Moč vere
| Moč vere: Po jeklorezu prosto zložena povest Josip Višarski |
| |||||||||||
Že davno je bilo sonce za gorami se skrilo, že je bila temna noč svoje černe perute čez zemljo razprosterla, hrup dneva zdaj sčasoma potihne, le v časih se še lajanje nekterega psa skoz tiho noč zasliši, pa sova svojo žalostno pesem zatuli. Vse živo, kar se je po dne gibalo ino trudilo, išče pokoj, je tiho in se hoče s spanjem pokrepčati in si pridobiti novo moč za delo prihodnega dneva. Le divja, svetloboječa zverina zapusti svoje berloge in si svoj kervavi rop išče, kakor tudi kervoželjni zverini jednako tolovaji svoje zakotje zapustijo, v kojim se pred maščovavno pravico skrivajo ino se na nove hudodelstva napravljajo. Luna nastopi svoj ponočni tek i se včasih med oblake skrije, ktere veter na ponočnem nebu goni. Zdaj tudi luči v nekem samostanu na **škem pogasnejo in brumni mnihi, kojih soglasno lepo petje je še kratko pred iz razsvetlene cerkve se glasilo, hitijo v svoje izbice k pokoju. — Pa kaj za en glas se naenkrat zasliši v sred tihe noči? To je zvona glas iz cerkve samostana. Kaj pa pomeni ovo zvonenje ob tako nenavadnej uri? Saj še ni juternica! — ponočni čuvaj je še le komaj polnočno uro odklical. Alj pa morebiti mnihe k polnočnici v kor kliče? Pa saj so svojo uro molitve ravno pred odpravili. — Le še zvoni — ino večkrat premolkne. — Kako milo poje zvon, kakor bi koga na pomoč klical! — —
V cerkvi se luči zasvetijo in kmal se pomoli iz cerkve mladi cerkveni strežaj z zvončekam in svetilnico v rokah, za njim pa pridejo duhoven s sv. popotnico v torbici na persih, kojo nekemu bolniku nesejo, da bi ga previdili i pokrepčali za dolgo pot v večnost, to je pomenil zvona glas, — zato je on tako milo klical. Časti vredno, ja sveto je ovo opravilo in pot vsigdar, kadar se pa v tihej svetlej noči stori, ko mir nad zemljo kraljuje, tedaj se mi pa vse še lepši, i tako čudoviten i skrivnosten zdi, da je serce vselej močno i čudno ganjeno. Zdi se mi, kakor bi bil cel svet vlika lpa cerkev, i jasno nebo veliki oltar, na kterem se tisuč zvezd kakor ravno toljko sveč peržiga, šumljanje večernega veterca pa kakor šeptanje veliko nevidnih molivcev, koji Boga v presv. sakramentu molijo. — Vondeer poglejmo zdaj za mnihom i njegovim tovarišem, kam da gresta, i kaj se morebiti bode njima zgodilo.
Mladi fantiček, zornolicast, kteremu se zlatorumeni lasje iz glave v kodercah vsipajo, gre belo oblečen kot angelc popred, svojemu Bogu pot perpravljaje, kterega duhoven v podobi belega kruha nesejo ino pšeptaje molijo, vmes pa v časih, kakor je navada, zvonček zažvenklá. Luč svetilnice nam pusti viditi, kakó po tihej dolini, kakor dve senci plavata, in od dalč še beli koretec mniha iz temnine zableši, dokler ju gojzd v svojo gosto temo vzame, skoz katerega pot k bolniku pelje. —Čudno prijetni občutki napolnijo človeku serce, kadar se v miirnej tihej noči v kakem lohu prehaja. Zdi se, kakor da bi v drugi svet prišel. Ponočno sonce, bla luna plava na nebu i prede svoje sreberne trake skoz košate drevesa na zemljo, iz katere sapice, kakor dihleji spijočega, proti nebu puhtijo. Vse je tukej tako tiho i vonder je, kakor bi se tukaj neko skrivnostno življenje razodevalo. Verhi dreves se gibajo, radovedni, kaj se pod njimi godi, ino v vejih šumlja, kakor bi se drevesa od tega pogovarjale, kar so čez dan slišale, vmes pa včasih kaka ptičica se iz spanja zbudivša oglasi. Sence dreves prav pošastne podobe imajo, ino mislil bi, da zdaj škrateljni loga svoje ponočne zbore deržijo.
