Moč angeljskega češčenja v izgledih
| Moč angeljskega češčenja v izgledih M. P. |
| |||||||||||||
Namen teh verstic ni drugi, kakor poveličevati Marijo med slovenskimi brati. Vem, da vsak rad od Marije, naše ljube matere, kaj lepega sliši; za tega voljo sem ta spisek napravil, da zgledi slovenske brate in sestre k tej angeljski molitvici spodbudé in tako veče zaupanje v Marijo obudé. Časi so hudi — obernimo se k Mariji. Ona more pomagati in hoče. Akoravno devetnajsto stoletje hudobije vsake sorte ljubi, je vendar to stoletje od veliko učenikov. „Marijna doba“ imenovano — zato ker pri vsi hudobiji vendar ni Marija v nobenem stoletju toliko častivcov imela kot v tem. Brez dvombe smemo tedaj se zanesti, da bo Marija vse hudobije in krivovere zmagala in sv. Cerkvi čast in veselje prinesla. Zatorej češčena Marija!
Čudapolne so pobožnosti do Marije, če se z resničnim sercom, v zaupanji in ljubezni opravljajo. To pa tudi ne more drugači biti, ker se darujejo mogočni kraljici — ktera se imenuje delivka nebeških zakladov. Sv. pismo in sv. očetje so si izmislili posebne besede za imena tej preblaženi devici; vidi se v njih zapopadek vsega naj lepšega, naj modrejšega, naj višega bogoslovstva. Marija se časti zdaj ko priprošnica, zdaj ko delivka; drugikrat ko vodnica vojsknih trum svete cerkve proti krivoveram. Marija razsvetljuje kot nevidni pridigar, raztergava vezi pregrehe, tolaži duše. K drugim svetnikom kliče sv. cerkev: prosite za nas; — k Mariji pa sploh bolj zaupljivo zdihuje: odreši zaveze grešnikom, prinesi luč slepim, daj življenje čisto, stanovitnim pot pripravi, stori pohlevne in čiste. Zavoljo tega sv. cerkev pri vsih službah, pri blagoslovu, pri delitvi sv. zakramentov Marijo na pomoč kliče. Zdi se, da kakor je nebeški Oče hotel, da imamo le po zasluženju Njegovega Sina kaj prosili, je tudi Sin hotel, da mu moramo vse naše prošnje skozi roke Marije njegove matere pošiljati. Pa saj tudi viža, po kteri se k Mariji obračamo, ima posebno slast, da človeka miče in vleče, mu razjasni njegov um, gane serce in krepi njegovo voljo. Kaj hočemo od angeljskega češčenja reči, ali ni v resnici polno milosti? Ta molitvica ima naj lepši čast v sebi, ki jo zamoremo Mariji dati — mi jo spomnimo na njeno velikost, njene čednosti, popolnosti — na njeno moč v nebesih in na zemlji. Marija se je svetim možem prikazala, da jim je moč Ave Marija razodela. Sv. Dominik in Janez Kapistran sta očitno oznanovala: da je zveličanje z Ave Marijo začelo in da tudi zveličanje posamesnega je na to molitvico navezano; da je ta molitev sad življenja iz suhe nerodovitne zemlje potegnila in da ravno po tem češčenju beseda božja v našem sercu kaliti začne in sad življenja Jezusa Kristusa zarodi. Zato nas naša ljubeznjiva mati vsaki dan trikrat z mertvim bronom opominja, da bi je ne pozabili tako imenitne pomočnice za naše življenje. Pa ne samo trikrat na dan, ampak vselej naj bo Ave Marija v našem sercu, posebno v nevarnostih, stiskah, težavah in zopernoslih. Vselej naj zadoni iz dna serca: Ave Marija.
Pervi kristjani že so Marijo s to angelsko molitvico pozdravljali. Že v redih cerkovnih sv. Jakopa se najde: „Pustite nam častiti spomin svete neomadeževane in častitljive device Marije, da na njene priprošnje odpuščanje zadobimo;“ potem se berejo besede: „Češčena si Marija, milosti polna, gospod je s teboj, ti si blagoslovljena med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus“.
Sv. Krizostom piše tudi: Mi te častimo, mi te pozdravljamo, Marija polna milosti, gospod je s teboj, zato ker si Izveličarja naših duš redila.“ Sv. Atanazi je molil: „Mi te pozdravljamo, Marija polna milosti, gospod je s teboj; kori angeljski se družijo s stanovavci na zemlji, da te počasté. Ti si blagoslovljena med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus! Prosi za nas, ti naša gospodinja, mati in nevesta Gospodova“. (Wetzer Lex.)
