Pojdi na vsebino

Moč in pravica (Josip Jurčič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Moč in pravica
Josip Jurčič
Viri: Zbrano delo, 2 izdaja.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Poglavja I II III IV V VI VII VIII IX dno

Napoleona Prvega sijajna zvezda je zahajala. Od juga so pritiskali na Kranjsko graničarji in po malih bojih so popuščali nekdaj zmagoslavni Francozi do zdaj pokorno deželo.

Zamišljen in slabovoljen je sedel kranjski graščak na Dolenjskem nekaj ur pod Ljubljano poznega večera v svoji sobi. Pred seboj je imel več pisem, v nemškem ali francoskem jeziku pisanih. Naznanjale so se mu iz glavnega mesta in od njegovih visokih prijateljev neugodne novice. »Ilirija oživljena« je bila zopet pokopana; velikanski duh francoski je bil strt, vračalo se je staro avstrijsko gospodarstvo in do tega ni imel vitez F. — francoski guverner ga je bil postavil za mera — nobenega sočutja. Bil je eden izmed malega števila onih, kateri so z Vodnikom vred pred očmi imeli sicer nejasno, a boljšo bodočnost naše domovine. Bil je domačin po rodu; njegovo plemstvo ni bilo staro, njegovi očetje niso bili od germansko-frankovskih časov med Slovence naseljeni.

Šele njegov ded, ki je bil od kraja preprost trgovec in si je bil bogastvo pridobil, kupil si je bil naslov in ponemčil slovensko ime, katero se je vendar med graščini podložnim ljudstvom na njegovo jezo še dolgo edino držalo njegove hiše.

Vitez F. (vsega imena ne pišem zaradi njegovih še živečih potomcev in zlasti, ker ga v stvari treba ni) bil je izobražen mož, kakor jih je bilo tačas med njegovimi vrstniki malo. Čital je mnogo francoskih pisateljev izpred revolucionarne dobe, kar je imelo velik vpliv na njegovo mišljenje in obudilo mu zlasti veliko spoštovanje do vsega francoskega, od koder je mislil da pride vsemu svetu nova doba omike. Napoleon je bil njemu izrastek francoske velikosti in, kakor je tačas povsod častilce imel, bil je tudi F. eden njegovih častilcev. Padec tega velikana ga je ganil torej globoko.

A tudi druga stvar mu je delala skrbi. Preveč je veroval v stalnost in gotovost tega, kar je po svojih nazorih želel. Videč začetek, veroval je tudi v zvršetek. Zatorej ni samo z veseljem prevzel dane si časti okrajnega mera (župana), nego nikjer in nikoli ni skrival svojih misli. Bil je torej pri starem uradništvu počrnjen za slabega Avstrijca in to bi mu utegnilo zoprnosti in sitnosti zadajati.

V tem premišljevanju je bil, ko naglo njegova žena v sobo stopi.

»Graničarji gredo!« reče ona prestrašena.

»K nam? Po kaj?« A tudi on lice spremeni in hiter odgovor na svoje si vprašanje mu šine skozi glavo.

Morebiti ga je že kdo obtožil? Morebiti ga hoté zapreti? Vendar ne! Dejanstveno ni ničesar pregrešil.

»Kdo ti je to rekel? Pač ne bode res! Vojaštvo gre po cesti, dobro četrt ure v stran nimajo nobenega namena niti časa hoditi.«

Ona mu odprt listič pomoli. Bilo je nemški pisano naznanilo, da pridejo trije c. kr. častniki in deset mož nocoj še na večerjo v grad.

»Kaj hočem! Mesa ni dovolj v hiši, danes je sobota, prepozno je koga poslati ponje in morebiti ga ni dobiti ni, in tako pozno! Ura je že devet. Bogve kaki ljudje so to, moj bog!«

»Stori, kar moreš,« odgovori on ter nevoljen gre skozi okno gledat v črno noč, ali se morebiti že bližajo neprijetni pozni gostje. Žena je šla vtem po stopnicah dol in je v naglici sklicala ženske posle na delo, pripravljanje in pomaganje.

