Moderna ljubezen
| Moderna ljubezen Zofka Kveder |
Spisal Poluks.
| |||||||||||||
....Dav' to noč je slanca pala....
Oh kako je pel to pesem! Vi si tega še predstavljati ne morete. Tako z čuvstvom, z ognjem, kakor more peti dvaindvajsetletni stud. iur., kadar ga je prijela kaka sentimentalna muha. Tako žalostno je povzel
Men' pa je za dekle moje,
Če me ona zapusti...« ,
da je še mačka, ki je ravnokar polizala celo skledico mleka, sočutno zamijavkala najnežnejši svoj — miav. In to ni kar si bodi.
On, naš junak, črnolasi Janko Križ pa je gonil svojo »Dav' to noč ...« zdaj v basu, zdaj v tenorju, da ga je malone grlo bolelo. Že je hotel radi lepšega preiti v ono rahločutno
»Imel sem ljubico,
Pa sem jo zgubil«
ko se vrata odpro in se je prismejal v izbo njegov intimus, Zaplatov Lojze, ki je tudi študiral tam na Dunaju rimsko pravo.
»Menda te luna trka ali ka-li, da poskušaš svoj glas kar na debelo. Že z ceste sem te čul, kako se dereš«.
»Pardon amice«, ga je zavrnil Janko užaljeno, »dorem se pa ne. Če pojem in kaj pojem, to ne briga nikogar in tudi tebe ne, da boš vedel«.
»Ej, ej pa si prebito slabe volje danes!«
»Kaj bi ne bil, vraga! No, ko bi vedel ti,« je vzdihnil Janko in tužno naslonil glavo v dlan.
Lojzeta je silil smeh, ko je Janko tako patetično izdihnil.
»Menda ne bo sile, zaljubljen menda nisi«.
»Bil, bil, fante«.
»A — a? In meni nič povedal, ta je lepa!«
»Da bi norce bril iz mene, misliš?!«
»Naka, tak pa nisem, saj me poznaš! Toda zdaj se mi vendar lahko izpoveš«.
»A je precej dolga izpoved«.
»Nič ne de«.
In Lojz se je zleknil po klopi, porinil roke pod glavo in uprl svoje modre oči sanjavo v črni zakajeni strop. Tako je poslušal on najraje trdeč, da mu gre najbolj »do srca«.
»Naj bo no, samo ne moti me! je dejal Janko.
In potem je ustal, stisnil roke v žep vstopil v sredo izbe in začel z globokim, navdušemim glasom samovestno pripovedovati, kakor poslanec, kadar razlaga volilcem svoje vrline in zasluge.
»No, bom! Bilo je nekoč prav lepo, jasno popoludne, letos o Veliki noči namreč. Bil sem takrat pri necem ljubljanskem odvetniku ne baš sijajno a vendar precej dobro plačani stenograf. Tisto lepo osodepolno popoludne me je neslo z necim prijateljem gori na Rožnik. Bil sem precej sentimentalen, zato sem pogledal vsako punico več, nego je bilo treba. Čital sem tiste dni neko debelo moderno knjigo. Pisec je bil seveda dekadent. Zato sem bil jaz one dni precej boležljivih živcev.
Na Rožniku sva sedla, izpila vsaki par kozarcev črnine in postala precej židane volje. Toda v tistem trenotkem je vstopil kedo? — prava pravcata živa junakinja onega romana, s katerim sem si jaz one dni razširjeval svoje duševni obzorje. Rudečkasti lasje, bela polt, dolge, bolestne poteze, udrte oči, tenka fina usta in dolg, vitek, suh stas. Za njo sta seveda prijadrala debelušna mama in okrogel papaček in potem je sedla vsa trojica nama vis-a-vis.
Moj prijatelj je k sreči ali nesreči poznal opisano trojico. Pozdravil jih je in predstavil tudi mene. Imel sem ravno nove, elegantne vizitke in s posebnim zadoščenjem izročil sem jedno mojemu dekadentskemu idealu.
Pogledala me je dolgo in sanjavo ter je izrekla počasno, z nekim posebnim tonom tisti obični: »Veseli me.«
Jaz sem bil očaran.
Njene kretnje so bile počasne, nekako sanjave, roke ozke in suhe z dolgimi tenkimi prsti. Nič bujnih form, nič okroglih lic, nič iskrečih se oči.
O jaz sem bil očaran. Kako me je jezila v tistem trenotku moja zdrava, živa barva, široka pleča in moj polni, doneči organ! Bil sem obupan, da nimam ni pičice svojstva modernega človeka.
A menda sem ji ugajal kljub temu. Gledala me je dolgo in obetajoče ter mi o slovesu dala roko z nekim posebnim rahlim stiskom.
Oče, ki je bil notabene pek in bogat, povabil me je, naj jih obiščem in jaz sem to seveda obljubil.