Arhangel Gabriel je s to molitvo nar vekši vseh čudežev oznanil, in ta molitvica je studenec vsega zveličanja za grešni svet. Ravno za tega del je naše izveličanje na to počeščenje navezano; nebeška rosa je, ki našo dušo napaja in rodovitno dela; brez te rose bi duša le ternje in plevel rodila. Marija je zveličanemu Alenu (de la Roš) razodela: „Vedi, moj sin,“ je djala, „in vsim naznani, da je bližnje znamnje pogubljenja, kdor angeljsko češčenje, katiro je svetu zveličanje prineslo, z nevoljo, merzloto ali zanikernostjo moli.“ Bolj častitljivega za te, o Marija, ne poznam in bolj tolažljivega češčenja. Neki drugi učenik pravi: to pozdravljenje ne gre do nebes, brez da bi milost za nje na zemljo ne prišla. Sv. Jera je od Marije zagotovljena bila, da za vsako Ave Marijo bo eno milost prejela. Sv. Brigiti je Marija za pokoro naložila, da za majhno nevoljo naj eno Ave Marijo odmoli. Kdo ne vé od sv. Dominika, da mu je mati božja povedala: le po sv. roženkrancu se bojo krivoverci krotili, in da je tako, je nasledek pokazal, ker je z molekom čez 100000 krivovercev na pravo pot pripeljal, in koliko drugih terdovratnih grešnikov je ta pobožnost do Marije spreobernila! Postavim sem še le te besede nekega svetnika: „Ave Marija, s pobožnostjo izgovorjena, je sovražnik hudiču, kterega v beg zapodi, in kladvo, ktero ga zdrobi; je posvečenje duše, veselje angeljev, pesem izvoljenih, petje novega zakona, sladkost Marije, poveličanje presvete Trojice.“
Marija občuti neskončno veselje, kolikorkrat to pozdravljenje zasliši: kakor je sveti Mehtildi razodela, da nobena druga pobožnost ji tako ne dopade in večega veselja ne dela kot serčno izrečene besede: Češčena Marija; in da posebno te le besede: „Sv. Marija mati božja prosi za nas grešnike“ jo na dolžnost opominjajo, z grešnikom usmiljenje imeti, ker so oni vzrok njene sreče in pristavi, da bi ona ne bila milosti zadobila, ko bi je grešniki ne bili zgubili, da ne bi bila postala mati Izveličarjeva, če ne bi bilo treba rešiti človeka, in da neskončno število milosti ji ni bilo dodeljeno, ako bi ne bilo potrebno, da ima mati milosti in pribežališče grešnikom postati.
Pa ne sami Mariji napravlja „Ave Marija“ veliko veselje, ampak tudi angeljem in svetnikom. Sv. Alain pravi: vse nebesa se tega pozdravljanja veselé: miljon in miljon angeljskih trum prepeva nebeški kraljici to molitvo v čast. Kakor je pa v nebesih veselje nad tem, tako so pekel trese pred „Ave Marijo“.
Zalo skušnja uči, da bolj ko jo človek pobožen, bolj tudi to molitvico ljubi. Izveličani Ludevik Marija od Montfort pravi: Boljšega znamnja, za zvediti, ali je kaka oseba iz Boga, nimam, kakor če se ve, da ona Ave Marijo, sv. roženkranc, rada moli. In kdo ne bo z veseljem tega delal? Posvetno kraljico pozdraviti je le redkim pripuščeno, in to se šteje za posebno čast; kraljico vseh kraljic pa pozdravljati je vsakemu in ob vsakem času dovoljeno. Ave Marija je molitvica celega sveta: stari in mladi jo molijo; otrok, ko začne govoriti, že pozdravlja s timi besedami preblaženo mater: starček, ki ne more druzega, vendar „Ave Marijo“ še čez svoje žnable proti nebesom pošilja. Celo grešnik sme, in znabiti da je ta molitev še edina, ki ga zamore k Bogu pripeljati, zadnja deska zdrobljene barke, katira po opuščenji vseh drugih pobožnosti in molitvic, po verhu še plava?
Kdo vé, koliko že skoraj vtonjenih je ta draga deskica v zavetje pripeljala!
Ta svetnica je komaj peto leto svoje starosti dosegla, ko je že plamtečo pobožnost do Marije skazovala. Ob vsaki uri je darovala nebeški kraljici „Ave Marijo“; zvesto je na vsaki stopnici, ki so do očetove hiše peljale, pokleknila in mogočno Devico na pomoč poklicala ter eno „Ave Marijo“ odmolila. O takem zgledu se je ljubezen do Marije tudi v veliko druzih devicah vnela, ki so ž njo vred na odločenem kraju dela pokore doprinašale, pa tudi Češčeno Marijo s posebno gorečnostjo molile. In sv. Katarina je milost dosegla, da so jo nebeški duhovi večkrat obiskovali in to se je zgodilo le za plačilo odmoljenih Ave Marij.
Jera je imela prelepo navado, pred praznikom vnebovzetja Device Marije toliko Ave Marij odmoliti, kolikor let je Marija na svetu preživela. Prigodi so eno leto, da svetnica ni mogla to število brez počitka dopolniti, ker jo je merzlica nadlegovala. Pa ona ne odjenja, in ko to molitev Mariji daruje, se jej nebeška kraljica prikaže v zelen, z zlatom vpleten plašč ogernjena in ji reče: kolikor besedi je v molitvici, ki so jo ti in tvoje prijatlice ravno do mene poslale, tolikor cvetlic vidiš na tem plašču; in veči ali manjši svit teh cvetlic stoji v primeri z bolj ali manj čistim namenom, ki je bila izgovorjena; in jaz dajem svetlobo tih rožic na duše svetiti, katere so molile, da jih mojemu božjemu Sinu in nebeški trumi prijetne storim.