Gori na kurjih gredeh, kjer so pri petelinu kimale kokoši, ne pričakujoč smrtne ure, prikazale so se luči in déklina debela roka je posezala v perutninsko vreščeče krdelo. V kleti je prestrašena smuknila miška izpod nenadno obiskanega vinskega soda. A v konjskem hlevu so trije hlapci na jaslih sedeli, tobak žvečili in rekli: »Kaj hudiča, da soldat ponoči pride! Saj je pri cesti več gosposkih hiš!«

II

[uredi]

Pol ure in še pol je bilo prešlo. V najlepši sobi malega gradu — posebno lepih sob sicer ni bilo — pogrnjeno je bilo za večerjo častnikom. Spodaj v družinski izbi so bile vse priprave gotove prostim vojakom, kateri so bili naznanjeni. A nikogar še ni bilo.

Zadovoljna, ker so bile vse težave premagane, hodila je gospa slovesneje nego navadno oblečena okoli mize, popravljaje tu in tam.

Še prijetna žena. Stara šestindvajset let, sicer malo nizka, a polnega telesa, gladek, bel obraz, velike žive oči je imela — nič podobe, da bi to bila soproga čisto nič lepega, kostenega, petnajst let starejšega gospodarja.

Zakon teh dveh je bil navadne sreče. Včasih je bil majhen hišni razpor, a trpel ni dolgo. On je bil precéj strasten mož, ona je imela malo svojeglavnosti, a vselej se je o pravem času možu upokorila. On se je ženil iz ljubezni do nje in ona je mislila, da ga tudi zelo rada ima. Saj jo je bil k sebi povzdignil, ne gledajoč dobička, ker njena rodovina ni bila bogata. V samostanu zrejena, bila je zelo pobožna, morebiti ne toliko iz nagona, nego iz naravnega vzroka, ker ji je potreba bila, srce, ki ni vse viselo na starejšem možu, ki materine ljubezni ni poznalo (otrok nista imela), napolniti s kakim drugim čutom.

Možu je bila zvesta; nezvestobi niti prilike ni bilo, ko bi je celo pobožnost in dolžnost ne bila vezala.

Spomini njene mladosti — v vsakdanjih skrbeh so bili že pozabljeni.

Čuj, na dvorišču se zasliši žvenket jezdecev! To so bili gostje. Gospodar jih sprejme; po stopnicah se jim posveti.

Štirje častniki so bili, čisto sami; naznanjenih vojakov ni bilo ž njimi.

Graščaku je bilo to zelo neprijetno. Ljudje so bili osorni, niti imenoval se mu nobeden ni. Ropotali so s sabljami po stopnicah gor kakor doma in gospodinjo pozdravljali kakor stari znanci. S precej neprijazno vljudnostjo ga eden poprosi, naj dá konjem dobro postreči.

Odide, da bi tem ljudem izpred oči bil.

Ko pride iz hleva nazaj v sobo, najde jih okoli mize.

Ob kratkem se mu imenujejo. Dasi častniki v graničarskem polku, bili so vendar trije nemškega rodu, a vsi so govorili samo po nemško. Izmed imen si je zapomnil baron samo eno, ime najmlajšega lajtnanta, ki je tik njegove žene sedel in s prešerno lahkoto svoj laket na ročo njenega stola naslanjaje vedno vanjo govoril, ako ni jedel ali pil.

Bil je lep mož.

»Gospod lajtnant je moj prejšnji znanec iz mesta,« reče gospodinja svojemu možu, ki se ni nadejal tega hitrega prijateljstva.

Baron sam ni vedel, kaj je na to odgovoril, a jezen je bil, da bi bil vse goste izmetal. Ali vojaki so bili ter njemu se je bilo posebno bati.

»Lepi časi so bili,« reče lajtnant in pripoveduje gospé o nekem plesu, o nasprotnem stanovanju in več stvari, ki niso bile vsem razumne. Gospa je bila rdeča, a poslušala je vidno rada.

Govor je bil živahen. A z gospodarjem so malo govorili gostje, katerim je vino izvrstno ugajalo; dostikrat mu ni odgovarjali niso, ako se je hotel vmes vtikati.

Pilo se je mnogo.

Kakor slučajno se zunaj pred sobo na prehodih snideta mladi lajtnant in eden njegovih tovarišev. Hišna, ki je prej v mestu bila in razumela tuji jezik, odslanjala je tiho vrata svoje izbe v kotu in radovedno gledala, kakšni so ti vojaki. Saj mlade častnike vsaka ženska rada ogleduje.

