Mož brez strahu

Nekoč je živel človek, ki je bil tako velik, da bi lahko napravili iz njega dva. In bil je močan, da je lahko hkrati vrgel tri močne. Zato pa je tudi pojedel hudo dosti: otepel je deset ješčih.

Ni ga bilo moškega v hlačah, ki se ga ne bi bil upal obrniti z nogami proti nebu. Nikogar se na tem ljubem svetu ni bal, zato je dostikrat klical: »Kje je strah?! Naj pride kdor koli, pa četudi sam hudič, jaz se ga ne bojim!« Nekoč so sedeli v krčmi vaščanje ter sklenili, da mu bodo pokazali strah: eden izmed njih se bo ogrnil v belo plahto, šel pred polnočjo na vaško pokopališče in legel v novo skopani grob. Z velikanom pa so stavili: »No, ali te bo strah ali ne?« Ta je zatrdil: »Nikdar in nikjer! Koliko je stave?« Pogodili so se za veliko denarja in velikan jim je udaril s tako silo v roke, da bi jih jim bil kmalu iztrgal. Tedaj so mu rekli: »Pojdi pred polnočjo na naše pokopališče; bomo videli ali te bo strah ali ne! Pa kakšno mrliško kost prinesi!«

In res je šel velikan pol ure pred polnočjo po hribu na pokopališče. Na grobovih so cvetele vsesvetnice in se pozibavale v vetru. Med njimi pa so tu in tam brlele sveče, ki so dogorele prav do zemlje, tako da se je vnela še žagovina. ki je bila posuta čez gomile. Kot bi grobovi goreli. Njega pa ni bilo nič strah! Slišal je glasove, šel po stezi in prispel do zida, kjer je bil nov grob. Poslušal je in čul, kako so se mrliči po¬govarjali in kregali med seboj ter se obmetavali s kostmi. Zdaj je priletela roka, zdaj noga, potem spet lobanja... Njega pa ni bilo nič strah. Ko pa je videl, da je to le nekaka vrsta igre, je rekel mrtvakom, naj ga puste, da se bo z njimi igral. Ti so mu res dovolili. Nekdo je postavljal kosti, drugi pa so jih izpodbijali z lobanjami. Velikan je vedno dobival.

Tedaj pa se je oglasil oni živi na dnu jame in rekel: »Ali mi daš mojo glavo?« Velikan je pograbil neko lobanjo in jo zagnal s tako močjo v novi grob, da je ubil onega živega, ki se je bil skril vanj. »Na, tu imaš, kar si hotel!« Potem je pograbil kost golenico, zapustil družbo in odšel proti pokopališkim vratom. Tam je zagledal za zidom procesijo mrličev, ki so molili ter šli v cerkev. Vtem je odbila ura polnoč in vse je zginilo. Velikan pa je brez strahu odšel v krčmo ter treščil med zbrane mrtvaško kost, da so od strahu vsi zbežali.

Nato je velikan sklenil, da bo šel v svet iskat strahu. Ko tako hodi in hodi, pride do neke krčme, o kateri je šel po deželi glas, da se še nihče ni zjutraj srečno pre¬budil, kdor je prenočeval v nji. Ljudje so pravili, da notri hudo straši. »Dobro, tu najdem strah!« si reče in gre v krčmo. Povečerja ovco, popije škaf pijače in poprosi za sobo. »Imamo samo tri; v prvi spijo otroci, v drugi midva z ženo^ tretja pa je prazna, a te ne morem oddati. V njej namreč straši in nihče, ki je zvečer zdrav zaspal v njej, ni vstal zjutraj živ! Grozno straši!«

»Ravno prav, bom vsaj našel strah! Sobo vzamem!« reče velikan in plača. Ko pa odpre denarnico, vidi krčmar, da ima velikan še mnogo denarja. Pokaže mu sobo in velikan brez skrbi leže in trdno zaspi. Ob enajstih pa zaškripijejo pirava vrata in velikan se prebudi. Pred njim stoji nekdo z britvijo v roki in se mu ponuja, da ga obrije. »No, ravno prav, te kocine so že tako in tako pre¬dolge. Pa me obrij, a pazi, da me ne urežeš!« reče velikan in sede mirno na posteljo. Neznanec ga začne briti, a ker britev ni bila ostra, mu je več kocin iztrgal kot pa obril. Velikan pa se za to ni zmenil.

»Zdaj pa plačaj, če hočeš še živeti!« zahteva neznanec. »Ali sem te morda jaz klical in prosil, da me obriješ?« mu reče velikan. Tedaj je neznanec hotel potegniti z britvijo po njego¬vem vratu, a velikan ga je sunil z nogo, da je zletel skozi zaprta vrata, in zaklical za njim: »Tu imaš plačilo!« Nato pa je legel in zadremal. Ni še dobro zaspal, ko znova zaškripijejo pirava vrata. Velikan se obrne in spet zagleda nekega neznanca, ki ima v rokah velike škarje. Ta ga povabi, da naj sede, ker bi ga rad ostrigel. »Če je tebi prav, je tudi meni,« reče velikan in sede na končnico postelje. Neznanec ga začne striči, nazadnje pa mu nastavi škarje na vrat: »Zdaj pa plačaj, kar si mi dolžan!« »Sem te morda jaz klical ali prosil?« »Življenje ali denar!« zahteva neznanec. »Tu imaš oboje, navrh pa še to!«.In s pestjo ga je sunil med rebra, da je zletel na zid, z zidu na tla in skozi tla nekam navzdol. Velikana pa ni bilo nič strah.

