo, skrivnostno: Zares sem našel, gospa vrtnarica.

VRTNARICA zamišljeno: Le kaj si našel?

NORČEK užaljeno: Le kaj si našel? - To, kar ste vi iskali.

VRTNARICA: Iskala sem?

NORČEK: Iskali ste in jaz sem našel!

VRTNARICA: In ti si našel?

NORČEK: Pridi, fant spiščalko.

FANT se zavihti na ograjo poleg norčka: Dober dan.

VRTNARICA: Najboljši dan in vse, kar zraven sodi.

FANT: Jaz želim!

VRTNARICA: Si ti tako lepo zapiskal na piščal?

FANT: Sem, tetka.

VRTNARICA: In kaj še znaš ob lepi pesmici?

FANT: Za vsako delo primem, če je treba.

NORČEK: Mar nisem rekel, da je pravi.

VRTNARICA: Seveda je.

FANT: Potem bom kar pri vas ostal.

NORČEK: Ti le ostani, jaz pa grem. Zbeži v desno.

Kraguljček.


DEVETNAJSTI PRIZOR


VRTNARICA: Od kod si le prišel?

FANT: Jaz? Z naj svetlej še in najlepše zvezde.

VRTNARICA: Kdaj neki?

FANT: Ne vem, če je bilo sinoči ali danes zjutraj.

VRTNARICA ji kar prija to bajanje: Pa mi povej, kako je na najlepši zvezdi?

FANT: Ej, tetka, vse drugače kot pri vas. Nikomur nihče zlega ne želi.

VRTNARICA: Nikomur nihče.

FANT: In vsak je dober, lep in ne bo umrl.

VRTNARICA: Saj to je čudovito. Res lepa pravljica. Tja bi rada šla.

FANT: Kar tu bodiva! Lepo bo tudi tu.

VRTNARICA: Verjamem ti.

FANT: Zdaj mi povejte, tetka, kaj bom na tem svetu delal?

VRTNARICA: Vrtnaril boš.

FANT: Vrtnaril?

VRTNARICA: Prst boš rahljal, sadil boš in zalival.

FANT: Bom, tetka.

VRTNARICA: Zvečer boš pa najlepše pesmi piskal.

FANT: Bom, tstka. Saj to bo skoraj kot pri nas na lepi zvezdi.

VRTNARICA Pojdiva zdaj.

FANT: Pojdiva. Odideta na levo.


DVAJSETI PRIZOR


NORČEK skoči čez ograjo: Princeska, kje si? Teče v levo.

KRALJ prihiti s krono čez roko; Princeska, kje si? Princeska!

NORČEK za odrom: Tukaj.

KRALJ: Kje? Hiti za oder.

NORČEK prihiti z druge strani; Princeska, kje si?

KRALJ se vrne: Ti si, norček.

NORČEK: Ti si, norček.

KRALJ: Jaz sem kralj! Poišči mi princesko!

NORČEK: Že grem.


ENAINDVAJSETI PRIZOR


KRALJ: Te dolge seje. - No, zdaj bo tega konec. Princeska, princeska!

PRINCESKA priteče z norčkom: Očka!

NORČEK: Očka, očka, kaj pa jaz?

KRALJ narejeno kraljevsko: Pojdi, zdaj bom kraljeval.

NORČEK: Če boste kraljevali, pa kar grem. Pošlje princeski poljubček in steče.

KRALJ: Pokliči vrtnarico, prosim.

NORČEK: Pokliči vrtnarico, prosim.

PRINCESKA: Ubogaj, norček!

NORČEK: Bom. Odide.

KRALJ: Kako je, princeska?

PRINCESKA: Očka, poročila se bom.

KRALJ: To je beseda, vredna vseh besed.


DVAINDVAJSETI PRIZOR


NORČEK pripelje vrtnarico: Tu jo imate, našo vrtnarico, princeska, a kdo

se bo z menoj igral?

KRALJ: Zdaj ni čas za igranje. Le pojdi.

PRINCESKA norčku: Jutri se bom igrala.

NORČEK: Jutri? Prav. Ji pošlje poljubček in gre.


TRIINDVAJSETI PRIZOR


KRALJ: In zdaj povej, princeska.

VRTNARICA: Sedite, prosim, gospod kralj.

KRALJ sede na tla: Sedim.

PRINCESKA: In s krono, očka, se pokrij!

KRALJ: Bom.

VRTNARICA: Novici dve povedati vam moram. Katero prvo naj povem?

PRINCESKA: Drugo novico, prosim, prvo jaz že vem.

VRTNARICA: Prav, drugo: Prišel je fant, ki bo vrtnariti pomagal.

KRALJ: Naj bo. Za mene bo še zmeraj dela dosti.

VRTNARICA: Bo.

KRALJ: Novica prva?

VRTNARICA: Trdneje zdaj na glavo krono: Princeska Be bo poročila s tistim fantom .

KRALJ: s katerim?

VRTNARICA: ... ki bo prinesel modro vrtnico.

KRALJ vstane in zasuče vrtnarico: Juhuhu! Vse je v najlepšem redu.

PRINCESKA: Še ni, moj očka.

KRALJ: V najlepšem redu. Zasuče se s princesko, da bi plesal z njo. Juhuhu!

PRINCESKA: Očka, pohodil me boš. Ne vidiš, da sem bosa.