Taki in jednaki občutki so morebiti dro tudi serca naših ponočnih potovavcov napolnili, koje spet pojiskati hočemo. Da bo bolnemu hitrej duhovnika pomoč došla, se iz ceste na stezdo podasta, ki jima precej pota perkrati, Pa kaj je fantiču, da tako plašno okoli sebe pogleduje i se vsakega šumenja vstraši? Ali ga morebiti pošastne sence takó z strahom napolnijo? Od starega mniha dobro podučen se praznih reči ne boji; — pa slišati je bilo večkrat, da ni varno po ovem gojzdu potovati, ker se hudobni tolovaji po tajistem klatijo, koji so že več popotnih ljudi napadli, obropali i tudi nektere vmorili. Ko mnih spoznajo, zakaj fantič svoje korake takó overa, ga k veči urnosti opominvaje nagovorijo. „Le urno hodiva, de k bolniku prepozno ne prideva! Ne boj se nobene reči, ljubček moj! tolovaji nimajo nič do naju. Ako ravno nar veči blago celega sveta nosiva, vonder nimava kaj per sebi, kar bi se moglo jim dopasti; najno življenje pa je v božjih rokah. Le njemu se perporočiva, gotovo bo tedaj naju pred vseim hudim obvaroval.“. Na te besede začnejo mnih spet moliti i fantič jim pobono odgovarja, zraven pa še tudi zdihne, da bi le že enkrat na kraju gojzda bla. Že sta ga bila precej za seboj pustila, — le še za četvert ure ga imata pred seboj, ino ravno sta bla neki grič prekoračila ter pred neko kernico prišla, skoz katero se je stezda dalej vila. Krog in krog med pečovjem košate bukve rastejo in le na nekterih krajih luna gosto temo v ovej gnjači nekoljko razsveti. Višej vzdigne fant svetilnico, da bi v temnini se kam ne zaletela, zraven pa še v časih z zvončekam zacingla. Še nista bla odmolila, kar jima iznenada grozen glas: „Stojta!“ zadoni; v tem hipu tudi močna roka fantiča za gerlo zagrabi ino nad njegovo glavo silni hanžar zablišči. Zvonček mu izpade na tla, le še svetilnico obderži, i per nje luči se zdaj vidi, da sta od treh strašnih tolovajev zasačena. Nar starejši, pa tudi, kakor se vidi nar hujši, fantiča derži, in ga hoče koj pehniti; ne daleč proč pa še dva nekoljko mlajša tudi z bosimi hanžarji stojita. Vsi se nekaj osupnjeno gledajo. Stari mnih se nar prej zavejo in tolovaje takole nagovorijo: „Kaj hočete od naju in zakaj ne pustite naju dalej potovati? Saj jaz stari mož i dete mladi fantič nisva vam tako nevarna. Tudi posvetnega blaga nimava, kar bi vam moglo dopasti. Kar pa imam, vam iz serca rad dam, namreč: Božji blagoslov.“ I na te besede jih z nar Svetejšim blagoslovijo. Čudno je bilo viditi, kar se je zdaj godilo. Kakor bi bila tolovaje kaka nebeška luč obsvetila, opotekajo se omamljeni nazaj i padejo nehoteč na kolena. V tem luna med drevesi prisije in ovi čudni prizor razsveti. — Tolovaji jima zdaj z rokami migajo, naj bi odšla. Ko jih mnih takó močno ganjene vidijo, jih pohlevno zavolj hudobnega živlenja svarijo in jih k poboljšanju opominajo. Vidi se, da ove besede njim globoko v serce režejo, da se je vest spet zbudila, ki je tako dolgo terdo spala; — nezmožni so kaj pregovoriti, le z glavo nekoljko kimajo.
Radi bi se mnih še dalej tukaj mudili, de bi nesrečne na pravo pot pokore in poboljšanja napravili, — pa njih dolžnost jih k bolkniku kliče, zatorej se zdaj odpravijo; vonder še gredé za milost čez razbojnike k Bogu molijo. —
Kmal sta na kraju gojzda in že se iz hiše bolnika luč sveti ter ju viža, kje da je duhovne pomoči potreba. Silno težko jih bolnik že očakuje; zakaj, kakor so telesne bolečine hude, takó tudi serce marsiktere poteže i rane ima, ko jih svojemu dušnemu zdravitelju razodeti želi, da bi tolažbo zadosegel in mir svojej duši. — —
Sv. opravilo je dokončano, bolnik je ozdravljen na svojej duši, da bi le truplo tudi takó hitro in gotovo ozdravelo! Ako ravno bolnik ni več tako otožen, ampak potolažen je, in rekel bi, prav veselega obraza in skorej nobene bolečine več ne čuti, je vonder le kakor bi luč živlenja slednokrat še razsvetila, potem pa ugasne. Od dolgega potovanja in prehodene noči vtrudeni, kakor tudi od dogodbe ponoči, so stari mnih skoerj oslabljeni, tudi fantič je precej truden, zato jih hvaležni ljudje do samostana pustijo peljati. — Bolniku so bolečine odjenjale, to je, smert je ga vseh bolezni rešila, šel je spat i počivat v hladno krilo zemlje, kjer vsaka bolečina mine. V gojzdu in v njegovej okolici od teh dob ni bilo več slišati nobene roparije, nobenega napada in hudodelstva, tolovajev ni bilo več čutiti, pripovedovalo se je pa da so, siti svojega nevarnega in nesrečnega živlenja romali v svete kraje, se z Bogom spraviti. — —
Ako se praša, kaj da je starega duhovna gnalo, tako radovoljno in tudi neprestrašeno svojo dolžnost v sred noči dopolniti? Kaj da je bolnika takó vmirilo in potolažilo? — in kaj da je posebno divje tolovaje takó silno premoglo, da prej kervoželjni volkovi, zdaj kakor krotke jagnjeta na kolena padejo in svoje navadno živlenje zapustijo? takó se mora reči, da je to samó le zamogla — „Moč vere.“