Moč kresne noči
| Moč kresne noči Marija Grošelj |
Objavljeno pod oznako M. G.
| |||||||||||||
Po holmcih okrog meniškega samostana so žareli kresovi,
da se je videlo kot žareča elipsa na skrajni
periferiji obzorja. Rdeče, v svitlobi
umirajočih solnc, je žarel ves nebesni
svod; v svitlorožnatih refleksih so
trepetale sušteče breze ob vodi.
Kresna noč, polna tajinstvenih čarov, je hitela nizdol.
Opojno dehte v rdečem svitu lilije v samostanskem vrtu, izginila je njih simbolična belota, ognjeni žari se oprijemljejo belih kelihov in ponosnega stasa kot zbor angeljev stoje ondi, ki z ognjenim mečem branijo vrnitev v prekrasni paradiž.
Zunaj pa se ljubi in snubi narava. Žareče kresnice vabijo z deviškim svitom sodruge na poročno noč. In zavel je mogočen val toplega, mladega, zdravega življenja v ozke meniške celice. Pa so zaprli okna in duri že priletni patri in fratri, svet je hitel mimo njih, niso ga več razumeli, ni jim bilo do njega.
Le pater Ladislav sloni pri oknu svoje celice in zre nemo v krasno noč. Nekdaj vrlo simpatične poteze veselega mladeniča so postale v meniški kuti trde, vele, bolne; le njegov pogled, tako obupen in vprašujoč kriči po izgubljeni pomladi, zakriva in odkriva vso neizrabljeno moč mladeniča-asketa.
Ah, kolikokrat si je že izbičal hrepenenje iz mladih prsi, a vračalo se je nanovo, močneje, silneje, zahtevalo krepkejših udarcev, — več krvi.
In pater Ladislav sloni pri oknu, v očeh mu trepeče mehak svit, hipen spomin mladosti.
Kot otrok je tudi on plesal okrog kresa, vriskal in pel in ž njim Anita.
Nje temnopolte ročice so se ga držale krčevito, da so se mu poznali rahlordeči odtiski njenih nohtov, in kodrasta temina njenih črnih las ga je božala po licu. Lovila sta kresnice, skakala čez kres, da se je sto žarečih isker dvignilo kvišku, da je sto zlatih zvezdic padalo nazaj kot bi nesle seboj sto nad zaželjenih.
Tako je bilo vsako leto.
Nekoč pa so postale na kresni večer Anitine oči bolj vroče, njena ličeca bolj rdeča, nje stisk iskreneji.
Vzljubila sta se.
Siva, dobra njegova mamka pa je hotela imeti »gospoda«.
V zadnji njeni solzi je nemo drhtela ta želja, zadnji vzdih, poln in težak, je kot izvleček vsega neizgovorjenega prosil le to edino. V neizmerni bolesti je zatrepetala njegova duša. »Mati, gospod bom, vse, vse storim, kar hočete, samo poglejte me še enkrat,« je zakričal v divji bolesti.
Niso se mu mogla več zahvaliti onemogla usta, pobožati ga ni mogla več otrpla roka.
Le oči je umirajoča mati uprla vanj, vse velike in svitle, v polnem razumevanju so se umirajoče svetlikale, na njem so obvisele, uprte vanj, je v njih izginil na vek njih svit.
In te materine oči so ga spremljevale povsodi. Izpolnil je obljubo, ki jo je dal umirajoči materi in šel k menihom.
Med štirimi stenami meniške celice je bil neizprosen krvnik samemu sebi, a le nerada se je pokorila njegova teptana mladost.
Danes pa je v njem zopet zakričalo po pomladi.
Hitro zapre okno, opotekajoč se, gre v sobo, moliti hoče, da ga mine izkušnjava zlega duha. Kolikokrat mu je bila molitev notranja potreba, edina uteha prečutih noči.
A danes ne gre.
Z največjo doslednostjo mu hite misli vedno le k Aniti; vse pokopane želje vstajajo zopet, saj niso bile mrtve nikdar; vsi topli glasi njegove duše mu govore le ono, kar razume, a česar slišati ne sme.
Pot mu lije po čelu, v sencih mu tolče v divjem taktu, največjega grešnika se nazivlje, trepeta v bogaboječem strahu, a rešitve ni.
Na mizi pri postelji stoji kip Brezmadežne. K njej pade na kolena, poljublja jo — a glej. Kip raste, se veča in veča in pred njim stoji Anita.
Napol blazen ga zgrabi z rokami in trešči ob tla, da se zdrobi na tisoče kosov.
A že se je zavedel, kaj je storil.
»Ubijalec, ubijalec,« kriči ves iz sebe, pobira v svetem strahu blagoslovljene koščke, poljublja jih in rosi s solzami.
Zunaj žare kresovi in svetijo v ženitovanjsko noč; življenje se raduje življenja, le iz celice patra Ladislava prihajajo bolestni vzdihi trpinčene duše in trpinčenega telesa v kresno radost.