KRALJ: Ne bom, ne bom, nikoli te ne bom pohodil. Brž se obuj!

PRINCESKA: Bom, očka. Ti se sezuj!

KRALJ: Bom. Sname šolne z nog in zasuče princesko. Nato natakne šolne. In zdaj reci še enkrat. S kom se boš poročila?

PRINCESKA: Le s tistim fantom, ki bo prinesel modro vrtnico.

KRALJ: Potem bo konec vseh težav kraljevskega stanu. Vrtnaril bom, ker boš ti kraljevala in oo.

VRTNARICA: … modro vrtnica boste imeli.

KRALJ: In zdaj se brž poroči!

PRINCESKA: Očka, tako lahko ne bo šlo, kar čez noč.

VRTNARICA: Prej morate nekaj državniškega ukreniti.

KRALJ: Kako to menite, državniškega?

VRTNARICA: Po vsem kraljestvu razglasiti.

KRALJ: Da, da - po vsem kraljestvu razglasiti.

Oder se zatemni.


ŠTIRIINDVAJSETI PRIZOR


Oder se znova razsvetli. Sredi odra stoji dvorni norček, v rokah drži velik perrgamentni razglas, opremljen s težkim rdečim kraljevskim pečatom.

NORČEK bere: Vsem prebivalcem našega kraljestva… Tiše. Ste slišali? Ste. Še enkrat bom ponovil, da se ne bo kje v kakšnem kotu našel fant in trdil, da mojega razglasa slišal ni. Glasno. Vsem prebivalcem našega kraljestva. - Njegovo kraljevsko veličanstvo sporoča in oznanja vsem fantom našega kraljestva in tudi fantom onstran vseh meja, da se bo poročila njegova kraljevska hči, ljuba princeska. Zase. Zdaj bi si moral obrisati solze. Zahlipa. Pa ne morem seči v žep po robec, ker moram trdo držati pergamentni razglas v rokah. Spet glasno. Da se bo poročila njegova kraljevska hči. Zase. Kdo se bo zdaj z menoj igral? Kdo bo lovil bleščeče sončne žarke in kdo mi bo v odmev najlepše besede metal? Spet za javnost. In javJjamo, da bo kraljevska hči poročila fanta, ki ji bo poklonil modro vrtnico. Zase. He, modro vrtnico? Res ne poznam vrtiča, v katerem modre vrtnice bi cvele. Glasno. Kdor ima modro vrtnico, naj jo prinese v kraljevski grad. Na praznik vrtnic bo princesa na cvet čakala do sonnčnega zahoda. Zase. Da bi le nihče ne imel in je ne našel te modre vrtnica. Potem bom še odmev princeskinih besed. Glasno. Kdor bo prinesel modro vrtnico, bo nov mlad kralj. Zase. Jaz sem čisto zadovoljen s starim, starim kraljem. Glasno. Vsem fantom našega kraljestva razglašamo: Iščite modro vrtnico, iščite modro vrtnico! Norčku omahne pergament, izvleče velik rdeč robec in se usekne. Iz daljave se oglasi piščalkina pesem. Zastor počasi pada.



DRUGA SLIKA



Isto prizorišče kot v prvi sliki. Kraljevski vrt, v ozadju ograja, pred njo vrsta grmičev s cvetočimi vrtnicami. Oder se počasi razsvetli, od daleč se sliši pesem piščalke, prejšnji motiv. Sredi odra stoji kraljevski prestol.


PRVI PRIZOR


PRINCESKA s krono na glavi sedi na prestolu in si sezuva čevlje, nato pozorno gleda v sonce: Bo kmalu sonce zašlo?

ODMEV: ... sonce zašlo.

PRINCESKA: O, kakšna sreča ...

ODMEV: ... kakšna sreča.

PRINCESKA: Moj odmev.

ODMEV: ... moj odmev.

PRINCESKA: Čuden dan.

ODMEV. ... čuden dan.

PRINCESKA: Odmev slišim le, če sem sama.

ODMEV: ... sama.

PRINCESKA zamišljeno: Čisto sama.

ODMEV: ... čisto sama.

Spet se zasliši pesem piščalke. Princeska prisluhne.


DRUGI PRIZOR


NORČEK se previdno prikaže s strani odmeva. V roki ima veliko pismo.

Princeska?

PRINCESKA: Kdo je?

NORČEK: Jaz sem.

PRINCESKA: Kdo jaz?

NORČEK: Tvoj odmev.

PRINCESKA ne razume: Norček. Kaj prinašaš?

NORČEK: Veliko pismo. Ga vihti pred njo in se ceremonialno obnaša. Veliko pismo z modro vrtnico za princesko.

PRINCESKA: Pismo z modro vrtnico zame.

NORČEK: Poglej. Raztrga ovoj in ji kaže pismo. Preberi!

PRINCESKA bere: Ljuba princeska. Zelo rad te imam. Raje te imam kot Veroniko in Tatjano. Naslikal sem modro vrtnico zate. Poglej, če je prava. Če se boš z menoj poročila, bova igrala nogomet na vašem vrtu. Tvoj Sine.

NORČEK: Zdaj pa imaš, princeska!

PRINCESKA: Kje si dobil to pismo?

NORČEK: Sosedov Sine ga je dal preko ograje in prosil me je, naj ti ga izročim.

