Moč ljubezni (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Moč ljubezni.
Anonimno
Izdano: Domoljub 18. september 1890 (3/18), 202—207
Viri: dLib 18
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»Ali pač pride danes Ivan iz mestnih šol domov? Pisal mi je, da danes končajo šolsko leto. Kdo vé, kako bo dovršil svojo zadnjo skušnjo v osmi šoli? Pravijo, da je zeló težka in marsikateremu spodleti na vrhni stopnjici.« Tako je modrovala sama seboj priprosta ženica, ki je samevala v majhni koči na koncu vasi V. Bila je vdova že skoro toliko časa, kolikor je star njen edini sin Dominik. Bogastva bi sevéda zastonj iskali v koči pri Dominikovi materi. Pisana kôza v hlevčku, za silo h koči prislonjenem, vrtič okrog hiše in strm breg pod vrtom, bilo je vse posestvo te koče. Vendar si je mati s šivanjem in perilom, katero je oskrbovala za praznike skoro za celo vas, prislužila marsikak goldinar, ki bi ga bila lahko dala na stran za stara leta, ko bi Dominik ne bil hodil v šolo.

V začetku ga sicer mati ni mislila poslati v šolo; a ker je deček le silil in ker so ji tudi domači duhovniki in učitelji prigovarjali, vdala so je v to toliko raji, ker mu na domu ni imela kaj zapustiti. Na tihem jej je tudi vstajala tolažilna misel, da morda Dominik postane duhovnik, kar bi bilo za dobro slovensko mater sevéda največje veselje, ki ga sploh mora občutiti verno materino srce. V tem upanju je mati toliko ložje živela, ker ji je Dominček sam zatrjeval, da bo v domači cerkvi novo mašo pel in takrat svojo mater obhajal v zahvalo za vse njene dobrote. In to niso bile samo besede; Dominik je v nižjih šolah na počitnicah igraje maševal doma, ako je bil sam; večkrat pa ga je pri tem skrivaj opazovala mati in sama ni vedela, kako bi se mogla zdržati solz ob taki priliki. Pripovedovali so ji tudi drugi pastirji, kako jim je na paši Dominik pridigal, ko je na skupni pašnik prignal svojo »pisano«.

Tako je bilo nekdaj v prvih šolarskih letih, in zato mu je mati s posebnim veseljem oskrbela vse najpotrebnejše; delala je neprestano noč in dan, varčevala je, celo najpotrebnejšega si ni privoščila, le da je Dominik imel, kar mu je bilo treba. In treba mu je bilo veliko. Ne more si skoro misliti, koliko stane šolanje, kdor tega ni skusil. Zato je mati Dominikova porabila poleg vsakdanjih zaslužkov skoro vse, kar je prej prihranila. Skrbelo jo je sicer, kaj bo na stara leta, toda materna ljubezen premaga vse take skrbi. V kratkem povedano, Dominikova mati je bila vzor skrbne, pobožno slovenske matere, ki bi rada dala tudi srce za svojega otroka, ako bi bilo treba.

V poznejših višjih šolarskih letih sevéda Dominik ni več na pašo hodil in tudi ne več doma maševal. Imel je druge misli in druga pota. Hodil je v počitnicah rad po hribih okrog, nabiral ondi rastline, cvetlice, žuželke, polže, kamenje itd. in težko obložen prihajal čez nekaj dnij domov, in s tem je imel doma še dolgo posla dovolj, predno je vse razvrstil in uredil. In kmalu je mati zvedela, da bo Dominik najbrže učil se za profesorja, da bo mladino podučeval in vnemal za lepo prirodo. Sevéda mati tega ni verjela; vendar je dobro vedela, da se je zadnje dve leti Dominik zeló spremenil, vzlasti v cerkev je šel, kolikor je bilo ob nedeljah ravno neobhodno potreba.

V upu in strahu zato danes mati pričakuje Dominika na počitnice; kam se bo obrnil, ta skrb vznemirja materi srce. — Prej kakor je mislila, prišel je Dominik.

»Kako je, Dominik, ali si srečno dostal poskušnjo?« ga skrbno vpraša mati.

»Vse se mi je posrečilo, prav dobro sem jo dovršil,« odgovarja Dominik.

»Vendar si se veliko trudil; kako si vendar shujšal od zadnjič,« omenja mati ter gre, da urno trudnega Dominika nekoliko pokrepča s pripravljeno malico. − −

Nekaj dni pozneje.

»Mati,« prične Dominik, »težko vam povem, a enkrat mora vendar le na dan.« Kar je mati že dalje časa slutila, to ima sedaj zvedeti za trdno.

»Kaj tacega mi boš povedal?« mu pravi.