Po tem ko je sv. Jera na dan rojstva Marije tolikanj Ave Marij odmolila, kolikanj dni je ta srečna hči v telesi svoje matere Ane doživela, upraša ta devica, kakšno plačilo bi za takšno pobožnost vsi, ki jo skažejo, prejeli? Marija odgovori: „Vsi tisti bojo nebesa zaslužili, in vsega veselja deležni, kterega sem jaz vživala in ga še vživam in po kteri sv. Trojica mojo dušo oblagodariti hoče.“
Zadnjič jc vidila celo nebesa se odpreti in angelji so spustili en stol v sredo kora, in Marija je sedela na stolu z vso lepoto in svitlobo, pripravljena prošnje in želje sestric sprejemati. Angelji in svetniki so obdali svojo kraljico, so ji čast prepevali in ji vse znamnje naj globokejšega spoštovanja in naj serčniše ljubezni skazovali. Pri tem je sv. Jera djala: „O moja naj sladkejša mati, kako se morem jaz nevredna vendar v takem veselji znajti!“ „Dobra volja,“ odgovori Marija, „in čisti namen, s kterim ti svoje molitve na me obračaš, nadomestijo vse in so bolj zaslužljive kot vse telesno pokorjenje.“
H koncu tega praznika jo še gospod sam velel Jeri, svojo sveto mater saj enkrat na dan takole pozdraviti: „O naša besednica! oberni k nam svoje milostljive oči!“ Zagotovil jo je, da si bo po tem pripomočku za smertno uro neizrekljivo tolažbo pridobila. Precej daruje Jera 150 Ave Marij božji materi in jo prosi, da ji v smertni uri na pomoč pride. Jera je težko pričakovala dneva ločitve od tega sveta; zakaj dobro je vedila, kaj jej je za njeno zvestobo do Jezusa in Marije prihranjeno. Tolažbe, ktero je o smertni uri občutila, človeški jezik izreči ne zamore.
Sv. Liguori, od svojega rojstva na posebno vižo pod brambo prečiste Device postavljen, je jo v vseh okolščinah svojega življenja priprošnjico, pomočnico in mater imenoval, tako da je ime Alfons Marija prejel.
Perve imena, katere se je izgovoriti vadil, bile so Jezus in Marija, in ta ljubeznjivi otrok je rastel kakor na starosti, tako tudi na milosti, čednosti in modrosti. Gnusobo greha je tako sovražil, da skozi celo 90letno življenje, kakor njegovi spovedniki terdijo smertnega greha ni doprinesel, in to milost je od Boga le zavoljo velike pobožnosti do križanega Jezusa in ljubezni do presvetega rešnjega telesa dosegel.
Posebno kar zadene njegovo pobožnost do Marije, brez madeža spočete, je vredno da malo postanemo. „O moja najljubezniviša mati,“ je večkrat zdihoval, „da bi mi bilo pripuščeno biti v številu tvojih najnižih služabnikov, rad bi se odpovedal vsim kraljestvom tega sveta.“ Njegovo veselje je bilo, se z Marijo meniti. Nekega dne, ko je z drugimi žlahtniki igral, je dobil trideset stav eno za drugo. Eden igravcov se je čez to razserdil in začne gerdo preklinjali. Svetega otroka je rudečica oblila in reče z resnim glasom: kako, zavoljo enega solda, se podstopiš Boga žaliti? Vzemi, tukaj je tvoj denar, je rekel; Bog me obvari, kdaj za tako ceno kaj dobiti. Precej jo potegne na tihem v neko hostico in se je tam do mraka pred podobo svoje najslajše matere, katiro je na beršljinovo vejico obesel, ž njo pogovarjal. Med drugimi pobožnostmi je vsaki dan sv. roženkranc molil; vsako četertinko ure, kadar jo je vdariti slišal, je odmolil Češčeno Marijo rekoč: ta je več vredna kot celi svet. Pred podobami Marije se je pogosto znajdel, dajal je milošne in postil se je vsako saboto ob vodi in kruhu k časti nebeške kraljice. Pa tudi Marija, katera se kakor je Alfonz sam rekel, ne da v ljubezni prekositi, je Liguorju velike milosti skazovala da se je v pervi mladosti celo njemu prikazala in njegova učenica postala, kakor je pred smertjo svojemu spovedniku naznanil.
pobožnost do Ave Marije: Nježno nagnjenje do Marije je bilo sv. Tomažu Akvinskemu prirojeno. Njegova dojivka je neki dan zapazila, da ima otrok košček papirja v ročicah. Hoče mu ga vzeti, ali otrok se brani, zavzdigne jok in se zvija na vso moč, da bi to obderžal, kar mu vzeli mislijo. Mati njegova to viditi (bila je pobožna grofinja Teodora), preišče kaj bi moglo to biti, kar otrok tako tišči, in kako se začudi, ker je vidila, da je angeljsko češčenje na njem zapisano bilo.
1. V apatiji Grandselve je živel v časih sv. Bernarda pobožen mnih, ki se je sploh pobožni Vilhelm imenoval in kterega narveče veselje je bilo, Češčeno Marijo molili. Po njegovi smerti mu je iz ust prav lepa lilija prirastla, na ktere listih se je z zlatimi čerkami Ave Marija zapisana brala.
2. Ravno v tistih časih je slovela zavolj svetosti in čudežev serčna Ascelina, v žlahti s sv. Bernardom. Ta je k časti Mariji vsaki dan tri sto in ob sabotah tisuč Češčena si Marij odmolila. Verh tega je na vsaki Marijin praznik in skozi celo osmino tisučkrat tisto molitvico molila in sedemkrat vseh 150 psalmov prebrala.