Čula je pogovor.

»Kako ti je pogodu ta ženska?«

»Dobra bi bila. Žal, da jo ima tak bedenj! A od kod jo ti že od prej poznaš?«

»Ha, jaz sem ji zaljubljena pisma pisal, ko se ji še sanjalo ni, da mi bode kdaj v tem gnezdu vino točila!

A ni še pozabila tega. Stavim, da me ima še zapisanega. Prekleto me jezi, da ne morem tukaj ostati,« reče lajtnant.

»Zakaj ne?« odgovori tovariš.

Med pogovorom sta prišla na drugi konec; tam pogovorita še tiho, da hišna že ničesar ne more slišati, a nazadnje si smeje roki stisneta in vrneta se v sobo.

III

[uredi]

Jako pozno je že bilo, ko so častniki vstali. Starejša dva sta malo omahovala na nogah, kajti dosti čaš vina je bilo minilo pri tej mizi.

Gospa, ki je bila šla dalje časa ven, pride s prijazno ponudbo nazaj, naj gospodje ostanejo nocoj tu, noč je temna in pot je slab. A rečejo, da jim to ni mogoče, ker je treba jutri zgodaj biti pri bataljonu. Samo najmlajši lajtnant se ne brani ničesar in po kratkem spogledu s tovarišem, s katerim je govoril prej, reče: »Meni ni dobro, jaz ostanem do jutra tu. Opravičite me.«

Hišnemu gospodarju nikakor ni bilo ljubo. Čakal je že komaj, da bi se tovariši izgubili, ker prijazni nikakor niso bili; da, celo vinjeni začeli so bili njega in njegovo francozovanje zbadati. Videl je, da se je bil res nekdo potrudil, njega natanko popisati tem vojnim možem, ter zdelo se mu je, da njegovo vino uničujejo skoro bolj iz maščevanja nego iz iskanja njegove gostoljubnosti. A bil je mirne krvi in rekel je lajtnantu, da ga veseli, ako si vzame na službo vse, s čimer mu je mogoče postreči. In baš tega gizdavca bi se bil najrajši iznebil.

Nesramno lahkotno se je vedel proti ženi, katero je bilo prej zadelo že več kaznovalnih pogledov tihega gospoda soproga, ki danes svoje žene in njenega obnašanja ni razumel.

»Bode skoraj bolje, da gremo peš,« reče eden izmed častnikov, ko so na dvorišču bili. Po kratkem razgovoru je bil ta čudni nasvet sprejet. Graščak je dal dva svoja hlapca, da sta konje vedla pred njimi. Oni trije pak so še precej dolgo stali v mrzloti na dvorišču in govorili ter se krohotali. Dva druga hlapca sta stala s prižganimi smolnatimi baklami, da bi do ceste gospodo spremila.

»Čujte gospod F.,« reče naposled eden častnikov graščaku, ki je že malo nepotrpežljiv stal pri njih, »vi bi nas morebiti malo spremili. Vsaj čez to grmovje. Čujemo, da ste spremljali tudi francoske goste, ki so bili pri vas.«

Gospodar se temu nepovoljnemu pozivu ni mogel ustavljati, posebno, ker se je zadnje sklicevanje nekako čudno zatezalo. Napoti se ž njimi, meneč, da bode dovolj, ako pojde kakih 30 ali 50 korakov. Pijani najstarejši častnik ga prime kakor prijateljski pod pazduho in tako odidó iz dvora.

»Vedeli smo, da tudi cesarskim častnikom storite, kar ste tem prekletim Francozom!« vpije častnik, ko so bili že precej daleč in ga je še vedno za podpazduho držal.

»Mislim, da se gospodje zaradi postrežbe ne bodo tožili, storil sem, kar je mogoče bilo. Mnogo ...«

»A več, več morate storiti nam nego Francozom. Pokažite, da ste dober cesarščak,« reče drugi. »Pogledite, tako prekleto nerodne ljudi imate. Naša dva svetilca sta zaspanca! Vrag ve, kam naju privedeta! Morebiti celo med vaše kmete, katerim ste lepe nauke dajali. Ha!«

Graščak molči. Ali so ti tako pijani ali se delajo. Položaj njegov je bil gotovo neprijeten.

