Modra Polonica
| Šopek lepih pravljic Feliks Stegnar |
| |||||||||||||||
Modra Polonica.
Pred davnim časom je bil kmetič, ki ni imel druzega, nego malo bajtico, a zemljišča ni bilo pri hišici niti za pedenj. Služil si je vsakdanji kruh s težkim delom in pomagala mu je pri tem njegova hčerka, kolikor je mogla. Nekoč reče Polonica, tako ji je bilo ime, svojemu očetu: "Dajva in prosiva gospoda kralja, naj nama podari košček lazov; praho zemljo bodeva skrbno obdelala, da nama bode rodila kaj korenstva ali žita.
Ko je kralj zvedel, kako siromašna da sta, podaril jima je majhno trato. To sta prekopala ter hotela obsejati in zasaditi z zeljem in krompirjem. Ko sta zemljo vso skoro preobrnila, najdla sta v prsti možnar od suhega zlata. "Čuj Polonica, " reče oče, "ker je naš gospod kralj toliko dobrotljiv, da nama je naklonil njivico, morava mu dati ta možnar." Hči pa ni pritrdila temu in je ugovarjala: "Oče, ako imava možnar, betvice pa ne, potem bova morala tudi za betvico skrbeti; zato je bolj, da molčite." Oče pa je ni hotel poslušati, vzel je možnar in ga nesel kralju, ter mu javil, da ga je našel v zrahljani zemlji in da mu ga izroči v znak hvaležnosti in spoštovanja. Kralj je ponudbo vzprejel in vprašal, ali ni našel ničesar druzega? "Ne", odgovoril je kmetič. Nato mu je kralj velel, naj tudi betvico prinese. Kmet pa mu pove, da te ni našel. A vse to ni pomagalo ničesar, vse ugovarjanje je bilo bob v steno. Kmeta so vrgli v ječo, dokler ni pripravil betvice. Strežaji so mu prinašali vsak dan vode in kruha, kar imajo jetniki običajno za hrano, in ti so slišali, kako je mož zdihoval v eno mer: "Oh, da bi bil svojo hčer vender poslušal! Oh, oh, zakaj je nisem ubogal ?"
Strežaji so šli potem h kralju in mu rekli, da vjetnik vedno vpije: "Oh, zakaj nisem poslušal svoje hčere!" in da noče ne jesti ne piti. Ukazal je potem strežajem, naj ga pripeljejo pred njega in potem ga gospod kralj vpraša, zakaj neprenehoma kriči: "Oh, zakaj nisem poslušal svoje hčere?" "Kaj pa je vaša hči rekla ?" "Dejala je, naj možnarja nikar ne oddajem, sicer bi moral pripraviti tudi betvico." "Imate li tako modro hčerko? No, recite ji, naj pride k meni." Polonica je morala torej pred kralja, in ta jo je vprašal, jeli res tako pametna. Če je, potem ji da uganjko v rešitev, in ako jo bode pogodila, hoče jo vzeti za ženo. Ona je takoj pritrdila, da jo bode uganila. Nato reče kralj: "Pridi k meni, a ne oblečena, pa tudi ne gola, ne jahaje, ne peljaje se niti po cesti, niti izven ceste, in če mi to storiš, potem te poročim. "
Polonica odide in se popolnoma sleče, zdaj je bila neoblečena; nato vzame ribiško mrežico in si jo večkrat ovije krog života, zdaj ni bila gola. Najme si potem osla proti plačilu in priveže mrežo oslu za rep, da je bo mag'el za seboj vleči, tako ne bo prijahala in se ne pripeljala; in osel jo mora po kolesni brazdi vleči, tako da se je samo s palcem dotikala tal, in to ni bilo po cesti, niti izven ceste. Tako je prišla pred kralja, ki je dejal, da je uganjko pogodila. Zdaj je očeta izpustil iz ječe, jo je vzel za svojo soprogo in ji izročil vse kraljevsko gospodinjstvo.