3. Zveličana Marjeta, hči ogerskega kralja, je veliko pobožnost do Marije imela, nikdar je ni imenovala, da bi ne bila še pristavila: Mati božja, moje upanje! Kjerkoli je njeno podobo zagledala, pokleknila je in angeljsko češčenje odmolila.
4. Častiti Olier je od svoje mladosti Mariji posebno spoštovanje skazoval. Nikoli se ni lotil, kakor sam pravi, učila, če ni pred Marije na pomoč poklical, in da se ni tudi nič mogel navadili brez te molitve.
5. Sv. Katarina Švedska je čudeže skoz to molitvico doprinašala, bolnike je ozdravljala, grešnike na pravo pot pripeljala, šibkim je moč dajala in s sveto željo navdajala, mislila je, da s tirni kratkimi besedami ji je vse mogoče.
6. En mnih, kteri jo kot pridigar po širokem slovel, je veliko število grešnikov k pokori priklical, in razodeto mu je bilo, da med vsemi spreobernjenci, ki so se njegovemu trudu pripisovali, noben na njegovo rajtingo ne pride, ampak da so vsi le sad Ave Marije, katiro je pred vsako pridigo za korist besedo božje odmolil.
7. Sv. Frančišk Asisi je večkrat zaklical: Če rečem Ave Marija, se nebesa smehljajo, angelji se veselijo, svet poskakuje, pekel se trese in hudiči bežijo.
8. Sledeče je še bolj prepričavno: Ko je sv. Mehtilda na neko saboto pri sv. maši se zamaknila, je tako le proti Mariji govorila: „Prečudna mati, največe veselje za me bi bilo, ako bi te zamogla z najbolj dopadljivim pozdravom počastiti, kterega si je človeško serce izmislilo.“ Na enkrat se ji kraljica nebes prikaže, na njenih persih je angeljsko češčenje z zlatimi čerkami zapisano, in jo takole nagovori: „Moja hči, abotno je, počeščenja izmišljevati, katero bi bilo enako tistemu, s katerim me je Stvarnik pozdravil.“ Ali se more slajše pozdravljenje slišati, kot so besede: „Češčena si“ s katerimi mi je večni oče oznanil, da me je njegova vsegamogočnost pred prekletstvom greha obvarvala? Kaj je veselejšega kot ime Marija, katero mi je od Sina poslano, ki je v mojem telesu meso na se vzel in po katerem sem jaz zvedela, da sem namenjena kot zvezda perve velikosti nebo in zemljo razsvečevati? Kaj se znajde serčnišega kot oznanilo svetega Duha mojega ženina, ki me je polno milosti klical in v trenutku zapopadek njegovih besed v meni vresničil? Če se mi reče „gospod je s teboj“ tako me spomni na čudno sklenitev večne Besede z mojim mesom in na veselje, ki sein ga občutila, ko se je nezapopadljiva skrivnost v mojem telesu zgodila. Če se mi govori, „da sem žegnana med ženami,“ spomnim se, da milost božja me je čez vse stvari povikšala; če se še pristavi, da sad mojega telesa je žegnan, tako se z menoj nebesa veselijo, ker je moj ljubeznjivi Sin za zmiraj vse stvarjeno oživil in blagoslovil.“ (Poire, III. b. st. 483).
9. V nekem španskem mestu se je hudoben človek slabemu duhu v oblast izročil; nikoli se ni spovedal in ni druge pobožnosti doprinašal, kakor da je vsak dan eno Češčeno Marijo molil. Oče Evzebij pravi, da v njegovi smertni uri se mu Marija v spanji prikaže. Pogledi matere božje so ga tako presunili, da precej ko se zbudi, ves premenjen spovednika pokliče in mu vse svoje grehe odkrije in s solzami v očeh obljubo stori, da hoče v slan redovnikov se podati, ako mu Bug še dodeli zdravje, in v teh mislih umerje. (Auriem. b. I. p. 7.).
10. Neki učenec je Marijo takole častil: „Češčena si mati milosti!“ Ko je njegovo življenje h koncu šlo, se mu Marija prikaže ter ga nagovori: O moj sin, ali me ne poznaš? Jaz sem tista mati milosti, katero si ti tolikokrat pozdravil; in v tem hipu služabnik Marije roko stegne, kakor da bi hotel za njo iti, in mirno zaspi. (Auriem. z. II. p. 7.)