»Jaz se poslovim, gospodje!« reče in se hoče nalahko svojemu vzporedniku izviti. A bilo je vse izgovarjanje zastonj. Treba je bilo še dalje iti ž njimi.

»Pošljite ta dva človeka nazaj, svetimo si lahko sami,« reče tretji, vzame enemu hlapcu baklo ter jo po senožeti vrže, da svetal žar v lepem oboku daleč pade na tla, kjer slabeje in slabeje gori ter naposled ugasne. Od drugega pak vzame svečavo sam in stopa ž njo dalje. Debelo gledata hlapca in postojita. Ker jima nobeden ničesar ne ukaže, obrneta se in mrmraje vračata. Skoraj pak obstaneta zopet in se pogovarjata, gledaje za onimi.

»Gospod F.,« reče za nekaj časa oni, ki je baklo nosil, »saj vi greste z nami do našega kvartirja in izpijete kozarček na zdravje našega cesarstva ter na srečen propad vašega Bonaparta. Brez ugovora! Vemo, da ste patriot, ha, ha! — Zdaj pa, jaz sem že dolgo svetil, pod noge ne vidim po teh vaših kamnastih potih; nate, svetite vi!«

Graščaku dá baklo. Ta se od jeze trese, a ničesar ne odgovori.

Vzame baklo in sveti pred njimi.

»Zakaj se tako kislo držite, kakor da bi si v nečast šteli postrezati brambovcem svoje domovine?« reče starejši.

To se je zdelo potrpežljivemu možu preveč.

»Gospodje, zasramovati se ne dam!« Rekši, vrže baklo ob tla. Kratek prepir se vname, pijani častnik potegne sabljo, treznejši drug, ki je menda čutil, da je porednost že predaleč prišla, hoče ga utolažiti — a že je bilo prepozno.

IV

[uredi]

Hlapca sta se čudila, od daleč za njimi opazujoč, da mora gospodar opravljati posel, ki je prej njima pripadal. Sicer nista bila nikakor romantične nature »zvestih služabnikov«, ki svoje življenje dadé iz gole zvestobe in pokornosti za gospodarja; ne, klela sta ga pošteno v konjskem hlevu ali na polju, kadar ju je zaradi kake zamudnosti ozmerjal, in, če se je dalo o mlatvi kakov mernik pšenice prisvojiti si ter skrivaj prodati in potem zapiti ga — lahke vesti sta imela. Vendar sta zdaj z zobmi škripala, ko sta v temi od pota proč vedno bliže častnikov hodila in vse videla. Gospodar je vendar bil eden domačih.

»Samo da bi ti vragi onih dolgih pralic v nožnici ne imeli! Posvetil bi jim, ne z baklo, nego s polenom, da bi hitro poti iskali in vse božje matere videli,« šepeta prvi.

Drugi tiho nekaj enakega zamrmra in velik kamen pobere.

»Ne metaj!« svari prvi.

Zdaj je bil oni trenutek, da so se ustavili. Zelo blizu je bila že cesta, videli so se ognji vojakov, ki v hišah niso bili prostora dobili kuriti in kuhati.

A hlapca nista gledala proti cesti ni proti ognjem. Videla sta, da je gospodar baklo odvrgel in, ker je na tleh še gorela, zapazila sta, da se mu jeza bere na obrazu. Besed nista razumela, nemški nista znala, a da eden sabljo poteza, to je bilo v vsakem jeziku razumno.

»Čakaj, hudič!«

In v tistem hipu zadene debel kamen enega častnikov na ramo; precej jim pade več manjših in debelejših preko glav ali pred noge ali v hrbet.

»Kaj je to!« zavpije graščak. — To je bilo svarilo. Hlapca začneta bežati, v temi sta se njiju postavi razločiti dali kakor dve črni senci. Eden se spotakne in pade. Preblizu poti je bil. Preden je vstal in se mogel zopet v dir spustiti, bil je s sabljo čez roko usekan in na tla vržen. Nekdo je z nogo stal na njem, vpil in ostrina sablje je bila prodrla njegovo debelo kamižolo, njegovo debelo srajco in kožo njegovega hrbta. Ganil se ni, ker bal se je, da bi oni porinil. Obujal je izpovedno kesanje v grešni duši ter nič ni vedel, kako, kdaj in kdo mu je baklo pred obraz molil, da so ga spoznali, z jermenom zvezali, s sabljami suvali ter na njegovega gospoda vpili.