PRINCESKA: Poglej, ta modra vrtnica je naslikana.

NORČEK: Gledam. Prerisal je vrtnico iz abecednika.

PRINCESKA: A to ni prava modra vrtnica. Ne diši in če dahnem vanjo, se ne zgane.

NORČEK: Res ni, princeska. Ne diši in se ne zgane.

PRINCESKA: Pozdravi ga in reci mu, naj le še išče pravo modro vrtnico, ki raste in diši.

NORČEK: Dejal mu bom, princeska, a mislim ...

PRINCESKA: Kaj misliš?

NORČEK: Mislim, da me ne bo razumel.

PRINCESKA: Prav imaš! Pojdi in steci v grad. Pod mojim oknom v travi leži velika rdeča žoga.

NORČEK: Takoj, princeska. In vem, ta tvoj odgovor bo znal prebrati. Odhiti.


TRETJI PRIZOR


PRINCESKA drži v rokah pismo in ga počasi glasno še enkrat bere: Seveeda je zaslužil žogo sosedov Sine. Ta vrtnica je modra, le prava ni. Brez vonja je in če v liste dahnem, se ne zganejo.

VRTNARICA pride s košaro breskev: Pozdravljeni, princeska.

PRINCESKA: Lepo, da ste prišli. Sedim na tem prestolu že ves dan in dopovedujem snubcem, da niso prave modre vrtnice, ki mi jih prinašajo.

VRTNARICA: Utrujeni ste, vem. Poglejte, kaj sem vam prinesla.

PRINCESKA: Res, breskve? Kako veste, da jih imam najraje?

VRTNARICA: Ker jih tudi jaz najraje jem.

PRINCESKA pritajeno: Kajne, da niso umite?

VRTNARICA: Res, niso. Če jih operem, izgube žametni dih.

PRINCESKA: Lepo se vam zahvalim. Zdaj se mi zdi že krajši današnji dan.

VRTNARICA: Je bil dolg?

PRINCESKA: In še kako. Kot ravna cesta brez konca.

VRTNARICA: In sonce je še zmeraj za moža visoko.

PRINCESKA: Še zmeraj za moža visoko.

VRTNARICA: In snubca s pravo modro vrtnico nobenega.

PRINCESKA: S pravo - nobenega.

VRTNARICA: Vendar se mi zdi, princeska, da niste prida žalostni.

PRINCESKA: Ne morem reči. Žalostna nisem, ne vesela.

VRTNARICA: Žalostni niste, ne veseli. Le radi bi ….

PRINCESKA: oo. da bi bil le očka srečen.

VRTNARICA: Da bi bil le očka srečen.


ČETRTI PRIZOR


NORČEK prinese veliko rdečo žogo: Je pravi ta odgovor za Sineta?

PRINCESKA: Pravi, pravi. In prav lepo ga pozdravi.

NORČEK: Bom. Hitro vzame nekaj breskev iz košarice in zbeži.

PRINCESKA: In reci še, da je lepo napisal pismo. Same velike črke.

NORČEK: Bom rekel.


PETI PRIZOR


KRALJ pride z desne strani: Nobene prave modre vrtnice?

VRTNARI CA: Nobene, gospod kralj.

PRINCESKA: Očka, poglej, nizko sonce že stoji.

KRALJ: Nizko? Ej, res ni prida več do sončnega zahoda.

VRTNARICA: Na delo moram še, čeprav je velik praznik.

KRALJ: Le pojdite, gospa vrtnica.

VRTNARICA: Res, vrtnarica, prosim.

KRALJ: Da, vrtnarica. Škoda, vse kaže, dajaz ne bom vrtnar.

VRTNARICA: Le čemu bi izgubljali pogum prezgodaj, gospod?

KRALJ: Imate prav kot zmeraj.

VRTNARICA: Zdaj grem na delo spet. Pozdravljeni!

KRALJ globoko vzdihne za njo.


ŠESTI PRIZOR


PRINCESKA: Očka!

KRALJ: Poslušam, hčerka! Sede ob prestol k njenim nogam.

PRINCESKA: Očka, saj to vendar ni bila prava modra vrtnica?

KRALJ: Katera vrtnica?

PRINCESKA: No, tista.

KRALJ: Katera tista?

PRINCESKA: Ki jo je dolgi, suhi princ prinesel. No, spomni se.

KRALJ napeto premišlja: Zdaj se spominjam. Res, dolgi, suhi princ. Vstaane, stopi na prste, si postavi krono prav na vrh glave in prične igrati dolgega, suhega princa. Priklanja se pred princesko in govori z globokim, otožnim glasom.


SEDMI PRIZOR


KRALJ-PRINC: Visokorodno vaše kraljevsko visočanstvo, princeska Rožnega kraljestva.

PRINCESKA si v naglici obuje šol ne, vstane in se spoštljivo otroško prikloni: Pozdravljam vas, visoki princ.

KRALJ-PRINC: Iskal sem, milostna princeska, iskal sem leto in dan ...

PRINCESKA: Iskali ste ...

KRALJ-PRINC: ... ne, ne iskal sem noč in dan in našel navsezadnje ...

PRINCE SKA: ... in našli ...

KRALJ-PRINC: ... ne, navsezadnje so vlili mojstri steklarji …

PRINCE SKA: ... so vlili ...

