Moderna balada

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Moderna balada
Juš Kozak
Izdano: Slovenski narod 6. december 1911 (44/281)
Viri: 281
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Mračnega obraza je stopil k oknu, z neskončnim hrepenenjem v srcu po nečem, česar ni poznal, niti vedel kako in kdaj se bo uresničilo. Trudno solnce je zašlo in v mogočnem toku je oblil zemljo polmrak, ki še bolj odtuji samotno dušo svetu in s svojimi koščenimi prsti raztrga vse žile, ki vežejo človeka z drugimi, da plava duša samotna, koprneča po življenju, ustvarjanju v vesoljstvu, ter zre gori v nebo, kjer trepeta vse ozračje vsled mogočnega valovanja plavajočih solne in doli na zemljo. Temni nebo, temni zemlja, a od vsepovsod lesketanje, odsev onega večnega življenja, ki kakor vsaka resnica molči in vabi dušo, da se v njem potopi.

A duša, samotna in močna v ustvarjanju, hoče dvigniti zemljo s tečajev in jo združiti z nebom, ter prešiniti vse to stvarstvo s svojim hrepenenjem, upreti vanj svoje božje oči.

Opotekel se je od okna in sedel h klavirju. Vse pohištvo je zaplesalo in zaprl je svoje lepe oči.

Vzklila, vzkipela je v polnih akordih balada.

»Dragi! Zdaj sva sama!«

»Kaj? Je resnica?«

»Da, da! Resnica!«

»O beseda, beseda, kje si se rodila, odkod si privrela, da je vzdrhtela duša?«

»Iz mojih prsi, iz mojega telesa, iz moje duše!«

»Ljubica!«

»Premalo! Dovolj besed! Čuješ? Ljubi! Ljubi! glej kako drhtijo grudi, kako valovi, koprni vse telo v pričakovanju tvoje ljubezni.«

Vrgla je raz sebe belo obleko, ki se je prelila kot potok čez tople, kipeče grudi, dve roži mogočni, bohotni v vročem, opojnem telesu, v katerem plove kri gori in doli. Toplota se je prelila po sobi in skočila mladostno drhteča v morje mraku, ki je objemal, poljubljal rožno telo.

On pa je stal ko kamen pred njo.

»Ljubček! Ljubček!« je planila k njemu. Ovila se je tesno, da je vzkipela kri in zblaznela.

Poljubila ga je prav na ustnice, da je šinila kri iz njenih v njegove. Kakor udari blisk v zemljo, je planila kri naprej in v toku oceana je vpila tudi v njegovem telesu.

Oba bela, prožita z blazno krvjo, sta se zamajala, kakor dva jambora in se pogreznila v valovih blazin.

»Ugrizni! Ha ... ha ... ha ...« topel smeh, poln življenja, je planil v mrak, ki je plul nad morjem, kjer sta se kopala dva človeka v silni strasti.

Ugriznil je gori na grudih, da je brizgnila blazna kri iz njenega telesa.

»Še! še!« je prosila v divjem koprnenju.

Ugriznil jo je v vnovič ... in zopet ... vriskala je v blazni sreči.

Brez konca in kraja se je vlivala moč iz njega v njo in brizgala kri zopet vanj.

»Kaj?« Krik strahu je hipoma presekal mrak in poskušal planiti na solnce, a tudi zunaj za gardinami je bil že mrak.

Bel obraz, krvavih oči se je dvignil iz tega morja.

»Ne! ... ne ti! Jela!« Zaril je prste v lase in slušal šepet pritajene vesti ... a šepet je razmahnil krila in glasno govoril besede:

»Jela, tebe, lepa kakor domača zemlja, tebe sem iskal, a nisem te našel ...«

»Njo?« drug obraz je planil v mrak divji, grozen v svojem prevaranju.

»Njo iščeš?«

On je preslišal.

»Jela, zdaj vem vse moje neznano hrepenenje po ljubezni in večni luči je združeno v tebi, lepi in čisti, kakor zasnežena gora v poslavljajočem se solncu ...«

»Ti si me varal. Ti se vse hlinil.« Beli prsti so se ovili njegovega grla.

»Ne mo... o... rem. Ti si meseno koprnenje ... Ah ... duša ... ni za ... dovoljna s tem. Veš ... razumeš?« ...

»Vem! Ti hočeš proč!« ...

»Da! Da!« Vstal je ...

»Ne ... ne; ne boš šel!«

»Bom! V duši je nekaj silnega ... močnega od vekov ... česar ne morem ... ne ... mo... o... rem udušiti ...«

»Ne boš šel! ne boš!« planila je pokonci, skočila k mizici in nekaj svetlega je v loku siknilo skozi temo.

Začutil je mrzlo polt noža na vročem telesu.

Takrat se je zganil.

Planil je k njej, zvil njeno telo, da je omahnilo nazaj, iztrgal ji nož in suval, suval, da je brizgala blazna kri po stenah, pod strop ... v njegov obraz.

Ječanje ... sikanje ... žehtenje teles ...

Smrt.

Dvoje široko odprtih oči je zrlo vanj in vpraševalo: Zakaj? Zakaj?

»Ne ... vem ... ne vem,« zgrudil se je v divjem plaču na okrvavljeno telo.

Kri je vsrkala solze.

Nagnil je razpaljeno glavo in spanec je objel izmučenega.

Počival je kakor bog sedmi dan, kajti tudi on je čutil, da je ustvaril nedeljo.