Poleg svojega gospodarja je bil zdaj gnan in začelo se mu je bleščati. Morebiti bodo ti ljudje mislili, da je njega in njegovega tovariša gospod naščuval. In ni se motil.

Iz malo besed, s katerimi ga je zmerjal gospodar, ki zdaj že ni s častniki govoril, sprevidel je, da se ne moti.

A mislil si je hlapec: »Kaj si je to, če jih kakih petindvajset dobim! Gospodu pa nič ne morejo; zakaj je pa gospod?«

Ko so prišli do ceste, bil je hlapec v hlev zaprt. Kaj se je zgodilo ali kaj se bode z gospodom godilo, tega mu niti na misel ni bilo. Ugibal je samo, kako bi eno roko iz vezi iztrgal, da bi svoje hlače s slamo ali čim drugim podložil, da bi palico manj čutil.

A ni šlo.

Zjutraj so na gradu zgodaj vstali, kakor navadno, delavni posli. Hodili so okoli oglov, govorili tiho in glasno važne ter imenitne stvari. Hlapec, ki je bil ušel, vedel je svoje. Njegovega tovariša ni bilo, gospodarja ni bilo.

Hišna je stari kuharici nekaj na uho povedala, ogledavši se, ali nikdo ne čuje. Stara kuharica je strašno oči in usta razprla, roki nad glavo stegnila kakor v bogomolju in zavpila: »Lažeš!« Hišna se ozre, nikogar ni blizu, a vendar kuharico za roki prime in ji še nekaj pošepeta.

Starka sede na stopnico in zdahne: »Usmiljeni Jezus, komu bodemo še verjeli? Kje je božji strah?« S tihim glasom, a naglo pristavi hišni: »Za božji čas, molči, molči!«

Pobožno šestdesetletno dekle potem sedi samo celo četrt ure na stopnici in moli ter moli očenaš za očenašem in: »Ne pelji nas v izkušnjavo.«

Gospa pride. Bleda je in kuharice niti ne pozdravi; tudi ona se je ogiblje. Odide zopet v sobo. Za eno uro pride vprašat hišne, ali je — njen mož, »gospod«, že zajtrk dobil. Torej ni bila še pri njem kakor vselej; ni pogledala po njem, ker ni vedela, da ga niti doma ni.

Ko ji hišna to pove, ona ne vpraša dalje, kje je, kdaj je šel, kdaj pride. Vrne se v sobo. Tam gleda skozi okno. Hlapci za hišo govoré. O čem? O njej? Ona posluša, posluša in — zve, kaj je. Njen mož ni domov prišel; ujet je; to noč, to noč!

Pokliče hišno, vpraša. Res je.

Kmalu potem prižvenketa lajtnant, ki je bil čez noč tu ostal, po stopnicah dol, ozira se in kliče dva hlapca, ki sta na dvoru bila. A nista ga razumela. Tudi morebiti nobeden ni volje imel razumeti ga, ker mrmraje sta hrbet obrnila in odšla. Vse se ga je nekako ogibalo. Gospodarja ni bilo nikjer videti niti ne gospodinje.

»Kje je gospa?« vpraša hišno, ko se vrne zopet po stopnicah gor.

Hišna odgovori, da ne ve, kje je.

»Ukažite, da se moj konj osedla. Hočem précej oditi iz te odurne hiše. A posloviti se vendar hočem pri gospé.

Kje je njena soba?«

Hišna mu vrata pokaže ter odide gostov ukaz izpolnjevat, a odhajaje ga z zadržanim hudobnim smehom pogleda. Lep mož je bil res!

Lajtnant začne nalahko trkati na pokazane duri. Trka zopet. Ona se ne oglasi.

»Ana!« kliče skozi ključavnico z najprikupljivejšim glasom. A odgovora ni.

»Jaz ne odidem, dokler te ne vidim,« ponovi on.