Neki knez, po imenu Ešil, je bil od očeta v mesto Hildesheim na Saksonskem v šolo poslan. Pa tam se je slabo obnašal in zlo razuzdano živel, tako da je zbolel, nevarno zbolel. V tej stiski je vidil prikazen: zdelo se mu je namreč, da je v ognjeni peči zapert; že je mislil v peklu biti, pa nazadnje vendar skozi eno luknjico vun izleze in teče v velik grad, v katerem Marijo ugleda, ki mu naproti kliče: „Prederznež, kako se upaš pred me priti? Poberi se od tod in podaj se v ogenj, kterega si zaslužil.“ Ta mladi človek zdihuje za milost k Mariji, in ker je nektere osebe zagledal, jih prosi naj ga Mariji priporočijo. In storijo tudi to. Vi ne veste, je odgovorila mati Božja, kako hudobno je bilo njegove življenje, in da si ni prizadel, še eno Ave Marijo odmoliti. Kraljica! odgovorijo priprošniki, on se bo spokoril. Ja, jaz obljubim, je djal mladeneč; moja pokora bo resnična in jaz hočem tvoj zvest služabnik bili. Marija spremeni svoje resno govorjenje in reče: Naj bo, jaz vzamem tvojo obljubo; bodi mi zvest in moj blagoslov naj te reši od smerti in pekla; in kmalo prikazen zgine. Ešil pride zopet k sebi, zahvali Marijo in pove tudi tovaršem milost, ktero je ravno dosegel. Posihmal je pobožno živel in Marijo posebno častil; je postal vikši škof v Lude na Danskem in je veliko nevernikov na pot zveličanja pripeljal. H koncu svojega življenja se je zavoljo visoke starosti nadškofovski službi odpovedal, je mnih postal in v samostanu Clairvaux še štiri leta živel in kot svetnik umerl. (Bonny, z. V.)
V začetku 14. stoletja je bil v spodnji Bretanji, ne daleč od Lesneven, siromašk otrok z imenom Salaiin ali Salomon rojen. Popolnoma je bil trapast, skorej brez vsega uma. Ko je nekaj odrastel, pošljejo ga njegovi starši v šolo, da bi se saj kaj kerščanskega nauka in naj bolj potrebnih molitev naučil; ali otrok je tako terde glave, da se ga clo nič ne prime; same besede, „Ave Marija“ se mu v glavo vtisnejo. Po smerti staršev je moral vbogaime kruha prositi. Izbral si je stanovanje v neki hosti blizo studenca pod koščatim dobom. Pod tem dobom je spal na goli zemlji. Pri vsi nevednosti je pa vendar pobožen bil. Vsako jutro je k sv. maši šel, pri kteri je vedno le besede izgovarjal, „Ave Marija“. Po sv. maši je beračil v mestu ali okoli po vaseh zmiraj sam pri sebi govoré: Salaiin bi rad kruh jedel, ako bi ga imel, Ave Marija! Otroci letajo za njim, in ker ga slišijo zmiraj eno besede ponavljati, zmerjajo ga in za njim vpijejo: Salomon norec, Salomon norec! Pa na vse to zmerjanje nič ne odgovori, kakor: Ave Marija. To njegovo zaderžanje je bilo vzrok, da so ga le „Salamona norca“ imenovali. Ko si je kruha zadosti izprosil, zgubil se je v hosto in tam pri studencu vsak košček, preden ga je v usta vzel, v vodo pomočil rekoč: Ave Marija. Od časa do časa je svoje cape slekel, se v studencu okopal, potem na dob se splazil in po vejah se cingal ter vselej Ave Marijo prepeval. Po zimi, naj je snežilo ali deževalo, nikoli ni zapuščal svojega stanovanja. Usmiljeni ljudje so ga večkrat hoteli pod streho vzeti, pa vselej se je zahvalil z besedami Ave Marija. Nikdar se ni slišalo, da bi le besedico jeze ali nevolje izustil. Zmiraj taista zadovoljnost se mu je brala na obrazu. Vidili ga niso razun tedaj, ko je kruha prosil, ali pa pri sv. maši. Celi čas je pod dnevom pri studencu Marijo častil. Volki in druge zveri, ktere so po hosti tje in sem letale, mu niso nikoli kaj zalega prizadjale, saj ga je varovala Tista, ktero je zmiraj v sercu in ustih imel. Ko je več kot štirdeset let tako ostro in spokorno živel, pa je zbolel. Neke usmiljene osebe, ker ga že več dni niso vidite, gredo ga iskat in ga res najdejo pri studencu bolnega in v naj veči revščini: svetujejo mu, naj se pusti v mesto prinesti, da mu hočejo streči kot bolniku, on pa odgovori: kjer sem živel, tam naj umerjem; prosim le za gospoda fajmoštra, da me pridejo spovedat in obhajat, kar se je zgodilo. Zadnjič je izročil svojo dušo Bogu v roke, našli so ga mertvega in ga zagrebli brez vsega hrupa. Njegov spomin je svet kmalo pozabil; Bog pa svoje izvoljene pozna, za ktere svet ne vé. Glej, nekaj časa po pogrebu se prikaže na njegovem grobu lepa lilija v najlepšem cvetu, na ktero peresih so bile z zlatimi čerkami zapisane besede: Ave Marija. Grofi, žlahtniki, duhovni in vse ljudstvo je prišlo ogledavat to čudno lilijo. Vse stermi nad tem čudežem. Ko je okoli šest tednov ta lilija svojo lepoto kazala, je vsahnila po tem. Zdaj se hočejo prepričati, kje ima lilija svoje korenine; za tega voljo grebejo skerbno okoli stebla, dokler do korenine pridejo, in najdejo da je lilija Salomonu iz ust prirasla. Vsi so so čudili in stermeli in hvalili Boga.
