Pojdi na vsebino

Mock-a-fellow

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Mock-a-fellow
Anonimno
Izdano: Proletarec, Chicago, 1907.
Viri: Proletarec, 1907, št. 13.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Živel je multimilijonar z imenom Mock-a-fellow. Imel je obširne in številne tvornice, rudnike in druga industrialna podjetja, kar mu je neslo velikanski dobiček.

Kljub vsemu svojemu bogastvu je bil pa Mock-a-fellow jako čuden človek. Vedno se je držal čmerno, odurno in neznansko kislo, kakor da bi jedel samo kislo repo brez zabele in soli. Nobena stvar na svetu ga ni mogla spraviti v dobro voljo ali v smeh; sme

Tako čmerni in dolgočasni jal se sploh ni nikoli.

Mock-a-fellow je dalal veliko preglavice svojej rodbini in poslovnemu osobju. Zlasti je trpel njegov glavni poslovodja, s kterim je bil milijonar vsak dan v dotiki. Kolikor bolj se je trudil poslovodja, da bi z svojim bosom občeval prijazno in kratkočasno, tem bolj je bil Mock-a-fellow z njim oduren in sirov. Toda poslovodja je bil potrpežljiv. Noč in dan si je belil glavo, kako bi razvedril gospodarja in ga pripravil celo k smehu. Ali zastonj je bil vsak poskus. Mock-a-fellow je bil še bolj razdražen in je vsakikrat ne baš nežno ozmerjal poslovodjo.

Slednjič je potrpežljivemu poslovodji prišlo nekaj na misel. na več javnih prostorov je dal obesiti tablico z napisom:

$5000 nagrade vsakemu, kdor milionarja Mock-a-fellowa pripravi k smehu.

Odzvalo se jih je veliko, ki so si želeli lepe nagrade. Prišli so razni prefriganci, glumači, šaljivi pevci itd., kakor da bi se hotela milijonarjeva palača spremeniti v gledališče. Ti ljudje so plesali, zvijali se in peli na vse načine pred Mock-a-fellowom, a dosegli niso ni najmanjšega vspeha. Mock-a-fellow je grdo gledal nekaj časa, a ko se mu je zdelo zadosti, spodil je vse po vrsti iz palače. Ker pa ni hotelo biti nikdar konec teh obiskov, ukazal je čmerni milijonar vreči vsakega ___ vrata.

Poslovodja in njegovi somišljeniki so že obupali. Kar se nekega dne oglasi v Mock-a-fellowi palači revno oblečen delavec. Prosi, da ga puste pred milijonarja. Njegovi prošnji se takoj ustreže in kmalo je stal delavec pred osornim milijonarjem, kteri se je držal neznansko kislo. Delavec je začel s pogumnimi in trpkimi besedami očitati Mock-a-fellowu neznosne – krivice, ki jih trpe njegovi tovariši delavci v tvornicah in rudnikih. Naštel je milijonarju polno krivičnih prestopkov na strani njega – lastnika dela in energično zahteval, da se da delavcem več pravic sicer bodo delavci primorani iskati jih drugim potom.

Mock-a-fellow je pozorno poslušal drznega priščeca. Kaj takega še ni doživel! Pri vsaki očitajoči besedi mu je – ginila čemernost z obraza – oči si se mu jasnile – usta so se širila – – in ko je delavec rekel, da hoče več pravic – Mock-a-fellow se ni mogel premagati več – – – – – – – – – – – – – – – – – –

»Ha! Ha! Ha! haaa!« donelo je po sobi in poslovodja ter ostali vslužbenci so kakor obstreljeni pridrveli v bližino.

»Ha! Ha! Jaz vam bom že dal vaših pravic! Ha!« Mock-a-fellow je omahnil na stol in prijemši se z obema rokama za trebuh smejal se je tako grozno, da so mu stopile solze v oči.

Hura! bos se smeje, smeje se! Poslovodja in njegovi tovariši se niso znali kam vreči veselja. Toraj vendar enkrat!

»Ha! Jaz vam bom že dal pravic če ne bodete tako delali, kot ste doslej! Marš. Ha, ha!!« In Mock-a-fellow se smeje oddaljil; smeje šel po stopnicah in smeje je stopil v avtomobil, v kterim se je med smehom nekam odpeljal.

Poslovodja je objel osupnjega delavskega poslanca, kteri je mislil, da milijonar nori, in mu dal ček za - $5000.

»Vzemi to nagrado, dobri človek, in moja srčna želja je, – da še prideš.«