A ker vidi, da je zastonj, spogne se z lahkomiselnim nasmehom, zaviha brke in reče sam s seboj polglasno: »Neumna mačica! Ima še nekaj vesti.«

Ko na dvorišču že na konju sedi, obrne se zopet, pregleda celo vrsto oken, a razen hišne ni bilo na vseh oknih nobenega obraza videti. Nevoljen spodbode konja in zdirja iz grada, kjer prej ni nikoli bil, kjer bi bilo bolje, da bi ga nikoli ne bilo.

A zgoraj v sobi je ležala mlada žena na divanu, zdaj vročo glavo rila v blazinico, zdaj roki lomila k usmiljenemu bogu, da to, kar je bilo, ne bi bilo!

VI

[uredi]

Šele čez več tednov se je bil graščak zopet na dom vrnil. Težko je bilo njemu in njegovim prijateljem odbiti razna sumničenja. Zahvaliti se mu je bilo samo privilegiju svojega stanu ter nekoliko celo novcem, katere so njegovi prijatelji skrivaj za dobro rešitev te stvari potrošili, da se je izmotal brez hujše kazni.

Vendar je bil osramočen. Za to, kar je delala surova moč ž njim, za kratki sramotilni zapor, ni dobil nikakega vračila, a pravice ni mogel nikoder iskati, ker povsod, celo pri znancih, nahajal je tuje obraze. Njegovi sosedje so se ga odslej vidno ogibali, patrimonialni uradniki v okraju mu niso imeli več prejšnje uklonljivosti; celo kmetje, vekomaj vajeni misliti, da je kazen, gosposka, ječa in kar je še kaj nečislanega, samo za ubogega kmeta na svetu, delali so škodoželjne obraze, dasi je bilo dognano med njimi, da je on izmed vseh, ki desetino pobirajo, vendar tisti, s katerim se najlaže izhaja.

Zato je bil gospod F. zdaj nekako čudno pobit in zamišljen. Doma se je malo držal, skoro po cele dneve je bil na lovu ali pri delavcih, katere je mučil bolj nego kdaj prej.

Pri tem je bilo lahko, da ni opazil velike spremembe na svoji ženi. Povse naravno se mu je zdelo, da je zdaj tišja, da ga ni mučila z izpraševanjem. Dasi mu se je zdela prelahke nature, da bi razumela, kaj njega peče, vendar je menil, da ga mora tudi ona razumeti. O onem večeru ni nikdar govoril z njo in nikomur ne.

Prav pogodu mu je bilo, ko je naznanilo dobil, da pride njegov mlajši brat na dalje časa k njemu. Imel je vsaj nekoga, komur je lahko svoj srd izlil.

Brat je bil krepka, zdrava natura. Prej vojak, bil je zdaj imovit mlad vdovec, sam svoj in brez vsega vzroka ves krivi in nedolžni svet kolnoč, samo da je klel.

»Ti se nisi vedel po moško,« reče prvo uro, ko je, prišedši, iz graščakovih ust natanko čul, kako se je zgodilo.

»Zavrstjo vse štiri bi jaz bil nasadil ali se sam nasaditi dal. To se mora še popraviti.«

Mlajši brat je tudi takoj začel gospo opazovati. Prijatelj ji nikdar ni bil. Nezadovoljen že tačas, ko je precej uboga deklica prišla za nevesto in tudi njegovo »častno« ime vitezov F. sprejela. Torej je bil zdaj jako oster sodnik.

»Tvoja ljubezniva mi nič več ne godi. Prej je človek z njo še potrpel, imela je vsaj nekaj otročjega. A zdaj dela obraze, kakor ‚prosi za nas grešnike’. Meni se zdi, da s spoštovanim gospodom soprogom ni posebno zadovoljna; niti iz oči v oči nikogar ne pogleda.«

A o tej stvari se ni dalo šaliti. Jezno starejši brat enkrat za vselej enako govorjenje o svoji ženi prepove in jezen odide.

Hladnokrvno brat kliče za njim: »Počasi, počasi! Samo ognja ne!«

A sam s seboj reče: »Skoraj bodemo videli, kako stvari stoje. Siromak ni imel oči, zdaj nima niti ušes.«

VII

[uredi]

Lepega dne popoldne se je vračal graščak iz svojega gozda. Na robu tam je postal ter ogledoval obrezano hrastovje na kupih, pripravljeno za prodaj, ko zagleda brata, da se mu bliža.

