Mož pri oknu
| Mož pri oknu Ivan Cankar |
Spisal I. C.
| |||||||||||||
»Samuel van Hoogatraeten: Mož pri oknu«.
Obstal sem, kakor bi me kdo za suknjo potegnil.
Mej Rombrandtovimi portrêti je visela precej velika slika v širokem, pozlačenem okvirju: v očrnelo vlažno steno je vzidano okno, omreženo z debelimi, železnimi palicami; izza mreže pa strmi starikav obraz, pokrit s težko, rdečkasto, globoko na čelo potisneno kučmo. In ta obraz se je vsesal v me s svojimi motnimi, zateklimi očmi, kakor bi me hotel nekaj vprašati, kakor bi nekaj zahteval od mene ... toda nič posebnega, zanimivega; vprašal bi me morda kakšno vreme je zunaj, ali kdo je bila tista sključena ženska s kislimi ustni in brki pod nosom, ki se je ravnokar prizibala mimo okna .... Njegova lica so bila podobna široki plasti sesušene, razorane ilovice; obrobljala jih je gosta, zmršena brada, suha in sivkasta, kakor staro seno. Čelo je bilo vse prepreženo in razrezano od globokih, okamenelih gub .... Oči so bile jednake mrličevim: dve stekleni, z okrvavljeno vodo politi kroglji, — s pogledi topimi, brezizraznimi, kakor bi se kapricirali na brezpomembno, neumno vprašanje ... Približal sem se obrazu, da sem se ga skoro dotaknil z nosom, kakor bi hotel videti natančneje, kaj leži za temi rdečimi mrežicami na očeh, za temi prstenimi, krčevito napetimi gubami.
Ta človek gotovo ni doživel ničesar silovitega, pretresljivo tragičnega, kakor kak Shakespearejev junak. Rojen je bil bogve kje v kakšni smrsdljivi, nizki izbi, v katero si solnce ni upalo posijati, da bi ne prišlo v slabo voljo. Zavili so ga v umazane cunje, kjer je brcal in kričal ... takrat se mu brcanje in kričanje še ni zdelo neumno. Ob njegovi postelji se rojenice niso posvetovale, zakaj ob tacih posteljah to sploh ni navada. Kakor čarovnice v Macbethu, samo malo bolj vaške in filisterske, napravljale so čarovno pijačo brez vsacega nepotrebnega hrupa, in podale so jo novorojencu mirno in brezbrižno, kakor porcijo juhe; in ta jo je ravno tako mirno izpil. Porcija pa je bila zmirom večja, zmirom grenkejša in zopernejša, — to je naravno. Ni se držal sladko in ljubeznivo, ali tudi kremžil se ni ... čemu? Njegov želodec je zelo modro in previdno ustvarjen, in vrhu tega navajen svoje hrane ... In kadar mu prezentirajo rojenice zadnjo porcijo v isti izbi, ali v kaki drugi, še bolj smradljivi in nizki, tedaj izdihne brez vsacega obupa in duševnega trpljenja, s poslednjo pohlevno željo, naj mu zagrnejo palec na levi nogi, ki je zdrsnil slučajno izpod odeje. Ob njegovi krsti ga bodo kleli pogrebci nad slabim plačilom.
Čemu strmi skozi okno?
V njegovi sobi je temno in zaduhlo; na črnih stenah se zasvetijo zdaj pa zdaj vlažne kaplje; na trhli klopi leži strgana in obrabljena suknja, v kotu na slmnati blazini pa se valjata dva umazana otroka v cvetočih, sivih srajčkah.
Pred njim leži široka, bela cesta, in mimo prihajajo vsakovrstni ljudje. Vsi obrazi so živi in skrbni, nekateri celo srečni in zadovoljni. Prikazujejo se »dostejanstveniki« z debelimi trebuhi in potnimi, zabuhlimi obrazi; na glavah se svetijo cilindri, po prsih pa skačejo ogromne, zlate verižice ... Krasna dekleta s polnimi nedri in okroglimi ledji, rože v obrazu in ogenj v očeh ... Klepetave sesede z bradavičastimi nosovi in košararami na rokah ... Delavci z umazanimi telovniki in s trudnimi, ponosnimi obrazi ... Povsod življenje, nervozno hitanje za kateremkoli smotrom.
»Mož pri okna« pa ni videl ničesar.
Na drugi strani ceste sta se pod a dva psa, in opazoval ju je z največjo skrbjo, kakor bi tičal samo tam problem njegovega življebja. Naposled se je obrnil od okna in strl z brzo nogo ščutka, ki je ravnikar bežal čez sredo sobe ...
»Ah moj Bog, moj Bog, kako si nesrečna! In tvoja lica so tako bela in nedolžna, tvoje oči tako otroške, kakor bi ne pognale greha in prisiljene pohotnosti, tvoja ustna tako sveža in rdeča, kakor bi ne dahnil nanje niti zefirjev poljub ... Z zastrtim obrazom in sklonjeno glavo hitiš čez cesto mej drugimi ljudmi; vsakdo se te ogiblje, kakor da se okuži, če se ga dotakneš. Tvoje srce se stiska od trpljenja, v očeh te skelijo pritajene solze ... ali ustnice se ti smehljajo, zakaj to jo tvoja dolžnost, četudi preklinjaš na tihem samo sebe in ves svet ...
»Ah ubožica! Nesrečnica!«
Vzdignila je kozarec vina, in ga v majhnih požirkih izpila do dna, s polzatisnenimi očmi in z blaženo zadovoljnostjo na obrazu.
»Dragi moj, ali govoriš tako pametno ali tako neumno: — ne razumem niti besedice ... Naroči, prosim te, še jedno steklenico; vino je izborno ... in ne bodi tako dolgočasen!«
Naslonila se je na me tako močno, da se je prevrnil kozarec na mizi ... Za hip se mi je zazdelo, da je njen obraz starikav in ilovnat, da gledajo name steklene, okrvavljene oči s topim, brezizraznim pogledom, kakor je strmel izza železnih palic »mož pri oknu«.