Tedaj se dvigne s postelje in stopi v kot ter čaka, kaj se bo še zgodilo. In res, o polnoči zaškripijejo deske v stropu, pokadi se malo prahu, mesec pogleda skozi okno in — nenadno se zasadi skozi posteljo od stropa do tal velik meč. Velikana pa ni nič strah; mirno stoji v kotu in čaka, kaj še bo. Ura odbije eno po polnoči, ko zopet zaškripijejo vrata. V sobo stopi krčmar in gre naravnost k postelji, da bi mu ukradel denar. Velikan pa skoči in bunk! po krčmarjevem križu in hrbtu, da je kar zaškripalo. Na pol živega ga potem pelje zjutraj na vas in pokaže ljudem strah, ki je toliko strašil v krčmi. Ker tudi tu velikan še ni našel strahu, je odšel dalje po svetu. Nekoč pride v neki grad. Prosi za službo in se ponudi za hlapca. Vprašali so ga, kaj zna. »Močan sem in delal bi rad, še rajši bi pa spoznal, kaj je strah.« »O, pri nas se tega naužiješ čez mero.« Postavijo ga v stolp na stražo. Te straže pa ni še nihče prestal živ, če ni prej zbežal. Opolnoči se baje odpre strop in neki glas zakliče: »Oh, padlo bo!« Velikan gre stražit. Opolnoči pa se nenadno strop od¬pre in neki glas zakliče: »Oh, padlo bo!« Tedaj velikan zavpije: »Pa naj pade!« In res, padla je glava, nato je priplavala črna krsta, za njo pa obleka, ki jo je nekaj takoj raztrgalo. Njega pa ni bilo nič strah in je mirno stražil dalje. »Padlo bo,« nenadno zopet nekaj zakliče.

»Pa naj, če ni zgoraj dovolj prostora!« reče velikan. »Na tla zropočeta dve veliki nogi in za njima še dve roki. Nenadoma se krsta odpre in vanjo skočijo roki, nogi ter glava, se združijo in iz krste vstane neznanec. Grozno ga pogleda, še huje mu zagrozi, a njega ni nič strah. »Kaj me brigaš, na straži sem in če te je volja, lahko greš kamor hočeš,« reče velikan. Neznanec pa napravi prijazen obraz in ga povabi s seboj skozi železna vrata. Njega pa ni nič strah in gre za njim skozi železno dvorano, kjer je bilo polno pušk, sabelj in sulic. Neznanec ga pelje še dalje skozi srebrna, zlata in biserna vrata. Kaže mu bogastvo, a on ni vzel ničesar. V zadnji sobi pa je na tleh ležala velika šiba in na njej je bilo napisano: »Če udariš živo bitje, to bitje umre, a vse mrtvo oživi.«

Velikan pobere šibo in z njo hitro udari neznanca, ki pade na tla. Tedaj pa skoči iz njega lep mladenič ter se mu zahvaljuje, da ga je rešil prekletstva. Gredoč si vzameta malo denarja, se poslovita in velikan odide dalje po svetu. Nekoč pride ta velikan v žalostno mesto, ki je bilo vse ovito v črno. Vsi meščani so bili prestrašeni, zato jih vpraša: »Od kod vam je strah v očeh?« A nihče mu ni dal odgovora.

Tedaj pripeljejo po mestu črno oblečeno kraljično, hčer edinko. Peljali so jo iz mesta pred gorsko votlino, v kateri je prebival zmaj. Vsako leto je požrl mladenko, a če so le malo zamudili z žrtvijo, je že pretil, da bo zrušil na mesto vso goro. Kraljično so privezali na pečino pred votlino, jo tam pustili samo in prestrašeni hitro zbežali v mesto. Velikana pa ni bilo nič strah in je počakal pred votlino. Naenkrat je začul strašno sopihanje, nato pa se je iz jame zavalil zmaj proti kraljični. Velikan ga je udaril z mečem in ga presekal. Zmaj je bil mrtev in kraljična rešena! Kralj mu jo je dal za ženo in srečno sta živela.

Nekoč pa sta kralj velikan in kraljica sedela s svojim otrokom, mladim kraljevičem, ob jezeru ter počivala. Tedaj je nenadno skočila iz jezera velika žaba pred kraljeviča, ki se je tako prestrašil, da je padel v jezero. Kralj se je pognal v vodo in ga rešil. Od takrat pa ni več iskal na tem svetu strahu, kajti našel ga je: to je bil strah, da bi zgubil sinčka.