»Nekaj bi te hotel vprašati,« reče ta z jako resnim obrazom. »Hodijo pisma tvoje žene skozi tvoje roke?«

»Ne. Zakaj to vprašaš?«

»Jaz sem danes eno njenih pisem od hlapca vzel, ki mu ga je bilo na pošto oddati. Ali ga hočeš?«

Graščak se zardi. »Čuj, brate, ti si prepostrežen! Tega ti ne morem dovoliti, da se mešaš v take stvari ...«

»A če napis takole slove!« Rekši, mu pismo pred oči podrži.

Jedva je graščak pogledal papir, hlastno bratu pismo iztrga in srepó pogleda. To je bil res njegove žene rokopis in napis je bil znan — od onega večera, ime je bilo znano. Ona dopisuje nekomu in ta je eden njegovih sovražnikov!

Z enim potezom raztrga ovoj, znotraj je bilo zapečateno, nanjo namenjeno pismo, torej neprečitano; od nje ni bilo nobene vrste. Težak kamen je bil, ki se je nesrečnemu možu odvalil s srca.

»Nu, to je lepše, nego sem mislil,« reče brat. »Vsaj njo opravičuje, a sleparja ne, ki tvojo gostoljubnost tako povrača.

Tega poiščeva, ljubi moj prijatelj! A zato je treba, da prečitava, kaj možek hoče pravzaprav.«

»Jaz ga ne bodem čital,« reče starejši.

»Jaz pač. Tako hladnega moža nisem še našel. Ti si slep,« reče mlajši in hipoma odpečati pismo. Čitajoč brke više, graščak mu prečitano pismo iztrga, čita in naposled naglo zmane papir v klobčič. Barvo z lica izgubi.

Nekaj časa ne izpregovori nobeden. Potem sede graščak na kup zloženih hrastov, obraz v dlani skrije in joka.

»Ne bodi baba! Zdaj je treba delati, precej, dokler prepozno ni. Pojdi, pohitiva še danes v mesto. Sodim, da ga dobodeva še. — A to se mora shraniti, to je dokaz.«

Rekši, pobere zgneteno pismo.

Skoraj potem sta se s počasnim korakom bližala gradu.

»Morebiti vendar napačno sodiva,« reče graščak.

»Morebiti — morebiti! Izkaže se. Malovrednik vendar ni tako brez vsega poguma, da nama ne bi odgovoril, odločno odgovoril, kako in od kod, da se je predrznil tvoji ženi tako pisati in meriti na stvari, katerih ne vemo, a vendar slutimo.«

»Moj bog! Ne samo sramoto, nečast in ...«

»Zdaj molči! Storiš, kar ti veli tvoje ime in kar mlajši brat!«

»In kaj hočem ž njo početi!« zavpije obupno nesrečni mož.

»Nič ne počneš zdaj, prav nič! Preden se ne vrneva, niti je videti ne smeš. Tako bodi! Pojdi v svojo sobo, preskrbi, kar veš, da je treba, če se ne vrneš. Jaz bodem skrbel, da te ona tačas ne bode nadlegovala in da prilike ne najdeš prenagliti se.«

Uro pozneje je voz z obema zapustil dvorišče. Gospa je voz odhajati videla in vprašala, a nikdo ji ni mogel povedati, kam gresta. Kočijaž je pred odhodom rekel, da ga več dni ne bode nazaj, sicer nič.

Za več dni odhajati in ničesar povedati! Ženi je bilo tesno pri srcu, glava jo je začela boleti; mislila ni ničesar — a slutila je, da je nesreča in gorje utaborilo se v hišo in vanjo. Lepi časi sreče — proč so bili, ona jih vredna ni več, zaupanja ni niti ga vredna ni!

VIII

[uredi]

Pet dni je bilo minilo, pet dni skrbi in straha. Niti gospodarja niti brata ni bilo domov niti nobenega poročila.

Šesti dan je bilo deževno. Kakor izpod kapa je lilo z neba, ko je znana grajska kočija na dvorišče pridrdrala.