»Mene ne veseli postati duhovnik; poznate me in veste, da imam svoje največje veselje z rožami, živalicami; ti nauki mene posebno veselé in sklenil sem, da hočem postati učitelj mladini na srednjih šolah. Ker vem, da želite moje sreče in ker bom v tem stanu po svojem mnenju najbolj srečen, upam, da mi ne bo te branili in da me bote blagoslovili za daljno pot na Dunaj.«

Ne bomo popisovali čutil, ki so po teh besedah prevladale materino srce. Sreča, o kateri je sanjala za-se in za sina, bila je na mah razrušena in razdejano je bilo tudi materino srce. Hudo je bilo obema, a kdor bi jima bil gledal v srce, prepričal bi se bil, da si ne more nobeden pomagati.

Marsikatero grenko očitanje moral je Dominik slišati, predno se je mati umirila. Ni ji zameril, bil je hvaležen sin, poznal je svojo dobro mater in vedel je, da ona drugače ravnati ne more, a upal je, da se bo vse poravnalo. In ni se motil.

»Danes sem bila pri gosp. župniku,« pravi mati nekega dne, ko se je imel sin posloviti, »sedaj sem nekoliko bolj pomirjena. Rekli so mi, naj te nikar ne silim nikamor, za kar nimaš ali ne čutiš poklica; pristavili so, da tudi kot učenik lahko ostaneš veren, da je uprav takih mož med svetnimi učenimi ljudmi dandanes potreba. Ako si torej teko sklenil, stori, kar misliš. Udarca tega sicer ne bom mogla pozabiti nikoli, pomagati ti tudi ne bom mogla veliko, a kar je moje, bo tvoje, vzlasti pa te bo z molitvami spremljal moj blagoslov povsod, kjerkoli boš hodil. Naukov ti ne bom dajala, star si dovolj, vendar to-le pomni: Dote ti nimam dati nobene, kakor to, da vere svoje mladosti ne zgreši, zapovedi njene spolnuj, kakor te je v mladosti učila tvoja mati. med stvarmi ne pozabi Stvarnika, tedaj upam, da se zopet srečna vidiva.«

Sevéda je Dominik materi vse obljubil. Tako ste se ločila mati in sin.

Dominiku se je na višjih šolah odprl nov svet; ukaželjen je slastno prebiral učene knjige, poslušal učenjake, ki so mu popisovali in razlagali natoro in njene stvari. Ti možje so bili zeló učeni, razložili in spoznali so vsako najmanjšo stvarco, le Stvarnika niso našli v svoji napuhnjeni učenosti. Dominik je poslušal učitelje brez vere, ki so tajili Boga, dušo in življenje onstran groba. Ni se čuditi, da so materini nauki vedno bolj izginjali iz njegovega srca, da se je polagoma navzel brezverskih naukov svojih učenikov. Kader se mu je vest vzbujala, kader so mu silili v spomin nauki materini, tedaj se je tolažil, da ima učenost trdne dokaze za vse kar uči, da torej živi le svojemu prepričanju, ako živi brez vere, ako ne spolnjuje verskih dolžnosti.

Dva- trikrat je prišel Dominik z Dunaja k materi na počitnice in dasi je pred materjo skrival svoje misli, vendar je skrbljivo materino oko hitro zapazilo, kako zeló se je Dominik spremenil. In kader ga je mati s solzami v očeh prosila, naj ostane kakoršen je bil nekdaj, tedaj se je smejal materi, češ, vi tega ne razumete.

»Res je, da vaših učenosti ne poznam, a to vem, da je Bog nad nami gospodar in da mu mora biti vsakdo pokoren, sicer ga prej ali slej gotovo zadene zaslužena kazen.« Tako je govorila mati.

Tedaj so se začeli za mater bridki dnevi. Dominik se je sicer kmalu izšolal, postal je slaven učitelj, napisal je učenih knjig; ime njegovo se je s častjo imenovalo med učenjaki, a nekaj ni imel, kar se je materi in sicer po pravici najpotrebnejše zdelo, vere v Boga in neumrjočnost duše. Domači duhovnik, ki je poznal misli Dominikove izražene po njegovih knjigah, priporočal ga je materi v molitev. In ker je reva vsled starosti, vzlasti pa vsled britkosti opešala, da ni mogla več delati in ker ji je Dominik ob vsakih praznikih pošiljal zdatno podporo, res ni vdova skoro drugega delala, kakor molila in največ za svojega Dominika. »Dokler sem mogla, sem delala zanj, zdaj pa ne morem delati, zato molim zanj in trdno upam, da ne bo brez vspeha.«

Venec pri Bogu pa je bil za mater Dominikovo spleten prej, kakor je mislila. Nenadoma je namreč Dominik dobil sporočilo, da je mati nevarno zbolela in da ga želi videti — poslednjikrat. — Prišel je sin kakor hitro je mogel, a bilo je prepozno; ni bil več vreden slišati slovesa svoje matere on, ki je toliko časa preziral njene besede.