Pa sem hodil tja k njim, nosil Fridi knjige in razkladal ji svoje moderne nazore.
Bil sem prismoda, kaj hočeš!
Da sem ji nekoč, tako čez dobrih sedem dni, prav po najnovejši maniri razkril svojo srce, to si lahko misliš.
In potem sva vedno tičala ukup.
»Janko, me ljubiš?« vpraševala me je z svojim zamolklim, malce raskavim altom in jaz sem ji prisegal v najnežnejih globocih tonih basa:
»Ljubim, Frida.«
No, reči moram, da mi je jela dekadenca polagoma presedati, rudeči lasje mi niso ugajali več, bela polt je izgubila za me svojo interesantnost, posebno ko sem zapazil, da se pod pudrom skrivajo pege in obraz z dolgimi, ostrimi potezami me ni spominjal več na mistično simbolistiko dekadentskih literatov.
K sreči sem moral na Dunaj.
Poslovil sem se pri njej, pri debelem papačku in okrogli mamici.
Pisala sva si par pisem, v katerih jo bilo več pik, vprašajev in klicajev, nego črk, in polno simbolističnih izrekov, katetre nisva razumela ni jaz ni ona. Potratila sva precej desetic za fin, moderen, ekstravaganten papir in žrtvovala marsikako petico za poštne znamke.
Vidiš, tako ti je bilo, ko sem neki večer zabil zadnje goldinarje in se prebudil drugi dan s praznim mošnjičkom in kolosalnim mačkom.
Janko je malce počakal, da so malo oddahne, pa Lojze je za renčal razsrjen s klopi:
»Pripoveduj, no! Samo tiste kroke in mačke lahko izpustiš, drugače ne bo konca!«
»Potrpi malo, brate, a oni maček je za mojo povest naravnost potreben«, ga je zavrnil Janko in je nadaljeval hudomušno:
»Imel sem torej mačka, prazno mošnjo in prav sitno mi jo bilo pri duši. Od doma tako ne dobim nič, ker sami nič nimajo, izposojevati je težko in nazadnje je treba vendar-le vrniti. Kaj sem si izmislil torej!
Šel sem, vzel kos čistega pivnika in pisal Fridi. Vedeti pa moraš, da je piven papir prav spoštovan pri nekaterih dekadentih. Pisal sem torej Fridi.
Slikal sem ji v črnih barvah svojo nesrečo.
Nekdo me je okral do zadnjega vinarja in zdaj sem tu brez cvenka v grozni zadregi. No in koncu tistega pivnika sem zapisal, naj mi posodi dva petaka, če jo je volja.«
»Kaj, kaj?« je vpraševal Lojze z svoje klopi.
»Pisal sem ji, naj mi pošlje dva petaka t. j. deset goldinarjev avstrijske veljave.«
»Njej — dami si pisal ...?« razvnel se je Lojze in skočil kvišku.
»I da, svojemu dekadentskemu idealu«, je pritrdil Janko flegmatično in je mirno nadaljeval, če tudi je Lojze jezno glodal vanj in ponavljal zaničljivo:
»Škandal! – Dami – škandal!«
»In dobil sem jih, drugi moj prijatelj. Saj veš, ljubezen in posebno moderna ljubezen!
Prav hvaležen sem ji bil, a pameten sem bil tudi toliko, da nisem metal denarja proč za razni pismeni papir.
Zvedel sem bil tudi med tem, da moja moderna ljubica ni pretrdega srca glede možkih in vesel sem bil tega, že radi sebe.
Tako se je lepo završila vsa stvar pred kacima dvema mesecema.
Vse bi bilo dobro, ko bi me pred petimi dnevi ne prijela lakomnost.«
»Kaj, ti si ji morda spet pisal za ...«
»No, da, pisal sem ji, naj mi vrne tisto uro, katero sem bil enkrat pozabil pri njih. Vedeti moraš, da sem ji v času svoje zaljubljenosti poklonil majhno srebrno urico in ker sem zdaj suh ko trska na peči, mislil sem si, da bi mi znala tista stvarica koristiti.«
»Škandal, škandal!« je momljal Lojze.
»E kaj škandal! Znesel sem ji knjig in cvetlic več nego preveč in potem naj ji pustim še uro, če ima že tretjega ljubimca od mene naprej?! Ee, nismo tako neumni!«
»Pa ti je poslala?«
»Da, ali ... Saj to je ravno! Počitnice gredo h kraju, na Dunaj bo treba, v mojih žepih je suša, pa mi je prišlo še to!«
»No in ...« »No in ...« pačil se je Janko, »poslala mi je uro po poštnem povzetju, amice, plačati moram 10 gl. na pošti, če hočem imeti uro!«
»A — a — a?«
»Da, da, per Postnachnahme! To je moje moderne ljubezni žalosten konec!«
Zasmejala sta se glasno in potem zapela v duetu:
»Imel sem ljubico,
Pa sem jo zgubil ...«