KRALJ-PRINC: ... so vlili prečudovito, edino pravo modro vrtnico.

PRINCESKA: ... pravo modro vrtnic o?

KRALJ-PRINC: Res, pravo modro vrtnico. Previdno jo polagam pred vaše male, dražestne nožice.

PRINCESKA se nežno smeje, sezuje šolne in pomiga očku s palcem: Tako, tako, očka, prav tako je dejal: Pred vaše male, dražestne nožice.

KRALJ-PRINC: Da, pred nožice.

PRINCESKA vstane, je spet sredi igre; odra sla, resno: Spoštovani visoki princ. Lepo vas prosim, pokažite mi pravo modro vrtnico.

KRALJ-PRINC ji ponudi namišljeno vrtnico: Prosim, prosim, prosim.

PRINCESKA: ogleduje namišljeno vrtnico: Prekrasno, mojstrsko.

KRALJ-PRINC: Da, res prekrasno!

PRINCESKA: Kako so nežno vliti modri lističi.

KRALJ-PRINC: Prenežno, modri lističi.

PRINCESKA: Če dahnem vanje - Dahne, - mar niso se zganili lističi od diha mojih besedi?

KRALJ-PRINC: Res je, zganili so se.

PRINCESKA: In vendar - niso se zganili.

KRALJ-PRINC žalostno: Res je, princeska, niso se zganili.

PRINCESKA: Le sonce se je ujelo v gladko steklo.

KRALJ-PRINC: Sonce?

PRINCESKA: Da, sonce.

KRALJ-PRINC: In vendar, mar se vam zdi, da to ni prava modra vrtnica?

PRINCESKA počasi, dolgo odkimava: Ne, ni, ni prava.

KRALJ-PRINC: Ni prava.

PRINCE SKA: To je steklena modra vrtnica.

KRALJ-PRINC: Steklena modra vrtnica.

PRINCESKA mu z globokim vzdihom ponudi roko: Škoda.

KRALJ-PRINC: Kakšna škoda.

PRINCESKA: Pozdravljeni, visoki princ.

KRALJ-PRINC: Princeska. Ji poljubi roko in hoče oditi.


OSMI PRIZOR


PRINCESKA: Očka!

KRALJ: Da, hčerkica.

PRINCESKA: Počakaj! Vrni se!

KRALJ: Sem že tu, princeska.

PRINCESKA sezuje še drugi šoln, se globoko oddahne, sname kronico: Kaj naj počnem, očka? To res ni bila prava modra vrtnica.

KRALJ: Ni bila.

PRINCESKA: In ti si bil strašansko razočaran.

KRALJ: Da, bil sem, prav strašansko.

PRINCESKA: Ker boš še moral kraljevati.

KRALJ: Še.

PRINCESKA: In še ne boš mogel samo vrtnariti.

KRALJ: Ne bom.

PRINCESKA: No, očka, to pa le priznaj, da je dober kralj tudi nekaj vreden.

KRALJ: Seveda je, princeska. Zato ti pravim ...

PRINCESKA: Kaj praviš?

KRALJ: Poroči se in dober kralj naj bo tvoj mož.

PRINCESKA: Očka, če pa ni prave modre vrtnice.

KRALJ: Je ni.

PRINCESKA: Le spomni se, saj tudi tista prava ni bila.

KRALJ: Katera?

PRINCESKA: Ki jo je mali princ prinesel?

KRALJ: Kateri že?

PRINCESKA: No, tisti, saj veš, debeli, mali princ.

KRALJ: Da, da, saj se že spominjam.

PRINCESKA: Saj veš. Natakne kronico.


DEVETI PRIZOR


KRALJ-PRINC: Vem. Napihne lica, posadi si krono nizko na čelo in govoori s spremenjenim visokim glasom. Z drobnimi koraki pridrobi pred prestol in se nizko priklanja pred princesko: Prelepa, božanska princeska.

PRINCESKA ne more se vzdržati smeha: Da, prav tako je rekel.

KRALJ-PRINC: Ves svet o vas govori. O vaši lepoti in očarljivosti.

PRINCESKA mu ponudi roko.

KRALJ-PRINC: Princeska Rožnega kraljestva, pozdravljam vas. Prinesel sem vam, našel sem, kar iščete.

PRINCESKA: Res, našli ste?

KRALJ-PRINC: Poglejte, tu je prava modra vrtnica.


PRINCESKA: Prava modra vrtnica?

KRALJ-PRINC: Prava modra vrtnica. Prinese namišljeno vtkano modro vrtnico.

PRINCESKA vzame namišljeno vrtnico: Prekrasno ročno delo!

KRALJ-PRINC: Nenadkriljivo, princeska!

PRINCESKA: Nenadkriljivo.

KRALJ-PRINC: Kako se le prelivajo azurne barve.

PRINCESKA: Kot modrina neba in modrina morja.

KRALJ-PRINC: Kot modrina neba in modrina morja.

PRINCESKA: Še nikoli nisem videla toliko in tako čudovitih modrih barv.

KRALJ-PRINC: Še nikoli. Ne, tudi jaz še nikoli.

PRINCESKA: Neizmerna mojstrovina. Kako nežne in spretne so bile roke, ki vtkale so svilene niti v svilo.

KRALJ-PRINC: Mojstrovina! Princeska.