Tèma je bila zvečer, ko vstopi v rojstno kočo; ljudje, ki so prišli mrliča kropit, so se razšli. Dominik je sam v hiši. Vse je tiho; še celo staro uro na steni so ustavili. Na sredi hiše napravljen je oder in na njem počiva mrtvo truplo. Pri zglavju gori na vsaki strani po ena sveča, ki skrivnostno razsvetljuje hišo. Nad črnim, s cvetkami obsutim pogrinjalom zagleda Dominik bled obraz in veli roki, okrog katerih je povit rožni venec. V nèmi žalosti stoji sin pred svojo mrtvo materjo; v tem trenotku mu stopi pred oči njegovo življenje. Hudo mu je pri srcu: umrla je ona, ki je njemu dala življenje, ki je zanj živela in trpela, katere ljubljenec je on vedno bil. Prihitel je iz daljine, da bi začutil poslednji blagoslov vele in tresoče desnice materine na svoji glavi, a sedaj je prepozno; roka je mrzla, trda, mati mrtva!

Sin, ki se je vpričo ljudi zdržal solz, sme pač sedaj, ko je sam pri umrli materi, postati za trenotek zopet otrok! Počasi in rahlo se sklone k materi in debele solze vdero se mu po licih na materin obraz.

Kako mirno počiva! Dobra, mila mati, kako brezskrbno spava: doživela je, dotrpela! Zlato srce, ki je vtripalo le zanj, miruje; srce. ki je le zanj čutilo, ž njim upalo in trepetalo, ne bije več. In te zveste, ljubke oči, ki so čule nad njim noč in dan, ki so se zanj solzile veselja, še večkrat pa britkosti. ki so se svareč in proseč tako prijazno nanj ozirale — ah te materine oči so se zatisnile za vselej. Usta, ki so ga poljubljale kot malo dete, ki so ga svarile, naj nikoli v življenju ne zgreši pota vere, pravice in kreposti, obmolknile so in roke, ki so ga nosile, vodile, božale, kaznovale, mrtve so in nepremakljive. — Vse, vse mrtvo!

Globok vzdihljaj se ukrade Dominiku izmed ustnic.

»Mati!« zakliče, da je otožno odmevalo po hiši — toda mati se ne oglasi; mati, ki je na vsak tak klic prihitela k sinu, ona sedaj molči in se ne gane!

In sedaj mu prihaja v spomin, koliko je mati zanj storila in kako ji je on plačeval njene dobrote. Vsak pogled, vsak korak, vsaka beseda, s katero je žalil mater, stopa v podvojeni velikosti kot tožnik proti njemu; vzlasti pa čuti, da je s svojimi brezverskimi mislimi in nauki najbolj žalil svojo verno mater. Solze, ki jih je zato točila nad njim njegova mati, žgo sedaj njegovo vzbujeno vest; prevzet teh čutil omahne ob odru na tla ter zakrije svoj obraz v zagrinjalo s cvetkami ozaljšano.

»Mati, ali vas ne hom nikdar več videl? Ali nikdar več z vami govoril? Ali ste se za vselej ločili od mene? Ali ste s smrtjo res nehali živeti? — Kje je plačilo za vašo skrb, katero ste imeli z menoj? — Ali za svoje trpljenje, za svojo žalost ne bodete prejeli nobenega plačila, nobenega veselja? Ali vaša vera more tako osramotena biti? Kaj, ko bi se omejena pamet učenjakov le motila, kaj, ako vednost laže, ko uči, da z umrlim truplom umrje tudi duša, da ni življenja, da ni svidenja onstran groba? Ali je mogoče, da bi bila tolika darujoča in trpeča ljubezen pokojne moje matere res le navezana na trohljivo truplo? Ali je mogoče, da bi taka ljubezen kedaj nehala, kedaj umrla? ...«

Take misli so se srečavale v Dominikovi glavi še dolgo, dolgo časa; premišljeval je ob mrtvem truplu svoje matere brez predsodkov; namen človekov dozdeva se mu tako vzvišen, vednost tako omejena. In česar mu v tem trenotku še razum ni mogel popolno dognati, to so dognale materine molitve, ki so vzlasti v tem trenotku rosile v Dominikovo srce milost Vsegamogočnega, katera stori v trenotku, kar človek dolgo časa ne premore.

»Ne, mati, ne bova ločena za vselej! Bog mora živeti in upam, da vam je že dal zasluženo plačilo, in vaša ljubezen do Boga in do mene mora imeti močnejo podlago, kakor trohnelo truplo, in to je duša, ki nikdar ne umrje. — Tu pri mrtvem truplu svoje matere spoznam, da sem se motil; zopet čutim moč in resnico katoliške vere, ki je vzvišena nad vso človeško učenost.« — Dominik vstane, solze se mu poznajo na njegovih licih; po lepi krščanski navadi poljubi in pokriža umrlo mater ter se potolažen loči od nje. Zdi se mu, kakor da bi tèma pred njegovimi očmi izginjala; žarki razsvetljujoče in ogrevajoče vere zasijali so v njegovo razdejano srce, vrača se mu novo življenje, našel je zopet vero svojih otročjih let. — Kar ni mogla mati živa, dosegla je — mrtva!

Neskončna je — moč ljubezni!