Gospa je tekla dol. Kočijaž vratca odpre, z voza stopi samo brat. Nenavadno resno lice ima, temno gleda, gospe ne pozdravi.

Moralo se je nekaj zgoditi, nekaj strašnega.

»Za božji čas! Kje je moj mož?«

»Z menoj pojdite gor!« reče njen svak.

V sobi gre trikrat sem ter tja, v tla zroč, a nazadnje se pred njo postavi in reče: »Povem vam vse obenem. Ne boste imeli več prilike za hrbtom svojega moža pisem prejemati niti nemladih častnikov tisto noč, ko se vaš soprog sramoti, prenočevati. Oba sta —« »Mrtev!« zavpije žena.

»Moj brat je umrl za svojo čast in prekletniku, ki mu je vzel srečo in življenje, pomagal sem jaz do pravice ...«

Hotel je še pristaviti: »A vam bog odpusti, jaz ne!« vendar ni ga imel kdo poslušati, ker žena je omedlela in ležala na divanu.

Pogleda po njej, pogled brez usmiljenja, na ustnah z zaničevanjem.

Potem pokliče služabne ljudi ter odide.

IX

[uredi]

Na črno pregrnjenem vozu so bili dan potem pripeljali mrtvega grajskega gospodarja na njegov dom.

K pogrebu je privrelo mnogo ljudstva. Smrt, in zlasti tako nesrečna, spravila je bila vse njegove nasprotnike ž njim, vsi prijatelji in neprijatelji so se zbrali na malem pokopališču vaške cerkve, kjer je imela grajska rodovina svojo rako.

Njegove smrti vzrok ni bil še znan, vsaj gotovega nikdo ni vedel, torej so se govorile čudne stvari. Kmetje, ki o dvoboju niso prilike imeli kdaj slišati in jim je nedostajalo razuma do tega običaja, sodili so po svoje in rekli: »Stepel se je bil z drugim gospodom in ta ga je ubil.« A z glavo so majali in govorili: »Če se nas kdo pijan spoprime, ni, da bi dejal; a da učena gospoda ni pametnejša ...!« Vendar danes so bili vsi enih misli: da je rajnega gospoda »škoda«.

»Ali gospa! Ta se mi smili,« reče dobrodušna pogrebka svoji družbi, domov gredoč. »Ni je bilo pri pogrebu, govoré, da je na smrt zbolela.«

»A! Kakšna sila ji je. Baba je baba! Možila se bode zopet čez leto in dan kakor vsaka,« zamrmra póstaren mož.

Vendar je bil ta mož slab prerok. Stoprv čez več tednov se je čulo, da gospa ne umrje, nego da ozdravlja.

Vaška cerkev je bila na samoti. Cerkovnik jo je obiskoval samo trikrat na dan, kadar je bilo treba zvoniti. V mraku nekega dne je videl pri graščakovem grobu žensko sedeti in ustrašil se je, da je odskočil. Počasi in moleč se je zopet bližal, pazil in poslušal. Spoznal je grajsko gospo; govorila je sama med seboj, zdaj tiho, zdaj naglas, zdaj hitro, zdaj počasi. Pod pazduho je imela rdeč dežnik in v roki velike brojanice (paternoster).

»Gospa, mrači se,« ogovori jo.

»Res, dež gre in v dežju ga peljajo,« odgovarja gospa, a ne pogleda moža. Govori še več, čudne stvari; cerkovnik ni razumel vsega. Zbal se je in hitro v zvonik odšel.

A videl jo je pozneje še mnogokrat tu, vselej enako.

— — —

In ko sem majhen dečak bil, poznal sem to gospo z grada.

Kadar smo otroci iz blata hlebce pekli, v zemljo hišice delali in murna, božjega volka, zvali »sejat proso« pod veliko češnjo, korakala je proti večeru mimo nas tiho kakor senca z rdečim dežnikom pod pazduho in velikimi brojanicami za pasom.

»Gospa, dež gre!« vpili smo, kadar je najlepše jasno sonce zahajalo.

»Dež gre, otroci, dež,« odgovorila je in šla dalje proti cerkvi molit.

A mi smo mislili, svetnice v nebesih, o katerih so nam matere pripovedovale, menda so take, kakor je grajska gospa.