Ta prigodba je v zgodovino zapisana od tistih, ki so jo z lastnimi očmi vidili. Kdo bi tedaj dvomil, kakor morda tisti modrijan, ki je djal: da ako bi mertvega k življenju obuditi vidil, bi ne veroval, ker svoji pameti več veruje, kot svojim očem. Dobri Bog! taka pamet se ne najde pri drugih ljudeh. Knez Bretanjski in drugi žlahtniki so sklenili na tistem mestu, kjer je dob rastel in studenec šumljal cerkvico sozidati pod imenom „naše ljube gospe od norega v hosti“. Od te dobe je cerkvica od romarjev zlo obiskovana.
Iz življenja sv. Štefanije od Soncino se vidi, da je ona v tretjem redu sv. Dominika živela in zavoljo tega presveti devici posebno vdana bila. Že v njenih otročjih letih se je angeljsko češčenje z gorečo željo učila, in ta molitvica ji je bila tako sladka, da jo je po 200krat vsak dan ponavljala. Ko je sedmo leto doveršila, vnel se je v njej tako goreč plamen, Mariji služiti in jo posnemati, da je na dan njenega nebovzetja obljubo večnega devištva storila. Ta nedolžni dar je Bogu bil tako dopadljiv, da se je Jezus sam temu otroku v družbi svoje Matere, sv. Dominika, sv. Tomaža Akvinskega in sv. Katarine Sienske prikazal, in ji čast skazal, da jo je za svojo nevesto izbral ter ji perstan posebne lepote in cene podal. Opravek Štefanije je bil ta: cerkvice Mariji posvečene obiskovati in med tim je posebno našo ljubo gospó od Loreto častila. (Bazzi iz njenega življenja.)
1. Neka sv. redovnica se je po smerti predstojnici tistega reda prikazala, in jej djala, da bi z veseljem nebesa zapustila in bolečine svoje zadnje bolezni prenašala, da bi le Ave Marijo smela moliti in si zaslug te molitve pridobiti.
2. Snarec, eden najbolj učenih bogoslovcev sv. cerkve, kteri je bil tako reči, čudež učenosti in pobožnosti, ta Snarec je djal, da bi raji vso učenost, kot vrednost ene same Češčene Marije zgubil.
3. Zveličani Simon Rogas iz reda presvete Trojice je bratovščino pod imenom „Ave Marija“ vpeljal, in ta je veliko dobrega na Francoskem, Španskem, Laškem, v Flandriji in celo v Indiji prirodila. Ta častitljivi mož je posebno ljubezen do Ave Marije imel; on je tisto pogosto ponavljal, in ž njo bolnike ozdravljal in hudiče izganjal. Popisovavec njegovega življenja pravi, da ni nikdar kaj od Boga v imenu Marije prosil, da bi na hitrem ne bil dosegel.
Pred rojstvom sv. Frančiška je njegova mati to le prikazen videla: Zdelo se ji je, da eno lilijo porodi; iz stebla te lilije so druge pognale, ktere so v podobo venca se spledle za sv. devico. Pozneje se je pokazalo, da sanje so se v resnico spreobernile. Od rojstva je Frančišek ljubezen do Marije skazoval; kakor hitro so ga poškropili s kerstno vodó, je podobo Marije ljubeznjivo ogledoval, kakor da bi hotel povedati, da bo njen zvest služabnik. V pervih otročjih letih je po noči vstajal in molil češčena Marijo in po pet stokrat je to molitvico ponavljal.
Ko je dva in dvajseto leto dopolnil, mu je mati umerla. Tedaj je stopil v red Servitov; oblekel je oblačilo svete Device in ji služil z naj večo gorečnostjo. Marija je hotla pri zadnjih trenutkih njegovega življenja pričujoča biti. Ko je neki dan iz Siena odšel, da bi besedo božjo oznanoval, se zgrudi ob potu, od nevarne bolezni prenagljen. Njegova pomočnica je v tem hipu priskočila; tolažila ga je, mu serčnost daje in opominja v njegov samostan se verniti in k smerti se pripravljati. Frančišek se verne v Sieno, se poda pred podobo svete Device in jo zahvali za milost, ktero mu je ravno podelila. Kmalo se bolezen shujša; Marija se mu v novič prikaže: Frančišek! s čim ti hočem poverniti zvestobo, s ktero si mi tolko let služil? Jezus odgovori sam namest Frančiška: Tisti, ki je tebe ljubil, naj z nama v nebesih gospoduje. Potem sta oba Frančišku djala: Pridi, zvesti služabnik, pridi v nebeško domovino! — Prikazen zgine, in duša sv. Frančiška se vzdigne z Jezusom in Marijo v večno stanovališče. (Bolland: življenje sv. Frančiška 16. maja.)