PRINCESKA nese namišljeno vrtnico k nosu: Diši?

KRALJ-PRINC: Diši!

PRINCESKA: Seveda diši, in še kako močno diši.

KRALJ-PRINC: Res diši!

PRINCESKA: Diši po rožnem olju.

KRALJ-PRINC: Po rožnem olju.

PRINCESKA: Nadišavili ste svilo.

KRALJ-PRINC: Sem, princeska.

PRINCESKA: In kaj, če dahnem v rožne lističe?

KRALJ-PRINC: Dahnite, princeska.

PRINCESKA dahne nežno, z občutkom.

KRALJ-PRINC: Dahnili ste.

PRINCESKA: Niso se zganili lističi.

KRALJ-PRINC žalostno: Niso.

PRINCESKA: Princ, to ni prava modra vrtnica.

KRALJ-PRINC: Ni.

PRINCESKA: To je le vtkana modra vrtnica.

KRALJ-PRINC: To je le vtka na modra vrtnica.

PRINCESKA: Hvala vam, princ.

KRALJ-PRINC: Obdržite jo, mila princeska, sprejmite jo.

PRINCESKA: Sprejmem jo.

KRALJ-PRINC: Za spomin na nesrečnega princa.

PRINCESKA: Za spomin.

KRALJ-PRINC odhaja: Princeska, pozdravljeni!


DESETI PRIZOR


PRINCESKA: Očka. KRALJ: Princeska.

PRINCESKA: Takole je mineval najin dan.

KRALJ: Takole.

PRINCESKA: Očka.

KRALJ: Kaj želiš?

PRINCESKA: Utrujena sem. Skoči s prestola. Zasliši se melodija piščalke, sprva zelo blizu, nato se počasi, počasi oddaljuje.

KRALJ: Poskoči malo, deklica moja.

PRINCESKA sname šolne in skače: Zdaj sem letalo.

KRALJ se smeje: Zdaj si letalo.

PRINCESKA: In zdaj sem jadrnica. Veter se je ujel v belo jadro.

KRALJ: Veter se je ujel v belo jedro.

PRINCESKA: Odplavala bom.

KRALJ: Boš.

PRINCESKA: Očka, lačna sem.

KRALJ: Revica. Pozvonim in prinesli ti bodo medu in kruha. Prime tolkalo, da bi udaril na gong.

PRINCESKA: Počakaj, očka. Sama bom šla iskat kaj za pod zob.

KRALJ: Čakati moraš, sonce še ni zašlo.

PRINCESKA: Takoj se bom vrnila. Ne zdržim več.

KRALJ: Vrni se. Čuval ti bom prestol. Sede.

PRINCESKA: Vrnem se. Ti bodi zdaj princeska.

KRALJ: Bom. Čimprej pridi. Nasvidenje!

PRINCESKA odhiti: Nasvidenje!

Glas piščalke je zamrl vdalji.


ENAJSTI PRIZOR


KRALJ: Čas beži. Čas beži. Modre vrtnice še ni.

VRTNARICA pride: Gospod kralj. Poglejte. Kakšen lep jesenski cvet.

KRALJ vzame rumeno vrtnica: Očarljiv, očarljiv.

VRTNARICA: Počakajte, gospod kralj.

KRALJ: Omamljivo, omamljivo.

VRTNARICA: Jesenski cvet.

KRALJ: Poslednji jesenski cvet.

VRTNARICA: Vem, gospod kralj, kaj mislite.

KRALJ: Veste, kaj mislim?

VRTNARICA: Vi mislite na modro vrtnico.

KRALJ: Na modro vrtnico.

VRTNARICA: Mogoče jo bo kdo prinesel.

KRALJ: Mogoče, toda jaz ne verjamem več.

VRTNARICA: Jaz tudi ne. Škoda, da to ni prava modra vrtnica.

KRALJ: Škoda. To je jesenska rumena vrtnica.

VRTNARICA: Čajna vrtnica.

KRALJ: Diši.

VRTNARICA: Prav tako diši, trpko diši, kot bi dišala modra vrtnica.

KRALJ: Da, prav tako diši.

VRTNARICA: Lahko verjeli bi, da je modra vrtnica.

KRALJ: Če vi to želite, gospa vrtnarica, verjamem, da je modra vrtnica.

VRTNARICA: Želim, zares želim.

KRALJ: Potem je to zame modra vrtnica. Ni pa le princa s pravo modro vrtnica.

VRTNARICA: Da, princa ni. Škoda, škoda.

KRALJ: Škoda.

VRTNARICA: Sonce že ni več za moža visoko.

KRALJ: Kje je princeska? Kaj, če le pride snubec v poslednji tej minuti, princeske pa nikjer?

VRTNARICA: Princesko pa nikjer.

KRALJ: Prosim vas, ljuba vrtnarica, sedite na kraljevski prestol in malo počakajte.

VRTNARICA: O, to pa ne, vaše kraljevsko veličanstvo.

KRALJ: Če vas prav lepo prosim.

VRTNARICA: Kako naj sedem na kraljevi prestol?

KRALJ: Oh, kar takole. Vstane in posadi vrtnarico.

VRTNARICA se brani: Tega zares ne morem.

KRALJ: Saj vidite, da gre.

VRTNARICA: Le počemu?

