Moške igre in češpe s hrasta
| Trst v žepu Moške igre in češpe s hrasta Marko Kravos |
| |||||||||
Mi, dečki, imamo iger brez konca in kraja tudi brez žoge: žoga je za
na cesto preveliko bogastvo. Za žogo tudi ni nikjer pravega prostora: ne
preblizu vrta, da ne bo škode, ne blizu nervoznega soseda, ki mu gre na
živce otroško kričanje, ne na cesti ali pred cerkvijo, kjer je promet!
Hvalabogu da je še toliko drugih, fantovskih načinov, da pokažemo
moč in spretnost.
Ena takih so dirke s tapini, ploščatimi pokrovčki za pivo. Samo obtežit jih je treba in že jih lahko s sredincem frcamo po zarisani pisti. Dirkalna steza poteka največkrat po asfaltiranem pločniku ali betonskem
robniku, ki deli pločnik od površine, kjer bi morala rast trava. Veliko vaje in zbranosti je treba, da zamaška ne frcneš zunaj risov. Lahko pa z
njim koga spotoma izrineš, da mora znova na start. Tudi če ti ga kdo
spihne, ni hujše škode, ker pokrovčkov na gostilniških vrtovih nikoli ne
zmanjka. Lahko celo izbiraš med barvnimi sličicami na njih. Najbolj
imenitno so poslikani pokrovčki raznih angleških piv.
Pri sebi pa moraš imeti kit za okna, da si z njim obtežiš novega dirkalca. Včasih je treba tudi stari tapin prilagodit razmeram na vozišču z
dodatkom kita. Doma niso prav nič veseli, ko nekega dne opazijo, da nova šipa v oknu šklepeta, ker sva z Borisom izprgala kit okrog in okrog.
…
Druga taka igra je manjatapo, ki je bolj kruta. To je igra z nožičkom,
z britolinom, kot rečejo tej fantovski napravi Podlonjerci. Britvico moraš
metat na sedem načinov v tla: in vsakič se mora rezilo zasadit v zemljo.
Vsak način metanja je treba trikrat ponovit. Komur se nožek najslabše
zasaja, navadno zato, ker ni dobro uravnotežen, ta je zadnji. Čaka ga
kazen: tapo! Zmagovalec izbere in ošili špico, ki jo potem tudi vsi ostali
igralci, vsak s po enim udarcem, zabijajo z ročaji britvic v tla. Poraženec
jo mora z zobmi izvleči iz zemlje.
Kolikokrat sem jedel zemljo, kot gladiatorji v areni starega Rima! Posebno globoko se špička zarije v razmočeno zemljo po dežju. Takrat res
ni pametno igrat manjatapa.
In deklice? Res samo gledajo fantovske igre, občudujejo zmagovalca
in se hahljajo poraženim?
Kolikor vem, se ukvarjajo z vrvico - s kolebnico ali s špago, ob kateri skače cela vrsta; mečejo skrlco v prton in potem odskakljajo ponjo po
eni nogi. Včasih igrajo na žežo ali na skrivanje. Mečejo tudi kamenčke v
zrak, sestavljajo mrežaste like z vrvico, ki si jo predajajo iz rok v roke ali
tekmujejo pri nabiranju šopkov cvetočega plevela. Včasih iz rožic kaj
spletejo, kar smo se še mi naučili v vrtcu. Predvsem pa strašno dosti klepetajo o vsem, kar so videle in slišale.
Njihovi opravki mikajo tudi mene. Odkar pa hodim v šolo, se ne spodobi, da bi se deček silil med mule, tudi če so istih let ali starejše. »Zato
ne, ker so mevžaste,« pravi Boris, »in se z njimi ne da pošteno igrat.«
Meni se zdi, da se sošolke kdaj preveč po odraslo šemijo. Deklice so
morda tudi malo večje od nas, dečkov: in so bolj poredne in nagajajo.
Zakaj bi rinil mednje, če me niti ne marajo. Samo na našem Klancu sem
še lahko med mulami. Ampak te so bolj zrele, ker imajo po tri ali pet let
več kot jaz. Ko se z njimi še kdaj lovim po Brandežiji, me sošolci ne vidijo in me zato ne morejo zafrkavat. Pa bi me, če bi se s tem pregrešil na
šolskem dvorišču.
- Ah, češpe z domačih hrastov, še slajše ste, ker ste prepovedane!
Ta vzdih pa tudi ni kar tako. Morda sploh ne veste, da se pri Sv. Ivanu vsakemu drevesu reče hrast, pa če z njega obiraš češpe, fige ali lipov
čaj. In me sosedova Julka res pokliče in mi dovoli, da si z njihovega hrasta naberem češenj, kolikor hočem.
Menda se zato pri nas reče drevesu hrast, ker je bilo pobočje Griže in
Drašce nekoč poraščeno s samim hrastičjem. To je bilo glavno drevo, s
katerim so imeli opravka stari mandrjerji. Tako mi to razloži oče. Morda
so razmišljali: če je na hribu vsako drevo hrast, potem je vse na svetu,
kar zrase in štrli malo više v zrak, hrast: hruška, lipa, borovec in tudi
smreka, če bi bila kje katera.
In kako so potem naši stari rekli hrastu?
To pa vem in vam povem! Sploh mu ne rečejo drevo, ker imajo za vsako vrsto hrasta posebno ime: graden, cer, dob, črnika in še puhasti hrástič. O hrastiču pravi pravljica, da mu hudič niti do pomladi ni uspel popukati starega listja z vej in ga je zato od fote vsega skrotovičil.
Tako je to glede svetivanskih hrastov, ki na njih rastejo češpe! In da je to res, povejo že imena za kraje tu okrog. Vse vrste hrasta so v njih:
Dobšca, Cerovka, Gradence, Črnikovc, Pri Hrastičih.
tapin - krovni zamašek
pista - dirkalna steza
Lonjer, Podionjer - primestne vasi pri Sv. Ivanu
manjatapo - »žreti čep«, igra z nožičem
britolin, britvica - nožiček
prton - ristanc
žeža - igra »ti loviš«
mandrjer - pridelovalec zelenjave, lastnik mandrje
fota - bes