Ni temu veliko let, ko se je podal pobožen in ponižen duhoven na otok Fernando — Po in Anabon in ju v imenu križa Jezusa Kristusa in kraljice španske v posest vzel. Črez nekaj let se verne v Madrid, in si poišče pomagavcov, da bi oči teh revežev pravi veri in pobožnosti odperl; bili so namreč v naj globokeji nevednosti in temi malikovanja. Ko misijonarji na suho stopijo, najdejo ne daleč od morja na griču vsajen križ, in okoli križa trop zamorčkov, ktere je bel otrok vodil. Bili so vsi ene starosti, učenik in učenci; okoli križa so hodili in v španskem jeziku so Ave Marija molili. Zlo so se misijonarji začudili, ko so vidili; to mislili so, da znamnje sv. križa v tej deželi ne bo še nikjer postavljeno. Precej, ko otrok misionarje zagleda, zavpije po špansko: fajmošter! fajmošter! Vsi zamorčki na to glavice osuknejo po misionarjih; ti se otroku bližajo in mu velé, naj jih pelje v hišo svojih staršev; otrok pa jim pové, da je pred letom na morji v veliki nevarnosti bil, da se je barka zdrobila in ga morje na ta otok verglo in da od tega časa ni staršev več vidil. Neki zamorci so ga gostoljubno sprejeli in on je ž njimi živel. Vidil je križ doma, in mati so mu vsak dan zjutraj in zvečer velevali Avo Marija moliti; za tega voljo je tudi v ptuji deželi križ postavil in to molitvico druge zamorčke učil; vsaki dan pridejo vsi skupej, pokleknejo pred križem in molijo! „Ali so tedaj kristjani,“ poprašajo misionarji. — „Jaz ne vem ali so ali ne,“ odgovori otrok, „vidijo me moliti in tudi oni pokleknejo okoli mene in govorijo besede, ktere so se navadili: pa ne vém ali vedó, kar pravijo, zakaj njih jezika jaz ne znam. Učil sem jih pa pokrižati se, in vsakrat, kadar memo križa gredó, se pokrižajo.“ — „In kdo je križ postavil?“ — „Jaz,“ odgovori otrok, „jaz sem se spomnil na tiste, ki sem jih v moji deželi videl.“
Ta vbogi otrok se ni mogel solz zderžati, ko je to povedal, in začne na glas stokati. Misijonarji prašajo otroka za njegovo imé, pa ne vé kaj povedati; tudi od dežele, kjer je pred stanoval, ne vé kaj reči, tudi za čas na tanjko ni vedel, kadaj je na ta otok prišel, ker ni pripomočka imel, čas meriti.
Misionarji obernejo oči proti nebu, in tisučkrat zahvalijo Boga, da se je poslužil otroka, kteri ne zna ne brati, pisati in tudi v skrivnostih sv. vere podučen ni, da je spreobernitev celega naroda začel.
V Flandriji rojen je Janez že v pervi mladosti Mariji večno devištvo obljubil. Da bi še bolj gotovo to lepo čednost ohranil, stopi v red družbe Jezusove in je veliko čistost zadobil, ktero je tudi drugim, ki so ga vidili, vdihnil. Ko je kardinal Bellarmin od te čednosti Janezove zvedel, bil je tako ganjen, da se je zjokal ter rekel: „To je predništvo, ki ga mu je mati božja dala; ja Marija je, ktera je zvestemu pobožnemu otroku ta dar prinesla.“ Devetkrat na dan je Janez neomadeževano presveto devico pozdravil, prav serčno z otročjo ljubeznijo jo je ljubil, kadar je bil brez duhovnih opravil, je vselej v globoko žalost se vtonil, in k Mariji zdihnil, rekoč: daj mi veselje tvojega zveličanja. Nekda, ko se je v Rimu znajdel, poslan je bil namreč, da bi pri cerkvi naše ljube gospe „od gorà“ pridigoval. Primerilo se je, da so pri tisti cerkvi neki vojšaki z drugimi ljudmi igrali in se prepirali. Ko Janez mizo postavi, da bi nanjo stopil in pridigoval, so ga ti ljudje z zaničljivimi besedami grajali in terdili, da zdaj hočejo igrati, ne pa naukov poslušati; pa mnih gre v cerkvico, odmoli neke molitve in potem pride oznanovat besedo božjo. Eden tovaršev mu reče, da nema druzega kot zaničevanje pričakovati. Berhmans pa odgovori: „Jaz imam zaupanje v Marijo, in se nadjam, da vsi ti ljudje bojo igro popustili in mene poslušali.“ To se je tudi zgodilo. Kakor Berhmans na mizo stopi, zažene z milim glasom „Češčena Marija“, in v hipu vse potihne. Ni več prepira ne igre, vsi pristopijo in verno poslušajo. Berhmans je s križem, rožnim vonccm in redovskimi zapovedmi v rokah umerl. „Te tri reči.“ je djal, „so mi predrage; ž njimi umerjem prav zadovoljen,“ jih kušne in pritisne na svoje serce in zdihne svojo dušo. (Patrig. Menolog. 13. Aug.)
Mutastega otroka so neki dan pred sv. Liguorja prinesli. On blagoslovi otroka in mu ukaže vsak dan tri Ave Marije k časti svete Device moliti. V tem hipu je otrok ozdravljen in postane po nekih letih duhoven. Svetnik je posebno veselje do otrok imel, ker je v njih podobo nedolžnosti gledal. Včasi, ko je šel na sprehod, so mu matere na potu bolne otroke na proti nosile, zdrave jim jih je dajal nazaj, le rekel je „priporočite jih Mariji“, in otroci so bili zdravi.
Kar španska dežela božjih potov ima, je eden nar imenitniših ta, ki se imenuje „božji pot k naši ljubi gospi od stebra“.
Kakor stare pobožne sporočila govorijo, je sv. Jakob, kterega je previdnost božja v Španijo pripeljala, nekaj časa v Saragosi stanoval in tu od matere božje posebno milost dosegel. Neko noč, ko je z nekterimi učenci na kraji reke molil, se mu je, kakor sporočilo pravi, Mati božja prikazala in mu zapovedala, na tem mestu cerkvico sozidati. Apostelj je ubogal; in s pomočjo učencov se v kratkem kapelica vzdigne. — Bolj pozno se je tam prostorniša cerkev sozidala, ktere posvečenje se v Saragosi 17. oktobra praznuje.