KRALJ: No, jaz bom šel pogledat, kje se mudi princeska.

VRTNARICA: Jaz bom šla pogledat.

KRALJ: Ne, ne, kar jaz bom šel.

VRTNARICA: Mogoče bi jo jaz poprej našla.

KRALJ: Jaz jo bom prej, še preden bo sonce zašlo.

VRTNARICA: Preden sonce bo zašlo.

KRALJ: Še mojo krono vam posodim.

VRTNARICA: Ne, to pa ne.

KRALJ: Poskusite, kako vam res pristaja. Ji da krono na glavo.

VRTNARICA: Ta je pa dobra. Jaz in krona.

KRALJ: To je imenitna! Ploska. Takoj se vrnem. Odhiti.


DVANAJSTI PRIZOR


VRTNARICA: Tako. Zdaj sem kraljica. Si popravlja krono. Mar nisem čiisto v redu, jaz kraljica? Na glavi krono, v roki žezlo. Drži vrtnarsko motiko kot žezlo. - Ne, vrtnarica sem. Kako naj ves dan kar tako brez dela tu posedam? Že raje grem in okopavam s pridom, grede zalivam in sadim, grmiče cvetne privezujem. Tam na vrtni gredi sredi cvetja mi še nikoli ni bilo dolgčas.


TRINAJSTI PRIZOR


Čez ograjo pade velika rdeča žoga. Od strani priteče norček.

NORČEK: Hopla, te že imam, norička. Si mislila, kajne, da boš ušla?

VRTNARICA: Hej, norček!

NORČEK: O, tetka, vi ste na prestolu. Sem mislil, da je tu princeska.

VRTNARICA: Saj vidiš, zdaj sem jaz princeska.

NORČEK se namrdne: No, taje pa lepa. Če ste vi princeska, potlej sem jaz kralj.

VRTNARICA: Kraljujem. Si popravi krono.

NORČEK: Kje je princeska?

VRTNARICA: V grad je šla.

NORČEK: Se bo vrnila?

VRTNARICA: Saj nanjo čakam in čuvam prestol, če bi kakšen žlahten snubec vrtnica prinesel.

NORČEK: Ha, ha, nobenega ne bo. Nobenega. Princeska ho naša.

VRTNARICA: Kaj veš! Mogoče le še pride kdo ...

NORČEK: ... in ji poreče: Ta je za vas od modrih vrtnic najbolj modra, po- glejte ... Da vrtnarici žogo.

VRTNARICA: Ne, ta je rdeča.

NORČEK: Pa naj bo rdeča.

VRTNARICA: In zdi se mi, da to ni vrtnica.

NORČEK: Ne, tetka, to ni vrtnica. Le rdeča žoga je za Sineta, ki je princesko snubil.

DEŠKI GLAS za odrom: Norček, norček.

NORČEK: Že kliče, da se bova igrala.

DEŠKI GLAS: Norček, vrni se.

NORČEK: Vrnil se bom. Zmeraj se vračam. Zakliče. Koj pridem, Sine.

VRTNARICA: Le pojdi, norček. Jaz bom kraljevala.

NORČEK vrže žogo ob tla in nato skoči z njo preko ograje: Nasvidenje, tettka vrtnarica.

VRTNARICA: Nasvidenje!


ŠTIRINAJSTI PRIZOR


VRTNARICA kraljuje: Zdaj sem zares kraljica. - V lepem poletnem večeru - prava kraljica. Če se ozrem po svojem kraljestvu, bi skoraj morala reči, da moji srečni podložniki, cvetoči rožni grrniči, že kličejo po rahlem dežju. _ Jaz, kraljica-vrtnarica, ukazujem Dvigne žezlo. - Zgrnite se dež ni oblaki in porosite žejno zemljico in utrujene liste. Se oddahne. Čudovito: že dežuje, mehke kaplje drse v cvetne čaše, po suhih prašnih lističih. Padaj, padaj, tihi dežek! Glasba, kot bi padale dežne kaplje. Vrtnarica zapre oči in dvigne dlani, kot bi lovila dežne kaplje. Dovolj je! Dovolj dežja. Jaz, kraljica-vrtnarica, ukazujem oblakom: Prenehajte! Usahnite! Naj spet posije milo sonce. Dvigne žezlo. Sonce sij! - Glej, zares sije sonce. Toplo, močno sonce, vsega življenja gospodar. Svetloba in toplota spet božata cvetove in travne bilke. Sij, sonce, sij! Glasba: Sijaj, sijaj sonce, oj sonce rumeno. - Glej, kakšen težak oblak se plazi proti soncu. Oblak, ki nosi točo. Res, zlokobni oblak. Postoj! Počakaj, jaz, kraljica-vrtnarica, ukazujem! Vihti žezlo. Proč, proč, črni oblak. Se globoko odddahne. Že jadra, kot črna gusarska ladja jadra stran od sonca. - Ej, to je kraljevanje. Če bi zmeraj takole mogla ukazovati s kraljevskim žezlom v roki. - Ne, saj ni res. Težko je žezlo in krona ni prijetna. Raje vrtnarica kot kraljica. Prisluhne pesmi piščalke, ki prihaja zmeraj bliže. To je vrtnarček, naš novi pomočnik. Vstane. Ne, počakam na prestolu, da me bo videl. Sede nazaj.