Minulo je nekaj let in gospod kralj se je vdeležil slavnostnega sprevoda. In tu se je pripetilo, da so kmetje s svojimi vozovi stali pred kraljevo palačo in prodajali drva. Pripeljli so jih ali z voli, ali s konji. V en voz pa so bili vpreženi trije konji in poleg njih je stalo še žrebe, ki pa je skočilo stran in leglo med dva vola druzega kmeta. Ko sta voznika stopila skupaj, začela sta se prepirati in jeziti, in kmet, ki je imel ona dva vola je hotel da je žrebe njegovo, češ da ga je njegova goveda storila, drugi pa je trdil da je njegova kobila vrgla. O prepiru je slišal kralj in ta je razsodil, da mora ostati žrebe tamo, kjer je ležalo, vsled tega je pripadlo kmetu, ki je imel vola vprežena, kar pa ni bilo prav. Odškodovani kmet se je odstranil ter se je jokal in jezil zaradi izgube lepega žrebeta. Slišal pa je, da je gospa kraljica jako dobra in milostljiva, ker je revnega kmečkega rodu; zato je šel k nji in jo prosi, naj bi mu pomagala da dobi žrebeta nazaj. Kraljica je rekla: "Hočem, a obljubite mi, da me ne bodete izdali!" Jutri zgodaj, ko bode kralj pri stražni paradi, vsto¬pite se na sredo ceste, kjer bode mimo šel, vzemite ribji sak in storite, kakor da bi ribarili; sak pa včasih izpraznite, in lovite tako ¬naprej. Tudi mu je povedala, kaj naj odgovori, če bode vprašan, zakaj to dela. Drugi dan je res kmetič stal na cesti in je ribaril po suhem. Ko je kralj mimo šel in to zagledal, je takoj poslal svojega sela tja, naj poizveduje, kaj bedasti mož namerava. In kmetič odgovori.: "Ribarim". Sel zdaj pravi: "Kako morete ribariti, saj tu ni vode?" Kmetič ga zavrne rekoč: "Kakor moreta dva vola storiti žrebeta, tako lahko ribarim na suhem." Sel se vrne h kralju z odgovorom in kralj ga pokliče pred se ter mu reče, da tega si sam ni izmislil, naj le takoj pove, kdo ga je v tem podučil. Kmetič je trdovratno tajil in vedno naglašal, da je to njemu samemu prišlo na misel. Položili so ga pa na snop slame in ga tepli tako dolgo, da je izpovedal, da mu je gospa kraljica svetovala tako. Ko se je kralj vrnil domov, je rekel svoji gospej: "Ti mi nisi vdana, ti nisi odkritosrčna, ne priznam te več za svojo soprogo; tvoj čas je potekel, pojdi, odkoder si prišla - v svojo kmečko bajto!" Jedno pa ji je še dovolil, namreč, naj si vzame s seboj to, kar ji je najljubše in kar je najboljšega, in to naj ji bode v slovo. "Dobro, reče soproga, ljubi mož, če tako ukazuješ, hočem tudi točno izpolniti." Ona se ga trdno oklene in srčno poljubi k slovesu. Potem ukaže prinesti močno zaspalno pijačo, da bi še na njegovo zdravje napila. Kralj nagne kozarec in ga izprazne, ona pa je namočila samo svoje ustnice. Kralj je bil ves omoten in je takoj trdno zaspal. Ko je to videla, poklicala je strežaja, vzela lepo belo rjuho in ga je vanjo zavila. Strežniki so ga morali odnesti na voz pred vrata in se je žnjim odpeljala na svoj kmečki dom. Tu ga je po¬ložila na svojo posteljico, kjer je neprenehoma spal noč in dan. Naposled se je zbudil, se oziral po hišici in je rekel: '"Oh, ljubi Bog, kje pa sem?" in je klical svojega strežaja, ki ga pa ni bilo nikjer. Zdaj stopi njegova žena pred posteljo in reče:
"Predragi gospod kralj, ukazali ste mi, vzeti seboj, kar je najboljšega in kar mi je najljubše v kraljevi palači; kaj ljubšega in boljšega pa nisem mogla vzeti, kakor tebe." Kralju so stopile solze v oči in je rekel: "Ljuba ženka, moja bodi na veke in jaz sem tvoj." Zdaj jo je odpeljal nazaj v kraljevi grad in se je dal iznova poročiti žnjo. Ako nista umrla, živita še zdaj srečno in veselo.