Še preden je cerkev to prigodbo poterdila, je Papež Kalikst III. s pismom v l. 1456 ta božji pot priporočeval, čudeže, ki so se pri kapeli zgodili, razglašal in ta božji pot poterdil.
V drugih spisih je ta prigodba bolj natanjko popisana. Pristavljajo namreč še tole: Ko je sv. Jakob, ko je bil Oviedo in Padron in druge mesta prehodil, več časa v Saragosi ostal, kjer je več učencev nabral, je tiste vsak večer na en kraj sklical, jih učil in od božjega kraljestva ž njimi govoril. Ker je pa videl, da nauki le malo zdajo, obšla ga je velika žalost in ko se je noč storila, vzame učence in jih pelje k reki Ebro, kakor je Kristus svoje jogre peljal k reki Jordan. Tam je ž njimi molil, zdihoval in jokal. Med tem ko so molili in jokali, so slišali ti, ki so okoli Jakoba stali, kore angeljev na nebeško vižo „Češčena Marija milosti polna“ prepevati; in kmalo so v sredi nebeških s svetlobo obdanih duhov lepo razsvetljeno gospo na stebru ugledali. Sv. Jakob je v nji mater božjo spoznal in pred njo na kolena padel; ona je pa k njemu rekla: „Na tem mestu zidaj v mojem imenu Bogu cerkev, toliko več, ker vem da ta del Španije bo vedno do mene veliko pobožnost ohranil in meni vdan ostal; od zdaj ga vzamem pod svoje posebno varstvo.
Na te besede je prikazen zibnila. Jakob je storil kakor mu je bilo ukazano, je pustil kapelo zidali, ktero so „našo ljubo gospo od stebra“ imenovali, zato ker se je bila Devica na marmelnovem stebru prikazala. Ne vemo, kdaj je sv. Jakob v Španji bil, ali to je gotovo, da se je v Jeruzalem vernil in tam kot marternik pervi izmed aposteljnov za Jezusa Kristusa kri prelil.
Sv. Edmund, izgled mladosti, slava škofov, čast vseučilišča pariškega in lepota angleškega naroda, je srečo zadobil, pobožno z vsemi čednostmi olepšano gospo za mater imeti.
Precej ko je svojega otroka rodila, je prosila, da naj se Edmund imenuje, ime slavitega mučenca, kterega pokopališče je večkrat obiskala, da bi tam molila. Zlo si je prizadela, otroku strah božji v serce zasaditi in v čednostih ga izgojiti. Od perve mladosti ga je vadila na zderžljivost in pokoro, in ko je odrastel, pošlje ga v Pariz na vseučilišče francosko.
Preden se njen ljubček loči, ga pripravlja na žalostno in nevarno osodo ločitve; uči in svari ga kakor prava kerščanska mati; in ker se je zlo bala, da sin svoje nedolžnosti ne zgubi, mu resno zapove, da se ogiblje vsake slabe tovaršije; tudi pokorilne oblačila mu ukaže nositi, da meso kroti.
Edmund stori vse po naukih svoje matere. Skerbno se je varoval gledališč in plesov; in obiskuje le svete kraje, posebno cerkve, Mariji posvečene. Tako gorečo ljubezen je imel do Marije, da ni hotel nič pred vžiti, dokler ni psalrnov odmolil, greh pa je tako studil, da je večkrat besede izgovarjal: „Ako bi na eni strani greh, na drugi pekel vidil, raji bi v pekel stopil, kakor greh delal.“ — V tem času je mladi Edmund sklep storil, vedno devištvo ohraniti; zato si je sveto neomadeževano Devico za nevesto zbral. — Da bi pa tej zavezi, ktero je s kraljico angeljev sklenil, večo slovesnost dal, je kupil dva perstnika, na kterih je angeljsko češčenje izrezano bilo. Enega je zase obderžal, druzega je Mariji daroval in na perst neke njene podobe nataknil. Ta zaveza je bila neizmerno koristna zanj. Pred smertjo je sam to terdil, da mu je moč dajala večkrat slabe nagnjenja podreti, meso krotili in nar hujše skušnjave premagati. Vsak dan je to zavezo ponovil. Neki dan se gre sprehajat, tovarši začnejo grešne šale delati. Edmund pa steče na samoten kraj in žaluje čez malopridnost tovaršev; in gospod se mu prikaže v podobi fantovski in ga takole nagovori: „Pozdravljam te, ljubeznjivi!“ Edmund se prestraši in začudi in ne ve, kaj bi počel. Gospod pa reče: „Kako je to, Edmund! da me ne poznaš, mene, ki sem vselej na tvoji strani Preberi, kaj je na mojem čelu zapisano.“ In on je bral: Jezus Nacarenski, kralj Judov. „To je moje ime,“ je odgovoril fantič, „oboroži s tim svoje čelo in pred vsako nevarnostjo si obvarovan.“ — Na to zgine precej fantič in pusti Edmunda v neizrekljivem veselju.
Vse k časti božji in Marije,
Češčena Marija! Češčena Marija!
V Livku 7. rožnika 1861.