PETNAJSTI PRIZOR


FANT pride od leve s piščalho: Glej, glej, tetka na prestolu. Pozdravljeni!

VRTNARICA: Pozdravljen, fant s piščalko.

FANT: Kako vam ugaja na prestolu?

VRTNARICA: Kraljujem, kraljujem.

FANT: Žlahten posel.

VRTNARICA: Veš kaj, predragi fant, daj no, poizkusi zdaj še ti, kako na tem visokem stolčku se sedi.

FANT: Poizkusim. Le čemu ne bi. Tudi na tem prestolu lahko piskam na piščal.

VRTNARICA mu posadi krono na glavo: Tako. Zdaj mi je laže.

FANT sede na prestol; In meni teže.

VRTNARICA: Res nisem vajena posedati.

FANT: Jaz pa kar rad sedim, kadar si piskam na piščal.

VRTNARICA In zdaj te prosim, posedi in počakaj, da se princeska vrne.

FANT: Princeska?

VRTNARICA: Da, princeska, ki na snubca čaka.

FANT: Princeska, ki na snubca čaka?

VRTNARICA: Mene še čaka delo tam na gredah.

FANT: Prav, tetka. Jaz počakam. Si popravi krono, vzame piščalko.

VRTNARICA: Glej, sonce bo pravkar utonilo za goro.

FANT: Zapiskal mu bom pesmico za lahko noč.

VRTNARICA: Zapiskaj. Odide.

FANT sedi na prestolu in piska. Sonce ugaša.


ŠESTNAJSTI PRIZOR


PRINCESKA pride z desne, se ustavi in posluša.

FANT odloži piščalko in gleda v zahajajoče sonce.

PRINCESKA tiho: Kdo si?

FANT se počasi obrne k nji: Kdo sem. To sem, kar delam.

PRINCESKA: Potem si fant spiščalko.

FANT: Da, fant spiščalko.

PRINCESKA: Bila je lepa tvoja pesem.

FANT: Če hočeš, ti jo zaigram še enkrat.

PRINCESKA: Zame?

FANT: Zate. Igra.

PRINCESKA sede k njegovim nogam in posluša.

FANT ko je pesmi konec: Kdo si ti?

PRINCESKA: Princeska.

FANT: Lepo ime - princeska.

PRINCESKA: Kdo te je peti učil?

FANT: Bile so zvezde, trave, dež in rosa.

PRINCESKA: Kdo si?

FANT: Veter z gore.

PRINCESKA: Kdo si?

FANT: Na tej piščalki sončni žarek.

PRINCESKA: Od kod si le prišel?

FANT: Nikoli ne bom vedel.

PRINCESKA: Povej mi, kam greš?

FANT počasi: Kamor boš šla z menoj.

PRINCESKA: Kam?

FANT: Do sonca, ki bo jutri zopet vzšlo.

PRINCESKA: Ah, sonce. Pravkar je zašlo.

FANT: Pojdi z menoj.

PRINCESKA: Ne morem.

FANT: Kako to, da ne moreš?

PRINCESKA: Ne morem in ne smem.

FANT ji ponudi roko: Pridi. Vse steze so svobodne.

PRINCESKA: Zame ne.

FANT:, zate.

PRINCESKA: Čakati moram, da bo prišel nekdo.

FANT: Kdo?

PRINCESKA: Ki bo prinesel modro vrtnica.

FANT: Ej, modro vrtnico? To čudežni je cvet.

PRINCESKA: To čudežni je cvet.

FANT: Na tega čakajo princeske iz pravljice.

PRINCESKA: Jaz sem princeska iz pravljice.

FANT: Si! In res nič drugega si ne želiš, le modro vrtnica?

PRINCESKA: Le modro vrtnica.

FANT: Princeska mila, mnogo si želiš. Vstane, posadi princesko na prestol.

PRINCESKA: Hvala.

FANT položi krono k njenim nogam, se prikloni: Princeska, vam smem res pokloniti modro vrtnico?

PRINCESKA: Smeš.

FANT gre počasi k vrtni ograji in odtrga šipkov cvet: Našel sem modro vrtnica.

PRINCESKA vzame cvet: Našel si.

FANT: Poglej!

PRINCESKA ogleduje cvet od vseh strani: Pravo modro vrtnica.

FANT: Pravo modro vrtnico.

PRINCESKA: Zdi se mi, da so nežni lističi res modri.

FANT: Res, modri so.

PRINCESKA: Kot morska voda modri ...

FANT: ... kot naba sinjina.

PRINCESKA: Kot morska voda modri, kot neba sinjina,

FANT: Le dahni v liste.

PRINCESKA: Če dahnem, kako se listi nežno zganejo.

FANT; Diši?

PRINCESKA: Opojno in grenko diši.

FANT: Modra vrtnica - najlepši cvet.

PRINCESKA: Hvala ti.

FANT: In zdaj boš šla z menoj. Vstane, gre k ograji.

PRINCESKA: Kako?

FANT Se vrne, jo prime za roko in pelje k ograji: Tako.

PRINCESKA: Kam?

FANT: Z menoj. Jo posadi na ograjo.

ODMEV: ... z menoj. Oba prisluhneta.

PRINCESKA: Odmev.

ODMEV: ... odmev.


SEDEMNAJSTI PRIZOR


KRALJ kliče za odrom: Princeska, princeska!

PRINCESKA: Očka.

KRALJ: Princeska, kje si?

PRINCESKA: Tu, očka.

KRALJ pride, išče okrog prestola: Kje?

PRINCESKA: Glej, očka, tu.

KRALJ: Kaj delaš na ograji?

PRINCESKA: Očka. Našla sem pravo modro vrtnico.

KRALJ začuden, vzradoščen: Kaj praviš? Mar slišim prav, princeska?

PRINCESKA: Pravim, našla sem pravo modro vrtnico.

KRALJ: Je to mogoče?

PRINCESKA: Poglej!

KRALJ nejeverno: Pokaži.

PRINCESKA: Tu, glej!

KRALJ: Ta cvet je prava modra vrtnica.

PRINCESKA: Ta cvet je prava modra vrtnica.

KRALJ: Zašlo je sonce in ti si našla modro vrtnico.

PRINCESKA: Našla.

KRALJ: In kdo ti je prinesel modri cvet?

PRINCESKA: On.

KRALJ: On?

PRINCESKA: Da, on.

KRALJ: In kdo si ti?

FANT: Fant z modro vrtnico.

KRALJ: Fant z modro vrtnico.

PRINCESKA: Fant z modro vrtnico.

KRALJ: In ti, princeska, si prepričana, da je to prava modra vrtnica?

PRINCESKA: Prepričana sem, očka.

KRALJ: Diši?

PRINCESKA: Opojno - trpko.

KRALJ: Opojno - trpko.

PRINCESKA: Le dahni v modre lističe.

KRALJ: Kot v vetru cvet.

PRINCESKA: Zdaj verjameš?

KRALJ: Kaj naj ti rečem. Naj verjamem?

PRINCESKA: Verjemi.

KRALJ: Veš kaj, princeska, vprajšamo vrtnarico.

PRINCESKA: Vprašajmo vrtnarico.

FANT: Vprašajmo vrtnarico.


OSEMNAJSTI PRIZOR


NORČEK za odrom: Princeska,

PRINCESKA: Tukaj.

NORČEK priteče: Princeska. Se ustavi. Je to mogoče? Kaj držiš v roki?

PRINCESKA: Saj vidiš, norček.

NORČEK Kar si iskala, modro vrtnice.

PRINCESKA: No, vidiš, ti si pravi. Takoj si jo spoznal.

NORČEK: Sem, princeska.

KRALJ: Zdaj teci, norček, in pokliči vrtnarico.

NORČEK: Bom. Steče na desno.


DEVETNAJSTI PRIZOR


KRALJ: In kdo je princ, ki ti je vrtnico prinesel?

PRINCESKA: To je fant spiščalko.

KRALJ: Fant spiščalko?

PRINCESKA: Da, očka, on in nihče drug.

KRALJ: Zdaj bom lahko vrtnaril.

PRINCESKA: Boš, očka.

VRTNARICA: Gospod kralj. Poklicali ste me.

KRALJ: Poglejte, prosim vas.

VRTNARICA. Pokažito.

PRINCESKA: To je modra vrtnica.

VRTNARICA ogleduje šipkov cvet od vseh strani: Kako dehti. - Jaz sem pa mislila, da je to šipkov cvet.

PRINCESKA: To je modra vrtnica.

VRTNARICA: Če vi tako pravite, princeska, potem vem, da to ni šipkov cvet, temveč je prava modra vrtnica.

KRALJ: In jaz zdaj kar nič več ne dvomim, temveč vem: To je edina prava modra vrtnica.

VRTNARICA: In kdo jo je odtrgal?

FANT: Jaz, tetka, še preden sonce je za goro šlo.

KRALJ pobere krono in jo posadi fantu na glavo: Zdaj boš ti kralj, jaz bom pa vrtnaril.

PRINCESKA: O, to pa ne. Ne potrebujeva kraljevske krone. Midva imava modro vrtnico.

NORČEK: In kdo bo kraljeval?

FANT: Tisti, ki vpraša.

NORČEK: Jaz?

FANT: Ti. Le snemi z glave čepico s kraguljčkom. Kraljuje naj, kdor govori resnico podnevi in ponoči, poleti in pozimi.

NORČEK: Prav. Potem položi krono kar vrh čepice resnice.

FANT mu posadi krono na glavo: Tako.

Oder se zatemni. V ospredju ostane norček s krono na glavi in čepico v rokah.


DVAJSETI PRIZOR


NORČEK: Zdaj sem ostal spet z vami sam, kot ob začetku igre, in prebrati moram vam kraljevski pergament. Vsem prebivalcem Rožnega kraljestva. Ste slišali? Da se ne bo kje v kakšnem kotu našel kdo in trdil, da mojega razglasa slišal ni. Še enkrat: Sporočamo vsem prebivalcem Rožnega kraljestva, da je princeska naša našla fanta z modro vrtnico. - Zdaj je prepozno že. Če bi kdo našel modro vrtnico, naj jo kar zase obdrži. Ali še lepše, pokloni naj jo kakšni drugi ljubi deklici. - In pridite še kdaj k nam v vas, saj mi bo dolgčas, ker sam ostal sem zdaj, ko je princeska našla modro vrtnico. Izvleče velik rdeč robec in maha z njim. Nasvidenje!

Zastor.